Dvom v vero ali vera v dvom?

Naši možgani so vesolje, zaprto v koščeni grad. Delujejo brez naše volje ali z njeno pomočjo. Delujejo v naše dobro ali proti nam. Marsikaj jih lahko prevara, zavede ali zmede. Skladno s tem potem tudi delujemo, kar ne pomeni nujno aktivnosti, lahko je popolno mirovanje, intelektualna hibernacija. Kolikokrat zares vemo in kolikokrat se nam samo zdi? Seveda gre pri tem tudi za pošten odnos do sebe – odkritosrčnost je lahko boleča, prevara navidezno tolažeča. Kakor nas lahko zanesljivo vodijo, nas lahko zanesljivo tudi zapeljejo. Lahko si predstavljamo, da je karantanski panter tisočletja prebival v raju pod Triglavom in ga je v jeklenem komunizmu brezsrčno ubil v Lepeni na stoletni hrast privezanega in nemočnega krvoločni J. B. Tito. Nihče nam ne brani, da si tega ne mislimo ali da to celo pišemo in širimo. Le dokazati ne moremo. Ampak kaj je dokaz v primerjavi z vero?

Prav tako nihče ali nič ne brani ministru za kulturo, da ne ravna tako kot nekoč J. Vidmar, ki je določal glavne smeri slovenske kulture in zelo, zelo počasi odpiral ali pripiral vratca avantgardi. Minister lahko odpove razstavo v Bruslju, Ker mu nekateri sodelujoči niso pri srcu, argumentov ne potrebuje. Prav prisrčno totalitarizem znova naseljuje podalpske doline. Vem, mlade generacije ne vedo, kako je bilo to v svinčenih časih, ko je bila že diplomska naloga o romanih Vladimirja Kavčiča skoraj prevratniško dejanje, saj je bil romanopisec v cekajevskem purgatoriju, da se spokori zaradi vodenja Kulturne skupnosti. Mislimo, da dobra čustva izvirajo iz srca, a prihajajo iz našega zvitega, zapletenega in prepletenega vesoljnega celičja. Srcu pripisujemo preveč, možganom premalo, precej res je samo to, da en organ brez drugega ne more dolgo. Samo obstoj organa pač ne zadošča za njegovo pričakovano delovanje, za to je potreben intelektualni napor.

Tu in tam so se znanstveniki lotili zanimivega področja in sicer ugotavljanja, kakšni procesi potekajo v človekovi glavi, da spodbudijo proces izdelovanje lastne droge, ki uravnava način dojemanja sveta in odzivanja nanj. Nasploh so človekovi možgani veseli, kadarkoli jih kaj omami, da le ne vidijo in ne dojemajo sveta takšnega, kot v resnici je. Opojne substance, ki nudijo različne oblike opijanja, najdemo v naravi ali si jih izdelamo sami po različnih recepturah. Če pojemo seme maka, bomo zaspani, če se zadevamo s heroinom, ki je destilat makove paste, bo učinek drugačen in veliko bolj usoden. Problem nastane, ker se odvisnosti hitro nalezemo in se ji zelo težko odpovemo. Boleče je in dolgotrajno, pogosto neuspešno. Možgani so nagnjeni k prevari in varajo sebe in druge. Učinkovito se trudijo, da bi prevarali tiste, ki jih ne marajo ali jih razvrščajo med nasprotnike. Od nekdaj je poznano, kako varati množice, da slepo sledijo, pa četudi v prepad in propad. Že preprost klic ‘k orožju’ za svetle cilje naroda, države, zveze držav lahko požene množice, ki se pustijo za ideale klati po klavnicah tega sveta. Na koncu ima dobiček samo peščica, ki je iz varne razdalje bodrila slepo množico. To je usoda, ki so ji Grki pripisovali odločilno vlogo v življenju posameznika – poseže vanj, ko je nismo ne pričakovali in niti ne želeli. Pride in nas usodno zaznamuje.

Nekaj raziskav dokazuje, da lahko določene besede, povedi, misli ali celi sistemi tako močno spremenijo naš način dojemanja sveta in potem naš način razmišljanja ter naše oblike odzivanja, da je ne glede na očitno naše odzivanje vedno v skladu z dogmo, vero, ideologijo, besedami vodje. Razsvetljenski dvom vodi v samost, torej biti sam pri sebi, včasih osamljenost, zahteva pa tudi dialog z enako ali drugače mislečimi, vera ali verovanje pa vodita v občestvo, v katerem izgubimo velik del sebe in pridobimo relativen del skupnosti. Vere so zato kolektivno lepilo, ne glede na to, kaj je njihov temelj. Vendar je kapitalizem povzročil nekaj usodnega: posameznika je ločil od skupnosti in ga spremenil v tržno blago, ki se kupuje na kos in po znižani ceni. Moč je na strani tistega, ki ima v rokah kapital, bodisi zemljiško-posestniški, proizvodni ali finančni. Ti zadnji so najnevarnejši in razsvetljeni ekonomisti pravijo, da so finance najmočnejše orožje. Temu je težko oporekati. Ekstremisti niso nekaj novega, saj spremljajo človeštvo skozi vso zgodovino. Prav tako niso nič novega vere in ideologije, recimo nekoč Rdeče brigade ali IRA, ETA, Al-Kaida, ISIS, Ku-Klux-Klan in še večje, kot je vera v komunizem, predanost katolicizmu in pokristjanjevanju. Praviloma cilj blagoslovi vsa sredstva, ki jih je domišljija zmožna domisliti. Vsi časi imajo nekaj, s čimer se ljudje množično zadevajo in niso zmožni resničnosti videti take, kot je. Pogoj za videnje oziroma spregledanje  je dvom. Dvom je tveganje, medtem ko vera ali verovanje v nekaj in nekoga, recimo voditelja, četudi so njegova usta polna laži in dejanja same prevare, daje občutek varnosti: on je rešitelj in on je garant naše sreče, z njim in zanj trpimo, samo z njim zmagujemo in mi smo njegovi najbolj zvesti vojščaki. Samo brezpogojna vera ponudi brezpogojno vdanost in v Sloveniji najdemo približno dvanajst odstotkov polnoletnih oseb, ki živijo takšno življenje. Težava je, da ga vsiljujejo tudi drugim, ko imajo v rokah instrumente moči države.

Razsvetljenstvo je v središče postavilo razum in razumni dvom: ničesar ne sprejmem, dokler tega ne spoznam in sem prepričan in ničesar ne razglašam za poslednjo resnico. Pravica do dvoma je enaka pravici do mišljenja, kajti samo um, ki je sposoben dvoma, tudi vase, je sposoben mišljenja. Misliti pa je naporno, tvegano in pogosto nevarno, zato množice prej in lažje sprejmejo dogmo, napačno trditev ali celo očitno laž in sledijo, sledijo. V dobi socialnih omrežij, ki se napajajo pri številu sledilcev, se je število veroizpovedi in vernikov neizmerno povečalo. Človek bi mislil, da od kar je Armstrong stopil na Luno, razmišljamo drugače in svet vidimo bolj jasno, vendar ne, celo obisk Lune smo zrelativizirali s teorijami, da je vse skupaj izmišljotina, pa naj fiziki še tako dokazujejo, da zastava na površju Lune ne more stati drugače – tega mnogi ne verjamejo. Nevarno pa je, da se takšna nevera ali dvom bliskovito širita po planetu.

Odnos do odvisnikov je stereotipen, bodisi odvračalen, bodisi preveč prijazen: vljudno poslušamo, morda mislimo, da bo naslednjič drugače, a ta drugače se nikoli ne zgodi. Na primer: nekdo te nenehno sprašuje, zakaj ne maraš J-ja. In ti odgovarjaš, da zato, ker J-ja predobro poznaš in veš, da ga ženeta zloba in laž. Tega pa ne moreš podpirati, razen, če si si ustvaril svojo zalogo možganske droge, ki ti preprečuje, da bi imel jasno sliko in greš vsakič po odvezo k njegovi maši, pa čeprav bodo vsak hip turisti potovali v nebo, župniki pa še vedno ponavljajo tisočletja stare besede v oblekah, ki jih noben trezen človek ne bi oblekel za na ulico.

Pogosto citirana je misel, da je religija opij ljudstva. ‘Religiozna beda je izraz dejanske bede in hkrati protest zoper dejansko bedo. Religija je vzdih ogrožene kreature, čustvo brezsrčnega sveta, kot je tudi duh brezdušnih razmer. Religija je opij ljudstva,’ je v uvodu H kritiki Heglove pravne filozofije napisal Karl Marx. Religiozni vzorec je uporabljen mnogokrat, bodisi kot ideologija (komunizem, nacizem, fašizem, janšizem, orbanizem, trumpizem) in rezultat delovanja na posameznike in množice je podoben, čeprav ni identičen. Verujoči v komunizem so hoteli uresničiti utopijo bratstva, enakosti in svobode, drugi so hoteli ali hočejo prevlado enih nad drugimi, bolj enakih nad enakimi. Vrednote, ki so v jedru ideologij, so različne: delujejo za skupno dobro ali proti skupnemu dobru in izključno za privatno dobro. Liberalno demokratske stranke praviloma delujejo dvosmerno in sicer za zasebno in skupno in ta dvojnost se danes kaže kot nesrečna poteza: ni lesenega železa in ni ognjevarnega lesa, zato tudi stranke ni več na političnem polju. Del politikov zdaj že mrtve stranke še bedi pri truplu, drugi nadaljuje na temeljih neoliberalizma, razseljeni v različnih strankah, najbolj izrazito v SMC, LMŠ, NSi, prav tako so tudi med poslanci DeSUS in SDS. Za mnoge javno dobro obstaja samo kot prihodnje zasebno dobro in zasebna lastnina, kakor so družbeno lastnino razumeli že pred osamosvojitvijo in ves čas samostojne države Slovenije. Zanje država obstaja samo kot njihova osebna lastnina in zato ne priznavajo ne pravnega reda in ne etičnih načel, ki so bile, vsaj deklarativno, zapisane s pravico o samoodločbi. Po tridesetih letih lahko ugotovimo, da inventura v zakladnici Slovencev kaže velik primanjkljaj, ki se ga poskuša prikriti s plehko domoljubno in osamosvojiteljsko retoriko in najbolj izrazito na področju socialne pravičnosti, demokracije in zaščite okolja, torej tam kjer se kapital lahko pomnoži v Sloveniji, ki ima nekaj narave, vključno s talno pitno in mineralno vodo in nekaj ljudi, toliko kot malo večje mesto. To je mogoče izkoriščati in izkoristiti. Mnogi poslanci glasujejo, kakor da so pod vplivom substanc, ki jim nadzorujejo zdrav razum.

Ko se ozremo po globusu, lahko ugotovimo, da je takšnih poslancev in strank vsak dan več in da svet temni v množici vernikov, ki ne zmorejo podvomiti v svoje ideale in vodje, ampak slepo sledijo, tvitajo in komentirajo in širijo, kot bi rekli nekoč, kužno zaparo po svetu. V navidezni, pravzaprav paralelni demokraciji, kajti prava demokracija je velika odgovornost, se ustvarja drugačen svet, brez osebne odgovornosti, v katerem ni nič več, kot je bilo, vrednote se spreminjajo v svojo farso, pravni red ni spoštovanja vreden, avtoritarne osebe in njihovi sledilci prevzemajo tožilstva, najvišjo sodno oblast, represivne organe, sprejemajo dolgotrajne začasne zakone, omejujejo ali si prilaščajo medije, jih finančno uničujejo, zaničujejo umetnost in vzpostavljajo kulturo preproščine, ubogljivosti in upogljivosti. Protireformacija je za stoletja zadušila svobodno misel, vse do razsvetljenstva in francoske revolucije, sedaj je kapitalizem dokončno zmagal v protirevoluciji, kajti strah pred komunizmom je votel, zunaj pa ga ni več. Z razsvetljenstvom je umrl bog, s protirevolucijo človek, narejen je prostor končne in dokončne konzumacije tega sveta, kajti volčja lakota kapitalizma se ne ustavi niti pred lastno katastrofo. V našem slovenskem mikrokozmosu sem omenjal politike, ki so se napajali v Zvezi socialistične mladine, čakalnici in valilnici za Centralni komite, in so svojo volčjo lakoto tešili pri denarju Mestne občine Ljubljana, Štipendijskem skladu, orožju, lastninjenju poprej skupne lastnine in nazadnje, to je zadnje dejanje, tudi pri prisvojitvi države in njenih vzvodov demokracije. Vse se je začelo z ničvrednim vojaškim papirjem, ki so ga scenaristi dobro unovčili – mi naivneži smo verjeli v večstrankarski sistem, demokracijo, voljo državljank in državljanov, nekaj časa smo celo poskušali zasejati idejo konfederacije, da bi ohranili problematično večnacionalno državo, ki se ji je posušilo vse lepilo in je pokala po nacionalističnih šivih, srbo-hrvaških dogovorih o delitvi plena v Bosni in Hercegovini in načrtu prilaščanja vsega skupnega v podalpski državici. Danes je treba priznati, da so bili prilaščevalci uspešnejši od nas naivnih socialnih demokratov, zelenih, parlamentaristov.

Pred nami je zadnja faza delitve tistega, kar je še ostalo in potem bomo dolgo živeli v somraku, dokler ne bodo nove generacije imele dovolj močne želje znova zapeti pesem o svobodi. Tavtološke pozicije, da smo hoteli svobodo, ko smo že imeli svobodo, nismo spregledali, ker smo se opijali z lastno drogo sreče, prepričani da smo oblikovalci zgodovine. Po treh desetletjih je čas za priznanje, da smo poraženci. Vsak poraz pa je priložnost za nov začetek, pravi narava, ko mineta neurje in požar. Pravzaprav, ko še trajata. Zdaj ali nikoli: na kolo za svoboden um in čvrsto telo! (Matjaž Vipotnik je bil prerok.)