Pandemija koronavirusa je povzročila konkreten pretres naših življenj, predvsem pri delu in navadah. V politiki pa tega niti ni moč videti. Aktivnost se je celo povečala, namesto spremenila. Nadaljujejo se stalne prakse levih in desnih. Še posebej pa se je spet razživelo podajanje sodniške odločitve tekme, ki se je končala leta 1945, novinarji skoraj vseh medijev tečejo Titovo štafeto, vsake toliko nam pot prekriža agent UDBE, ki skoči izza grma, ter ukrade tovornjak medicinske opreme, ali pa za potegavščino spiše depešo v imenu Vlade RS. V času karantene se je vlada najprej borila z virusom premajhnih funkcionarskih plač, nato proti pandemiji nepodpiranja 37. a člena, vmes uspešno premagala invazijo tujih ljudi v NIJZ, nato počistili še svoje, danes, ko je zmanjkalo relevantnega materiala, pa se pogumno podaja v boj proti prekletstvu komunizma, krivca vztrajno iščejo po Murglah, preiskovanje pa so razširili tudi na sedež Evropske nogometne zveze. Kdaj bomo prišli na vrsto državljani in gospodarstvo, od katerega smo odvisni, je še neznanka.

Iz vsega omenjenega je potrebno izpostaviti tudi strah. Povzročen strah, ki ga želijo imeti pod nadzorom. Logika pri ljudeh in dogajanju v današnjih časih je postala nepomembna, celo odvečna in nezaželjena. Podpiranje ali nepodpiranje določene politike je omogočeno s povzročenim strahom. Del strahu obvladuje ena stran, del druga. Ljudje pa smo dopustili, da nas ta strah vodi, saj ne želimo razmišljati s svojo glavo, ampak prepuščamo razmišljanje drugim, sami pa te tuje misli zgolj povzemamo. ”Boj se tega, sovraži tistega, podpiraj nas!” S takimi mislimi se je začel nacistični holokavst, afriški apartheid, sovjetska velika čistka, srebreniški genocid,… In marsikdo je v današnjem času spet takih misli in njihov podpornik. Tak človek pa pozablja, da so obstajali ljudje, ki so podpirali zgoraj omenjene masakre, nato pa se v njih kot žrtve znašli sami.

Strah je v življenju potreben. Je osnovni mehanizem za preživetje, ki se sproži kot odgovor na določene dražljaje, kot so bolečina ali nevarnost. Nekateri pa so naš strah spremenili v lasten kapital in orodje za manipulacijo. To pa je tisto, čemur se je potrebno upreti. Strah pred virusom nam pomaga pri preprečitvi okužbe. Čemu pa je namenjen strah pred političnimi odločitvami v demokraciji? Predvsem je pokazatelj tega, da je v Sloveniji občutek demokracije premajhen, saj jo v največji meri, pod pretvezo demokracije, krojijo tisti, ki je ne poznajo ali pa si je ne želijo. Očitno smo prišli do točke, kjer bomo morali zavarovati celo naš lastni strah.

Slovenke in Slovenci se med tem doma ukvarjamo s težavami in strahovi zaradi izpada dela, dohodka, prekomernega, ne pa tudi plačanega dela in podobnim. Nekateri študenti iščejo rešitev za plačilo najemnin, starši, kako bodo z lastnim izpadom dohodka lahko pomagali otrokom, plačali položnice, štiričlanska družina, odvisna od enega s.p.-ja, se sprašuje, kako naprej s 350 evri, turistični delavci upajo, da letošnja sezona ne bo zadnja, tisti, ki so izgubili delo, se bojijo, kje bodo v krizi dobili novega in še bi lahko naštevali težave in zagate, ki državljanke in državljane pestijo v tem času. Po večini nas ovirajo težave, s katerimi se politika niti ne ukvarja. Vlada je v svojem delu v ospredje postavila politični boj in začela kampanjo za naslednje volitve. Pandemija koronavirusa je večno na drugem mestu v najboljšem primeru, zgolj izgovor za kakšne drastične poteze, kot je ukinitev vpogleda v javna naročila, ki niti nima nikakršne povezave z virusom. To, da bo mnogo slovenskih državljanov živelo v še večjem pomanjkanju, kar je prejšnja opozicija redno ponavljala, ni več velika težava. To, da bo slovensko gospodarstvo, ki oskrbuje državni proračun, močno oslabljeno, vladi ne predstavlja velike ovire. To, da imajo v slovenskem zdravstvu, ki je v tem času najpomembnejše za državo, zdaj največ besede ljudje, ki se lahko pohvalijo, da je njihov največji dosežek v zdravstvu obisk dežurne ambulante v nedeljo zvečer, ni tako pomembno. Pomembni so politični obračuni, izkopavanje kosti in leto 1945, ki je nekaterim še vedno tako pri srcu.

Slovensko zgodovino je potrebno spoštovati, vse od Keltov, Rimljanov, pa do socializma, osamosvojitve in demokracije. V njej ne smemo iskati težav, saj se jih ne da odpraviti, tudi če mislimo, da je mogoče. V zgodovini moramo iskati navdihe in nauke. Spoštljiv odnos moramo obdržati, tudi do grozodejstev v času nacizma in komunizma, ki so v današnjem času najbolj aktualna, ter to ohranjati kot opomin, da tega ne smemo več dopustiti. Obsojanje partizanov in domobrancev je nesmiselno, tudi če bil nekdo izmed naših prednikov krivično obravnavan se danes obrača v grobu, ko omenimo podporo enim ali drugim. Takrat pri večini ni bilo ideološkega vodila postati partizan ali domobranec. Edino kar jim je krožilo po glavah je, ”če postanem partizan, lahko mene in družino pokopljejo domobranci, če postanem domobranec pa obratno.” Potrebno se je bilo postaviti na stran zmagovalca, ki še ni bil znan. In zgodovino so pisali zmagovalci, tako kot leta ’91 pri slovenski osamosvojitvi. Zgodovina nikdar ne sme postati seme sovraštva do nekoga, če tudi si danes to želi določen del politike.

Kot vedno ponavljam, pa nas ne sme skrbeti, kaj počne politika. Skrbeti nas mora, da obstajajo ljudje, ki, zgolj zaradi dobrega političnega ”pastirjenja”, slabe odločitve politike in vnesen strah podpirajo. To je tisto, kar družbo spreminja v agresivno in nestrpno okolje, ki ga lahko zasledimo v fašističnih in komunističnih sistemih, ki so krojili zgodovino tudi na slovenskih tleh. Namesto, da bi se občutek demokracije skozi leta, po osamosvojitvi, povečeval, se ta zopet zmanjšuje. Redno pozabljamo, da živimo v demokratičnem sistemu. Demokracija pomeni, da vsaka ideja, misel, namen šteje, izbere pa se tistega, ki uživa največ podpore. Seveda pa ne velja, da je vsako dejanje blagodejno za ljudi. Dva neumna lahko preglasujeta enega pametnega. A vseeno ne smemo pozabiti smisla demokracije, saj napačne odločitve lahko kaznujemo na naslednjih volitvah.

Trenutno sliko slovenske politike lahko orišemo kot igro v demokratičnem peskovniku za ustvarjanje potičk. Vsi so s seboj prinesli kanglico in lopatko, tu pa tam se je kdo zmotil in prinesel čajno šalčko in žličko, a tudi to bo zadostovalo, obstaja pa tudi ena skupina, ki je s seboj prinesla srp in kladivo iz prejšnjega peskovnika, kjer so peskovnik še pleli in popravljali. A žal ne z namenom pletja in popravljanja. Iz prejšnjega peskovnika, kljub zanikanju, želijo v novega vnesti zgolj tisto slabo.