Javorovica

Predsednik SD mag. Dejan Židan se je v soboto, 17. marca, udeležil spominske slovesnosti ob 74. obletnici bitke četrtega bataljona Cankarjeve brigade na Javorovici nad Šentjernejem, kjer sta bila skupaj s preživelo partizansko borko napada na Javorovico Malči Jakša – Mišo tudi slavnostna govornika. Na komemoraciji pri spominskem hramu na Javorovici je Židan v spremstvu šentjernejskega župana in predsednika ZZB za vrednote NOB položil tudi venec in se poklonil v spomin padlim žrtvam.

V svojem nagovoru je predsednik SD in podpredsednik vlade Židan poudaril, da imamo v primerjavi z našimi predniki, danes velik privilegij, da živimo v miru. “Zato je naša dolžnost, da iz spomina na te dogodke izpostavimo tisto, kar je danes pomembno za našo domovino. Za slovenstvo. Za socialno pravično družbo. Kajti truditi se moramo za to, da smo in bomo dostojanstveni nasledniki vseh, ki so dali življenje za našo domovino,” je povedal Židan.

“Slovenija potrebuje samozavest bolj kot kdajkoli prej. Ta pa ima korenine v znanju, inovativnosti in delavnosti naših ljudi. Ker je prava moč prav v naših ljudeh,” je nadaljeval predsednik SD.

“Letos mineva 100 let od smrti Ivana Cankarja, velikega slovenskega književnika, po katerem si je nadela ime tudi Cankarjeva brigada, ki je izgubila svoje borce tu na Javorovici. Dejstvo, da so v slovenskem narodnoosvobodilnem partizanskem boju poimenovali brigade tudi po pesnikih in pisateljih, priča o tem, kako velik pomen ste naši borke in borci dajali tudi kulturi,” je še povedal Židan v govoru zbranim na Javorovici.

Celoten slavnostni nagovor predsednika SD Dejana Židana na Javorovici si lahko preberete v nadaljevanju:

Spoštovani borke in borci slovenskega narodnoosvobodilnega partizanskega boja, borke in borci brigade Ivana Cankarja in Gorjanskega bataljona in Gorjanske čete,

spoštovani župan Občine Šentjernej,

spoštovana predsednika Združenja borcev za vrednote NOB Novo mesto in Krajevne organizacije Šentjernej,

posebno spoštovanje in pozdrav pa gre edini še živeči preživeli borki napada na Javorovico, tovarišici Malči Jakša – Miši!

Drage tovarišice in tovariši!

Počaščen sem, da ste me povabili sem na Javorovico – na ta kraj, ki je bil prizorišče enega najokrutnejših dogodkov med drugo svetovno vojno na naših tleh.

Počaščen sem, da lahko skupaj z vami na tej slovesnosti tudi sam izkažem spoštovanje vsem padlim partizanskim borkam in borcem ter njihovim svojcem in tako pomagam ohranjati spomin na tragične dogodke, ki so pretresli te prelepe kraje. Na dogodke, ki bodo za vse večne čase ostali dokaz za eno izmed krvavih oblik žrtvovanja slovenskega naroda za svobodo.

16. marec 1944 je bil tragičen dan za četrti bataljon Cankarjeve brigade. Dan, ko je pod streli pripadnikov dveh čet slovenskega domobranstva in voda SS policijskega polka padlo 113 partizank in partizanov. O tem, kaj se je zgodilo, je ohranjenih veliko virov in pričevanj. Ta pričevanja so pretresljiva in nas tudi po 74 letih močno nagovarjajo z vso svojo neizprosnostjo.

Prepričan sem, da je prav, da se v to dogajanje poglobimo tudi ob današnji priložnosti. Ob tem se zavedam, da mnogi med vami to strahovito dogajanje poznate veliko bolje od mene. Zato bi rad ob tem izrekel vse svoje spoštovanje tovarišici Malči, ki je te tragične dogodke preživela in je danes z nami. Tudi sam sem v nestrpnem pričakovanju vaše pripovedi tistega dne, ko ste odšli v Ržišče v sovražnikovo zasedo in bili priča tej tragediji.

Februarja 1944 – torej pred 74 leti – je do poveljstva za protipartizansko borbo v Ljubljani prišla novica, da se je tu v Javorovici pod Gorjanci nastanil četrti bataljon Cankarjeve brigade. Iz bataljona sta dezertirala dva partizana, se prijavila domobrancem v Kostanjevici in jim dala vse potrebne podatke. Nemški okupator se je skupaj s svojimi slovenskimi sodelavci odločil za napad. Njihov namen je sovpadal z novim načinom napadov na partizane po vsej Jugoslaviji. Ta je bil, da so partizane skušali zajeti v njihovem taboru in jih uničiti. Ponoči so se jim na skrivaj približali in jih nato napadli v zgodnjih jutranjih urah.

Žal se je ta zloben načrt udejanjil tudi tu v Javorovici.

Na povelje generala Rösenerja so tako v Novem mestu sestavili bojno ekipo iz 14 SS-ovcev policijskega polka ter 31. in 32. čete slovenskega domobranstva. Ta izredno dobro oborožena skupina je svoj bojni pohod proti Javorovici začela ponoči 16. marca 1944. Napad je bil neusmiljen. Borci, vajeni težkih preizkušenj, so se znašli v nerešljivi situaciji. V enem od najbolj tragičnih trenutkov spopada je na mah padlo 50 partizank in partizanov.

Še bolj pretresljivo pa je, da so bili poleg pripadnikov nemških enot glavni nasprotniki in vodje načrtovanega napada in obkolitve domobranci – torej Slovenci, pripadniki našega naroda!

Ko je bilo boja konec, je sledilo najnizkotnejše dejanje – oskrunitev mrtvih. To je bil zločin, ob katerem lahko samo obnemimo. Padlim partizankam in partizanom njihovi krvniki tudi po smrti niso dovolili spokoja. Zgodila se je kršitev vseh človeških – vseh etičnih načel. Zgodilo se je eno najbolj umazanih dejanj belogardizma med vojno. To je resnična zgodovina našega naroda.

Po koncu spopadov so poročevalci Cankarjeve brigade, ki so skupaj z borci prišli po trupla, opisali dogodke. Del zapisa enega izmed partizanskih poročevalcev je v lanskem nagovoru tu na Javorovici že obudil zgodovinar dr. Premk. Poročevalec je zapisal grozo borcev, ko so našli mrtve in iznakažene brate in sestre. Takole je zapisal: »Bližamo se vasi in vsi postajamo molčeči. Z grozo pričakujemo prvih pogledov na žrtve. Temne slutnje nas preganjajo in korak nam zastaja … Naleteli smo na prve žrtve. Ob pogledu nam je zastal dih. Ozrl sem se v nebo in najraje bi zakričal. Želja po maščevanju, ki se me je lotila, je bila nepopisna. Dobro, padli so tovariši v borbi s sovražnikom. Toda, da mrtvega človeka ne puste pri miru in da v takem primeru ne prenehajo sovražnosti, tega srčen borec ne razume…Vse naokrog krvava slika.«

Tudi borka, tovarišica Mimi, ki je preživela ta pomor je takole zapisala: »Tu je bilo strašno. Z razbito glavo in izrezanimi prsti je v kapelici ležala moja prijateljica Suzi … Še mrtve so domobranci tolkli s puškinimi kopiti, razrezali z bodali in slekli.«

Žal, to je resnična zgodovina našega naroda. Sodelovanje s sovražnikom, z okupatorjem, ki je imel načrt, da brezkompromisno uniči naš narod je dejanje vredno vsega obsojanja.

Danes je mnogim še vedno težko doumeti, da so se Slovenci borili proti svojim rojakom, proti svojemu narodu. A vendar so se. To ni bilo hlapčevstvo, to je bilo nizkotno izdajstvo. Vsi, ki so nam pripadnost in zvestoba domovini in narodu nekaj svetega in dragocenega, bomo to vedno znali in morali obsoditi, saj je to edina resnična zgodovina našega naroda.

Grozljivo velika je bila žrtev partizanskih bork in borcev 4. bataljona Cankarjeve brigade. Življenje je največ in hkrati vse, kar je dano človeku. In to je največja mogoča cena, ki jo je moč darovati za domovino. Naši borke in borci so plačali to ceno. Za vse nas.

V primerjavi z našimi predniki imamo danes velik privilegij, da živimo v miru. Zato je naša dolžnost, da iz spomina na te dogodke izpostavimo tisto, kar je danes pomembno za našo domovino. Za slovenstvo. Za socialno pravično družbo. Kajti truditi se moramo za to, da smo in bomo dostojanstveni nasledniki vseh, ki so dali življenje za našo domovino.

Slovenija je nastala na temeljih partizanskega boja. Kljub temu, da je bila Javorovica ena največjih žrtev Cankarjeve brigade v času njenega obstoja, ni omajala moralne trdnosti in borbenih vrednot borcev. Zato nas dogodki na Javorovici danes nagovarjajo z več vidikov.

Gotovo je to sporočilo, da Slovenci smo vojaški narod in da se znamo bojevati. Da kljub izgubljenim bitkam znamo stremeti h končni zmagi. In jo tudi dosežemo. Tako smo jo skupaj z zavezniki dosegli v drugi svetovni vojni. Zato je treba danes ceniti našo, Slovensko vojsko.

Vedno pa se bom osebno zavzemal – in prepričan sem, da to zavezo delim z vsemi vami, tukaj zbranimi – za to, da se v javnosti ne bo zmanjševal in oskrunjal pomen vašega boja. Kajti popolnoma jasno je, da je bil narodnoosvobodilni partizanski boj tisti, ki je preprečil, da bi nas okupator uničil in izkoreninil identiteto našega naroda.

Drugo sporočilo, povezano s prvim, je, da se niti kot posameznik niti kot skupina niti kot narod ne smemo počutiti žrtve neljubih dogodkov, trpke usode; temveč moramo biti junaki svojega življenja, svojih usod. Da smo samozavestni in da si prizadevamo za samozavestno Slovenijo. Da jo aktivno gradimo.

Slovenija potrebuje samozavest bolj kot kdajkoli prej. Ta pa ima korenine v znanju, inovativnosti in delavnosti naših ljudi. Ker je prava moč prav v naših ljudeh.

Letos mineva 100 let od smrti Ivana Cankarja, velikega slovenskega književnika, po katerem si je nadela ime tudi Cankarjeva brigada, ki je izgubila svoje borce tu na Javorovici. Dejstvo, da so v slovenskem narodnoosvobodilnem partizanskem boju poimenovali brigade tudi po pesnikih in pisateljih, priča o tem, kako velik pomen ste naši borke in borci dajali tudi kulturi.

Ivan Cankar je v črtici Lepa naša domovina leta 1909 preroško zapisal: »Jaz, bratje, pa vem za domovino in mi vsi jo slutimo. Kar so nam siloma vzeli, za kar so nas ogoljufali in opeharili, bomo dobili povrnjeno in poplačano s stoterimi obrestmi! Naša domovina je boj in prihodnost; ta domovina je vredna najžlahtnejše krvi in najboljšega življenja. Iz muke, trpljenja in suženjstva neštetih milijonov bo vzrasla naša domovina: vsa ta lepa zemlja z vsem svojim neizmernim bogastvom.«

Danes, skoraj 100 let po teh Cankarjevih -mislih, so te besede še vedno nadvse aktualne. Govorijo nam o tem, kako zahtevna je bila pot do naše domovine. Ta pot se ni nikoli končala. Udejanjila se je z narodnoosvobodilnim bojem in osvoboditvijo domovine izpod fašizma in nacizma, s čimer je bil narejen tudi ključen korak do samostojne in suverene države, ki so jo obranili naši borci iz vrst slovenske Teritorialne obrambe in slovenske Policije v osamosvojitveni vojni.

In ta pot še zdaleč ni končana. Še naprej se je treba boriti za dobrobit naše države Slovenije ter naših državljank in državljanov. Kajti to je naša pravica in naša dolžnost.

16. marca 1944 so bili borke in borci 4. bataljona Cankarjeve brigade, ene borbeno najbolj izurjenih enot brigade, obkoljeni v sovražnem ognjenem obroču. Le redkim se je iz njega uspelo rešiti. Od 133 bork in borcev, kolikor jih je bilo tedaj v bataljonu na Javorovici, je padlo 113 partizank in partizanov, osem pa je bilo ranjenih. In ko je bilo boja konec, je sledilo najnizkotnejše dejanje – oskrunitev mrtvih. Slavnostni govorec na spominski slovesnosti v spomin na ta izjemno krut dogodek na Javorovici državni sekretar na Ministrstvu za obrambo mag. Miloš Bizjak je med drugim dejal, da ga je zelo pretreslo, kako neizprosen in strahovit je bil boj, v katerem so se znašli borke in borci 4. bataljona Cankarjeve brigade. “Še bolj pa me je pretreslo, da so bili poleg pripadnikov nemških enot glavni nasprotniki in vodje načrtovanega napada in obkolitve domobranci, torej Slovenci, pripadniki našega naroda,” je poudaril Bizjak, ki je med drugimi prisotnimi posebej pozdravil še edino živo legendo takratnih medvojnih dogodkov 94-letno Malči Jakša – Mišo, ki je leta 1944 s še trinajstimi borci po naključju preživela pokol.

Miloš Bizjak, ki prihaja s Primorske, kjer so ljudje veliko pretrpeli pod fašizmom in prispevali pomemben delež k naši borbi za osvoboditev, je spomnil, da je od osvoboditve in zmage nad nacizmom in fašizmom minilo že dobrih 70 let. “Danes se ukvarjamo z novimi izzivi, ki jih je prinesel sedanji čas. Vendar pa se zavedamo, da ste bili borke in borci slovenskega narodnoosvobodilnega boja tisti, ki ste nam priborili svobodo in omogočili prihodnost. Prav zmaga nad okupatorjem in osvoboditev naše domovine namreč pomenita odločilen korak na poti k samostojni in suvereni državi, kar smo dosegli v osamosvojitveni vojni,” je ob tem dejal Bizjak, saj je prepričan, da sta “vsem nam pripadnost in zvestoba svojim bližnjim, domu, domovini ter narodu nekaj najbolj svetega in dragocenega. Zato je sodelovanje s sovražnikom, okupatorjem, ki je imel trden in brezkompromisen načrt uničiti naš narod do korenin, potlačiti našo narodno in kulturno identiteto, skrajno nizkotno in vsega obsojanja vredno dejanje. Nedoumljivo in skrajno pokvarjeno je prijeti za orožje in se boriti proti svojim rojakom, proti svojemu narodu. To ni zgolj hlapčevstvo, to sta izdajstvo in bratomor,” je bil jasen Bizjak.

“Slovenski narodnoosvobodilni partizanski boj je za nas, predstavnike generacij, rojenih po vojni, vir ponosa in samozavesti. Spomin nanj nas dela močne v zavesti, da smo narod, ki se zna postaviti zase in zna gospodariti s svojo usodo. Slovenski pesnik in narodni heroj Karel Destovnik Kajuh je v Slovenski pesmi zapisal: “O, če ljudi bi ne bilo pri nas, ljudi, ki ne ubogajo na vsak ukaz, tedaj bi nas že kdaj odnesel plaz,” je poudaril Bizjak in izrekel priznanje vsem borkam in borcem. “Vaš boj, spoštovani borke in borci, je bil boj na edini pravi strani. Zato bi vam rad danes tu izrekel iskreno priznanje za to, da ste se v prelomni točki slovenske zgodovine pod vodstvom Osvobodilne fronte postavili na edino pravo stran, v boj proti okupatorju. Zavedamo se veličine odločitve in tveganja, ki ste ga prevzeli nase. Zato vam zagotavljam, da bomo vsi, ki v srcu čutimo hvaležnost do slovenskega partizanskega gibanja, storili vse, kar je mogoče, da se v javnosti ne bo zmanjševal in skrunil pomen vašega junaškega boja.” Ob tem je državni sekretar spomnil, da so tudi zavezniki narodnoosvobodilni boj na jugoslovanskem ozemlju prepoznali kot odpor proti nacizmu in fašizmu ter mu na teheranski konferenci, priznali legitimnost, s čimer se je začela tudi večstranska pomoč Velike Britanije, ZDA in Sovjetske zveze.

Državni sekretar Bizjak je v svojem govoru spomnil tudi na aktualno dogajanje v svetu: “Danes, več kot 70 let po koncu druge svetovne vojne, kljub vsem naporom mednarodne skupnosti, da bi naredili konec morijam po svetu, na različnih koncih sveta žal še vedno potekajo krvavi vojni konflikti, ki jim ni videti konca. Soočamo se z nespoštovanjem mednarodnega vojnega in humanitarnega prava. In kar je najbolj tragično – soočamo se z nasiljem nad civilisti, nad najbolj ranljivimi skupinami, kot so ženske, starejši in otroci. Zato bi rad danes, v luči spoštovanja in hvaležnosti do vas in vašega zgodovinskega boja, odločno pozval k aktivnemu prizadevanju za mir in strpnost ter sočutje do tistih, ki potrebujejo našo pomoč. Zavedam se, da imamo pri tem vsi, ki zasedamo javne funkcije, največjo odgovornost,” je ob tem dejal ter se zahvalil vsem za skrb, “s katero na Javorovici tradicionalno organizirate spominsko slovesnost v čast padlim borkam in borcem 4. bataljona Cankarjeve brigade. Prav je, da se vsakič znova spomnimo, kako zahtevno pot je naš narod prehodil do svobode, samostojnosti in suverenosti. In prav je, da s tem seznanjamo tudi naše zanamce. Vrednote, ki so jih živeli in za katere so umirali borke in borci slovenskega narodnoosvobodilnega partizanskega boja, so vrednote, ki nam tudi danes pomagajo, da se smelo spopadamo z najtežjimi izzivi.”

Tradicionalno spominsko slovesnost na Javorovici organizirajo Združenje borcev za vrednote NOB Novo mesto, Krajevna organizacija borcev za vrednote NOB Šentjernej, Skupnost borcev brigade Ivana Cankarja, Skupnost borcev Gorjanskega bataljona, Gorjanska četa ter Občina Šentjernej.