V začetku tedna sem sodeloval na odlično pripravljeni mednarodni konferenci v organizaciji Društva Progresiva in Evropske fundacije za progresivne študije (FEPS) z naslovom “Prihodnost dela, socialna in pravna varnost”, ki je potekala v ljubljanskem kreativnem centru Poligon. Odprli so pravo temo ob pravem času, ki ga aktivno živimo. Spremembe v delovnih okoljih so vse hitrejše in globlje. Dejstvo je, da nove tehnologije v celoti spreminjajo načine, kako živimo in delamo, kot tudi načine, kako razmišljamo in dojemamo sebe in svet okoli nas.

V celoti ne moremo natančno predvideti, kako bo prihodnost dela izgledala, vendar se spremembe že dogajajo in zato zahtevajo politično pozornost in upravljanje. Na spremembe v delovnih okoljih danes vpliva niz dejavnikov, med katerimi so najpomembnejši naslednji: hiter razvoj tehnologij in drugi znanstveni preboji, novi načini organizacije dela, nova delitev dela na globalni ravni in demografske spremembe.

Po eni strani inovativne storitve in poslovni modeli, ki jih omogoča digitalizacija, omogočajo povečanje učinkovitosti na raven, ki si je prej ni bilo mogoče predstavljati, ter potrošnikom ponujajo večjo izbiro. Po drugi strani pa imajo znatne posledice za trg dela in organizacijo dela, kot so povečanje dohodkovnih neenakosti in zmanjšanje dostopa do sistemov socialne varnosti, kar bi se lahko za nekatere skupine delavcev izkazalo za negativno, če ne bo ustreznega ukrepanja.

Da bi preprečili povečanje dohodkovnih neenakosti, ki jih deloma povzroča digitalizacija, je potrebno podpirati kolektivna pogajanja na vseh ravneh, zlasti v panogah in podjetjih, ki jih je prizadela digitalizacija. S tem se zagotovi, da nove oblike digitalizirane organizacije dela izboljšujejo kakovost delovnega mesta, namesto da jo poslabšujejo. V dialogu s socialnimi partnerji je treba preučiti strategije za prilagoditev področja veljavnosti socialnih in delovnopravnih standardov, da bodo odražali pogoje novega delovnega okolja.

Logična posledica je tudi, da je treba ustrezno posodabljati učne načrte poklicnega izobraževanja in usposabljanja. Uradni podatki Evropske komisije namreč kažejo, da je kar 47% delovne sile v EU brez zadostnih e-znanj.

Nadalje, mednarodne raziskave kažejo, da se na delovnih mestih vse bolj povečujejo tako časovni pritiski kot tudi obseg dela. Nove tehnologije vodijo v vse pogostejše zahteve po stalni dostopnosti. Prilagodljiva organizacija dela zaposlenim običajno omogoča visoko raven delovne samostojnosti in lahko izboljša kakovost delovnega mesta ter poveča in olajša usklajevanje poklicnega in družinskega življenja. Vendar take prilagodljive oblike dela ustvarjajo tudi tveganja, če se zaposleni čutijo obvezane, da so ves čas na voljo.

Medtem, ko so socialni sistemi v Evropi še pred nekaj leti vzdrževali zavidljivo raven socialne varnosti in blaginje, danes temu ni več tako. Močna rast nestandardnih oblik zaposlovanja, ki jih prinaša digitalizacija, pomeni, da vse večji delež delovne sile ne prispeva v uveljavljene sisteme socialne varnosti in jih ne koristi, npr. zavarovanje za primer brezposelnosti ter zdravstveno in pokojninsko zavarovanje.

Pri tem pa ne smemo pozabiti, da so bili sistemi socialne varnosti na področju pokojnin, bolezni in invalidnosti večinoma vzpostavljeni konec 19. stoletja, ko je na trgu dela prevladovalo delo za nedoločen in polni delovni čas. Povedano drugače, socialna varnost se s takšnim sistemom lahko zagotavlja le za tiste, ki imajo stabilno zaposlitev in skozi življenje redno plačujejo prispevke.

Danes pa smo priča velikim spremembam na trgu dela, kjer je vse več atipičnih oblik zaposlitve, dela za polovični delovni čas in prekarnih oblik dela. Če želimo kot družba ohraniti najvišje možne standarde socialne države in države blaginje so spremembe sistemov in trga dela nujne.

V zanosu uvajanja novih tehnologij tako ne smemo ogroziti strukture evropskega socialnega modela, ki temelji na močni javni udeležbi pri financiranju in zagotavljanju storitev splošnega pomena ter učinkovitih sistemov socialne varnosti.

Glavni cilji reforme trga dela iz leta 2013 je bil zmanjšanje segmentacije na trgu dela med pogodbami za določen čas in pogodbami za nedoločen čas. Dobra tri leta kasneje ugotavljamo, da rezultati so in da se ta razkorak zmanjšuje. A hkrati so se na trgu dela pojavili novi strukturni izzivi, ki povečujejo prepad med zaposlenimi, ki delo opravljajo na podlagi pogodbe o zaposlitvi, ter tistimi, ki delo opravljajo v drugih oblikah dela.

Trdno verjamemo, da ni pomembna zgolj stopnja delovno aktivnega prebivalstva, ampak tudi zagotovitev kakovostnih delovnih mest, ki posamezniku omogočajo ustrezno socialno, ekonomsko in pravno varnost. Zato je Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti pripravilo dokument »Za dostojno delo«, ki predstavlja nabor ukrepov, ki lahko kot paket predstavljajo preboj za dostojno delo vseh državljank in državljanov.

S proaktivnim oblikovanjem politike na nacionalni in evropski ravni se mora zagotoviti, da se izkoristi priložnosti in sooči z negativnimi posledicami. Pri tem pa je ključno zagotavljati, da delo ostaja kot temeljna vrednota in človekova pravica, ki omogoča preživetje družbe in posameznika v njej, posamezniku pa daje dostojanstvo in možnost, da po svojih najboljših močeh soustvarja skupnost.

Peter Pogačar je univ. dipl. pravnik in državni sekretar na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti