Kam nas vodi voda?

Le čemu bi se sekirali zaradi enega samega člena spremenjenega zakona, ko pa je kar 70 % zemeljske površine pokrite z molekulo dveh vodikov in enega kisika? Voda je povsod, tudi v nas je najdemo nenormalno veliko, v Slovencu (menda vse bolj tudi v Slovenkah) v izrazito opazni kombinaciji z molekulami, ki imajo nekaj skupnega s C₂H₅-OH. Voda je univerzalno topilo, ki nima ne barve, ne vonja in ne okusa in je ponekod še vedno brezplačno javno dobro, drugod pa je vse dražja tekočina. Morda si res ne zasluži, da zaradi nje sklicujemo referendum in oviramo najboljšo od vseh vlad na tem svetu, da ne gre prosta svojo pot. Pravzaprav se ves čas zgleduje po znanem izreku velikega Danteja: Segui il tuo corso et lascia dir les genti! Pojdi svojo pot in se ne meni, kaj pravijo ljudje.

Le kdo bi si mislil, da je v naših vladajočih politikih toliko klasične misli? Tako razgledane politike bi moralo ljudstvo sprejemati kot božji dar, dobesedno, saj pripravljajo nov dar božjim zastopnikom na Zemlji. V mislih imam Vatikan II. Druga tema.

Noben element ne nastopa v treh agregatnih stanjih, noben element ne tvori miniaturnega vesolja v snežinkah, kadar zamrzne, noben element s prenosom raztopljenih kamenin ne gradi tako mogočnih podzemnih zgradb, noben element ne more tako grozovito pokončati obsojenega, ugrabljenega, ujetega, noben drug element ne pripravi do govora kakor ravno voda, polita čez naglavno vrečo. Kadar je pri roki, rešuje, kadar teče v grlo, duši. Lahko vode primanjkuje ali je je preveč, lahko jo shranimo, peljemo zelo daleč, le ukrotiti je ne moremo. Umetne struge razdre in naredi večjo škodo, kot bi jo, če bi se lahko začasno prosto razlivala.

Načelno velja, da je voda skupno dobro, vendar je vse bolj plen zasebnih korporacij, ki jih zanima samo dobiček. Največji dobiček je pri tistem kar potrebujemo vsi. Dobiček zahtevajo delničarji, ki so prav tako odvisni od vode, le da dajejo prednost vrednosti delnic. Da bodo potovali v vesolje, čeprav  bi lahko pomagali Zemlji. Dovolj bogati bodo trpeli žejo zadnji, a jo bodo tudi oni. Lahko naštevamo in naštevamo, ampak za vsem bomo odkrili H2O ali njeno sled ne glede na barvo kože, veroizpoved, spolno usmerjenost ali ideološko pripadnost. Potreba po vodi pripada vsem. Ali veste, koliko vode se porabi pri rudniških delih, pri lomljenju zemeljskih plasti zaradi ogljikovodikov ali pri izdelavi enega samega para kavbojk?

Morda je ta zgodba vredna pozornosti, ker nima srečnega konca: v Afganistanu, kakor tudi v velikem delu preostale Centralne Azije, so ljudje stoletja živeli s spoštovanjem do vode. Iz gorskih virov so si napeljali dolge kanale, pogosto pokrite, do svojih njiv, vrtov in hiš. V Afganistanu jim pravijo karizi. Večinoma so ljudje živeli v vaseh in v vasi je bil zaupanja vreden mož, ki bi mu lahko rekli vodar. On je bdel nad pravično delitvijo vode. Vsako noč je izbrana družina vso vodo preusmerila na svoja polja. To kar so bile pri nas pašne skupnosti, so bile tam vodne skupnosti. Tako je bilo dokler niso prišli Sovjeti na pomoč Komunistični stranki, ki je sicer zmagala na volitvah, vladati pa se je prestrašila. Bratska pomoč se je spremenila v katastrofo. Uporniki proti Sovjetom, mudžahedini, so se zatekli v gore in z gora napadali v nižine. Sovjeti so zato zminirali stoletja delujoče izvire, ki jih potem nihče ni uspel obnoviti. To je samo dokaz več, da je vojaška moč ali vojska kot instrument moči (popularen izraz v Natu, pa tudi že v Sloveniji) škodljiva in ne prinese nič dobrega ne napadalcu in ne napadenemu, če ni strogo omejevana in nadzorovana. Ko izvira ni več, ni več vode. Pika.

Poslušal sem argumente za spremembo zakona in argumente proti. Gospod direktor Agencije za vode, ki ga skrbi 25 milijonov, ki bi jih lahko porabili za sanacijo obrežij, naj se pomiri, ta denar vlada lahko preusmeri kamorkoli, dobesedno. Ne bo propadel, pri tej vladi zanesljivo ne. Prepričali so me argumenti proti, ki sežejo vsaj tri poteze naprej in vidijo vodni mat na koncu partije. Ena najlepših voda pri nas je zame Cerkniško jezero: eden mojih najljubših manekenov, ki nič ne računa in vedno veliko ponudi. Nikoli ni enako in predstavljam si, kako bi se nadaljevalo že začeto zajezevanje, postavitev ‘javnih’ objektov na brežinah in tisto, kar je ena največjih posebnosti Slovenije, bi bilo za zmerom izgubljeno. Že naselitev tujerodnih vrst rib je katastrofa, ribiška zajezitev prav tako, kajti le narava lahko izdela neka,j kar je naravno lepo. Naravnost božansko.

Nekoč je sedanji predsednik države sklical posvet o klimatskih spremembah. Veliko različnih pogledov smo poskušali predstaviti, zelo celovito je bilo in mislil sem si: končno, imamo predsednika, ki ve, da so klimatske spremembe usodne za sedanjost in prihodnost. On bo stal za nami, on bo naša moralna moč proti vladam in ministrom, ki jih bo gnal pohlep ali prikrita korupcija. Bila je mana, hitro pobrana. Mislim si: če bi bil predsednik države, potem bi poklical novinarje in povedal, da se s takšnimi predlogi zakonov ne strinjam (pa ne samo s tem, ampak tokrat s tem) in da ˝Pričakujem, da bomo pametno glasovali, preden nam voda steče v grlo!˝ Mi pa imamo dva predsednika vlade in nobenega predsednika države. Zato je pomembno, da gremo in se izrečemo proti. Glede na to, da se vlada požvižga na veljavni pravni red in ustvarja vzporednega, bo seveda zlahka ignorirala tudi rezultat referenduma.

Nekoč so take kršilce postave namakali v vodo. Povem za prijatelje: Ljubljanica še vedno teče. Tudi zato je treba vodo ohraniti svobodno in dostopno.