Da bodo davčni odpustki plačali sami sebe (ang. »tax cuts will pay for themselves«) ter, da bo akumulirano bogastvo pronicalo kot drobtinice iz mize navzdol (t.i. »trickle-down economics«) do vseh družbenih struktur, srednjega in nižjega razreda, je znana in že večkrat zavržena ekonomska laž, ki se jo najpogosteje poslužuje (neoliberalna) politična desnica. Vendar to v praksi prinaša povečevanje družbene neenakosti, bogatenje elit in na koncu zmanjšanje (krčenje) države porabe in s tem socialnih pravic.
In prav za to gre v teh mesecih. Vlada je z vrsto ukrepov, med katerimi vsi nimajo veliko z reševanjem epidemije, pospešila rast odhodkov, hkrati pa je z davčnimi odpustki že do sedaj sprejela ali v zakonodajno proceduro uvrstila za ca. 300 milijonov evrov izpada prihodkov. S predlogom novih davčnih sprememb po predlogih Strateškega sveta za debirokratizacijo in Ministrstva za finance (ob načelni podpori koalicije) sedaj dodatno vrta za ca. 250 milijonov evrov velik izpad prihodkov. Ne gre torej le za dilemo, ali več masla ali topov. Vlada vrta luknje v javnofinančno ladjo in to bo v končnem pomenilo manj vsega, manj odhodkov, manj šolstva, znanosti in raziskav, manj podpore gospodarstvu, ki jo potrebuje za izhod iz krize, manj podpore dvigovanju dodane vrednosti in manj za socialo, zdravstvo, pokojnine… A bo že, ker naj bi se v svetu (i)liberalizma, trga in prekariata s privatno iniciativo in krčenjem vloge države rešilo vse.
Očitno ideološko zaslepljeni s poudarjeno vlogo (dereguliranega) trga sta se thatcherizem in ‘reagoneconomics’ nekje od osemdesetih let dalje v začetku devetdesetih razvila v (neo)liberalni kapitalizem. Priča smo (bili) skoraj popolni finančni deregulaciji, pospešenemu umikanje države iz urejanja družbenih zadev in gospodarstva, ki jo naj nadomesti privatizacija tudi na monopolnih ali infrastrukturnih sektorjih. Rezultat finančne deregulacije je bila globoka finančna kriza, sicer izvožena iz ZDA v Evropo, a se je v EU ob pomanjkljivih javnofinančnih vzvodih kriza poglobila z ostro, omejevalno fiskalno politiko. Njene posledice je Slovenija po bančni sanaciji drago plačevala z sedemletnimi napori za zmanjševanje javnega dolga, kjer so se koalicije lomile na nekaj milijonov vrednih javnofinančnih prilagoditvah. Sedaj se čez okno mečejo stotine milijonov, letni javnofinančni primanjkljaji dveh zaporednih let pa bodo presegli sedem milijard evrov!
Epidemijska kriza je na ravni EU dala slovo fiskalnim pravilom, z njihovim začasnim suspendiranjem. Še več, kot smo pisali v predhodnih #mnenjih, se je na ravni EU prepoznala potreba po oblikovanju fiskalnih vzpodbud, ki jih bodo financirali novi javnofinančni prihodki EU. Podobno je v ZDA novoizvoljeni demokratski predsednik z demokratsko večino v obeh domovih kongresa preobrnil gospodarsko politiko. Aktualni predsednik Biden tako za sredstva, ki jih načrtuje za infrastrukturna post-covid vlaganja in finančne spodbude, ne načrtuje le na odhodkovnem delu plana, ampak tudi na prihodkovni strani, kjer Bidnova administracija stavi predvsem na povečanje kapitalskih davkov. Konec je tako imenovane borbe do dna, ko se zmanjšujejo obdavčitve kapitala, tudi zato, ker se je ob epidemiji pokazalo, da lahko le država vstopi in zagotovi javni interes, javno dobro. A za okrepljeno vlogo države so potrebni stabilni davčni prihodki.
Tega sedanja slovenska vlada ne razume. Svojo ekonomsko logiko išče v arzenalu dokazano zgrešenih politik. Potem, ko je država zabeležila rekorden javnofinančni deficit (v lanskem letu je znašal 3,5 milijarde evrov) ali 8,4 % BDP, za leto 2021 pa vlada predlaga povečanje primanjkljaja še za dodatnih 800 milijonov evrov, s čimer se bo povečal na 8,6 % BDP ali skoraj 4 milijarde evrov. Potem, ko se je slovenski javni dolg od leta 2015, ko je znašal 82,6 % BDP, vse do leta 2019 vsako leto zniževal in dosegel 65,6 % BDP, je sedaj le v enem letu narastel nazaj na 80,8 % BDP. Janševa vlada kljub temu predlaga nove in nove davčne odpustke, ki siromašijo proračunsko blagajno.
Prejšnje vlade so vsakršno »mini davčno reformo« vsaj delno (nikoli sicer ne v celoti) kompenzirale z davčnim prestrukturiranjem (zmanjšanje davčnih obremenitev dela se je vsaj delno kompenziralo v povečanjem kapitalskih davkov) ter z (morda celo pretiranim) omejevanjem javne porabe, da se doseže izravnana proračunska politika. Medtem ko so prejšnje vlade dosegle konstantno nižanje javnega dolga v deležu BDP in celo beležile proračunski presežek, se je na takšno (morda celo preveč) fiskalno strogo ter odgovorno in varčno proračunsko politiko v času te vlade dokončno pozabilo. Pozabili so jo prav tisti, ki so bili najbolj glasni zagovorniki fiskalne strogosti, vitke države in nižanja javne porabe.
Kar dela sedanja oblast je ne le skrajno neodgovorno in nesmiselno, ampak dolgoročno izredno škodljivo in nevarno. V času sicer “suspendiranih” fiskalnih omejitev (dandanes nihče, niti Fiskalni svet ne govori o strogem upoštevanju fiskalnega pravila) ter (še) poceni denarja za zadolževanje na tujih trgih, vlada na široko odpira javnofinančne, predvsem proračunske škarje: na eni strani je ob epidemijskih ukrepih (oziroma posledic epidemije v prihodnje) dodatno povečevala pravice iz javnih sredstev, na drugi pa neodgovorno zmanjševala prihodke v javne blagajne.
Skupaj se tako najbolj konservativno ocenjuje skupno zmanjšanje javnofinančnih prihodkov (tako za državni proračun, pokojninsko in zdravstveno blagajno ter občinske blagajne) za več kot pol milijarde ali preko 500 milijonov evrov letno.
Če k temu dodamo počasnejše odpiranje gospodarske aktivnosti zaradi očitno zapoznele zagotovitve precepljenosti in posledično povečanje brezposelnosti po koncu epidemije, še posebej zaradi vrste potencialno nesolventnih podjetij in nadaljnjega umikanja predelovalne industrije iz Slovenije, smo že v izredno neugodnem javnofinančnem položaju. Že res, da so fiskalna pravila začasno suspendirana, a Slovenija je med državami EU27 v letu 2020 za največ, kar za 15 odstotnih točk povečala delež dolga v BDP, za razliko od povprečja, kjer je bilo povečanje za ca. 10 odstotnih točk. Ker se situacija po najnovejših napovedih dodatno zaostruje, bomo ob koncu leta 2021, preden bodo v polni meri uveljavljeni zgoraj omenjeni izpadi javnofinančnih prihodkov v višini preko 500 milijonov evrov, že imeli dolg blizu 90 % BDP, še posebej, če ne bo realizirana visoka gospodarska rast.
Da je gospodarsko okrevanje potencialno ogroženo, opozarja v Programu stabilnosti celo Ministrstvo za finance samo, ko trdi:
“Največje tveganje za uresničitev napovedi je še naprej povezano z epidemiološkimi razmerami v Sloveniji in najpomembnejših trgovinskih partnericah. Dolgotrajno vztrajanje zaostrenih epidemioloških razmer, morebitni strožji omejitveni ukrepi ob novih valovih okužb, tudi kot posledica novih in bolj nalezljivih mutacij koronavirusa in/ali počasnejšega cepljenja, ter ponovna večja zaprtja gospodarstev, bodo še naprej predstavljali največje tveganje za stabilno okrevanje. To bi še bolj prizadelo predvsem storitvene dejavnosti, v primeru obsežnejšega zaprtja dejavnosti pa bi posledice občutila tudi industrija. Tudi prehitro umikanje ukrepov za blaženje posledic epidemije bi ob zaostreni gospodarski situaciji lahko privedlo do povečanja brezposelnosti, stečajev in težav večjega števila gospodarskih subjektov pri opravljanju njihove dejavnosti. Vse skupaj bi vplivalo tudi na počasnejše okrevanje.”
Na veliko negotovost in hitro povečevanje tveganj za srednjeročno vzdržnost javnih financ opozarja tudi Fiskalni svet, ko analizira predloga popravkov javnofinačnih okvirov oziroma povečevanje ocene javnofinačnega primanjkljaja na -8,6 % v letu 2021 in -5,7 % v letu 2022. Z 8,4 % javnofinančnim primanjkljajem v letu 2020 je aktualna vlada začrtala v obdobju 2020 – 2022 za skoraj četrtino BDP primanjkljajev!
Fiskalni svet tako opozarja, da bodo predvsem sprejeti strukturni ukrepi močno bremenili javne finance v prihodnje. Istočasno pa naj bi vlada v proračunskih dokumentih izredno optimistično načrtovala pridobivanje evropskih sredstev, kar bi ob neoptimalni realizaciji lahko povzročilo še dodatno tveganje za vzdržnost javnih financ. Da je tveganje realno, potrjuje dejstvo, da smo v zadnji tretjini aprila, ko naj bi vlada dokončno sprejela Nacionalni načrt za okrevanje in odpornost (NNOO).
In prav to bi moralo biti ključna usmeritev vladne politike. Ne ukvarjanje z davčnimi odpustki, temveč usmeritev na razvojni preboj, na pospešitev črpanje sredstev EU. A kaj, ko lahko o nacionalnem načrtu iz vladnega Programa stabilnosti 2021 ugotovimo le, da se sestavlja že od konca julija 2020 in da je po novem sestavljen iz štirih področij, ki so po novem razdeljena na posamezne komponente.
Če pustimo ob strani, da bi morali biti na prvem mestu ukrepi v zdravstvu in socialni varnosti, lahko glede na gornje skope informacije ugotovimo naslednje:
Prvič, predlagano očitno ne dosega prvega zahtevanega cilja 37 % za zeleno preobrazbo, kar bi moralo pomeniti za skoraj 2 milijarde evrov za ta namene, če se upošteva celotna razpoložljiva sredstva EU.
Drugič, predlog ne dosega zahtevanih 20 % za digitalno preobrazbo, kar bi moralo pomeniti za nekaj čez 1 milijardo evrov tovrstnih projektov na celotni obseg sredstev EU.
Tretjič, izgleda, da vlada sploh ne namerava izkoristiti vseh ca. 3,6 milijarde povratnih sredstev, temveč jih namerava koristititi zgolj ca. 1,1 milijarde evrov. Četudi predvideva uporabo nekaj čez 2 milijarde evrov nepovratnih sredstev (kar bomo še videli kako ali če sploh se bo realiziralo?!), je nesprejemljivo, da vlada v slabem letu ni uspela identificirati za 2,5 milijarde programov in projektov s predvidenim povratnim denarnim tokom, ki bi mu ugodna povratna sredstva, ustrezno kombinirana z lastnimi in drugimi domačimi in tujimi viri, gotovo dala ustrezni pospešek.
Res je, da so se nekatere države, na primer Švedska zaradi svojega decentraliziranega in dobro uveljavljenega proračunskega načrtovanja, odločile, da ne bodo koristile evropskih povratnih sredstev, a slovenske javne finance, kaj šele potrebne prilagoditve slovenskega gospodarstva, infrastrukture in javnega sektorja, niso na ravni, kjer bi se kar odpovedali ca. 2,5 milijarde evro ugodnih povratnih sredstev!
Navedeni trije pomisleki in dileme lahko pomenijo, da bo EK v naslednjih dveh mesecih negativno ocenila naš načrt. Namesto ocene A bomo dobili oceno B. To bo pomenilo, da bomo dobili “tehnično pomoč” z vsemi niansami, znanega iz programa trojk. Vse to bomo videli v naslednjih tednih, a ne kaže nam dobro.
Predvsem pa je glede na stanje programa jasno, da se bo zavlekla priprava podjetij, znanosti, lokalnih skupnosti in drugih na razpise, zato še kmalu ne bomo videli izbranih konkretnih projektov, da ne govorimo o javnih naročilih za projektantska dela, izvedbo gradbenih in drugih del, nabave opreme itd. To pride na vrsti daleč v letu 2022 ali celo v letu 2023. Nasprotno temu, pa vlada v teh letih že predvideva črpanje sredstev oziroma njihovo povračilo, kar je prav gotovo nerealno. In to trdi tudi Fiskalni svet.
Zato menimo, da do pospeška gospodarske rasti, ki bi jo naj zagotovila prav usmeritev na pospešeno črpanje sredstev EU, kombinirana z vsemi zgoraj navedenimi razložljivimi viri, ne moremo podpirati dajanja tovrstnih davčnih odpustkov. Vse to namreč pomeni poslabšanja strukturnega položaja javnih financ, kar bo namreč v prihodnje omejilo možnosti ukrepanja z vzvodi fiskalne politike. To lahko onemogoči ustrezno odzivanje na prihodnje družbene izzive in razvoj.
Razlog za poslabšanje strukturnega položaja javnih financ gre iskati tudi v tem, da vlada ne samo da znižuje prihodke državnega proračuna, ampak se ob tem povečujejo tudi proračunske pravice porabe: naj si bo to 780 milijonov po sedaj veljavnem zakonu o investicijah v nove orožarske posle ali povečevanje pravic iz pokojninske blagajne, brezplačnega drugega otroka v vrtcu in tako dalje. Skupno ocenjujemo, da bo vse skupaj hitro naneslo na skoraj milijardne proračunske škarje. Ustvarjanje škarij, ko imamo negativno ali minimalno rast prihodkov, ter eksogeno uvedeni davčni odpustki, ko se povečujejo odhodki z dvomestnimi številkami, predstavlja neodgovorno in škodljivo ter nevarno fiskalno politiko. To je mogoče izvajati zgolj v času sproščenih fiskalnih omejitev (fiskalno pravilo), a ker je odvisna od zadolževanja (trenutno še po nizkih obrestnih merah, za katere pa ni zagotovil, da ne bodo poskočile po koncu epidemije), je lahko prav (pre)visok javni dolg zid, v katerega se bo zaletel razvoj Slovenije. Zato se postavlja vprašanje, kako jih bo reševala naslednja vlada, saj si nihče ne želi, da bi se ponovno soočili s posledicami, podobnimi prejšnji finančni krizi. Vprašanje je le, če bo glede na narejeno škodo »dovolj zgolj dvig davščin« na raven pred aktualno vlado. Zato se je potrebno na vsak način izogniti temu, da bi lahko imela ta neodgovorna politika v prihodnje za posledico novo politiko varčevanja in s tem dodatno negativno spiralo javnih financ in razvojnega zaostanka države/družbe ter posledično poslabšanja socialnega položaja.
Namesto manj države (nižanje proračunskih prihodkov), bi se aktualna (in naslednja) vlada morala osredotočiti na financiranje ključnih gospodarskih in socialnih ukrepov, ki so potrebni za razvoj in blaginjo slovenske družbe.
Če kaj nam je aktualna epidemija pokazala, da potrebujemo več, ne manj države. Torej da potrebujemo (med drugim):
Le tako bo Slovenija kot družba gospodarsko in socialno uspešna. Vse to ne bomo mogli storiti ob neodgovorni in kratkovidni proračunski politiki. Nižanja davkov, brez jasnih odgovorov, kako se bodo ti izpadi pokrili, je neodgovorno in škodljivo ter predvsem zapravljanje prihodnosti naslednjih generacij.
Namesto kratkovidnih, všečnih in populističnih predlogov predstavljamo jasno, socialdemokratsko, napredno vizijo razvoja naše družbe. Poglede na delo vlade in alternativo aktualni oblasti smo predstavili na oktobrskem kongresu SD v našemNaložbenem in razvojnem načrtu za razvojno desetletje. Nadgrajeno za obdobje do leta 2027 smo kot opozicija v celoti predstavili pred meseci v Državnem zboru tudi Alternativni Nacionalni načrt za okrevanje in odpornost.
Vendar za naše predloge in predloge stroke aktualna vlada ni imela posluha. Sedaj je jasno, zakaj ne: če smo mi uporabili vzvod nepovratnih 1,6 milijarde evrov iz osrednjega sklada RRF (Resilience and Recovery Fund) za preko 15 milijard velik obseg programov in projektov, je vlada zmogla pripraviti zgolj za nekaj čez 3,2 milijard evrov nepovratnih in povratnih sredstev, kar je celo manj kot je razpoložljivih sredstev programa “EU Next Generation”, katerega osrednji del je RRF.
Da bi uresničili našo vizijo in uveljaviti alternativni razvojni načrt in preboj, je pred nami sedaj naloga, da najprej preprečimo škodljive vladne predloge glede davčnih sprememb in odpustkov.
Vsem pa jasno povemo, da alternativa obstaja in da smo jo sposobni realizirati Socialni demokrati z odgovorno in napredno politiko, ki vidi celoto, načrtuje razvojno desetletje in jo uresničuje za dobro vseh ljudi in ne le za peščico obdarjenih z davčnimi odpustki.
Socialni demokrati za ukrepanje, da se zmanjšajo duševne stiske mladih zaradi... 
