
Nastja Trajkovič
Generalna sekretarka Zelenega foruma SD
Dobro jutro, odločevalci
V jutranjih urah ste vstali, prezračili svoje ogrevano stanovanje, pristavili vodo za kavo in pripravili pečena jajca s slanino, se oblekli, pobožali psa v slovo, sedli v avto in se dve uri vozili v službo. Jutranja rutina mnogih izmed nas. Toda: ali ste kdaj razmišljali, kako nam je vse to samoumevno? Ste kdaj pomislili, da voda iz pipe ne bi bila pitna? Se kdaj vprašate ,od kod prihaja vaša v plastiko pakirana omamno dišeča in cenovno ugodna jutranja kava? Ste kdaj kupili jajca na tržnici in jih po okusu primerjali s tistimi iz trgovine? Imate novo garderobo? In avto? Še točite dizel?
Med spremljanjem Konference ZN o podnebnih spremembah (COP26) v Glasgowu sem bila prepričana v vzpodbudne rešitve za zmanjševanje podnebne in okoljske krize. No, sem se zmotila. Ob poslušanju demorfičnih voditeljev, katerih usta so polna besed o tem, kako nam zmanjkuje časa in kako pomembno je ukrepanje zdaj, je svet namesto strožjih zavez na področju opuščanja premoga in fosilnih goriv dobili mehkejše. Bogatejše države pri boju proti podnebnim spremembam obljubljajo finančno pomoč državam v razvoju, ob dejstvu, da so za večino proizvedenih toplogrednih plinov (in zgodovinsko škodo zaradi njih) odgovorne ravno bogatejše države, revnejše pa finančna bremena prehoda spravljajo v položaj večnih dolžnic.
Pri premostitvi podnebne in okoljske krize je v obzir potrebno vzeti ravnanja vseh članov skupnosti. Pomembno je, da se vsak od nas vpraša, kaj lahko stori za to, da zmanjša svoj ogljični odtis, kot se temu zveneče reče. Izklopi luč. Zapri pipo. Pojdi peš ali s kolesom. Uporabljaj javni prevoz. Za kakšno stopinjo ali dve zmanjšaj ogrevanje stanovanja. Kupuj odgovorno in le tisto, kar potrebuješ. Na krožniku nekaj dni na teden brez mesa, z lokalno pridelano in svežo hrano. Vestno ločevanje odpadkov. Premislek o tem, kako ustvariti manj smeti.
A ta veliki izziv, da preprečimo nevaren dvig temperatur, ki se mu bo življenje na planetu težko prilagodilo, vsi mi pa bomo soočeni s še večjimi vremenskimi ekstremi, ne more biti le na mojih in ne na vaših ramenih. Ne. Zato potrebujemo globalni dogovor in resno delo vseh držav za to, da svoje ekonomske, energetske, kmetijske in prometne politike odločno prilagodijo za radikalno znižanje toplogrednih plinov. Ker brez močnega in učinkovitega globalnega dogovora bodo države težje opravile ta zahteven podnebni prehod v nizkoogljično ali celo podnebno nevtralno družbo, brez tega tudi ne bo tako poudarjene pravičnosti prehoda za vse, ki imajo pred tem zahtevnim izzivom manj možnosti. Kot posamezniki, kot skupnosti, kot regije, kot države. Vsak od nas lahko naredi majhne korake. Če to naredimo skupaj, ustvarimo močan tok za spremembo. Če bodo šle po naši skupni poti še države, iskreno in odločno usmerjene v rešitev podnebne in okoljske krize, potem nam lahko uspe, da razogljičimo naš način življenja, našo energetiko, promet, kmetijstvo, gospodarstvo…
A tudi, če uspemo ustvariti takšno močno mobilizacijo volje, ne ne smemo pozabiti na pomen osnovnih človekovih eksistenčnih dejavnikov kot so dostop do kakovostne pitne vode, dostop do lokalno pridelane hrane, dostop do socialne varnosti.
Podnebna kriza je tudi živalska kriza. Izgubljamo živalske vrste in kako zelo načeta je etika odnosa do živega bitja.
Na koncu boste primorani prisluhniti milijonom mladim, ki zahtevamo bolj ambiciozne podnebne cilje. Ker se resnični premiki lahko zgodijo samo, če se za svoje cilje boriš s srcem. Dragi odločevalci, najdite svoje srce.
Preberi še:

dr. Aleksander Jevšek: Z novim konceptom regionalnega razvoja do močnih regij in močne Slovenije

Tanja Fajon: Slovenija je na pravi strani zgodovine
