Gozdovi v svetu pokrivajo 31% kopne površine, v Sloveniji pa kar 58,3% kar nas za Finsko in Švedsko uvršča na 3. mesto v Evropi. Lesna zaloga je v povprečju v svetu 131 m3/ha. Lesna zaloga slovenskih gozdov je po podatkih gozdnogospodarskih načrtov Zavoda za gozdove Slovenije 337.816.717 kubičnih metrov oziroma 285 kubičnih metrov na hektar. Delež lesne zaloge iglavcev je 46 %, listavcev in 54%. V slovenskih gozdovih priraste letno 8.419.974 kubičnih metrov lesa ali 7,10 kubičnih metrov na hektar.

Tako površina gozdov kot lesna zaloga v Sloveniji sta bili v preteklosti že mnogo manjši. V letu 1875 je bila gozdnatost Slovenije 35,4%, v letu 1947 pa le še 42,2%; torej smo bili v zadnjih desetletjih priča izjemno hitremu naraščanju deleža gozdnih površin. Površina gozda, ki jo ima Slovenija na prebivalca, je kar 0,57 ha, kar je največ v Evropi, to je kar dvakrat več kot v Franciji in trikrat več kot v Švici.

Gozd je najbolj ohranjen kopenski ekosistem. Slovenija je dežela, kjer je gozd najpomembnejši element krajine in je blizu naravnemu stanju. Slovenski človek je skozi vse obdobje tesno povezan z gozdom in skozi čas je spoznal, da je potrebno z gozdom načrtno gospodariti na dolgi rok.

Gozd daje les, zaposlitev in še mnoge dobrine, varuje okolico pred vremenskimi ekstremi ter opravlja proizvodne, ekološke in socialne funkcije. Človek je bil vedno odvisen od gozda in z zavedanjem o pomenu gozda narašča tudi zavedanje po trajnostnem, večnamenskem, sonaravnem gospodarjenju z gozdom, hkrati s tem pa potreba po znanju in dobro organizirani javni gozdarski službi, ki načrtuje gospodarjenje z gozdovi ne glede na lastništvo.

Krajinske značilnosti Slovenije nam kažejo, da je po naravnih danostih prevladujoči element slovenske krajine gozd. Slovenski človek je bil skozi vso zgodovino tesno povezan z gozdom, ki mu je dajal les za gradnjo, za kurjavo, dajal mu je hrano, zavetje, varoval njegovo premoženje pred naravnimi nesrečami, mu pomenil prostor za preživljanje prostega časa. Človek in gozd sta bila vedno v dinamični soodvisnosti in slovenski človek je že zelo zgodaj spoznal pomen gozda in načrtnega trajnostnega gospodarjenja z gozdom.

Prvi gozdni redi na področju Slovenije so se pojavili v 14. stoletju in skozi čas se je zavest o potrebi po gospodarjenju z gozdom razvila v načrtno gospodarjenje, ki ima osnovo v bogatem znanju o gozdu in gozdarstvu. V Sloveniji imamo skoraj dvestoletno tradicijo načrtnega gospodarjenja z gozdom. V pojmu gospodarjenje z gozdom je mišljeno usklajeno gospodarjenje tako z rastlinskim kot z živalskim delom enotnega ekosistema gozd. Pri tem pa moramo poznati in upoštevati tudi lastnosti neživega dela tega enkratnega ekosistema.

Z vrstno in strukturno zelo pestrim gozdnim ekosistemom, ki ga odlikujejo zapleteni odnosi med živim in neživim svetom ter odnosi znotraj vsakega od teh svetov, gospodarimo tako, da ohranjamo vse njegove prvine ter s tem tudi dinamično ravnotežje gozdnega ekosistema.

Današnji pogled na gospodarjenje z gozdom vključuje načelo trajnosti, kar pomeni zagotavljanje trajnosti vseh funkcij gozda: proizvodnih, ekoloških in socialnih. Ker se nekatere funkcije med seboj izključujejo, je potrebno rabo gozda in gozdnega prostora skrbno načrtovati in v proces načrtovanja gospodarjenja vključiti še druge deležnike v tem procesu, kot so razne gozdarske in lovskih organizacije, lastniki gozdov, druge stroke ter javnosti.

Načrtovanje gospodarjenja z gozdom temelji na dobrem poznavanju gozda, na podrobni proučitvi rastišč, življenjskih razmer in zahtev rastlin ter prostoživečih živali, poznavanju funkcij gozdov, usklajevanju in skrbnem spremljanju učinkov načrtovanih in izvedenih ukrepov ter na družbenoekonomskih razmerah v družbi. Izbira gozdno gojitvenih in lovsko gojitvenih sistemov ter ukrepov zahteva skrbno načrtovanje in sodelovanje načrtovalcev in izvajalcev ukrepov v vseh fazah gospodarjenja z gozdom.

Marjan Podgoršek,
državni sekretar na Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano ter predsednik sveta SD za gospodarstvo in razvoj