Ob stoletnici začetka prve svetovne vojne in ob 70. letnici konca druge svetovne vojne je bil v nedeljo, 25. oktobra 2015, že štirinajstič organiziran spominski pohod na Globočak. Grozljivi dogodki vojnih spopadov, begunstva in smrti v tistih krajih so Krajevno skupnost Kambreško zaznamovali za vedno. Govornik na prireditvi, ki ga organizira Turistično rekreativno društvo Globočak in Občina Kanal ob Soči, je bil svetovalec ministrice za obrambo Samo Bevk, ki je prisotne v imenu ministrstva tudi pozdravil.

“O véliki vojni govorimo kot o največjem svetovnem spopadu neizmernih razsežnosti, ki ga svet do takrat še ni doživel. Za to nepojmljivo morijo je bilo mobiliziranih kar okrog 70 milijonov vojakov, od tega jih je bilo 10 milijonov ubitih. V dobrih štirih letih pa je prva svetovna vojna med vojaki in civilnim prebivalstvom zahtevala okrog 40 milijonov mrtvih, ranjenih, pohabljenih in pogrešanih,” je na grozljive številke uvodoma spomnil Bevk in orisal dogajanje tistega časa, ko se je z vstopom Italije v vojno pred stotimi leti začela soška fronta, ki “še danes predstavlja najobsežnejše območje vojskovanja na Slovenskem. Vojna na soški fronti in v njenem zaledju je za seboj pustila opustošenje in globoko krvavo sled, saj na številnih vojaških pokopališčih in v kostnicah počivajo ostanki skoraj 190.000 padlih vojakov, nekateri viri navajajo celo 300.000 vseh padlih vojakov. Skupno število padlih, ranjenih, pogrešanih in ujetih pa znaša okoli milijona vojaških žrtev.”

Bevk, sicer po izobrazbi zgodovinar in član Nacionalnega odbora za obeleževanje 100-letnic 1. svetovne vojne (2014–2018), je orisal dogajanje na Globočaku in okolici, ko so italijanske enote 24. in 25. maja 1915. leta brez večjih spopadov zasedle območje med obmejno reko Idrijo in Sočo ter greben Matajur -Kolovrat. “Zasidrale so se tudi na Globočaku, 809 metrov visokim hribom na Kambreškem, ki je predstavljal pomembno vojaško strateško točko za obvladovanje južnega dela t.i. tolminskega mostišča. Kljub temu, da so italijanske enote v začetnem obdobju na soškem bojišču napredovale razmeroma počasi, so se maloštevilne orožniške in črnovojniške avstrijske enote večinoma umaknile čez Sočo in za seboj pustile porušene mostove. Avstrijske in italijanske enote so se utrdile na svojih položajih in skoraj 30 mesecev vodile pretežno pozicijsko vojno.”

Ob tem je Bevk posebej poudaril strašno izpostavljenost civilnega prebivalstva, pomemben pomnik so ohranjena pisma iz tistega časa, v neposrednem zaledju velikih bojišč, najbolj izrazito na mejnih področjih. “Tako tudi na širšem območju soške fronte, ki se je leta 1915 odprla na slovenskem etničnem ozemlju ter povzročila razvejano razselitev civilnega prebivalstva. Slovence z vzhodne strani soškega bojišča, se pravi z levega brega Soče, so avstrijske oblasti preselile v notranjost Avstro-ogrske monarhije, na Kranjsko, Štajersko in Koroško ter v begunska taborišča v Spodnji Avstriji. Z zahodne strani, to je z desnega brega, pa so jih razselili skoraj po celotnem ozemlju Kraljevine Italije. Po navedbah iz Slovenske enciklopedije je bilo prvih okrog 80.000, drugih pa med deset in dvanajst tisoč.”

“Evakuacijo oz. preselitev slovenskega prebivalstva naj bi italijanske oblasti oz. vojska izvedle zaradi varnostnih razlogov, saj so morali izseliti vse ljudi, ki so živeli znotraj 500 metrskega pasu neposredno ob frontni črti. Vendar to še zdaleč ni bil edini razlog. Da je bila italijanska vojska do Slovencev zelo nezaupljiva, sovražna in tudi nasilna, priča aretacija 61 moških v vaseh ob Soči, izvedba decimiranja na Idrskem, kjer so vsakega desetega 4. junija 1915 ustrelili,” je na tragične dogodke spomnil Bevk in povedal, da so Slovence izselili predvsem iz Brd, z območja med rekama Idrija in Soča ter iz gornjega Posočja. Prebivalce s Kambreškega in Kanalskega pa so v začetku junija 1915 najprej izselil v Gorenji in Dolnji Tarbilj ter Gnidovico ter kasneje razselili po Apeninskem polotoku, v Novaro, ob ligurijsko obalo in v Piemont.

“Kako kruto in neusmiljeno je bilo begunstvo, priča tudi ukaz avstro-ogrskih vojaških oblasti z dne 22. maja 1915, ko so imeli nesrečni ljudje z obrobja Krasa komaj dve uri časa, da so vzeli najnujnejše osebne stvari in šli na vlak za notranjost države,” je povedal Bevk in ob tem potegnil vzporednico tudi z današnjim dogajanjem, ko tisoči prebežnikov prečkajo evropske meje.

Med drugim je Bevk v govoru spomnil tudi na priključitev Primorske k Italiji, ko je z zasedbo Primorske, Trsta in Istre prišlo pod Italijo 300.000 Slovencev, ki so skupaj s 36.000 Beneškimi Slovenci sestavljali nekaj več kot četrtino slovenskega naroda. “Vsa Primorska je bila tako vključena v Italijo, po končani prvi svetovni vojni najprej okupirana, nato pa s krivično Rapalsko pogodbo tudi dejansko postala del italijanskega državnega ozemlja. Tako se je začelo najtežje obdobje v zgodovini primorskega ljudstva, ki ga je za več desetletij zaznamoval boj proti fašizmu in boj za osvoboditev slovenskega naroda izpod italijanske nadoblasti ter pravično razmejitev med državama,” je povedal Bevk in poudaril, da je za prvo prišla druga vélika vojna.

“Še bolj nepredstavljiva, še bolj uničujoča, še bolj vseobsegajoča. Ti kraji so ponovno postali del soškega bojišča. Naj omenim samo pohod 30. divizije z okrog 2.200 partizanskimi borci, ki so konec januarja 1944. leta prebredli deročo Sočo in prišli v Beneško Slovenijo ter ob povratku imeli hude boje z nemško vojsko. Po odhodu divizije se je v naslednjih mesecih narodnoosvobodilno gibanje silovito razmahnilo. Ob koncu vojne so naše enote nadzorovale večji del ozemlja Beneške Slovenije in Rezije. Skupaj z italijanskimi partizanskimi enotami so v sklepnih operacijah osvobodili celotno ozemlje do furlanske nižine in celo mesti Čedad in Videm,” je spomnil Bevk ter v nadaljevanju te dogodke navezal na pomen petindvajsete obletnice plebiscita za samostojno in neodvisno Republiko Slovenijo ter poudaril, da naj bo tragična izkušnja prve svetovne vojne povabilo k razmisleku o sedanjosti in prihodnosti človeštva.