Slovenija bo čez slabih pet mesecev drugič od svojega vstopa v Evropsko unijo predsedovala. S tem bo prevzela vodenje Sveta EU, usmerjanje zakonodajnega dela Sveta in usklajevanje stališč za trialog z Evropsko komisijo in Evropskim parlamentom. Od vsakršnega predsedstva se pričakuje nepristranskost in nevtralnost pri prizadevanjih za skupne rešitve EU, predvsem pa zagotavljanje spoštovanja postopkov in evropske zakonodaje.

Ne poudarjanje lastnih nacionalnih interesov, ampak zavezanost skupnim vrednotam in temeljnim ciljem Evropske unije. To je naloga, ki jo bo Slovenija morala opraviti. Ali se tega poslanstva zaveda, se upravičeno vse bolj sprašujejo predstavniki evropskih institucij in drugih držav članic. Politico je prejšnji teden v intervjuju z zunanjim ministrom Logarjem poročal, da minister v Bruslju že gasi požare, ki jih neti slovenska vlada in »pomirja /slovenske in evropske/ diplomate, preden bo vlada desničarskega populističnega premierja Janeza Janše prevzela predsedovanje Svetu EU«.

Minister (in vodja projekta slovenskega predsedovanja) sicer z veseljem poudarja, da bo med prioritetami vladavina prava, tudi utrjevanje multilateralizma in močna ter proaktivna EU v mednarodni skupnosti. A kdo še verjame?… Še posebej, ko Politico spomni, da je »Janša promoviral teorije zarote glede ameriških volitev in na Twitterju razglasil, da bo Joe Biden eden najšibkejših predsednikov v zgodovini«.

Tako kot je vlada Janeza Janše izgubila zaupanje pri svojih državljankah in državljanih, ga je izgubila tudi v očeh EU. Skoraj utopično vsakič prebiram prioritete programa trojke predsedstev Nemčija-Portugalska-Slovenija, v katerem tri države poudarjajo vero v »pomen demokracije, človekovih pravic, pravne države in naših odprtih družbenih modelov, ki so temelj evropske svobode, varnosti in blaginje«.

Kdo še verjame, da bo Slovenija uresničevala svoje zaveze po »izpostavljanju ključne vloge svobodnih in pluralističnih medijev, katerih pravočasno in verodostojno poročanje je podprto z dejstvi, in predanost boju proti dezinformacijami«? Evropa ne. Ne po Janševi vojni z mediji, poplavi #fakenews s strani uradnih vladnih predstavnikov, izčrpavanju STA, osebnih diskreditacijah novinarjev, konfliktih z relevantnimi evropskimi institucijami…

Kdo še verjame, da bo Slovenija »poglobila konstruktiven dialog med državami članicami o skupnem zavedanju o pravni državi«? Evropa ne. To je bilo jasno razbrati tudi ta teden v pogovoru evropskega komisarja za pravosodje Didierja Reyndersa s poslankami in poslanci v Državnem zboru. V svojih odgovorih je prikazal precej dobro poznavanje aktualnega stanja (ne)pravne države v Sloveniji. Med razpravo je omenil tudi, da je nesprejemljivo, da Slovenija še ni imenovala evropskih delegiranih tožilcev, ki bi sicer čez nekaj tednov že morali začeti z delom. Opozoril je, da s tem Slovenija ovira delovanje neodvisnega evropskega organa, pristojnega za preiskovanje in pregon finančnega kriminala, korupcije in čezmejnih goljufij.

Razlog je verjetno, ker so kandidati moteči predsedniku vlade. Tako kot pet državnih tožilcev, ki že več mesecev čaka na imenovanje s strani vlade, po tem ko sta jih Državnotožilski svet in ministrica za pravosodje ocenila kot najprimernejše za imenovanje. »Politične pritiske znam zelo dobro odbijati, kjerkoli so,« je bil odgovor ministrice za pravosodje Lilijane Kozlovič na njenem zaslišanju v Državnem zboru, na vprašanje, ali bo zmogla biti branik demokracije v Sloveniji v vladi Janeza Janše. Ni zmogla.

Ni zmogla braniti neodvisnosti in kakovosti sodstva, ko je bilo prav to letno poročilo o stanju pravne države v Sloveniji z zunanjega ministrstva obteženo z dopisom, ki je z namenom razgradnje in podreditve političnim interesom ene stranke diskreditiral slovenski sodni sistem. Ni zmogla ustaviti razpihovanja nestrpnosti in sovražnega govora v naši družbi. Ni zmogla preprečiti napadov na svobodo in neodvisnost medijev v Sloveniji pred Svetom Evrope, vodilno evropsko organizacijo za varovanje človekovih pravic. Ni zmogla zaščititi pravic žensk in žrtev kaznivega dejanja posilstva. Ni zmogla obvarovati človekovih pravic in temeljnih svoboščin skozi omejevalne ukrepe v času epidemije. Ni zmogla ohraniti vladavine prava in temeljev demokratične družbe v Sloveniji.

Zato tudi ni pričakovati, da bo Slovenija sledila pozivom evropskega komisarja Reyndersa in bo v času svojega predsedovanja dejavna v nadaljevanju postopkov po 7. členu in s političnim pritiskom na Madžarko in Poljsko. Sam minister Logar je namreč 7. člen, ki za državo članico, ki krši temeljne evropske vrednote, predvideva odvzem glasovalnih pravic, označil za neizvedljiv. Kar pomeni, da je za Slovenijo neizvedljiva sama Pogodba o EU. Slovenija naj bi bila v času predsedovanja po Logarjevih besedah »pošten posrednik«, medtem ko vemo, da je Janša, kot nas je spomnil Politico, »tesen zaveznik madžarskega premierja Viktorja Orbana, močan podpornik njegove /…/ retorike in politike ter pogost trn v peti politične sredine v EU«.

Evropa je razumela. Slovenija v času njenega predsedovanja ne bo branik temeljnih vrednot Evropske unije. Vsaj ne Slovenija pod vodstvom Janeza Janše. Še dobro, da alternativa obstaja. Danes. Naslednje priložnosti več ne bo. To moramo razumeti mi.