Predsednica Ženskega foruma Socialnih demokratov Martina Vuk je v izjavi ob 25. novembru, mednarodnem dnevu boja proti nasilju nad ženskami, pozvala k ukrepanju, ko se dogaja nasilje. “Nobeno opravičilo za nasilje ne zaleže. Vsaka žrtev je žrtev preveč. Ne obračajmo se stran, ampak reagirajmo,” je pozvala Martina Vuk.
Ko na nedeljo, ko je svet in splet že preplavila srhljiva statistika o nasilju nad ženskami, ko se vrstijo glasni in odločni apeli, da se vsakršna oblika nasilja nad ženskami nemudoma konča, razmišljam o naših odnosih, razmišljam tudi o tem, da vse številke v resnici najbrž ne morejo zajeti še vseh tistih zamolčanih, žalostnih zgodb, ki so se zgodile ali pa se prav v tem trenutku dogajajo za štirimi stenami. Niti nasilja, ki je eskaliralo, nasilja, ko sta postali notranja in zunanja bolečina prehudi.
In kolikokrat mi, visoko razvita tehnološka družba, sploh ne slišimo dekličinega, ženskega krika, ker se ta zgodi brez fizičnega odmeva? Intimni svetovi, ki se danes vrtijo tudi v digitalnem okolju, so podvrženi krutim zlorabam reproduciranja telesa, norčevanja, poniževanja, izsiljevanja. Spletno nasilje je že doživela vsaka četrta najstnica v Evropi, v Sloveniji sta eno od oblik spletnega nadlegovanja doživeli dve tretjini srednješolk. Kot je neizbrisljiva internetna sled, so lahko neizbrisljive poškodbe človekove notranjosti.
Da je nasilje nad dekleti in ženskami sramota vseh družb, je opozoril generalni sekretar Združenih narodov Antonio Guterres. In nadaljeval, da ko bo polovica človeštva, ki jo sestavljajo ženske in dekleta, živela brez strahu, nasilja, vsakodnevne negotovosti, bomo lahko govorili o poštenem in enakopravnem svetu.
Doma, v najbolj intimnem prostoru, pa tudi v delovnem ali digitalnem okolju. V svetu je namreč več kot tretjina žensk že doživela fizično in/ali spolno nasilje. V Sloveniji je vsaka druga ženska od dopolnjenega petnajstega leta starosti doživela eno od oblik nasilja.
Društvo SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja, ki je skupaj z Društvom novinarjev Slovenije pozvalo novinarke in novinarje, naj se pri poročanju o nasilju nad ženskami izogibajo stereotipom, je v ljubljanski Galeriji Kresija pripravilo razstavo ”Ko je drugič udaril v vrata, sem čez luknjo prelepila plakat”. Pripovedi desetih žensk, ki so se zaradi nasilja umaknile v varno hišo Društva SOS telefon, so postale vidne v umetniškem izrazu.
Vsem, tudi samo slutenim, plaho nakazanim zgodbam, moramo prisluhniti, se o vsakršni obliki nasilja pogovarjati. Naša občutljivost mora biti neizmerljiva. Tudi nasilja se ne meri samo z modricami, podplutbami, fizičnimi ranami, poškodovanimi telesi. Udarci na človekovi duši skelijo dlje, zaznamujejo otroška, dekliška, ženska, naša življenja. Ni naključje, da se dogodki mednarodnega dneva boja proti nasilju nad ženskami v decembru stečejo v mednarodni dan človekovih pravic.
Dejan Prešiček, minister za kulturo
Danes, 25. novembra, obeležujemo, s strani OZN razglašen, Mednarodni dan za odpravo nasilja nad ženskami. Širom po svetu se začenja 16 dni akcij proti nasilju nad ženskami, ki se bodo zaključile 10. decembra, na Svetovni dan človekovih pravic.
Ena tretjina oziroma kar 62 milijonov žensk v Evropi (starejših od 15 let) je doživelo fizično in/ali spolno nasilje. 55 odstotkov žensk je doživelo določeno obliko spolnega nadlegovanja in 32 odstotkov žensk od tistih, ki so bile žrtve spolnega nadlegovanja, je dejalo, da je bil storilec nadrejena oseba, sodelavec ali stranka.
11 odstotkov žensk je doživelo nespodobna povabila na družabnih omrežjih ali je prejelo e-poštna ali besedilna sporočila (SMS) z izključno spolno vsebino; 20 odstotkov žrtev takega nadlegovanja po spletu so bile mlade ženske, stare od 18 do 29 let. 18 odstotkov žensk je po 15. letu starosti doživelo zalezovanje.
V otroštvu je doživelo fizično ali spolno nasilje s strani odrasle osebe 33 odstotkov žensk. To so rezultati raziskave, ki jo je leta 2014 objavila Agencija EU za temeljne pravice (FRA). V to raziskavo je bilo vključenih tudi 1500 žensk iz Slovenije.
Nasilje nad ženskami je strukturne narave in je povezano z neenakomerno porazdelitvijo moči med ženskami in moškimi v družbi, s seksizmom in spolnimi stereotipi. Različne raziskave so pokazale, da določene vloge in vzorci obnašanja žensk in moških prispevajo k temu, da postane nasilje nad ženskami sprejemljivo. Kako zakoreninjena je v nekem okolju lahko »kultura tolerance in zanikanja«, dokazujejo aktualni, sicer klasični primeri spolnega nadlegovanja in nasilja v Hollywoodu in širše v ZDA, na Švedskem in še marsikje.
Primer Weinstein (izjemno znan in vpliven hollywoodski producent) lepo pokaže, da je bil dolgoleten molk s strani žrtev posledica tega, da so žrtve vedele, da jim nihče ne bo stal ob strani, če bi se tedaj uprle pomembnemu vplivnežu, ki je svojo moč in vpliv izkoriščal za spolno nadlegovanje in nasilje. Mnogi, ki so vedeli, so molčali. Toda kot je pokazala kampanja na družbenih omrežjih #metoo, ki je sprožila plaz obtožb in posledično tudi reakcijo pristojnih za začetek sodnih postopkov, obstaja možnost za spremembe. Če se žrtve povežejo in skupaj nastopijo proti nasilnežem, na ta način spreminjajo tudi reakcijo in odnos družbe.
Vendar pa nikakor ne more biti vsa teža bremena na žrtvah. Nasilje ni individualen problem žrtve, temveč družbeni. Vzpostavljen mora biti ustrezen zakonski okvir. Vzpostavljeni morajo biti protokoli ravnanja ustreznih inštitucij. Obstajati mora ustrezna mreža nevladnih organizacij za nudenje podpore, opolnomočenje, osveščanje in zaščito. In nenazadnje, a izjemno pomembno, skupnost in mediji morajo razviti ničelno toleranco do nasilja.
Slovenija ima dober Zakon o preprečevanju nasilja v družini, ki smo ga lansko leto nadgradili ravno na podlagi priporočil iz prakse. Imamo sprejete protokole ravnanja v primeru nasilja. Leta 2015 smo ratificirali Istanbulsko konvencijo, to je konvencija Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter boju proti njima. Leta 2013 smo ratificirali tudi Lanzarotsko konvencijo o zaščiti otrok pred spolnim izkoriščanjem in spolno zlorabo.
Imamo odlične nevladne organizacije za preprečevanje nasilja, katerih programe sofinanciramo s strani Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. A to ne pomeni, da nasilja v Sloveniji ni. To tudi ne pomeni, da Slovenija nima svojega »Weinsteina«. Imamo potrebno infrastrukturo za ukrepanje, a pred nami je še dolga pot do ničelne tolerance do nasilja.
Pred nami kot skupnostjo je še veliko razbijanja tabujev in stereotipov. Ničelna toleranca do nasilja pomeni vzpostavljanje takšnega družbenega okolja, da si bodo žrtve upale spregovoriti. Pomeni tudi obsodbo vsakršne zlorabe moči za ponujanje protiuslug za zadovoljevanje spolnih želja. Ničelna toleranca do nasilja pomeni konec poniževanja (žensk ali katere koli druge žrtve) pod krinko »kulture«, »navade« ali »splošne sprejemljivosti«!
Martina Vuk, predsednica Ženskega foruma SD in državna sekretarka na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in eneake možnosti
