Virus samocenzure

Ali veliko tvegam, ko bom poskusil dokazati, da se zgodovina ponavlja kot farsa, pri tem pa se bom opiral tako na klasike marksizma (implicitno) kot na lastne izkušnje (eksplicitno), ne da bi se oziral na vse podrobnosti, čeprav se v njih pogosto skriva vrag. Na koncu bom poskusil izpeljati zaključek, ki bi lahko bil komu, ki se resno ukvarja s politiko, v prihodnje tudi vodilo vsaj k premisleku, če ne tudi ravnanju.

Verbalni delikt je bil kaznivo dejanje in dokazovalo se ga je zlahka in zelo široko, kajti v zakonu, tistem znamenitem 133. členu, niso bile taksativno naštete vse možne okoliščine, v katerih mnenje ali dejanje nekoga postane verbalni delikt. To je bila stvar presoje. Presoja pa je sicer načelno lahko objektivna, vendar, če bi temeljila na objektivnih merilih, potem ne bi potrebovali kaznovalnega člena. Lahko pa je presoja interpretativna, v tem primeru pa je tak člen najboljša podlaga. Po njem se sodi vsakomur in za karkoli. V nemškem govornem področju bi takšnemu členu najbrž rekli, da je bil podlaga za ‘leseni gobec’, torej nekaj brez ostrine in brez prave moči.

Zraven je bila še cela vrsta organov in posameznikov, ideoloških tipalk, ki so se ukvarjale z informacijami in njihovo pravilnostjo, od občinskih organizacij Zveze komunistov do Centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije, zadolženih za tiske, radijske oddaje, film in kasneje televizijo, in potem… je bilo konec enostrankarskega sistema. Najraje so vedeli v naprej, kaj bo natisnjeno, posneto, predvajano. Bili so bunkerji in bilo je Količevo. Iz Količevega ni bilo mogoče dobiti nič več (legalno), v bunkerjih pa je tu in tam kaj tudi ostalo. Kadar je kakšno sporočilo ušlo predhodnemu nadzoru, so svoje delo opravili tožilci in so ’tisto’ arhivirali v bunker, prepovedali prodajo, svetovali odvoz v Količevo. Ne pri študentski Tribuni in ne pri Mladini nam stroška nikoli niso zaračunali. Danes bi rekli, da je zapitek plačal sistem. Tega res ni bilo veliko, kajti sistem je s 133. členom dosegel nekaj zelo preprostega in delujočega pri 99 % ljudi, ki so delali ali sodelovali pri medijih: avtor ali avtorica je sam pri sebi opravil predhodno cenzurno poizvedovanje, koga bi lahko njegovo sporočilo zmotilo. To je bila samocenzura. Najhujša možna oblika lesenega gobca, ki si si ga nataknil sam.

Kadar je prepoved razširjanja povzročil član stranke ali tožilec, si lahko bentil čez oblast (običajno za točilnim pultom, znameniti so bili v Ljubljani na Tavčarjevi, pokojna Kava na Nazorjevi, Šumi in malo bolj imenitno mesto je bila kotna miza ob točilnem pultu pri Mikliču). Praviloma je bil zraven vedno vsaj en kolega s Štefanove. Vsi smo vedeli za njegovo honorarno zaposlitev. Kadar si to storil sam, je bila to oblika samomora na obroke: vsakič malo, do popolne podreditve. Alkoholikov med nami medijskimi je bilo veliko in samocenzura ali cenzura je bil eden od razlogov za zadevanje: ko človek samega sebi vidi kot drek, potem tako začne ravnati sam s seboj. Na srečo je alkoholizem slovenski nacionalni šport in alkoholiki, v skladu z nacionalno lestvico vrednot, nihajo med nacionalnimi heroji in popolnimi ničeti.

V vsakem od nas je živel majhen cenzor, tudi v meni. Spoznal sem ga, ko sem natipkal prvi uvodnik v študentsko Tribuno, potem ko sem postal glavni in odgovorni urednik: imela je urednike, celo omizje, ni izhajala in ni imela denarja. Rekli so mi: pojdi, nekaj boš že naredil. In smo, ampak najprej sem srečal svojega cenzorja: natipkal sem torej prvi uvodnik in ga dolgo in večkrat  bral. Nisem vedel, kaj sem hotel povedati, vem le, da sem hotel biti revolucionaren, uporniški kot generacija 68-72, ki smo jo občudovali tudi še leta ’76. Samega sebe nisem razumel! Vedel sem, kaj hočem povedati, pa si tega nisem upal povedati odkrito: demokratična izbira predstavnikov, pravica do svobodne besede, razsvetljenske vrednote in trilogija francoske revolucije.

Cenzor v meni je vlekel zavoro, duh v meni je hotel naprej. Spoznanje je bilo preprosto: pravijo, da je strah votel in da ga okoli nič ni, ampak deluje, ta nič res deluje! Ni šlo hitro, ampak kakor zahrbtna bolezen, ki se s pravo terapijo in ustrezno tinkturo počasi plazi iz telesa: ne samo utišal, izgnal sem cenzorja iz sebe. Nihče mi ni čestital za to in ko mi je čez čas kolega urednik povedal, da so ga njegovi bivši spet obiskali, da bi jim poročal o naših načrtih, sem mu mirno odgovoril, da ga prosim, da redno in izčrpno poroča na Štefanovo, ker je razgledan in usposobljen in vem, da bodo poročila dobra. Zame je bila zadeva zaključena: zakaj bi sumil zdaj tega zdaj onega, zdaj to in potem drugo kolegico? Vedela sva oba, ne vem pa, če so vedeli ‘njegovi delodajalci’. Zaradi svoje vloge ni bil nič manj drzen in to cenim še danes. Vse predrzneje sem urejal in pisal tako, kot sem bil prepričan, da je prav in nekateri drugi prav tako.

Pri tedniku Mladina sva s Tonetom Stojkom dobila, takoj ko sem se tam zaposlil, zahtevno nalogo in sicer sva morala pripraviti zapisano in slikano reportažo o obisku Franca Popita Jokla na osnovni šoli. Pridno smo čakali v avli šole, potem so se pripeljali črni mercedesi in skozi zadnja vrata so stopila temna očala in mož, ki je brez besed obletel čakajoči krog, potem so se odprla zbornična vrata in tam so se mize šibile pod dobrotami. Potem so se vrata zaprla. Vse to sem napisal, a odgovorni urednik ni bil zadovoljen. Napisal je drug tekst, čeprav ga ni bilo v šoli in ni videl temnih očal švigati naokrog. To je primer, ko je urednikov mali cenzor v glavi deloval preventivno. Po vrnitvi z obveznega služenja vojaškega roka sem postal odgovorni urednik in spoznal veliko cenzorjev, ki so predano delali v srcih kolegic in kolegov. Dolga je bila pot, predno je večina cenzorjev dobila odpoved delovnega razmerja. Šele pri rekordni nakladi so se večinoma dokončno poslovili. Velik del ekipe se je preselil k tedniku Teleks, ki so ga čez nekaj časa brez potrebe ukinili. Nevidni in nemirni duh se je selil z nami in se razpršil po mnogih uredništvih. Bilo je zelo preprosto pravilo: najprej napiši, daj natisniti, potem so bo že zgodilo, nikar pa sam sebi ne natikaj lesenega gobca!

Pred časom so papirni mlini v Količevem spet mleli, tokrat ne Tribune ali Mladine, temveč Sobotno prilogo Dela. Imeli so delo z Delom, ki je objavilo celostranski članek, v katerem je avtor Janez Markeš primerjal zgodovinsko pot Mussolinija od trockista do fašista z dejanji enega od znanih še živečih prebivalcev Slovenije. Citiram:  ‘Njegova agenda kaže podobnosti z Mussolinijevo v tridesetih letih prejšnjega stoletja: iz STA napraviti veliki komisariat za tisk, ki se uradno ne bo vtikal v svobodo besede in izražanja. Toda kot je povedal njegov ideolog in snovalec ekonomskega in političnega korporativizma Alfredo Rocco, se ne bo dovolila nobena medijska dejavnost zoper nacionalni interes, zoper zvestobo domovini in zoper vodjo gibanja. In Mussolini je svojo politično kariero, prav podobno kot Janša in Orbán, začel kot skrajni levičar (kot trockist), kot zagovornik načela nenehne revolucije.’

Vsi mi nekdanji revolucionarji vemo, da je revolucije mogoče izvajati samo v izrednih razmerah in to tako, da se izredne razmere nenehno proizvajajo. Pravzaprav revolucija, ki je sama po sebi nekaj izrednega, producira substanco, s katero se hrani. Kratkotrajen perpetum mobile je to, ki pa lahko traja desetletja, a se ne obdrži, ker revolucija poje sama sebe. Za seboj pušča nedolžne žrtve. Najprej najbolj zveste vojščake. Vendar: v letu 2021, ko ni nobenega člena 133 v Kazenskem zakoniku, zmleti naklado dnevnega časopisa v mlinih, je pravzaprav farsa. Res je, da je skupina politikov, ki živi v preteklosti in jo reproducira kot slab ponaredek preteklih časov, vendar so razmerja drugačna, svet je sploščen, ne morejo se v neskončnost prepirati orbi & urbi, ampak kdor živi v preteklosti, ta ne vidi sedanjosti in prihodnosti in prej ali slej mu zmanjka opore pod nogami. Vsakič, ko sejejo veter, žanjejo večji vihar. To so naravni zakoni.

Zaključek ali nauk: vedno sem bil prepričan, da bi moral zakon prepovedovati lastništvo informativnega medija firmi, korporaciji, delniški družbi, d.o.o. ali komurkoli, ki mu zalaganje in izdajanje medijev ni edini ali glavni vir zaslužka.

Lahko so delničarji do desetine lastništva in nič več. Predvsem, če so lastniki odvisni od države, državnih senenih bal in državnih poslov. Takrat se zadeve hudo zapletejo in kratko potegnejo svoboda govora, objava drugačnega mnenja in seveda poklicna integriteta. Ni pošteno bralcev zavajati s celostranskim oglasom, ki tam ne bi smel biti. Morda se komu zdi vse skupaj epizoda, vendar si upam staviti, da bo imela daljnosežne posledice.

Samocenzura se kakor virus prenaša od novinarja do novinarja, od urednika do urednika. Vsi morajo jutri v trgovino po kruh. To niso majhne stiske, so velike. Cenzuriran tekst pa se širi po drugi poti (nikoli, res nikoli, ni mogoče vsega zbrisati s tega sveta). Kratko je potegnil medij, urednik Bojan Budja je izgubil integriteto,  lastnik Dela bi se moral zavedati, da vsega ne more imeti – verodostojnega medija in državnega denarja. Humanitarna organizacija živi od preglednosti in verodostojnosti, medij živi od verodostojnosti, hitrosti in zavezanosti resnici. To bralci kupujejo, čeprav se tega niti ne zavedajo. Naj ne pozabim: drznosti, z njo smo nekoč, v drugih časih, z Mladino prišli od 7.000 do 36.000 prodanih izvodov. Tolikšna je bila takrat na trgu vrednost drznosti in resnice. Pa danes?