Nedavno razkritje iz Paname glede samega procesa prestavljanja kapitala v davčne oaze in o off-shore podjetjih ne prinaša nič novega. Načini izogibanja plačila davkov v državah, kjer te osebe živijo ali pa poslujejo so že znani, saj se zakonodaja nikoli ne bo mogla prilagoditi tako hitro, kot si odvetniške firme, zavarovalnice, svetovalna podjetja in banke izmislijo nove načine za zlorabo luknjaste zakonodaje. Postopki so torej jasni in znani. Zakaj gre torej pri “panamskih dokumentih” za zgodovinsko odkritje?
“Panamski dokumenti” so največje, a ne prvo razkritje

Skoraj 214.000 poslovnih subjektov, ki so povezani z ljudmi iz več kot 200 držav, med katerimi je 140 vidnih politikov,  bank, športnikov, znanih kriminalcev in celo trgovcev z umetninami, je pač prava medijska bomba, ki naj bi prinesla velike spremembe.  Gre že za tretje večje odkritje v zadnjih letih, prvo je mednarodni konzorcij novinarjev ICJ objavil pred tremi leti in je vključevalo okoli 100.000 poslovnih subjektov, leto kasneje je sledila še afera LUXleaks, ko smo uradno izvedeli, da Luksemburg ponuja veliko davčnih ugodnosti mednarodnim korporacijam. Glavni akter afere je bil nekdanji predsednik luksemburške vlade Jean-Claude Juncker, zdajšnji predsednik Evropske komisije.

Če sem bila ob prvem razkritju še velika optimistka, postajam iz leta v leto bolj realna, ker velikih zakonodajnih sprememb ni zaznati. Juncker je še vedno predsednik Evropske komisije, imena politikov, ki se redno zavezujejo k transparentnosti plačila davkov, pa se pojavljajo na teh seznamih.

Kaj smo zapisali v poročilo o davčnih oazah?

V Evropskem parlamentu smo pri pripravi poročila o davčnih oazah, davčnih goljufijah in utajah davkov vedno poudarjali, da je treba plačevati davke tam, kjer opravljaš svoj posel in kjer živiš. To velja predvsem za multinacionalke. Že leta 2013 smo zahtevali vzpostavitev javnega mednarodnega registra lastnikov (tudi off-shore) podjetij, ki bi omogočil transparentnost poslovanja. Naloga EU pa je poskrbeti za sankcije bankam in drugim poslovnim subjektom kot npr. odvetniškim firmam, zavarovalnicam, notarjem in drugim, ki pomagajo podjetjem ali posameznikom utajevati davke ali pa celo oprati denar v davčnih oazah.

Od mednarodnih institucij, kot je na primer Mednarodni denarni sklad (IMF), ki se ukvarjajo s pranjem denarja, smo zahtevali, da se utaja davkov označi kot kriminalno dejanje. Samodejna izmenjava informacij o davčnih poslih med državami in podjetji bi morala postati standardno pravilo. Veliko smo se ukvarjali z državami tretjega sveta, kjer se največ oaz nahaja saj je izmenjava podatkov skoraj neobstoječa. Z OECD in ZN je EU sooblikovala smernice davčnih standardov in začela podpisovati dvostranske sporazume, katerih cilj je povečati preglednost in standardizacijo dvostranskih sporazumov (TIAE). Prvi in verjetno  najpomembnejši korak, ki ga mora opraviti Evropska komisija, pa je (črni) seznam davčnih oaz. V zadnjih letih so sicer sestavili osnutek seznama nekooperativnih davčnih jurisdikcij in bo osnova za seznam, vendar bo do oblikovanja končnega seznama potrebnih še veliko kompromisov. Tovrstni OECDjev seznam je namreč že 20 let prazen, saj si države ne želijo diplomatskih zapletov.   

Razkritja pospešujejo napredek

Nedavno razkritje je pospešil realizacijo nekaj od teh predlogov. Pet držav (Panama, Bahrain, Libanon, Nauru in Vanuatu) se je zavezalo k avtomatični izmenjavi o računih nerezidentov z državami, od koder je lastnik. Sicer se bo to zgodilo z letom 2018, vendar se premika v pravo smer. Evropski parlament naj bi ustanovil posebno komisijo, ki bo raziskala podatke iz panamskih dokumentov. G20 je zahteval od OECD da pripravi nek osnutek črnega seznama davčnih oaz. Premika se tudi z Evropsko komisijo, ki želi vzpostaviti podoben seznam za članice EU. Na področju izmenjav podatkov glede plačila DDV je bilo narejenega največ. Premaknilo se bo tudi glede poročanja multinacionalk, saj je zakonodajni predlog pravkar v obravnavi med EU institucijami.

Ko potegnemo črto, izkupiček ni tako slab in spremembe se dogajajo veliko hitreje kot v zadnjem desetletju. Priznati pa so moramo, da ne poznamo takojšnjih učinkov ukrepov. O davčnih oazah namreč še vedno ne vemo veliko, lahko si samo predstavljamo, koliko denarja se tam skriva. Vsak, ki bo posegel s številkami bo špekuliral. Ni nelegalno poiskati davčno najbolj ugodno okolje, če je vse prijavljeno pri nacionalni davčni upravi, je pa vsaj nemoralno do tistih, ki svoje davke plačujejo.

V času vseh mogočih kriz, ki se kar vrstijo in ki pustošijo javne finance potrebujemo hitre ukrepe. Potrebujemo pogumne ljudi, kot so žvižgači, ki so pripravljeni obelodaniti takšne dokumente, potrebujemo pa tudi medije, da zgodbe obelodanijo. Zavedanje med ljudmi je dozorelo: davčne oaze za zasebne dobičke v korist javnega dobrega niso sprejemljive. Vsako razkritje pa pomeni, da se pritisk javnosti na odločevalce stopnjuje in je možnost za pozitivne spremembe v korist ljudi večja.

Mojca Kleva Kekuš
Predsednica društva Progresiva in pripravljalka Poročila EP o davčnih oazah v mandatu 2009-2014