Pred dobrim letom je pandemija zaustavila globalni gospodarski motor. Ustavljeno je bilo običajno družbeno in gospodarsko življenje. Distanca med ljudmi je bila in je do želene precepljenosti priznana kot edini učinkovit odgovor omejitve širjenja virusa. Virus je kljub temu nadaljeval svojo smrtonosno pot in povzročil eno najglobljih krizo človeštva z mnogoterimi zdravstvenimi, družbenimi in gospodarskimi posledicami.
Zdravstvene in družbene krize zaradi omejenih zdravstvenih kapacitet in zamika v dobavi cepiv še ne bo tako kmalu konec. Prve napovedi o normalizaciji segajo na začetek poletja in to za države, ki dosegajo visoko precepljenost (kot sta ZDA in Velika Britanija). V večini držav EU se napovedi normalizacije pomikajo v sredino tretjega četrtletja, če le ne bo četrtega vala.
Kakšni bodo dolgoročni učinki na zdravje ljudi in kakšne bodo družbene posledice, bomo šele videli. Upajmo, da se ne bodo ponovila trideseta leta prejšnjega stoletja. To je odvisno predvsem od odgovornega ravnanja oblasti doma, pa tudi na ravni EU, v ZDA, na Kitajskem, v Rusiji ter v drugih pomembnih delih svetovnega gospodarstva.
Poglejmo si zato, kaj se dogaja: na katerih razpotjih se nahaja Slovenija in kako se izvleči iz nastajajočega fiskalnega kaosa visokih primanjkljajev in naraščajočega javnega dolga, še posebej, če njegovo rast povzročajo ukrepi, ki z reševanjem pandemije niso neposredno povezani ali ne bodo prispevali k novi etapi razvoja.
V svetu in doma gospodarske posledice krize zaenkrat omejuje ena najbolj intenzivnih javnofinančnih intervencij v zgodovini. Gospodarstvo se po logističnih zapletih ob prvem valu relativno hitro prilagaja novi realnosti. Šolstvo se je v večini držav skupaj z drugimi javnimi storitvami vendarle bolj ali manj uspešno prilagodilo. Prilagoditev ni bila mogoča v dejavnostih turizma, gostinstva, kulture in industrijah storitev, srečanj ter zabave.
Uvedena je nova »normalnost dela na daljavo« in v polni meri se uveljavljajo novi trendi pandemične (de)globalizacije. Ob začetku krize smo jih pomladi 2020, ko sem še delal v Svetu direktorjev, na EBRD opisali v desetih točkah, ki se očitno vse uresničujejo.
Trendi pandemične globalizacije, kot jih je pomladi 2020 opisala EBRD.
Če jih povzamem, lahko ugotovimo, da je pandemija povzročila zdravstveno, gospodarsko in družbeno krizo neslutenih razsežnosti. Pandemija je vsebinsko dodatno poglobila s finančno krizo v letu 2008 začete negativne gospodarske trende ob razpadanju multilateralizma. Ali bodo države izšle iz gospodarske krize hitreje in uspešneje, je odvisno od sposobnosti za prilagajanje. Kot navaja McKinsey v eni zadnji objav obstaja namreč možnost pomembnega povečanja produktivnosti.
Vidimo torej, da pandemija, gospodarska kriza in deglobalizacija kot novi trendi predstavljajo hkrati priložnost in nevarnost, še posebej za manjša, gospodarsko odprta gospodarstva. Eno leto po uvedbi prvega od dveh hipnih večmesečnih zastojev globalnega družbenega in gospodarskega življenja smo kljub veliki državni intervenciji priča 3,3 % padcu globalne gospodarske aktivnosti s 5,5 % padcem v Sloveniji. To vidimo tudi v vseh pomembnejših gospodarstvih sveta – od ZDA, Kitajske, Velike Britanije (ki so jo hkrati udarile posledice Brexita), do držav Evropske unije in naših največjih gospodarskih partneric. Da izkoristijo te priložnosti in se izognejo tveganjem, se na ravni EU in pametnih evropskih držav uporabljajo vsi vzvodi, da se kriza izkoristi za novi razvojni preboj.
Države so se v niansah različno odzvale na zdravstveno krizo, upad povpraševanja in pričetek deglobalizacije. Vsem pa je skupna veliko močnejša, aktivna uporaba javnofinančnih vzvodov, kot v času zadnje finančne krize leta 2008. Hkrati se države ukvarjajo s spremenjenimi globalnimi gospodarskimi tokovi, ne le v turizmu, temveč v proizvodnji, logistiki, transportu ipd. To je še posebej opazno v EU, ki je bila desetletje vse bolj povezano območje prostega pretoka ljudi, kapitala, blaga in storitev, epidemija pa je v zadnjem letu pospešila obratne procese Veliko politične volje, strpnosti in pogajalskih naporov bo potrebno, da ohranimo in naprej razvijamo pridobljene svoboščine. Slovenijo bi moralo pri tem posebej zanimati delovanje v sozvočju z največjimi evropskimi gospodarstvi, našimi ključnimi gospodarskimi partnericami in bližnjim sosedstvom.
Hkrati je kriza pokazala, da je potrebna okrepljena vloga države in njenih javnih storitev. Poleg okrepljenega javnega zdravstva, izdatnejše skrbi za ostarele, krepitve javnega šolstva in drugih javnih storitev država sedaj intervenira tudi z dodeljevanjem temeljnih mesečnih dohodkov, financiranjem čakanja na delo ali skrajšanega delovnega dne, kritjem dela fiksnih stroškov gospodarstva in podobnimi ukrepi. To je še posebej potrebno v sektorjih, ki so (bili) zaprti, kot so turizem, gostinstvo, industrija srečanj ipd. Zapiranje gospodarstva je pripoznano kot nujno za omejevanje virusa, zato državna pomoč. Ključno je, da država intervenira, da bi ohranila povpraševanje in potenciale gospodarske rasti, ki je potrebna, da se z novim valom gospodarske rasti pokrije nastale stroške in dolgove povzročene z javnofinančnimi intervencijami.
Je temu tako tudi v Sloveniji?
Podatki kažejo, da smo v Sloveniji intervenirali izdatno. Šele čas pa bo pokazal, ali je bila izdatna pomoč tudi učinkovita ali ne. Dejstvo pa je, da smo v enem letu javni dolg iz 65 % povečali za 15 odstotnih točk ali skoraj za četrtino na preko 80 % BDP, kar je za pet odstotnih točk več kot se je povečal dolg na ravni EU27. Če naj bi v Sloveniji reagirali enako, kot so v povprečju države EU27, bi -ceteris paribus – moral biti naš obseg povečanja javnega dolga manjši za 5 % BDP ali nekaj čez 2 milijarde evrov manj.
Predsednik vlade sicer pravi, da so dali denar ljudem, medtem, ko naj bi pri zadnji tako veliki državni intervenciji leta 2013 reševali banke. Spomniti ga velja, da tudi tedaj dejansko nismo reševali bank, temveč smo banke dokapitalizirali, da ne bi ob nezaupanju ljudi v banke zaradi njihove nesolventnosti sesuli gospodarstva in s tem ogrozili prihrankov ljudi. A pri tem obstaja še pomembnejša razlika. Denar, ki smo ga v Sloveniji dali v banke, je omogočal normalizacijo nadaljnjega delovanja denarnega gospodarstva, podprl je podjetja, pospešil njihovo povečevanja izvoza, krepitev domačega zasebnega in javnega trošenja. Posledično smo lahko od leta 2014 dalje pospešili gospodarsko rast in več zaporednih let dosegali eno najvišjih gospodarskih rasti v Evropski uniji. Zato se je delež dolga v BDP v času zadnjih treh vlad iz takratnih 80 % polagoma spuščal proti vzdržljivim 60 % BDP.
Posebej problematično je, da ob tokratni krizi tudi zaradi tretjega vala in nasploh nadaljnjega neobvladovanja krize, koncu dvigovanja deleža dolga v BDP in negativnih javnofinančnih trendov še ni videti konca. Vztok za to je predvsem v ukrepih, ki z obvladovanjem pandemije nimajo veliko skupnega. Pred prazniki je Ministrstvo za finance objavilo končno informacijo o javnofinačnih gibanjih za prva dva meseca 2021 in takoj po praznikih Fiskalni svet še neuradne podatke za prvo četrtletje 2021. Številke, predvsem pa trendi, so zaskrbljujoči, ker kažejo na resen fiskalni kaos, ki ga povzroča tretja Janševa vlada.
Prihodki konsolidirane globalne bilance javnega financiranja so v obdobju od januarja do februarja 2021 znašali 3,158 milijarde evrov in so bili glede na enako obdobje lani nižji za 0,1 %. Davčni prihodki so se znižali za 4,2 % na 2,818 milijarde evrov, medtem ko so nedavčni prihodki znašali 217,3 milijona evrov ali 59,9 % več kot v enakem obdobju lani, predvsem zaradi novega zadolževanja.
Kar je najbolj zaskrbljujoče, so gibanja v davčnih prihodkih državnega proračuna. Med njimi so nižji davčni prihodki, ki so endogeno nižji zaradi posledic epidemije. Pričakovati je, da se bodo po normalizaciji ponovno dvignili na običajno raven. Tako imamo 22 % izpad DDV, za katerega je mogoče celo pričakovati, da se bo pričel povečevati, ko bodo sproščeni omejevalni ukrepi in bodo ljudje imeli ponovno zaupanje v varnost svojih delovnih mest.
Vendar pa imamo tudi izpade prihodkov, ki so posledica vladnih odločitev in ne epidemije, so torej eksogeno nižji. Med njimi je lanska ukinitev nadzora cen energentov (pri monopolnih dobaviteljih izven avtocest), kar sedaj onemogoča vladi, da bi ustrezno dvignila trošarine na energente v času, ko so cene nafte nizke. Po desetletjih tovrstnega usklajevanja trošarin in nadzorovanih marž, je vlada Janeza Janše to spremenila. Posledice lahko vsakdo opazi pri tankanju energentov, ko se je cena enega litra bencina v povprečju dvignila iz 1 evra na 1,20 evra. A četudi so se cene energentov na bencinskih črpalkah v povprečju dvignile za 20 %, imamo v prvih dveh mesecih leta 2021 za skoraj 34 milijonov evrov izpada trošarin glede na leto 2020. To je strošek eksogenih, neprimernih vladnih odločitev. Na letni ravni je mogoče pričakovati do šestkrat večji izpad trošarin ali skupaj približno 200 milijonov evrov izpada v primerjavi s prihodki iz naslova trošarin v običajnih letih.
Temu dodajamo še napovedan izpad iz naslova dohodnine v višini neto približno 90 milijonov evrov, v kolikor bo uveljavljena v Zakonu o debirokratizaciji predlagana »socialna kapica« za okvirno 14.000 najbolje plačanih zaposlenih. Prav tako prihaja v letu 2021 do napovedanega letnega izpada ca. 28 milijonov evrov iz naslova zmanjšanih davkov na motorna vozila.
Skupaj imamo torej na davčni strani za približno 300 milijonov evrov dodatnega izpada prihodkov. To ob negativnih ali zelo nizkih stopnjah rasti drugih davčnih prihodkov ustvarja enormni pritisk na slovenske javne finance. Te bo treba reševati hkrati z umirjanjem pritiskov na javnofinančne odhodke. Odhodki se namreč zaradi vrste ukrepov reševanja težav povečujejo z dvomestnimi številkami – od 15 % do 35 % po posameznih kategorijah. Vse bolj odprte javnofinančne škarje ustvarjajo resna razvojna in javnofinančna razpotja, pravi fiskalni kaos, ki ga bo zapustila tretja Janševa vlada. Da je to njegova stalnica, sem pred tedni že pisal v #mnenje “Primite se za denarnice – Janša vlada”.
Javne finance so imele v prvih dveh mesecih primanjkljaj v višini 633 milijonov evrov, na kar je največ vplival državni proračun, ki je izkazal primanjkljaj v višini 659,4 milijona evrov. V enakem obdobju lani smo beležili primanjkljaj le v višini 18,5 milijona evrov.
Ministrstvo za finance samo zaključuje v svoji predstavitvi dvomesečnih podatkov, da je poleg 35 % rasti odhodkov, kjer so najbolj rasla sredstva za zaposlene, subvencije, transferje posameznikom in gospodinjstvom in druge tekoče domače transferje, na tolikšen primanjkljaj v obravnavanem obdobju vplival tudi padec obsega prihodkov (-3,4 %), predvsem na račun izpada davčnih prihodkov zaradi še vedno prisotnih učinkov omejevalnih zakonskih ukrepov za preprečevanje širjenja koronavirusa v letu 2020.
Če se bodo takšna gibanja nadaljevala, ko glede na epidemijsko sliko ter zamude v dobavi cepiva do (konca) tretjega četrtletja ni mogoče pričakovati pomembnejšega sproščanja socialnega distanciranja, je mogoče pričakovati, da se bo trend upadanja prihodkov in visoke rasti nadaljeval vsaj še zgodnje jeseni, torej še približno 7 mesecev. To bi pomenilo, da bomo priča nadaljevanju visokih primanjkljajev v pretežnem delu leta 2021. Posledično se bo javnofinančni dolg kot del BDP najprej pomembno dvignil preko povprečja EU27, ki po zadnjih zbirnih podatkih Eurostata konec tretjega četrtletja 2020 znaša 89,8 % BDP.
Glede na najnovejšo aprilsko informacijo Fiskalnega sveta, ki predstavlja preliminarne podatke državnega proračuna, se negativni trendi dejansko potrjujejo. Primanjkljaj državnega proračuna se je v marcu povečal še za dodatnih preko 600 milijonov evrov in po začasnih podatkih za prve tri mesece 2021 znaša že skoraj 1,3 milijarde! To je še enkrat več kot v prvih dveh mesecih in skoraj polovica s proračunom predvidenega primanjkljaja za celo leto 2021.
Ker so pandemični ukrepi podaljšani do konca junija in ker precepljenost ne bo dosežena prej kot poleti ali v jeseni, je pričakovati nadaljevanje tovrstnih trendov. To pomeni, da bodo za leto 2021 določeni fiskalni okviri Slovenije nedvomno prebiti, za kar bi bil nato potreben rebalans državnega proračuna za leto 2021. Torej je gospodarska, javnofinančna situacija daleč od normalne. Pa čeprav predsednik Nove Slovenije misli, da ni nobenih problemov v delu koalicije, da absolutne večine v Državnem zboru ne potrebujejo, saj sta proračuna za leti 2021 in 2022 sprejeta. Proračuna sta morda res sprejeta, a situacija ni pod kontrolo ne na prihodkovni in ne na odhodkovni strani in to v veliki meri zaradi dela te koalicije.
Teh problemov se očitno zavedajo službe Ministrstva za finance, ki so te dni za vladno odločanje objavile pripravljene revidirane Odloke o pripravi proračunov in Program stabilnosti 2021, v katerih se po novem predvideva za leto 2021 javnofinančni primanjkljaj v višini 8,6% BDP, kar je še višji kot 8,4 %, uresničen v letu 2020. Za leto 2022 pa napovedujejo še vedno visoki 5,7 % primanjkljaj. V treh letih je ustvarjeno za skoraj četrtino BDP javnofinančnih primanjkljajev! Zavedanje o fiskalnem kaos je tudi uradno potrjeno.
Očitno je, da se v Sloveniji uveljavljajo negativni trendi izpada prihodkov zaradi eksogenih odločitev oziroma predlogov aktualne vlade. Na odhodkovni strani pa so še vedno potrebni nadaljnji ukrepi podpore postepidemijski obnovi. Na eni strani zaradi počasnega prilagajanja prizadetega gospodarstva na postepidemijsko obdobje. Na drugi strani zaradi zapoznele priprave (kaj šele izvedbe, kot to počnejo druge države, na primer Švedska, ki je že jeseni 2020 vključila v svoj rebalans prioritete njihovega nacionalnega načrta) nacionalnega načrta za okrevanje in odpornost (NNOO). Vse to bo vplivalo na še vedno visoko oziroma pospešeno rast odhodkov.
Če bodo škarje ostale dolgo odprte, bo primanjkljaj vse večji in javni dolg Slovenije lahko hitro preseže magično mejo 100 % BDP. Takšno raven so konec tretjega četrtleta 2021 med EU državami presegle le države z resnimi gospodarskimi težavami. To so tiste, ki si še niso popolnoma opomogle od prejšnje finančne krize ali pa so že evro prevzele s previsoko stopnjo javnega dolga v BDP, kot so Grčija, Italija in Ciper, če jih naštejem le nekaj.
Za Slovenijo kot malo, odprto gospodarstvo so to zelo nevarne vode. Slovenija nima nekih naravnih danosti, kot je grško morje, niti ni davčna oaza kot Ciper, kaj šele da bi spadala med štiri velika gospodarstva EU, ki de-globalizacijo pridoma uporabljajo za pretvorbo gospodarstva. Slovenijo lahko že retorika nazadnjaštva hitro vrže iz skupine jedrnih držav EU z vsemi negativnimi gospodarskimi posledicami.
Zato gre sedaj v Sloveniji za isto, kot je nekoč rekel gospodarski svetovalec kandidatu za ameriškega predsednika Clintonu v predvolilni kampanji: Za ekonomijo gre, butelj (It’s economy, stupid). V Sloveniji gre pri podarjanju bombončkov za oblikovanje gospodarskega, fiskalnega kaosa, ker to omogoča obvladovanje gospodarstva in moči, ki jo hoče vladna SDS (saj nihče ne misli, da sta SMC in NSi sploh še dejavnik) izkoristiti za vzpostavitev gospodarskih temeljev druge republike.
Podobno je leta 2005 takratni predsednik vlade na čuden način v svoji pisarni vzpostavil temelje gospodarskih prevzemov, spodbudil zadolževanje v tujini in doma za prevzeme podjetij s strani njihovih menedžerjev. To je skupaj z učinki finančne krize in prepovedjo refinanciranja kreditov praktično sesulo slovensko domače gospodarstvo.
Posledično smo morali poceni prodati tri največje banke, najprej NKBM, nato preko javne ponudbe delnic ponovno privatizirati NLB in v končnem smo Abanko prodali NKBM, ob tem pa še nekaj gospodarsko zanimivih podjetij v predelovalni industriji, sesulo se je slovensko gradbeništvo, prodan je bil prvi trgovec, prodano je bilo Gorenje. Slovenija ohranja le še Zavarovalnico Triglav, del (po)zavarovalniške skupine Sava, Krke, Petrola, infrastrukturna podjetja in nekaj turističnih ponudnikov, vse drugo so manjša podjetja v zasebni – družinski lasti.
Slovenija je na resnem razvojnem in javnofinančnem razpotju, pred njo so priložnosti, ki jih omogočajo na EU ravni dogovorjene politike, a doma aktualna koalicija dela (pre)velike napake.
Na EU ravni se je za razliko od predhodne finančne krize poseglo po novih, inovativnih, tokrat skupnih javnofinančnih vzvodih. Na temelju na novo oblikovanih lastnih virov EU se je dogovoril do sedaj nepredstavljiv obseg javnofinančnih transferov. EU postaja prava fiskalna transferna unija. Prva je k pozitivnemu odzivu prispevala ECB na čelu z novo predsednico ECB, nekdanjo francosko finančno ministrico, ki se je na čelu Mednarodnega denarnega sklada mnogo naučila iz napak preteklega restriktivnega pristopa k reševanju gospodarskih kriz.
Ob ECB se je Evropski svet julija 2020 pod spretnim vodstvom predsednika – Belgijca Charlesa Michela – ob načelnem dogovoru francoskega – nemškega partnerstva v vsega prvih treh tednih nemškega predsedovanja EU dogovoril za zgodovinsko velik skupni javnofinačni odziv, ki omogoča pripravo resnih nacionalnih načrtov za okrevanje in odpornost. Zaradi različnih (politikantskih) intervencij (tudi našega predsednika vlade) je kar nekaj mesecev dlje trajalo dogovarjanje o ustreznih pogojih spoštovanja pravil igre za porabo tega denarja.
Še dlje traja priprava NNOO, zaskrbljujoče dolgo in javnosti skrito tudi v Sloveniji. Že osem mesecev od tega evropskega dogovora in v megli mnogoterih protikoronskih ukrepov poteka uresničevanje resnične vladne namere, da dokončno obvlada vse gospodarske in odločevalske niti. Kaj pa imajo davčni bonbončki ali pa zamenjave na SDH, DARS, Telekomu, Pošti, združevanje nadzornih institucij, ovinki v zakonu o izvrševanju proračuna za 780 milijonov evrov vreden vojaški program, predlogi debirokratizacijskih zakonov z novimi davčnimi olajšavami s pripravo Slovenije na razvojni preboj, zeleno in digitalno preobrazbo ter zagotovitev okrevanja in odpornosti?
Ni slučaj, da se Fiskalni svet kritično odziva na visoka gibanja tistih odhodkov, ki niso povezani z epidemijo. Tudi ni čudno, da imamo ogromen javnofinančni primanjkljaj v letu 2020 in da se ta nadaljuje v letu 2021. Z več kot štirimilijardnim primanjkljajem v letu dni upravljanja posledic epidemije je vlada (u)porabila že več kot polovico nepovratnih in povratnih sredstev namenjenih Sloveniji iz naslova kohezije in načrta na okrevanje in odpornost. Ti so na voljo v skupni višini približno 8 milijard evrov (5,2 mrd iz Sklada za okrevanje in odpornost in 2,9 mrd za kohezijo v obdobju 2021-2027).
Če se bo trend prvih mesecev z upadanjem prihodkov in dvomestno rastjo odhodkov nadaljeval do poletja in v jesen, bomo že leta 2021 (u)porabili še drugo polovico razpoložljivih EU sredstev, preden bomo na podlagi NNOO imeli odobren prvi “razvojni projekt” ali odobrili prvi kohezijski projekt.
Zato smo glede razvojnih in javnofinančnih vprašanj v Republiki Slovenije na resnem razpotju. Kam nas bo vodila pot iz razvojnih in javnofinančnih razpotij, je povezano z odgovori na naslednja vprašanja:
Po dobrem letu že lahko ocenimo kakovost posameznih ukrepov. Eni trdijo, da so ukrepi učinkoviti, ker je padec BDP le 5,5% namesto ocenjenih 7,5%. Sam bi ukrepe ocenjeval predvsem z vidika zagotovitve proizvodnih kapacitet in sposobnosti hitrega okrevanja. Podatkov o tem še nimamo in jih bomo imeli šele po enem ali dveh četrtletjih po vrnitvi v normalnost.
Po zadnjih zbranih podatkih, ki jih je objavil Fiskalni svet v začetku aprila, je skupni neposredni učinek ukrepov od marca 2020 znašal 3,293 milijarde evrov, okoli 8 % BDP. Skupni obseg z upoštevanjem še potencialnega učinka na rezultate državnega proračuna iz naslova poroštev, likvidnostnih kreditov in odlogov plačil kreditnih obveznosti pa znaša 3,831 milijarde evrov. Če se bodo ukrepi nadaljevali še v jesen, bomo torej skupaj za ukrepe porabili tja do 5 milijard.
V ukrepe za ohranjanje delovnih mest po začasnih podatkih januarja 2021 je vključenih še vedno 55.500 zaposlenih oziroma 7,1 % vseh zaposlenih, četudi je to najmanj od začetka drugega vala epidemije oktobra lani. Prav tako je temeljni dohodek za mesec januar prejelo 31.500 oziroma okoli 40 % vseh samozaposlenih, kar je sicer manj kot spomladi lani, ko je ta delež znašal okoli 65 %.
A dejstvo je, da se hkrati v bankah pomembno povečujejo sredstva prebivalstva. Ta so se od konca marca 2020 do konca februarja 2021 po podatkih Banke Slovenije povečale iz 21 milijard za 2,4 milijarde na skupaj 23,5 milijard evrov. Sicer drži, da ljudje ob pandemiji ne morejo porabljati denarja, a očitno je “država Slovenija bogato nevtralizirala” negativne učinke pandemije (vsaj za nekatere). Banke uvajajo celo ležarine. Oceno ali je to lahko dokaz, da je s ciljanjem ukrepov nekaj narobe, prepuščamo bralcem. Je v tem mogoče iskati razlog za to, da je bilo povečanje javnega dolga v Sloveniji večje kot v povprečju EU27?
Drži sicer, da je vlada sprva pričakovala, da bodo predvsem ukrepi za zagotavljanje likvidnosti gospodarstva in posameznikov, kjer so bili sprejeti ukrepi odloženih oziroma obročnih plačil davčnih obveznosti (okoli 250 milijonov evrov), dve poroštveni shemi v višini preko 2 milijard evrov in možnost odloga plačila kreditnih obveznosti za 12 mesecev, tisti, ki ne bodo finančno izčrpavali javne blagajne.
A se ni izteklo po pričakovanjih vlade in njenih svetovalcev. Za gospodarstvo naj bi bila najbolj pomembna poroštvena shema. Vendar ta v Sloveniji očitno ni imela enakega vzvoda zaradi posebnosti njene izpeljave, kot je to bilo v največjih petih gospodarstvih Evrope. Podatki za leto 2020 namreč pokažejo, da so gospodarstva Nemčije, Italije, Velike Britanije, Španije in Francije izkoristila pretežni del več sto milijardnega svežnja garancijskim potencialov. Nekatere med njimi bodo lastne vložke sedaj (re)financirale z na ravni EU odobrenimi vzvodi.
Za Slovenijo Fiskalni svet pravi, da naj bi bilo v letu 2020 izdano pod 100 milijonov evrov garancij. Avtorji sheme in guverner Banke Slovenije sporočajo, da je vzrok za to “boljša situacija v slovenskem gospodarstvu”, kot so mislili. Da bi temu res bilo tako, bi moralo biti slovensko gospodarstvo v veliko boljšem položaju kot so gospodarstva Francije, Španije, Velike Britanije, Italije in Nemčije, kar pa ne drži. Da je neizkoriščena likvidnostna shema resen problem, kaže relativna primerjava, da bi v Sloveniji glede na število ljudi (brez upoštevanja finančne poglobitve) morali izkoristiti med 1,2 do 3,5 milijarde evrov garancij, če predpostavljamo enako učinkovitost sheme, kot so jo dosegli v Nemčiji in Franciji. Če bi te garancije bile izdane, bi prav tako imeli manjšo rast javnofinančnih odhodkov in manjši javnofinančni dolg.
Neizkoriščenost sheme je resen problem predvsem zato, ker so shemo očitno nadomestile – za davkoplačevalce veliko dražje – subvencije in transferi iz državnega proračuna, ki so javni dolg povečali iz 65 % na preko 80 % BDP v enem letu. Ker se pa subvencioniranje in transferiranje v letu 2021 nadaljuje, se nam javni dolg vsak mesec pospešeno povečuje, samo v prvih treh mesecih za dodatne tri odstotne točke.
Vsem je jasno – razen vladnim snovalcem morda – da smo v Sloveniji imeli prekomplicirano in veliko bolj pogojevano shemo kot v drugih državah. To je odvrnilo podjetja od uporabe sheme, zato imamo višjo javno porabo in povratek v gospodarsko rast bo veliko težji. In še vedno imamo velik obseg delavcev na čakanju. Koliko so dejanske potrebe, ni natančnih podatkih, a dejstvo, da vlada iz državnega proračuna plačuje čakanje na delo namesto da bi izdajala garancije države, kaže na nespametno porabo državnega denarja. To pri ljudeh še dodatno spodbuja negotovost in tudi zato povečano varčevanje in samoomejevanje potrošnje.
Temeljne naloge izvršne oblasti morajo ob kratkoročnih ukrepih v naslednjih mesecih biti priprava ustrezne izhodne strategije, pospeševanje gospodarske rasti ob ponovnem odprtju dejavnosti in podpori sesutim zaprtim sektorjem. Le upamo lahko, da bo imela vlada bolj spretne roke in boljše svetovalce, da bo v tem uspela bolje, kot to izkazuje v prvem letu vladanja. Najti pravo mero in zapreti javnofinančne škarje bo izredno pomembno. To je izziv in prava vsebina dela za vlade velikih, močnih koalicij, podobno kot so bile pokojninska, davčna, reforma javnega financiranja, kmetijska in druge reforme ob vstopanju v EU.
Skladno z EU načrti za okrevanje in odpornost, je za Slovenijo na voljo 1,6 milijarde nepovratnih sredstev in 3,6 milijarde povratnih sredstev. To skupaj z večletnim finančnim okvirom (VFO) 2021-2027, znotraj katerega je ključna kohezija v višini 2,9 milijarde, zagotavlja Sloveniji v naslednjih nekaj letih za preko 11 milijard evrov novih javnofinančnih virov. A če odštejemo kmetijstvo, je sredstev za na novo oblikovani razvojni preboj za približno 8 milijard evrov.
Temeljno razvojno vprašanje tega trenutka, ki bo determiniralo naslednje desetletje, je, kako najbolj učinkovito oblikovati program (u)porabe teh povratnih in nepovratnih virov. Načeloma bi namreč morali v Sloveniji izkoristiti te nove javnofinančne vire za razvojni preboj, za podporo podjetniškemu ustvarjanju višje dodane vrednosti in hkratni za zeleni razvojni preboj.
Vlade morajo za sprejem na Svetu ministrov in po potrebi na Evropskem svetu do konca meseca aprila – v slabih treh tednih – zaključiti pripravo svojih nacionalnih načrtov. Ta naj upošteva priporočila Evropske komisije in hkrati upošteva potrebe domačega gospodarstva.
Poznano je, da je vlada v tajnosti konec avgusta 2020 sprejela Izhodišča za pripravo NNOO, oktobra prvi osnutek in decembra predlog nacionalnega načrta. Četudi je bil dokument dolgo označen Interno in je bila zato javna razprava o njem onemogočena, je po objavi jasno, da v predlogu niso upoštevali niti metodoloških navodil, kot jih je oblikovala Evropska komisija, niti tistih, ki sta jih na primer v Sobotni prilogi avgusta lani (!)prvič javno predstavila dr. Mojmir Mrak in dr. Peter Worstner, še manj pa tistih, ki smo jih pripravili v opoziciji. Namesto oblikovanja po obsegu velikih razvojnih projektov, za katere se naj namenijo nepovratna sredstva, in tržno vzdržnih projektov, ki naj pridobijo potrebna povratna sredstva, se je uresničila namera po drobitvi denarja na veliko število majhnih projektov. V decembrski verziji dokumenta so spisani na več kot 800 straneh dokumentov.
Opozicija je pripravila alternativni nacionalni načrt za obnovo in okrevanje in ga predstavila na izredni seji Državnega zbora. Temeljna ideja je bila, da smo uporabili dodatnih 1,6 milijard evrov nepovratnih sredstev, da smo oblikovali 15 milijardni obseg velikih programov in projektov po štirih ključnih stebrih nujnega delovanja za uresničitev razvojnega desetletja:
Ključne prioritete alternativnega nacionalnega načrta za okrevanje in odpornost.
Samo upamo lahko, da bodo v vladi sledili vsaj nekaterimi predlogom opozicije, predstavljene na izredni seji pred nekaj tedni. Če pa vlada noče poslušati opozicije, pa si naj pogleda osnutke programa Francije, Španije, Grčije ali Švedske.
Torej v naslednjih dneh do konca aprila 2020 bomo lahko videli:
Vse to bo potrebno predstaviti in pričeti uresničevati, da dobimo odgovor na drugo temeljno vprašanje razvojnih in javnofinančnih razpotij.
V teh dneh se naj bi v Državnem zboru pričela obravnava prvega zakona iz t.i. Programa debirokratizacije za davčno, gospodarsko in okoljsko področje. Vlada ga je že sprejela in izgleda, kolikor je pač o teh predlogih mogoče soditi na podlagi dokumentov in izjav, da gre pri davkih bolj za program kratkoročnega davčnega prerazdeljevanja, uvajanja olajšav za različne družbene razrede. Izgleda, da predvsem za najbogatejše, celo za tiste, ki so se že dolgo nazaj svoje premoženje preselili v eno ali drugo davčno oazo.
Pred kakršnimkoli davčnim preoblikovanjem se je potrebno zavedati, da so vprašanja preoblikovanja davčnega bremena, ohranitve pravične, progresivne obdavčitve, še posebej v obdobju, ko so države prevzele velika dodatna bremena in je jasno, da so bile okrepljene javne storitve ključni odgovor na krizo, temeljna vprašanja razvoja posamezne družbe. Pri tem velja izhajati predvsem iz določitve obsega, vrste, namenov, ciljev javne potrošnje, ki jo financirajo davki in prispevki.
Zadnja zdravstvena kriza je dokazala, da je javno dobro, javna potrošnja tista, ki ohranja in zagotavlja skupno dobro in slednje se je izkazalo kot bolj učinkovit način reševanja javnih zdravstvenih problemov, kot je to bilo v privatiziranih zdravstvenih sistemih. Pogoj za takšno financiranje je načeloma progresivna, pravična obdavčitev prihodkov, potrošnje in premoženja.
In to je tretje pomembno vprašanje razvojnega in javnofinačnega razpotja. Ker je namen vladnega programa debirokratizacije očitno pomembno davčno prerazdeljevanje, je potrebno opraviti veliko bolj široko razpravo o tem, kaj naj država dela, kako naj bo financirana in koliko naj posamezniki kot zaposleni, podjetniki kot lastniki in vsi kot potrošniki ali lastniki premoženja k temu prispevamo.
O ključnih vidikih vladnih predlogov je sicer potrebna dodatna razprava, a gotovo je mogoče oceniti vladni poskus davčnih razbremenitev kot enostranski in v danem gospodarskem trenutku povsem neprimeren. Težko je namreč povezati učinke zdravstvene krize z zmanjšanjem prispevkov za pokojninsko ali celo zdravstveno blagajno v novi socialni kapici. Na drugi strani pa imamo že dobro leto sredstva dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, ki se jih niti ne uspe (u)porabiti za solidarnostne potrebe javnega zdravstva. Kopičijo se kot dobički (16 mio evrov v letu 2020 v primerjavi z 10 milijoni v letu 2019) ali “kot v bilancah skrite rezervacije” v višini preko 60 milijonov evrov v letu 2020, medtem ko so te rezervacije v letu 2019 dosegale le 72.000, da le ne bi bili dobički iz naslova dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja preveč na očeh in pretirano obdavčeni. Gre za sistem, za katerega celo novi zdravstveni minister pravi, da je potreben reforme.
Prav tako ne razumem posplošenih predlogov za zmanjšanje obdavčitve kapitalskih dobičkov iz 27 na 25 odstotkov, ne predloga za četrtino skrajšati rok, ko se ne plača več kapitalskega dobička, ne razloga za zmanjšanje efektivne obdavčitve nepremičnin, oddanih v najem. Vse to so ideje, ki so bile v lanskem letu kar tako mimogrede navržene, podobno kot zmanjšanje davka na motorna vozila (vmes že uzakonjeno) ali predlog socialne kapice. In če se bo oboje uresničilo, bomo imeli samo po teh dveh davčnih virih letno za preko 130 mio evrov izpada javnofinančnih prihodkov, ključnih za financiranje potrebne javne porabe.
Vprašati se je namreč potrebno, ali je potrebno prav sedaj, ko vlada z vrsto dragih ukrepov prispeva k ohranjanju delovnih mest ne glede na premoženje prejemnikov pomoči, pa naj bodo to samozaposleni ali lastniki podjetij, pristopiti k »davčni razbremenitvi« najbogatejših. In če država sedaj pomaga s protikoronskimi ukrepi vsem, ne glede na premoženjsko stanje, velja poudariti, da bo potrebno zagotoviti tudi ustrezne vire.
Slednje kot pomemben element velikega javnofinančnega spodbujanja zadnjega marčevskega paketa Bidnove administracije poudarja na primer Janet Yellen, nova ameriška finančna ministrica. Zaveda se namreč, da če se želi v ZDA zagotoviti vzdržno financiranje sprejetega[1] stimulativnega paketa v višini 1.900 milijard dolarjev in novega predlaganega paketa v višini 2.000 milijard dolarjev za potrebe izgradnje infrastrukture in novih delovnih mest, bo namreč potrebno zagotoviti davčne vire, zato je potrebno na svetovni ravni zaustaviti davčno konkuriranje in zmanjševanje davčnih bremen. O tem govori suvereno kot ameriška finančna ministrica in nekdanja glavna centralna bankirka ameriške centralne banke.
Ob davčni razpravi v Sloveniji, bodisi o novih davčnih olajšavah ali drugačnih davčnih obremenitev, je pomembno vedeti, da je večina drugih držav, ki jim želimo slediti, v glavnem že uveljavila vse ključne davčne elemente. V Sloveniji pa se že (pre)dolgo ukvarjamo z relativno visoko davčno obremenitvijo dela, relativno primerljivo obremenitvijo potrošnje in (pre)nizko obremenitvijo premoženja in kapitala zaradi neuveljavitve davka na nepremičnine in nizke efektivne stopnje davka na dohodke pravnih oseb.
Glede na predloge vladnega strateškega sveta izgleda, da tudi ta vlada kljub drugačni koaliciji nima namena resnega preoblikovanja novih davčnih virov, temveč predvsem prerazdeljuje davčno breme po svoji presoji. Zato to tretje javnofinančno razpotje zahteva veliko bolj resno razpravo. Očitno bo o njem mogoče razpravljati šele, ko bodo predlogi oblikovani in jih bo mogoče vsebinsko podrobno oceniti.
Osebno ocenjujem, da je ob davčni podpori oblikovanju sistema dolgotrajne oskrbe in razmisleku o dodatnih davčnih olajšavah za spodbudo dodatnega prostovoljnega pokojninskega zavarovanja, poiskati soglasje za ustrezno obdavčenje premoženja in monopolnih rent, tudi zaradi okrepitve sistemskih virov za financiranje lokalnih skupnosti in oblikovanja namenskega vira za financiranje izgradnje javnih najemnih stanovanj.
Vmes pa bo vlada ob vse manjših trošarinah in razbremenitvi obdavčitve najdražjih avtomobilo za nekaj tisoč kupcev in z novo “socialno kapico” za 14.000 posameznikov ustvarila za približno 300 milijonov evrov letnega izpada prihodkov, kar vse bo potrebno hitro sanirati. A to je že tema za nadaljnja #Mnenja in dogovore o reševanju fiskalnega kaosa, ki ga je povzročila tretja Janševa vlada.
Srečko Zajc: Virus samocenzure 
