Vse generacije človekovih pravic so človekove pravice za vse generacije

10. decembra se po svetu tradicionalno zvrstijo dogodki, ki so posvečeni obeležitvi svetovnega dne človekovih pravic. Na simboličen način se na svetovni ravni spominjamo slovesne razglasitve Splošne deklaracije človekovih pravic, ki je v New Yorku ravno na ta dan leta 1948 dala enako veljavo vsem ljudem – posameznicam in posameznikom v slehernem delu sveta. Medtem ko so načini, na katere v lokalnih okoljih zaznamujemo ta dan, zelo različni, pa Združeni narodi ob enainsedemdeseti obletnici sprejetja deklaracije v središče pozornosti postavljajo mlade ter njihovo zavzemanje za človekove pravice.

Človekove pravice imajo smisel zgolj, če veljajo za vse ljudi (tako naše kot tuje), vseh narodnosti in etničnih pripadnosti, za večino ter za pripadnice in pripadnike jezikovne, etnične, spolne ali kake druge manjšine, ne glede na njihov ekonomski in socialni status ali starost, ali kakšno drugo osebno okoliščino. Kljub temu oz. prav zato pa se mi zdi izbira Združenih narodov, da so v središču tokratne obeležitve svetovnega dne človekovih pravic mladi, zelo dobrodošla in pravočasna.

Že nekaj časa je namreč – ne le med zlonamernimi kritiki človekovih pravic – prisotna trditev, da so človekove pravice v krizi, da predstavljajo ideal na papirju, ki pa ima zelo malo praktične moči, ko jih ljudje zahtevajo zase ali skušajo dokazati, da so jim bile kršene. Zapletenost jezika človekovih pravic ter postopkov v institucijah, ki so zadolžene za nadzor nad njihovim uresničevanjem, ter nove oblike groženj človekovim pravicam, ki se izmikajo tudi državni kontroli, odmikajo človekove pravice od ljudi. Prav tako je prisotno zmotno prepričanje, da so človekove pravice že dosegle svoj maksimum, s tem ko nobena demokratična država ne more vehementno kršiti državljanskih in političnih pravic, temveč mora aktivno skrbeti za njihovo redno udejanjanje in svobodno politično participacijo ljudi. Če je za te t. i. pravice prve generacije dobro poskrbljeno, pa je veliko bolj ohlapen jezik ter že v mednarodnih instrumentih človekovih pravic prisotna postopnost pri izvrševanju ekonomskih, socialnih in kulturnih pravic (pravica do dela, do ustreznih življenjskih pogojev in socialnih standardov, pravica do zdravja, pravica do izobraževanja …). Pomanjkanje napredka ali celo (namerni) koraki nazaj pri dostopu ljudi do teh pravic se običajno opravičujejo z omejenostjo sredstev, ki jih ima na voljo država za njihovo zagotavljanje.

Socialni demokrati smo bili in ostajamo najmočnejši in pogosto celo edini zagovorniki nedeljivosti človekovih pravic ter nujnosti spoštovanja vseh pravic prvih dveh generacij človekovih pravic, saj ene brez drugih padejo. Na ravni Evropske unije smo stežka, pa vendar uspešno, poskrbeli za miselni preboj, da mora biti Evropska unija ne le prostor svobode (kapitala, blaga, storitev in ljudi), ampak tudi socialne vključenosti. Človekove pravice kot del prava slonijo na pravičnosti in konkretnih upravičenjih, ki morajo v prakso »prevajati« človekove pravice vseh generacij. Brez njih lahko hitro postanejo prazni ideali, inflacija lepih besed. Starejše generacije pa smo nasprotno dolžne skrbeti, da človekove pravice ostanejo neodtujljivo dobro, ki je dano slehernemu človeku dandanes in kot civilizacijski dosežek preneseno prihodnjim generacijam.

Človekove pravice namreč niso le individualna upravičenja, temveč predvsem preko t. i. tretje generacije pravic, ki zadeva razvoj in skupnostno življenje, pa tudi samoodločbo ljudstev in političnih skupnosti, človeka vpenjajo v sobivanje z drugimi. Namesto v hipno uresničevanje potreb in pravic so pravice iz tretje generacije usmerjene v prihodnost (in kot take predpogoj, da lahko prvi dve generaciji na ravni posameznice ali posameznika sploh obstajata). Prav v zvezi z zagovorništvom te generacije pravic, ki je danes neločljivo povezana s solidarnostjo in trajnostnim, okoljsko vzdržnim razvojem, so si mladi zaslužili biti v središču letošnjega obeleževanja svetovnega dne človekovih pravic. Mlade generacije so skozi zgodovino bile tiste, ki so s svojimi svežimi idejami, energijo in drznostjo preizpraševale in presegale družbene okvirje. Številna mladinska gibanja, vključno z bojem za podnebno pravičnost, tako tudi danes krepijo moč in potencial, ki ga imajo človekove pravice za pozitivne spremembe v posameznih državah in v svetu.

Ob enainsedemdeseti obletnici sprejema Splošne deklaracije človekovih pravic imamo priložnost za velike spremembe v smeri do okolja odgovornega in trajnostno naravnanega načina življenja in prihodnjega razvoja. Tega bo mogoče zagotoviti le z vključujočim, pravičnim in solidarnim prehodom, ki ne bo puščal za sabo nikogar. Vključevati bo moral vse generacije ljudi (od najmlajših do najstarejših članov človeške družbe) in vse generacije človekovih pravic (državljanske in politične; ekonomske, socialne in kulturne; ter skupnostne in solidarnostne oz. razvojne). Gre za celovit koncept, ki ga je sposobna misliti, zagovarjati, izbojevati in udejanjiti zgolj prava socialna demokracija.

Kot je to ključno za sleherno resno spremembo, smo Socialni demokrati s temeljito prenovo programskega okvirja začeli pri sebi. Zdaj je bistveno, da doma ter mednarodno poenotimo vse generacije ter ključne, na pozitivne spremembe pripravljene, politične opcije za nov civilizacijski premik k polnemu uresničevanju Splošne deklaracije človekovih pravic, ki so jo na naši predniki z mislijo na prihodnje generacije slovesno razglasili pred enainsedemdesetimi leti.