Pošast hodi po Sloveniji –  pošast, ki ogroža demokracijo. Vse moči stare vlade so se zavezale proti tej pošasti. No, pravzaprav ne vse. Šele zdaj, ko sedim doma, razmišljam o tem, kaj lahko pripelje do vsega tega, kar  lahko spremljamo danes. Kje je vzrok tega, da pred našimi očmi izginja demokracija v naši državi? Smo zaspali na straži ali v bistvu niti nikoli nismo stražili in vse skupaj jemali za samoumevno?

Naš sosed ter vzornik našega predsednika vlade je ukinil parlament ter si zagotovil vladanje z dekreti. Nikoli do zdaj ni pretiraval ali naredil česa, kar bi javnost tako vznemirilo, da bi se mu uprli. Člen tu, člen tam. Leta kasneje, avtoritarna država. In ni boljšega časa za ”člen tu, člen tam” kot pa je zdaj, ko vlada panika, ko ljudje želijo enostavno to da preživijo, še bolj pa si želijo da bodo lahko živeli, ko bo tega konec. Tudi naša vlada ni pretiravala, ni storila ničesar, kar bi spodbudilo javnost, da se upre. Člen 103. tu ter člen 104. tam. Prvi v praksi, če pride do najhujše vrste zlorabe, pomeni uvedbo policijske države, drugi pa poseg v naše ustavne pravice. Vprašanje pa je, ali zaupamo tej vladi dovolj, da teh razmer ne bodo uporabili kot izgovor za takšne zlorabe? Ne! Začenjam opažati stvari, ki bi jih na Madžarskem lahko opazili leta nazaj. Skrbi me, da gremo po isti poti, vendar veliko hitreje. Razmere, v katerih živimo zdaj, so idealne za podtikanje raznih členov v zakone, kateri na prvi pogled ne ogrožajo naše varnosti in se večini ne zdijo nič spornega, pa vendar na dolgi rok izpodkopavajo našo demokracijo. Menim, da se je podobno dogajalo tudi pri debatah o aktivaciji 37. a člena Zakona o obrambi. Na način kako so nas prepričevali, zakaj je to nujno, kako je od tega odvisna celotna eksistenca slovenskega naroda, je naravnost strašljivo. To, s čimer so opravičevali aktivacijo zakona, vojska na meji opravlja že zdaj in ne uide mi, da ne bi pomislil, da je to le še en izmed načinov ter naslednja stopnička do uresničitve svoje želje. Želi to, kar je dosegel njegov severovzhodni prijatelj. To ni več klasični boj med levico in desnico ter metanje polen pod noge, to vse bolj postaja boj za demokracijo, varnost ter vse tiste vrednote, za katere so se borili naši predniki.

V teh časih pa opažam še nekaj, kar prav zdaj pride do izraza bolj kot pa ponavadi. Stiske ljudi postajajo vse večje. Mogoče niti niso večje, jih pa sigurno bolj opazimo. Hiter tempo življenja nam večkrat zamegli realen pogled na stvari – spregledamo ljudi, ki nimajo, ki ne morejo, ki so sami… Zdaj pa, ko se je vse ustavilo, zdaj vidimo, kar bi si želeli, da bi mnogo prej. Zakaj torej tako opevana socialna država ni dovolj? Pa saj imamo zakone, ki naj bi te stiske preprečevali, pa imamo socialne transferje, ki naj bi v teoriji vse to odpravljali. Aha, v teoriji. Premalokrat pogledamo iz papirja, kjer mogoče vse izgleda popolno, skozi okno v življenja tistih, ki se jih to tiče. Ključna v teh časih pa je solidarnost. V času ko vse stoji, ko je tempo mnogo počasnejši, pomagajmo tistemu, ki mu lahko. Če se iz tega lahko kaj naučimo je to, da svet še zdaleč ni tako dober kot izgleda. Ob poplavi dolgih besednih zvez, kako smo socialno šibki ter diskriminatorni, kako sistem ni naklonjen tistim, ki imajo manj, kako nas bo kapitalizem požrl, ter česa vse še nimamo, s katerimi seveda ni nič narobe, bi jaz dodal samo še eno, enostavno, a premalo ljudem poznano. Manjka nam sočutja. Naj bo sistem ali zakon še tako pravičen, ne bo pravičnejši in primernejši od sočutja ter zavedanja, da ko bomo nekoga potrebovali, bo ta nekdo tam.

Mogoče pa iz vsega tega le odnesemo nekaj pozitivnega. Mogoče bomo po vsem tem znali vsake toliko časa malo obstati, in pogledati skozi okna.

In rešitev? Nimam recepta s katerim bi lahko čez noč popravili vse, a nekaj pa vendar vem. Močna socialna država je prvo. A ne taka, ki je tam, samo da je. Prepoznati kakšno je realno stanje je bistveno, da vemo da so na drugi strani imena, ne le še številke odločb. Solidarnost, tovarištvo, enakost, pomoč in enotnost, vse to so močne besede na papirju, a še močnejše v praksi.