Za Mladino se je novinar Jure Trampuž pogovarjal s predsednikom Socialnih demokratov Dejanom Židanom o volitvah, programu Samozavestna Slovenija ter prihodnosti socialne demokracije.

Kaj bo prva stvar, ki jo boste storili, ko boste postali premier Slovenije?

Najprej moramo zmagati, potem sestaviti koalicijo. Takoj, ko bo koalicijska pogodba – s strani SD bo to preprosto, saj imamo napisan podroben političen program, izdelane prioritete, ukrepe – sestavljena, so na vrsti najbolj akutne stvari. Prva je vezana na najhujšo obliko družbene neenakosti, to je zdravstvo. Takoj, ampak res takoj je treba sprožiti program odprave čakalnih vrst na podoben način, kot ga je nekoč že sprožil nekdanji minister za zdravje Dorijan Marušič. Takrat je preprosto izhajal iz stališča, da ideja, da če nekoga bolje nagradiš, ta potem naredi več, ni dovolj, zdravniki so že zdaj preobremenjeni, zato je treba poiskati druge rešitve, več zdravnikov, pomoč koncesionarjev, zdravljenje v tujini, če gre za urgentne primere. Čakalne vrste so prva stvar, ki jo bomo uredili.

O prvi stvari sprašujem, ker SD že tedne blokira delo v parlamentu, ne glede na to, ali so vloženi zakonski predlogi dobri ali slabi. Rešitve se prestavljajo na jesen. Zakaj?

Zato, ker se je v parlamentu zgodilo nekaj, kar moderna politična zgodovina Slovenije ne pomni. Poslanke in poslanci so si začeli reševati lastno kožo, saj so bili nekateri izmed njih do zdaj neaktivni. Tako se je aprila v parlamentu res pojavilo veliko dobrih ali pa tudi zgolj všečnih zakonskih predlogov, ki niso najbolje domišljeni, imajo pa relativno visoke proračunske posledice, nekatere ocene se gibljejo od 400 milijonov pa celo do 1 milijarde v več letih. Zakaj je to pomembno? Slovenija stoji pred izzivi, ki jih je treba hitro rešiti, nedvoumno, a reševanje ad hoc, z nekimi zakonskimi dekreti, brez premisleka ni dobro. Pred Slovenijo so veliki izzivi: treba bo zmanjšati čakalne vrste v zdravstvu, popraviti plače, potreben bo dodatni impulz razvojnemu sektorju, pomagati moramo upokojencem. Če bomo na hitro pred volitvami porabili denar, bomo naredili nepotrebno škodo. Zavedati se moramo, da visoka gospodarska rast prinaša več denarja, ampak hkrati moramo premisliti, katere področja več denarja zares potrebujejo.

Razumem, a vsi vloženi zakoni ne zahtevajo milijonskih proračunskih postavk. Zakonov ni nikoli sprejemala vlada, zakone sprejme parlament, običajno je, da nekatere zakone vlagajo poslanci, lahko celo volivci. Vaša poslanska skupina je obstruirala zakonski predlog o večji spolni uravnoteženosti, ta ni imel proračunskih posledic, padel je tudi predlog o tem, da bi imeli vojni invalidi ponovno pravico do zdravljenja v zdraviliščih.

Ali je koristno sprejemati zakone zdaj, ko vlada opravlja tekoče posle? Ali je koristno sprejemati zakone, ko je razpuščen parlament? Ali se moramo vseskozi sestajati na izrednih sejah? Državni zbor ima razen v izjemnih primerih predpisan zakonodajni postopek, ki poteka v več fazah, zato da se o zakonskem predlogu izreče strokovna javnost, da se izrečejo pravne službe, da se poišče boljša rešitev, da se stvari pač premislijo. Nujni postopki ne bi smeli postati pravilo. Marsikateri zakon, ki je bil v zadnjih tednih vložen na takšen način, SD podpira. Recimo zakon o kulturnem tolarju, obstoj slovenskega naroda je odvisen od jezika in kulture, zato ga bomo podprli takoj, ko bo izoblikovana nova koalicija.

Sprejet bo septembra, oktobra, ne pa maja. Popolnoma nepotrebno.

Kljub vsemu je treba pogledati, koliko denarja je v resnici na razpolago in določiti prioritete.

Naj poskusim drugače, zakaj vaša stranka ni podprla zakonske novele o nalezljivih boleznih, ta je v parlamentu že nekaj mescev.

Naša stranka je zavzela načelno stališče, da ne bomo podprli nobenega zakona, ki so ga vložili poslanci in ki naj bi bil sprejet na izredni seji. Kar je vložila vlada s polnimi pooblastili, podpiramo. Ne govorim o vsebini, poskušam razložiti postopek. Glede cepljenja pa mislim, da mora biti populacija precepljena, s kakšnimi mehanizmi pa priti do tega stanja, pa je stvar razprave. Država v zadnjih letih ljudi že bolje obvešča, da je cepljenje največji dosežek moderne medicine, da je rešilo milijone ljudi. Osebno verjamem v cepljenje, tudi jaz in moji otroci smo cepljeni, te dni se bom cepil proti klopnemu meningoencefalitisu. Ko sem neke promocijske stvari o cepljenju objavil na svojem Facebooku, sem bil zelo presenečen, koliko gneva sem doživel od tistih, ki zavračajo cepljenje. Zanimivo se mi zdi, zakaj ne verjamejo zdravnikom, zakaj ne verjamejo stroki…

Zakon, ki ni bil tudi zaradi SD sprejet, so podprli pediatri.

Morda sankcije tistih, ki otrok ne želijo cepiti, deluje, a bolje je iskati pozitivno motivacijo. V vsakem primeru pa moramo nekaj narediti na tem, da se bo precepljenost začela povečevati. To je bistveno.

Mimogrede, ste vedeli, iz tistih koncev izvirate, da je v Murski Soboti največja precepljenost v Sloveniji.

Na to sem lahko samo ponosen. A naj ponovim bistveno vprašanje, kako to, da vedno več ljudi verjame nekim zapisom iz interneta kot temu, kar govorijo strokovnjaki.

Naj se vrnem dogajanju v parlamentu, govorili ste o izrednih postopkih, ampak, gospod Židan, ali ne gre za vprašanje političnega prestiža. Tega je bilo polno že prej, v koaliciji. Poglejva si zdravstveno reformo, vaša stranka je na papirju podpirala ukinitev dodatnega zdravstvenega zavarovanja, na koncu ta zakon ni bil sprejet. Če so bile problem čakalne vrste, zakaj vsaj ta del ni bil rešen?

Ministrica za zdravje je imela ves čas podporo naše stranke, ves čas smo podpirali njeno idejo, da poseže v dopolnilno zavarovanje, ki je v resnici obvezno. Edino, kar povzroča ta sistem, je, da imajo zasebne zavarovalnice 50 milijonov evrov letnega dobička. Ves ta denar je odvzet javnemu zdravstvenemu sistemu. Ministrico smo podpirali, res je, da smo imeli veliko usklajevanj, na koncu z vsako rešitvijo nismo bili zadovoljni, a za blokade ni bil kriv SD.

Kdo pa? Desus? Zavarovalnice? Ministrstvo za finance?

Na ministrstvu za zdravje deluje nekaj izjemnih posameznikov, zelo dobro je bilo, da je ministrici Milojka Kolar Celarc pomagal dr. Dušan Keber, saj je bil dodatna garancija v smeri krepitve javnega zdravstva. Zakaj so se predlogi tako dolgo usklajevali, spreminjali, zakaj je bilo v igri več različnih modelov, po katerih bi spremenili dodatno zdravstveno zavarovanje, sam ne vem, a bistven razlog, zakaj smo vseskozi podpirali ministrico, je, da ministrica v resnici verjame, da mora biti javno zdravstvo dostopno vsem ljudem pod enakimi pogoji in enake kakovosti, žal pa primernih operativnih rešitev ni bilo. To je absolutni temelj, tukaj smo si bili blizu. Točka, kjer so se stvari najdlje zapletale, pa ni bilo usklajevanje z drugimi vladnimi strankami, ampak z ministrstvom za finance, ki je v pristojnosti SMC.

Še manj od debakla zdravstvene reforme razumem, zakaj je vaša ministrica za delo Anja Kopač Mrak, gre za socialdemokratsko ministrico, pred dnevi nasprotovala zvišanju denarne socialne pomoči. Kako to?

Sam nisem razumel nečesa drugega. Ministrico so mesece blokirali na vladi, ko je želela dvigniti denarno socialno pomoč, predvsem s strani stranke, katerih poslanci so potem v parlamentu podprli višji dvig, kot ga je izvorno predlagala ministrica. Narobe svet. Ministrica je imela vseskozi strahovite težave, dobivala je zelo jasno sporočilo, da če ne dobi soglasja finančne ministrice Mateje Vraničar, potem dvig socialne pomoči na 331 evrov ni sprejemljiv. No, ko je to končno izborila, pa so poslanci SMC v parlamentu podprli še višji znesek. Povsem enako je bilo, ko je Anja Kopač Mrak želela dvigniti minimalno plačo. Doživela je javen pogrom s strani predstavnikov SMC-ja, tudi ministrov, v zaprtih krogih je bilo še huje. Za nekaj mesecev so zdaj ljudem za 30 % povišali denarno socialno pomoč, nekateri res živijo v revščini, a znova gre za parcialni ukrep, ki velja zgolj do 1. januarju 2019.

Saj ne mislite, da bo nova vlada, gospodarske napovedi so pozitivne, znižala že pridobljene pravice.

Ne vem, kaj se bo zgodilo, ne vem, kdo jo bo vodil. Poskušam vam pojasniti zgolj o hipokrizijo tistih, ki so še pred mesecem napadali ministrico, zdaj pa so mirno podprli predlog Levice.

Kaj pa potem zagovarja pri SD?

V Sloveniji je treba čim hitreje zvišati osnovno plačo, minimalno plačo, minimalno pokojnino in socialne transferje, da se pomaga ljudem, ki živijo v revščini. To je treba narediti transparentno, odprto. Zame transparentnost v politiki pomeni tudi to, da zagovarjaš enako rešitve, ko sediš v vladnih prostorih, ko glasuješ v parlamentu, ko govoriš z novinarji.

Slovenko gospodarstvo ima danes visoke dobičke, tudi na račun nizkih plač. V zadnji petletki realna rast BDP znaša 11,2 %, realna rast plač pa 3,2 %. Kako to, da ideja po povečanju plač, katerih koli, v Sloveniji vedno naleti na odpor s strani dela politike, tudi s strani predstavnikov Gospodarske zbornice. V Nemčiji povečujejo plače, v javnem in gospodarskem sektorju.

Nasprotovanje dvigu minimalne plače, dvigu povprečne plače je resnično nerazumno. Ne razumem ga. Popolnoma je jasno, da če želi Slovenija kot družba napredovati, mora imeti zadovoljne ljudi. Zadovoljni ljudje pa ne živijo v revščini. Gre za tiste, ki so pred leti na svoja pleča prevzeli breme gospodarske krize, ki je niso povzročili, niso bili krivi delavci, upokojenci, mladi, krizo je povzročil 1% najbogatejših, tisti, ki danes znova bogatijo. Zdaj, ko je prišlo do zagona gospodarstva, pa je kakršnakoli korekcija navzgor napadena z argumenti, da se bo ogrozila stabilnost, gospodarski razvoj, produktivnost, konkurenčnost, kot da bi se pozabljalo, da so lahko edina prava prednost neke družbe zadovoljni posamezniki. Vprašanje minimalne plače, pa četudi o njej največ govori gospodarstvo, sploh ni tako usodna.

Seveda, minimalno plačo dobiva zgolj okoli 25.000 ljudi v gospodarstvo.

Res ni veliko. Če lastniki podjetij in direktorji družb teh plač ne bodo dvignili, bodo prej kot slej izgubili delavce. Danes imajo ti večjo izbiro, brezposelnost se zmanjšuje, pojavlja se pomanjkanje delovne sile v nekaterih panogah. Odliv delavcev v bolje plačana delovna mesta je zlasti izrazit v obmejnih regijah. Prej kot se bo morala pojaviti vsaj osnovna primerljivost neto prejemkov med zaposlenimi v Sloveniji in v Avstriji. Pogovarjati se moramo tudi o minimalnih plačah znotraj javnega sektorja, 8000 je takšnih. Njim je treba pomagati. Kdo bo pa, zgolj kot primer, kuhal v javnih šolah, če pa bodo vsi odšli v zasebno gostinstvo, kjer so višje plače?

Zvenite socialdemokratsko. Pa je SD res socialdemokratska stranka, ste še vedno na tretji poti?

Ideja socialne demokracije je stara 150 let in ne pozabite, da je ta ideja pripeljala do delavskih pravic, do razvoja politične demokracije, do univerzalizma človekovih pravic, do načel enakopravnosti, do možnosti izbire. Ta boj niti približno še ni končan.

Če je Borut Pahor, kot si pravi sam, liberalni socialdemokrat, kako bi se opisali sami?

Jaz sem pomembno bolj levi kot on. Ne verjamem v srednjo pot, sem pa tisti levi politiki, ki verjame, da lahko trošimo samo toliko, kot imamo. V tem je razlika med nami in nekaterimi drugimi levimi strankami, tako v Evropi kot v Slovenji. Nekateri politiki bi v želji, da se pomaga, breme pomoči prenesli na otroke in vnuke. To je zame nesprejemljivo. Hkrati bi pa bilo modro, da bi premislili nekatere ustaljene poglede na levo politiko pri nas.

Kaj mislite s tem?

Pred tedni sem se pogovarjal s portugalskim predsednikom vlade, nekdanjim županom Lizbone, socialistom Antóniom Costo. Razlagal mi je, kako so izpeljali projekt resnično brezplačne šole. Ne glede na socialni status so tako vsi učenci v prvem obdobju šolanja upravičeni do brezplačnih učbenikov. Vprašal sem ga, kako in zakaj so se odločili za univerzalen pristop, v Sloveniji imamo drugačnega, kadarkoli posežemo v kakšno področje, razmišljamo progresivno, pomagamo samo tistim, ki jim je najtežje, socialno ogroženim. S tem v slabši položaj postavljamo srednji razred, ki ni deležen pomoči, pa četudi, ustavimo se zgolj pri šolstvu, je pravica do šolanja univerzalna. Costa mi je povedal, da so tudi sami razmišljali na način, ki je v veljavi pri nas, resnično brezplačno šolanje samo za revne, a so potem ugotovili, da bi naredili dve napaki. Neko pravico za vse bi spremenili v obliko socialno pomoč, hkrati pa bi s takšnim parcialnim ukrepom, ponovno »kaznovali« srednji razred v družbi. Spremenili so paradigmo političnega razmišljanja. O tem razmišljamo tudi pri nas. SD želi seveda pomagati tistim, ki jim je najtežje, a priznavamo tudi dejstvo, da je v družbi pomemben srednji razred. Pomagali bi mu recimo z davčnim prestrukturiranjem.

Kakšnim? Pri nas se nakoli svaljka mit, da je Slovenija davčno preveč obremenjena država?

Gre za veliko zavajanje, ki ga vseskozi uporabljajo desničarji in liberalci. Kadar oni zagovarjajo generalno znižanje davkov, nikoli ne povedo, kaj bi to prineslo.

Kaj?

Večjo razslojenost družbe, razmah zasebnega zdravstva in zasebnega šolstva, ki bi morala biti v socialni državi, tako Slovenijo opredeljuje ustava, pod enakimi pogoji dostopni vsem. Po podatkih OECD-ja, pa ta ni ravno socialdemokratska organizacija, smo v Sloveniji obdavčeni, če seštejemo vse davke, torej potrošnjo, premoženje, obdavčitev posameznih ljudi, okoli 37 % BDP-ja. Povprečje EU je vsaj za dve odstotni točki višje, povprečje držav, ki bi jim želeli biti podobni, torej Danske, Belgije, Švedske, Finske pa je še višje. Celo na Madžarskem, ki jo kot vzor dajejo nekatere radikalne stranke pri nas, dajo večji delež BDP za davke. V Sloveniji se je v zadnjem desetletju in še malo dogodila huda napaka, kar tako, nihče ni vprašal volivcev, ali se s tem strinjajo, se je prekomerno obremenilo ljudi in njihove dohodke, davek na dobiček podjetji pa se je znižal do te mere, da se celo tuji gospodarstveniki, s katerimi sem se pogovarjal, čudijo, kako nizke davke imamo pri nas.

Stopnja obdavčitev dobička podjetji pri nas je okoli 19 %, to je res pod povprečjem EU.

V resnici je še nižja. Upoštevati še morate politiko olajšav zaradi investicij in razvoja. Efektivna davčna stopnja obdavčitve dobička je okoli 14 %.

Smo davčna oaza?

Če bi to rekel kot politik, bi me napadali, ker naj ne bi poznal natančne definicije davčne oaze. A ne motite se, v nekem pogledu res spominjamo na davčno oazo, dobiček v Sloveniji je nerazumno nizko obdavčen. Tudi zaradi tega – država mora funkcionirati, so posledično prekomerno obremenjeni osebni dohodki, razlika med bruto in neto je pri nas previsoka.

Kaj bi torej naredili?

Vsa slovenska politika se strinja z diagnozo, da so plače preveč obremenjene. A vprašati se moramo, kako bi to spremenili, da hkrati ne bi zmanjkalo denarja za druge javne dobrine, za javno zdravstvo, za javno šolstvo. Slovenija ima največje rezerve pri davku na dobiček, pri davku na luksuz, tudi pri davku na tiste nepremičnine, ki jih imajo ljudje kot naložbe. Po drugi strani pa bi SD spremenil dohodninsko lestvico, povečal progresivno obdavčitev, predvsem pa bi davčna reforma razbremenila srednji razred. Povezali smo se recimo z avstrijskimi socialdemokrati, ki so tovrstno davčno reformo že izvedeli, veliko stvari smo se naučili.

V programu govorite o reviziji sanacije bank iz decembra 2013. Zakaj revizija?

Potrebo si bo naliti čistega vina. V Sloveniji obstaja dva pogleda, eden je, da je bila dokapitalizacija bančnega sistema  v takšnem obsegu potrebna, drugi, da je bila izpeljana amatersko in da je prišlo do prekomerne dokapitalizacije na naš račun. Treba je soočiti vse te poglede in ugotoviti, kaj se je zares zgodilo.

Čakajte, takrat ste bili v vladi.

Seveda smo bili in podprli smo dokapitalizacijo bank. Pred seboj smo imeli dve možnosti, prva je bila, da stvari v Sloveniji rešujemo sami, druga, da jih rešijo tisti trije, ki so že čakali pred našo mejo. Nekateri so jih tudi že klicali. V resnici se je takrat igralo na karto političnega zaupanja. Za strokovno razpravo ni bilo niti časa, vsa gradiva, ki so prišla na vlado, so bila zelo obsežna, podrobno vsebino so poznali le premierka Alenka Bratušek, finančni minister Aleš Čufer in guverner Boštjan Jazbec. Takrat so nam na vladi predstavili dve možnosti: ali trojka ali samostojna odločitev. Ni mi žal, da smo ohranili lastno odločanje o reševanju finančne in gospodarske krize. Zdaj je potrebno preveriti, ali so bil vsi postopki izpeljani tako, da je bilo za državo najbolj racionalno.

Omenili ste zaupanje, ga še vedno gojite do nekdanjega guvernerja?

Vem samo, da je v javnosti veliko strokovnih stališč, da je bila dokapitalizacija prekomerna, da so bile predpostavke napačne, zato, ponavljam, bomo po volitvah izpeljali revizijo vsega tega dogajanja.

Kako razumete tale absurd: po eni strani so Evropska komisija in druge finančne institucije zahtevale (pre)veliko dokapitalizacijo bank, po drugi strani pa nas sedaj ista komisija sili k prodaji NLB, ki dobro posluje, ki ima visok dobiček, kupnina za njen delež pa naj bi bila zaradi izsiljene prodaje in nerešenih težav s Hrvaško nizka.

Sam vseskozi podpiram intenzivna in občasno zelo trda pogajanja s predstavniki Evropske komisije, ker Slovenija skuša in tudi mora dokazati, da nismo več takšni, kot si domišljajo.

Kako nas dojemajo v Bruslju?

Zanje je Slovenija še vedno priden otrok, ki poskoči ob vsaki želji evropskih uradnikov in birokratov. Še več, učijo se na naših napakah in napačnih političnih odločitvah. Koristno bi bilo, če bi bolj pogosto pokazali zobe. Bruselj bi nas moral dojemati kot trmastega, pa tudi sitnega učenca, predvsem pa kot državo, ki krčevito brani lastne interese. V tem primeru bodo bruseljske zahteve do Slovenije postale bolj razumne, za nas manj škodljive.

Morda pa ni težava samo v Sloveniji, seveda je tudi tu, a morda je težava tudi v Evropski uniji, ker politiko v veliki meri vodijo stranke, ki pripadajo skupini Evropske ljudske stranke, tisti, ki, če poenostavim, zagovarja moč kapitala ne pa moči držav.

To ni edina težava v Bruslju. Danes Evropska unija ne deluje na način, ki bi temeljila na vladavini prava. Vladavina prava pomeni zaščito šibkejših, močni je ne potrebujejo, pomeni enakost in solidarnost. Zadnja garnitura Evropske komisije, ki jo, tukaj imate prav, skoraj v celoti obvladuje EPP, se odmika od vladavine prava, začela je delovati predvsem na podlagi interesov. V praksi to pomeni, da se moramo socialisti in demokrati za naslednje evropske volitve bistveno bolje pripraviti. Pa ne samo zaradi EPP, tudi zaradi populizma, ki zmaguje v državah Višegrajske skupnosti. Kako pomembna je vladavina prava, vemo tudi Slovenci, nekoč smo živeli v federativni integraciji, kjer je prevladoval argument moči nekega drugega naroda.

Na začetku sva govorila o političnem prestižu znotraj vladnih strank. Veliko ga je bilo pred časom tudi med vami in stranko Levica, v zadnjem času je vsaj iz vaše strani tega manj. Sami ste večkrat dejali, da si predstavljate situacijo, kjer je ta stranka skupaj z SD v vladi.

Ko sva se zadnjič na enem izmed soočenj videla s predsednikom Levice Lukom Mesecem, sem mu povedal, da sem vesel, ker razmišljajo o tem, da bi morebiti res postali vladna stranka. To bi bilo dobro.

Na nekaterih področjih se stranki politično ujameta, pri vprašanju dviga minimalne plače, pri davku na dobiček, različne poglede imate pri vprašanju prihodnosti slovenske vojske.

Najprej upam, da bo SD res dobila možnost sestaviti novo vlado. Če se to ne bo zgodilo, bo Slovenijo vodila desna radikalna stranka, kar bi bilo zelo slabo. Vsaka stranka, ki gre na volitve, ima neki program, neke prioritete, na podlagi njih se začnejo koalicijski pogovori. Koalicija je vedno kompromis. Pri vprašanju varnosti spadamo med tiste socialdemokratske stranke, ki verjamejo, da je varnost osnova za blaginjo. Tudi v prihodnje bomo morali investirati v varnostne sisteme, svet se je v zadnjem desetletju spremenil na slabše, ideja, da nam bodo varnost zagotavljali drugi, ne bi zdržala soočenja z realnostjo. Ideja, da kolektivna varnost ne vključuje tudi lastnih prispevkov, prav tako. Pri tem premisleku se z Levico verjetno res razhajamo.

Kakšen je vaš premislek glede žice na meji?

Povsod tam, kjer je še ni, bi jo zamenjali s panelnimi ograjami.

Bi jo podrli?

To je odvisno od ocen tveganja.

Še zmeraj obstaja vaša zaveza, da vas v koaliciji s SDS ne bo?

Mi ne bomo šli v koalicijo z desno radikalno stranko, ki s svojo politiki širi neresnice, strah in ponuja enostavne orbanovske rešitve, ki so škodljive za državo. Ko rečem radikalna desnica, mislim na SDS.

Pred dnevi ste se pogovarjali z županom Ljubljane Zoranom Jankovićem. Zakaj? Kaj sta govorila?

Kavo sva spila na mojo pobudo. Zanimalo me je, ali držijo informacije o njegovi aktivni udeležbi na volitvah na državni ravni. Pojasnil mi je svoje razmišljanje, ker pa je bil pogovor na štiri oči, o tem seveda ne morem govoriti. Sam pa sem mu seveda opisal, kako se SD profesionalizira in gre na volitve samozavestno ter samostojno.

SD je klasična stranka, niste protisistemska politična sila, t.i. novi obrazi, sedeli ste v sedmih slovenskih vladah, imate razvejano članstvo. Kdo so tisti ljudje, ki naj bi vodili najpomembnejša ministrstva, kdo naj bi bil, denimo, vaš kandidat za ministra za finance?

Če bomo najmočnejša koalicijska stranka, želimo voditi finančno ministrstvo, saj zagotavlja in načrtuje resurse, predsednik vlade pa mora vsak trenutek vedeti, kaj se dogaja s proračunom. Drugo ministrstvo je tisto, ki je najtežje, po našem mnenju je to zdravstveno ministrstvo, zanj imamo že pripravljeno ekipo. Tretje, za katerega mislimo, da je ravno socialdemokracija tista, ki bi lahko prinesla preboj, je gospodarsko ministrstvo, pomembni pa sta gotovo še kulturno ministrstvo, pa tudi raziskave in šolstvo. Seveda imamo močne ekipe tudi za ostala področja, ki so prav tako pomembna. O imenih, razumeti me morate, ne bi govoril, za prevzem funkcije finančnega ministra se recimo pogovarjamo z dvema kandidatoma.

Vem, da se radi ukvarjate s teranom, kmetijstvom, čebelami in nordijsko hojo, pa ste pripravljeni prevzeti vodenje vlade?

Ko sem postal predsednik stranke SD, je bilo popolnoma logično, da obstaja možnost, da bom nekoč prevzel tudi vlado. Pripravljen sem na to, stranka, ki na volitvah osvoji največ glasov, naj ima tudi predsednika vlade. Na teh volitvah bomo znova soočeni z dvema smerema razvoja Slovenije, ena je politika, ki seja razdor in strah, druga je usmerjanja v povezovanje in blaginjo za vse. Ogrodje te druge politične skupine sestavlja tudi stranka SD.