Ko je posamezna življenjska oblika ali vrsta soočena z odločilno krizo, ko se njeni načini življenja, medsebojni odnosi ter odnosi do sveta narave ne obnesejo več, ko na videz nepremostljivi problemi ogrožajo njen obstoj, bo življenjska oblika bodisi izumrla ali pa bo z razvojnim skokom premostila dosedanje omejitve.

Preskok v razvoju lahko doživi katera koli oblika življenja v kateremkoli kraljestvu – kamnina, rastlina, žival ali človek. Le kaj bi bilo težje in neprepustnejše od skale, najgostejše izmed vseh oblik? Pa vendar se nekaterim skalam spremeni molekularna struktura, da se pretvorijo v kristale. Nekatere vrste ogljika se pod vplivom nepredstavljive vročine in pritiska preobrazijo v diamante, nekateri grobi minerali pa v druge drage kamne. Večina plazilcev je ostala nespremenjena milijone let, a nekaterim izmed njih so zrasla peresa in krila, da so se spremenili v ptice, s tem pa premagali silo teže, ki jih je tako dolgo zadrževala pri tleh. Niso le izboljšali plazenja ali hoje, ampak so ju v celoti presegli. Takšen razvojni skok vseeno nastopi redko, saj pomeni več kot zgolj evolucijski napredek pomeni –  prelomnico v razvoju, preskok na povsem drugačno raven Bivanja.

Prav s takšnim izzivom se trenutno sooča človeštvo: odzvati se na vsesplošno krizo, ki ogroža naš celotni obstoj. Preučevanje zgodovinskih dejstev vselej nesporno pokaže, da ni nikakor modro – pa tudi ne mogoče, da ljudi silimo k hitrim in nenadnim spremembam. Za ljudi ni nič bolj usodno kakor evforično navdušenje nad velikimi reformami ne glede na to, kako izvrstne se te zdijo v teoriji. Tovrstne reforme bi bile koristne le, če bi bilo duha nekega naroda mogoče spremeniti v trenutku, kar pa seveda, ni mogoče. Moč, da uveljavi tovrstne spremembe, ima navsezadnje le čas. Ali povedano drugače: velike civilizacijske spremembe so posledica sprememb v misli naroda.

Pomemben del zemeljskega prebivalstva bo tako kmalu prepoznal (če že ni), da je človeštvo pred pomembno odločitvijo: mora se preobraziti. Določen delež človeštva v sebi že doživlja razpad starih vzorcev mišljenja, ki jih pogojuje ego. Močnejši kot je ego, močnejši je občutek ločenosti med ljudmi, posledica tega pa je popolno nezavedanje naše povezanosti s celoto, naše enosti z vsakim „Drugim“, enosti z naravo. To pozabljenje je – kot pravijo vsi duhovni spisi  –„izvirni greh“, trpljenje, utvara. Kakšen svet torej ustvarjamo, če utvara o popolni ločenosti določa in usmerja vse naše misli, besede in dejanja? Če vas zanima odgovor na to vprašanje, preberite kakšno knjigo o zgodovini ali pa si poglejte kakšno sejo državnega zbora.

Tako v političnem trenutku, v katerem se trenutno nahajamo, neprestano iščemo krivca za to, kaj se nam dogaja. Leva politična opcija krivi desno, desna levo, protestniki krivijo politično elito ona njih itd. Menim, da stvari niso tako preproste, tako površinske. Politika je odraz ljudstva – na oblasti imamo točno takšne ljudi, kot si jih zaslužimo. Vzroke za to gnilobo pa je treba iskati ravno v načinu kako se obnašamo drug do drugega, kako delujemo v svetu brez zavedanja, da smo vsi medsebojno povezani, v glorificiranju individualizma, ki je postal voda, ki nam daje življenje.

Povedano drugače: gniloba ki jo vidimo v politiki, je gniloba v našem moralnem in kulturnem bistvu in če bodo strukture človeškega uma ostale nespremenjene, bomo vedno znova poustvarjali v osnovi enak svet, enako zlo, enako motnjo. Bolj pa kot se približujemo koncu zdajšnje razvojne stopnje, bolj neustrezno in moteče deluje ego, podobno kot funkcija gosenice začne slabeti, tik preden se preobrazi v metulja.

Kako torej naprej? Edina dejanja, ki posedujejo duhovno širino, modrost in ki ne sprožajo nasprotujočih odzivov, so tista, ki prispevajo k vsesplošnemu dobremu. Takšna dejanja ne izključujejo, marveč združujejo. Ne ločujejo, marveč povezujejo. Ne služijo „moji državi“, „moji politični stranki“, „mojemu velikemu vodji“ ampak celoti. Takšno zavedanje piše, oblikuje in aktivno izvaja politične programe z namenom, da politika služi svojim državljanom in nenazadnje oblikuje celoten svoj politični program z zavedanjem, da v demokraciji ni najpomembnejša funkcija premier, predsednik, državni sekretar itd., pač pa državljan.

Prebujeno delovanje je zunanji vidik naslednje stopnje v evoluciji naše zavesti, izjemni Stephane Hessel, eden od avtorjev Splošne deklaracije o človekovih pravicah, pa to ubesedi takole: „Iztrgajmo besedo „napredek“ iz njenega večnega pogojevanja zgolj z materialnim in jo darujmo duhu. Spregovorimo o napredku duha, a katerega duha? Tega, ki pripada našemu telesu – skupnemu imenovalcu vseh človeških bitij. Ta pripadnost priča o tem, da si duh ne podreja človeške usode; treba ga je vplesti v življenje, ga oblikovati v skladu s tem, kar vsak posameznik živi.“

Socialna demokracija v Sloveniji ima prvič v zgodovini drugačno – žensko vodstvo. V političnem trenutku, v katerem se nahajamo ta drugačnost ne sme biti samo površinska alternativa. Drugače pomeni, da sta v družbi, ki je povzdignila cinizem in aroganco kot intelektualno superiorna načina delovanja, lepota srca in duhovna globina politična drža.