Z oktobrom smo prešli v zadnjo četrtino drugega leta boja s pandemijo, s tem pa tudi zaključevanjem drugega proračunskega leta aktualne vlade. Smo v obdobju, ko se sprejemajo proračuni za prihodnja proračunska leta ali popravljajo veljavni za tekoče leto. Vse to je tokrat v pristojnosti aktualne vlade, ki nam vlada – kot pravi ustavno sodišče – na neustaven način, ko omejuje protestein ko imamo obdobje najbolj radikalnih omejitev svoboščin ljudi v moderni zgodovini.
To omejevanje svoboščin je v zadnjih dneh eskaliralo v izkazovanju grobe moči oblasti na ulicah Ljubljane, ko je vlada na Brdu gostila 44 delegacij iz članic EU, iz držav, ki bi tja rade prišle, in evropskih institucij, ki naj bi jim pri tem pomagale. Bizarno je, da medtem ko se na Brdu civilizirano pogovarjajo voditelji držav, ki so še pred manj kot 30 leti bile v vojni, sredi Ljubljane aktualna oblast bije vojno s svojimi državljani, ko jih torperdira s salvami iz vodnega topa, jih uplinja s solzivcem v količinah, ki v Sloveniji še niso bile uporabljene in ko s pomočjo brnečega helikopterja preganja protestnike po ulicah glavnega mesta države, ki naj bi bila peta najbolj varna država. Vprašajte, kaj si mislijo o tem, mimoidoči v parku Tivoli, na Cankarjevi ulici in prebivalce ožjega centra, ko jih nič hudega sluteč zaplinijo.
A nočem pisati o tem, želim le ilustrirati, v kako bizarno situacijo smo prešli v drugem letu vladanja te vlade, ko že vstopamo v predvolilno obdobje. To se vidi tudi v slovenskih javnih financah, ki so s svojo rastjo izdatkov, utemeljenih na napihnjenih davčnih in evropskih prihodkih, neodgovorno in pretirano ekspanzivne. To se dogaja v času, ko analitikom postaja jasno, da bo zaradi omejevanja visoke inflacije, ki jo okrepljeno povpraševanje, omejena ponudba in enormna rast cen energentov in surovin poganjajo proti 3,6 % v razvitih državah (dvakrat več od cilja centralne banke) in proti 6,8 % v manj razvitih državah, potreben zasuk sedanje ekspanzivne denarne in fiskalne politike. Tako Mednarodni denarni sklad (IMF) že izpostavlja potrebi po spremembah obeh politik v (samo)omejevalno fiskalno in denarno politiko.
IMF pravi, da ker “obstaja glede na neraziskano naravo okrevanja (beri načina ustreznega izhoda iz pandemije) velika negotovost, bi lahko inflacija iz različnih razlogov presegla napovedi. Jasna komunikacija v kombinaciji z ustrezno denarno in fiskalno politiko lahko pomaga preprečiti, da bi ‘inflacijski strahovi’ oslabili inflacijska pričakovanja”. To preprosto pomeni, da se pričakuje preobrat fiskalne in denarne politike. Malo starejše bi rad spomnil, mlajšim pa svetoval pogled v zgodovino, saj se zgodovina ponavlja. Podobna situacija je bila v sedemdesetih letih, ko se je po zlomu zlatega standarda in ekspanzivni denarni politiki, povezani z vojnami na Bližnjem vzhodu, pojavila prva naftna kriza in skok cen nafte v nebo. Posledična ekplozija petro-dolarjev in visoko zadolževanje držav v razvoju, tudi nekdanje Jugoslavije, je po uvedbi Volckerjeve restriktivne politike skoraj 20 % obrestnih mer, sesulo na desetine držav.
Zato sploh ni vseeno, kako visok je dolg države. Ob osamosvojitvi je naš dolg dosegal eno petino BDP, dve tretjini BDP po izvedeni sanaciji, 60 % po odgovornih prilagoditvah v času pred epidemijo. Sedaj pa sedanja vlada dolg poganja h kar 100 % BDP. To je nevarno kljub nizkim obrestnim meram in visoki gospodarski rasti, še posebej če je ta posledica visoke tekoče potrošnje na račun zadolževanja in ne posledica investicijskih vlaganj, ki bi ustvarjala dobro plačana delovna mesta.
Skrbeti nas mora, če kljub vedno večjemu bremenu dolga sedanja vlada še kar naprej koplje proračunske luknje. Podobno je bilo 15 let nazaj, v času prve Janševe vlade, ko je tedanji minister za finance dr. Andrej Bajuk razlagal, da ni nič narobe z visokim zadolževanjem, za kar je celo prejel nagrado The Banker za evropskega ministra za finance. Povedno je pri tem pripombniti, da to nagrado podeljujejo posojilodajalci. Zaradi tistega dolga in rekordnega bruto zunanjega dolga je bila slovenski izhod iz svetovnega gospodarske in finančne krize veliko dražji in težji.
Po vseh teh negativnih izkušnjah je leto 2021 bizarno, da vlada porablja denar neustavno in nezakonito, saj brez rebalansa (še) nima pooblastila Državnega zbora za povečano porabo. Pripravila je načrte za naslednji dve proračunski leti, ki sta predvolilno ekspanzivni. Poseben problem je, da se dolg povečuje pospešeno in to hitreje kot povprečje EU. Takšni so zadnji podatki Eurostata in o tem sem pisal v predhodnem #Mnenju. Ko bodo 21. oktobra objavljeni podatki za drugo četrtletje, se glede na tekoča gibanja situacija ne bo izboljšala.
Očitno je, da se aktualna vlada požvižga na ustavo in zdravo kmečko pamet. Njena bilanca je namreč naslednja: v letu 2020 je dosežen deficit minus 3,5 milijarde evrov, kar je zaradi epidemije in ustavitve gospodarstva še nekako logično, v letu 2021 pa je neustavno in nezakonito kuri porabo do minus 4 milijarde evrov (ocena vlade), kar je še več kot v letu 2020. Takšen minus imamo v letu, ko že imamo visoko gospodarsko rast. Prihodnje leto vlada napoveduje nadaljnji minus 2,5 milijarde evrov in za leto 2023 še nadaljnji minus 1,5 milijarde evrov, četudi naj bi imeli visoko gospodarsko rast in bi bilo potrebno biti varčen.
Na astronomske višine zadolževanja opozarja tudi Fiskalni svet. V štirih letih bi sedanja vlada ustvarila 11,5 milijard evrov primanjkljaja ob hkratnem slabšanju strukture javnih izdatkov in posledično povečuje javni dolg za več kot tretjino podedovane ravni.
Vladar troši nepooblaščeno in nadaljuje neodgovorno veseljačenje, skregano z zdravo kmečko pametjo. Svojim meče denar, jih na veliko zaposluje in si skuša kupiti volitve, v šolstvu, univerzi in kulturi deli drobtinice, v infrastrukturi namerava porabiti dragocena nepovratna sredstva, hkrati pa na narod meče solzivec in razbija proteste z vodnim topom. Diktatura v praksi na cestah in v javnih financah, ko za 44 % nepooblaščeno povečuje proračunsko luknjo v letošnjem letu in predlaga za 55 % večjo luknjo v prihodnjem letu, pa tudi v letu kasneje nepojmljivo visok deficit. To dela arogantna vlada, ki si ne upa priti v Državni zbor, ker nima več parlamentarne večine in ne bi mogla sprejeti nujnega rebalansa, kljub policijskim in pomožnim poslanskim robokopom. Na nesprejemljivost takšnih načrtov ga s svojim negativnim mnenjem izpred nekaj dni opozarja tudi Fiskalni svet. Volivci moramo ohraniti pravico, da se tako kot v vseh 30 letih samostojne Slovenije le preko Državnega zbora odobri takšna poraba, četudi se ta rad skriva na gradu Brdo. To je temelj parlamentarne demokracije, ki se ruši pred našimi očmi. To je tudi jasno določilo ustave, ki zahteva, da so vsi odhodki države predvideni v državnem proračunu. Zato je potrebno najostreje nasprotovati predlaganim proračunskim načrtom, tudi z blokado parlamentarnega odločanja.
Če smo bolj prijazni, številke povedo isto: Neustaven in rekordni deficit v letošnjem letu in napovedan deficit v letih 2022 in 2023 za več kot 11,5 milijard evrov povečujeta javni dolg. Vlada krši ustavo in zakon o javnih financah. Samo v letošnjem letu je vlada nepooblaščeno povečala proračunsko luknjo za 44 %, v letu 2022 pa načrtuje njeno dodatno povečanje za 55 %. Pod to vlado drvi Slovenija v popolnoma napačno smer, direktno v boleč javnofinančni zlom.
Glede prvega očitka neustavnosti in nezakonitosti v letu 2021 najprej poudarjam, da nam STA (ki je na današnji dan že 284 dni brez javnega financiranja) na podlagi uradnih sporočil vladnega Urada za komuniciranje sporoča, da je vlada sprejela spremembe proračuna za leto 2022 in predlog proračuna za leto 2023. Hkrati je vlada sprejela in poslala v Državni zbor odlok o okviru za pripravo proračuna za obdobje 2020 – 2022, s katerim dviguje javno porabo iz v Državnem zboru odobrenega proračuna za leto 2021 v višini 13,5 milijard evrov na skupno skoraj 15 milijard evrov.
Spomnimo, da je pred krizo bila ta poraba okoli 10 milijard evrov letno, sedaj pa za skoraj 50 % več. Ker ta poraba ne temelji na višjih prihodkih, se bo proračunski primanjkljaj za leto 2021 povečal na skoraj 4 milijarde evrov, kar je 1,2 milijardi evrov ali 44 % več od v proračunu predvidenega deficita 2,7 milijarde evrov. Kljub temu vlada preko izjave ministra za finance trdi, da ni potrebno sprejemati rebalansa za leto 2021, ki bi vladi sploh omogoča, da bi glede na nove zakonske obveznosti sploh z rebalansom proračuna pridobil pravico do povečanja porabe.
Hkrati STA (na podlagi sporočila Zavoda za zdravstveno zavarovanje) sporoča, da bo imel ZZZS za letos predvidoma 135,7 milijona evrov višje prihodke od predvidenih in 58,3 milijona evrov višje odhodke od predvidenih s finančnim načrtom. Ocenjeni presežek prihodkov nad odhodki znaša 77,4 milijonov evrov, zato je potreben rebalans finančnega načrta za leto 2021. Organi upravljanja ga bodo obravnavali predvidoma še ta mesec.
Torej, zdravstvena blagajna za približno 60 milijonov evrov več porabe pripravi rebalans. Vlada pa za dvajsetkrat večjo povečanje državnih izdatkov obveznost priprave rebalansa gladko ignorira. Zakaj dve različni interpretacije potrebe po odobritvi višje porabe s strani dveh javnih blagajn. Na eni strani vlada in minister za finance in vlada nočeta priti v Državni zbor po odobritev večjega zadolževanja, medtem ko zdravstvena zavarovalnica razume ustavo in zakon o javnih financah in zato za 60 milijonov evrov višje prihodke pripravlja rebalans.
Odgovor je enostaven. Minister za finance in vlada delujeta neustavno, ker ne spoštujeta 148. člena Ustave RS, ki je v prvem stavku jasen: Vsi prejemki in izdatki za financiranje javne porabe morajo biti zajeti v proračunih države.
V Sloveniji v vseh 30 let samostojnosti slovenske proračune pripravljali in uresničevali skladno s tem temeljnim ustavnim načelom. To temeljno ustavno načelo je natančno opredeljeno v 40. in 41. členu zakona o javnih financah.
Vlada Janeza Janše in minister Andrej Šircelj za razliko od ZZZS ustavo in zakon eklatantno kršijo. Finančno je to še hujše in enako nezakonito, kot to nam počne vlada z usmerjanjem ukrepov policije ali blokado plačevanja STA. Ali si lahko zamislite kaj bi pomeni, če bi župani slovenskih občin sledili delovanju vlade. Ali bi sploh še bilo smiselno, da imamo občinske svete? To bi bila županska diktatura. Če vlada do konca leta ne bo prišla z rebalansom v Državni zbor, pomeni, da imamo diktaturo, ne le na ulicah Ljubljane, temveč tudi v javnih financah.
Naš drugi očitek je, da se vlada ne sklicuje na zdravo kmečko pamet in se v porabi ne omejuje, ne v letu 2021 in ne za prihodnji dve leti. V tej luči ocenjujem kot neustrezne vladne predloge spremembe okvira za pripravo proračunov za letošnje leto in prihodnji dve leti.
Za dvig okvira porabe za leto 2021 Fiskalni svet pravi, da omogoča dodatno spodbujevalno naravnano fiskalno politiko ob tem, da so gospodarske razmere boljše od pričakovanih ob pripravi trenutno veljavnega okvira. Občutno višanje izdatkov v letu 2021 bi zastavilo podlago za neustrezno strukturno poslabšanje položaja javnih financ tudi v prihodnje. Zato predstavlja po mnenju Fiskalnega sveta nadaljevanje neustreznega načrtovanja v razmerah, ko so odobrene izjemne okoliščine, kar je le deloma opravičljivo z negotovostmi zaradi epidemije. Fiskalni svet namreč ocenjuje, da je predlagani okvir za pripravo proračunov sektorja država za leto 2021 osnovan na nerealističnih projekcijah javnofinančnih prihodkov in izdatkov do konca letošnjega leta.
Fiskalni svet zaključuje, da so “spremembe okvirov ob odobrenih izjemnih okoliščinah od začetka epidemije obsežne”. Vladno nerazumevanje instrumenta okvira kot proticikličnega orodja fiskalne politike nakazujejo tudi argumentacije ob predstavitvi zadnjih proračunskih dokumentov, da napovedi višje gospodarske rasti in posledično javnofinančnih prihodkov utemeljujejo nadaljnje dvige najvišjih dovoljenih izdatkov za leti 2022 in 2023.
Glede očitka o problemih v strukturi prihodkov in odhodkov velja predstaviti vladne načrte. Tako vlada v svojih proračunskih načrtih za leto 2022 leto svojo visoko porabo očitno stavi na povečano rast prihodkov. Med 11,5 milijarde evrov prihodkov se načrtuje za 2,6 milijarde evrov iz davkov na dohodek in dobiček, kar je nekoliko manj kot v letu 2021, kljub relativno visoko načrtovani gospodarski rast (pri tem je dobro vsaj to, da očitno ne upošteva več zmanjšanja dohodnine zaradi spremembe predlaganih zakonov o dohodnini), 6,3 milijarde evrov iz davkov na blago in storitev (DDV, trošarine), kar je skladno z obsegom doseženem v letu 2021, ko že imamo celoletni učinek nižjih trošarin na bencina in omejevano porabo, in skoraj 1,7 milijarde evrov sredstev iz EU, kjer je predvideno bistveno povečanje in za preko 450 milijonov evrov več, kot je ocenjena realizacija za leto 2021, ko Slovenija ne uspeva učinkovito črpati EU sredstev. Vsebinsko se vsa nepočrpana sredstva zato zamikajo v leto 2022 in prav na to neustreznost visoke rast načrtovanih izdatkov že opozarja tudi Fiskalni svet.
Na strani odhodkov vlada v nasprotju z zdravo kmečko pametjo, ko bi višjo rast prihodkov iz domačih in evropskih virov morala uporabiti za zmanjšanje proračunske porabe, nadaljuje veseljačenje in delitve predvolilnih daril, zaposlitev in obljub. Tako med skoraj 14 milijardami evrov odhodkov načrtuje 1,3 milijarde evrov stroškov za plače, kar je skoraj 100 milijonov evrov ali za 7% več kot je to bilo v letu 2020. Vlada praktično na vsako 14. plačo dodaja eno dodatno plačo oziroma zaposlenega več. Za skoraj 200 milijonov evrov ali za 24 % več načrtujejo materialnih stroškov (skupaj dobra milijarda). Ob tem vlada načrtuje za 4,4 milijarde evrov tekočih transferov občinam, javnim zavodom v šolstvu, univerzi, kulturi in drugim, kar pa je le za manj kot 200 milijonov več ali 4 % več kot v letu 2020. Ker je med temi predvideno absolutno povečanje tekočih transferov občinam za kar 82 milijonov evrov, je jasno, da bo vlada varčevala v šolstvu, kulturi in pri univerzah. Vlada načrtuje za dobre 1,3 milijarde evrov več investicij, kar je za 900 milijonov ali 177 % več, kot je bila realizacija v letu 2020. Ali je to realno ali ne, je vse odvisno od uspešnosti pridobivanja EU sredstev, kjer imamo vrsto problemov, formalno predvsem v tem, da programi za kohezijsko za obdobje 2021 – 2027 še niso sprejeti.
S takšnimi proračunskimi predlogi vlada načrtno zvišuje odhodke (plače, materialne stroške, investicije, vse kot očitna predvolilna darila) in se odreka hitrejšemu zmanjšanju primanjkljaja. Še vedno namreč ni razrešeno vprašanje izhoda iz izjemnih okoliščin zaradi pandemije in inflacije, ob prenehanju katerih se bodo nenadoma ponovno uveljavile vse omejitve fiskalnega pravila. Izhodne strategije za to obdobje vlada nima – razen trošenja, dokler se glasba ne ustavi. Če se bo to povezalo še z borbo proti inflaciji, kot napoveduje IMF, bo Slovenija podobno kot ob finančni krizi leta 2008, ko je minil čas prve Janševe vlade, nepripravljena na zunanje pritiske na omejevalno javno finančno in spremenjeno denarno politiko.
Tretji očitek, je da vlada posledično povečuje javni dolg za več kot tretjino podedovane ravni. Pri tem je ključno vprašanje, ali ga bomo lahko uspeli lahkotno financirati tako kot doslej, ko smo imeli na voljo nizke obrestne mere in z ekspanzivno denarno politiko dovolj poceni denarja.
Vsak odgovoren javni finančnik bi moral upoštevati, da lahko – kot že napoveduje IMF – pride do zasuka in posledično do zaostrenih pogojev zadolževanja. Tedaj se bo kot ob zadnji finančni krizi ponovno pojavil problem visokega slovenskega javnega dolga. Podatki za prvi kvartal, ki sem jih opisoval poleti, so potrdili, da naš dolg raste več kot dvakrat hitreje kot povprečje EU in da smo po prirastu dolga četrti najslabši v EU. Ko bo to v polni meri odzvonilo na finančnih trgih in ko bodo konec oktobra objavljeni podatki za drugo četrtletje 2021, lahko pričakujemo alarme v pisarnah tistih bankirjem, ki nam danes radi posojajo denar.
Neodgovorno in v nasprotju z zdravo kmečko pametjo je, da aktualna Janševa vlada z ministrom za finance tako hitro povečuje dolg. To ni odgovorno ne do naših otrok, ne do njihovih otrok. Je res dediščina, ki nam jo želi pustiti Janševa vlada, vodni topovi na cestah, solze zaradi solzivca ljudeh na eni in veseljačenje v zaprtih dvoranah na drugi strani, od katerega pa bo ostal le visok račun?
Minimalna plača mora zagotavljat dostojno življenje 
