Stil je človek

Le style, c’est l’homme même. (Stil je človek).

Georges-Louis Leclerc, Comte de Buffon, Discourse on Style

Podatki evropskih in svetovnih raziskav kažejo, da ženske po vsem svetu, sicer zelo počasi in z velikimi nihanji, v vse večjem številu prevzemajo tudi najvišje formalne položaje v civilni družbi, v ekonomskem in političnem odločanju. Čeprav jih je še vedno komaj za sol, in le stežka svojo formalno prisotnost spreminjajo v politike, ki bolje služijo tudi ženskam, pa jih je dovolj, da so ljudje začeli ocenjevati, ali ženske vodijo drugače kot moški.

V mednarodnem ženskem in feminističnem gibanju je od nekdaj pripoznano, da mora politika, ki resno jemlje enakost spolov, postati drugačna, vključujoča, in da taka politika postaja vsaj teoretično možna šele, ko odstotek žensk v organih političnega odločanja preseže kritično mejo 30 %.  Šele tedaj namreč postane mogoče, da tiste,  ki se zavestno zavzemajo za človekove pravice žensk, zlobirajo vsaj nekatere, iz izkušenj v novih evropskih demokracijah, bi rekla, manj drage politike, ki podpirajo resnično enakost spolov. V mednarodnem ženskem gibanju pa se je vedno razpravljalo, ali se morajo ženske, kot aktiviske in kot voditeljice, naučiti in izmojstriti obstoječa pravla politične igre ali pa jih morajo spremeniti.

Kakšno žensko voditeljstvo bo nastalo in kakšno potrebujemo, je bila, ne samo pri nas na jugu Evrope, ampak povsod po svetu, zelo dolgo čisto teoretska diskusija, izjemni primeri žensk, ki jim je tu in tam uspel preboj na vrh političnih strank in izvršne oblasti, pa so potrjevale, da so se do resnične politične moči lahko dokopale samo, če so bile bolj “moške” od svojih moških konkurentov. Starejši se spominjamo takih voditeljic, kot so izraelske premierke Golde Meir, britanske Margaret Thacher, jugoslovanske Milke Planinc.

Prva lastovka, ki je najavila nov tip ženskega voditeljstva, se je prikazala v Evropi šele leta 2000, kje drugje kot na Finskem. Socaldemokratka Tarja Halonen je premagala zmerno desnega populista v odkrito feministični predsedniški volilni kampanji proti vsem pravilom klasičnih priročnikov, kako se v državi, ki se je že nagibala proti desni sredini, vodi politična kampanja: govorila je iskreno in naravnost, tisto, kar je res mislila in se pri tem ni ozirala na to, kaj bodo mislili ali rekli o tem volivke in volivci: da veruje v boga, a ne hodi v cerkev, da ni poročena, a ima otroka in ljubimca, da je res, da je “rdeča feministka” in zakaj , da podpira pravice Romov, homoseksualcev in etničnih manjšin, da mora Finska za razvoj najmanj razvitih držav prispevati, kar so se razvite države obvezale prispevati iz svojega bruto dohodka. In tako dalje. Izvoljena je bila v drugem krogu, z zelo majhno razliko v glasovih, in raziskave so potrdile, da so ji zmago prinesli glasovi žensk in mladih, ki pred tem niso hodili na volitve.

Zanimivo je pogledati,  kako javnost danes vidi ženske na mestih odločanja, ali opažajo kakršnekoli razlike v načinu vodenja moških in žensk, kako jih vrednotijo?

Poglejmo si primer iz neke raziskave v ZDA, iz leta 2018. Naredil jo je PEW Research Institute. Večina odraslih ljudi v tej raziskavi  je ocenila, da se pri vodenju v politiki ženske in moški RAZLIKUJEJO, toda tako misli mnogo več žensk kot moških (63% žensk  in 50% moških). Večina vseh, ki vidijo razlike, je ocenila, da nobeden od teh načinov ni boljši od drugega. Takih je bilo 62%  med ženskami in med moškimi. Pričakovano je bilo več moških, ki so ocenili, da je moški način vodenja boljši (22%) in več žensk, ki so bolje ocenile ženski način vodenja (27%). Zanimivo pa je, da je večji delež moških (15%), ki kot boljši vidijo ženski način vodenja, kot žensk (10%), ki enako mislijo za moški način vodenja.

Tu pa so podatki iz iste raziskave, kako ljudje v ZDA ocenjujejo, kdo je boljši pri nekaterih aspektih voditeljstva, ki se v demokratskih okoljih štejejo za pomembne: voditeljice ali voditelji.

Delež tistih, ki menijo, da so ženske/moški na visokih političnih položajih boljši (PEW Research Institute, 2018):

Kriza neoliberalnega kapitalizma je povsod po svetu prinesla nekaj, kar nas pravzaprav ne bi smelo presenetiti: volilna telesa v državah tradicionalnih in novih demokracij so se razdelila pri vprašanju, kakšen voditeljski stil pričakujejo. Hudo stanjšana sredina je ostala naklonjena demokratičnim pravilom političnega voditeljstva, zgubarji v krizi globalnega neoliberalnega kapitalizma in tisti, ki se bojijo, da to prav lahko postanejo, in ne vidijo načina, kako bi se sami temu lahko izognili, saj nimajo izkušnje kolektivne strategije družbenega delovanja v sindikatih ali delavskih strankah, pa so začeli iskati močne avokratske voditelje, take, ki ne izbirajo sredstev, da bi se prikopali na oblast, take, ki jim s svojim načinom delovanja in komuniciranja zbujajo upanje, da se ne bodo pred ničemer ustavili niti takrat, ko bodo izvajali “rešilne” politike, ki so jim jih obljubili v svojih volilnih kampanjah To, kar se dogaja danes v Veliki Britaniji, v Franciji, na Madžarskem, v Srbiji, pri nas, so simptomi iste bolezni – usihanje socialne in liberalne demokracije, ki se nista izkazali v spoprijemu s socialnimi in razvojnimi izzivi današnjega časa.

Zato je v vrhove politike v mnogih državah prodrl populizem, način vodenja v politki se je začel spreminjati. Politična korektnost je postala sinonim za mlačnost, za neodločnost v vodenju. Toleranco in vključevanje sta nadomestila netolerance in izključevanje, spoštovanje strokovno ugotovljenih dejstev in vladavino prava sta nadomestili gebelsovska propaganda in avtokratski voluntarizem, multilateralizem in mednarodno pravo nadomeščata ozkosrčni nacionalizem in bilateralni dogovori, v katerih močnejši izsiljuje, grozi, uporabi sankcije ali celo  oboroženo silo, da bi dosegel svoje interese.

Ni se nam treba slepiti, v obeh skupinah z diametralno nasprotnimi pričakovanji glede stila vodenja, je gotovo skoraj enako število moških kot žensk. Novo je samo to, da je povečano število žensk na položajih politične moči omogočilo, da se razvijejo tudi talentirane voditeljice z avtoritatnim stilom vodenja, kot sta Marine le Pen in Frauke Petri.

Toda upanje umre zadnje. Epidemija COVID je ponudila okruten test sposobnosti političnega upravljanja s hudo krizo. Slovita globalna mreža ženskih voditeljic, Women Political Leaders, je naredila analizo uspešnosti kriznega vodenja, v katerem so se, po oceni njihovih državljank in državljanov,  posebej izkazale ženske. Nova predsednica upravnega odbora te slovite mreže, nekdanja novozelandska premierka Helen Clark, je takole opisala “ženski način” vodenja v tej krizi: “Za uspešnost političnih voditeljic v tej krizi je bil odločilen njihov stil vodenja. To je stil, ki se pogosto pripisuje ženskam, a ki bi bil, če bi ga uporabljal tudi drugi spol, precej uspešen. To je pripravljenost na posvetovanja, poslušanje, angažiranost, poziv javnosti, da se pridruži skupnim prizadevanjem.”

Kako prav ima, je pokazala neverjetna zmaga laburistke Jacinde Ardern, ki je pravkar, tokrat drugič, premočno zmagala na novozelandskih volitvah. Kako negotovi pa so časi, v katerih živimo, pa pravkar demonstrirajo volitve v ZDA. Kdorkoli že bo tam zmagal, kaže se grozovita razdeljenost družbe, ne le ameriške, ampak tudi naše. Resnični spopad glede stila vodenja, ki bo usoden za življenje na tem planetu, pa se šele začenja.