Te dni se s staro mamo slišiva bolj pogosto kot sicer. Doma je iz Hrastnika, ki ga mnogi poznate kot novo lokalno žarišče covid-19 okužb v Sloveniji. Sicer ne stanuje v domu starejših, saj zdravje ji pri teh letih še dobro služi, čeprav se zadnje dni bolj zaveda resnosti razmer, kar gotovo slabo vpliva na njeno počutje. Za njo, kot za mnoge starejše, je že trpka izkušnja prvega dela krize, pred njo verjetno velika negotovost. Epidemija s katero se spopadamo je res stresni test za vsakega posameznika in skupnost kot celoto. Usodno načenja našo družbo, od dosedanjih in prihodnjih odločitev je odvisno, kakšna skupnost bomo iz tega izšli. Žal smo se znašli v krču in grozoviti želji vladajočih (»oni niso iz naše partije«, bi rekla stara mama, z naglasom na i, ne a) po spreminjanju tistih osnov, ki so tako rekoč del družbene pogodbe Slovenije 21. stoletja.

Nobena, še tako izjemna situacija, nam ne sme vzeti naše človečnosti, naših načel, predvsem pa ne more biti izgovor za nižanje standarda kakovosti življenja za katerega smo desetletja trudoma delali majhne korake naprej (»mic po mic«, bi rekla stara mama): zmanjševanje revščine in neenakosti, spoštovanje človekovih pravic, enakopravnost spolov v vseh vidikih družbe, kvalitetne javne šole, spodbujanje inovativnosti in dela naših ljudi, dostopno javno zdravstvo, navsezadnje grajenje zaupanja v demokracijo in njene institucije. Do pred kratkim smo namreč vsi – civilna družba, nevladne organizacije, politika, naj bo leva ali tudi malo bolj desna, gospodarstvo – razumeli, da kot družba napredujemo takrat, ko napredujejo tudi najšibkejši in najranljivejši med nami. Ali smo sposobni to reči tudi danes?

Slovenija ima v spopadanju z epidemijo namreč velik črn madež. Delež smrti starejših, ki živijo v domovih za starejše, je v skupnem številu umrlih starejših nesorazmerno visok in mnogokratnik deleža umrlih starejših, ki niso živeli v domovih za starejše občane. Z več kot 80% gre za najvišji odstotek v EU, ki sicer beleži okoli polovico vseh smrtnih primerov zaradi covida-19 v domovih za starejše. Naj spomnim.

Sporna je bila odločitev, da obolelih ne selimo iz domov za starejše v bolnišnice. Kar 87 odstotkov stanovalcev domov za starejše, ki so umrli z ali zaradi koronavirusa, ni prišlo v bolnišnice, ampak so umrli v domovih za starejše, čeprav vemo, da bi jim koristila strokovno boljša nega v bolnišnici. S tem smo jim odrekli ‘najvišjo možno stopnjo zdravja’, ki jo opredeljuje tudi 2. člen Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, ogrozili pa smo tudi zdrave člane domske skupnosti in zaposlene.

Sporno je bilo vprašanje (ne)enakopravnega dostopa do zdravljenja vseh obolelih in odtegovanje dostojanstvene obravnave. Oskrbovanci domov za starejše so bili obravnavani slabše od drugih in bili deležni diskriminacije zaradi posebne okoliščine – starosti.

Sporni so bili seznami stanovalcev v domovih, ki bodo deležni le paliativnega zdravljenja, lahko bi jih rekli kar liste za odstrel. Seznami, ki naj bi po informacijah ministrstva imeli zgolj informativno vrednost načrtovanja politik, so bili sprejeti na zalogo in niso upoštevali podatkov o zdravstvenem stanju stanovalcev na dan, ko bi bila pri njih odkrita okužba.

Pri tem gre za sume resnih etičnih, tudi zakonskih zdrsov v odnosu do stanovalcev v domovih za starejše. Na to smo opozarjale stranke opozicije na nujni seji Odbora za zdravstvo in Odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide. Potrebna so bila tri zasedanja odborov, da si je koalicija na koncu sama izglasovala sklepe, da so bili izvedeni ukrepi v domovih za starejše ustrezni, a da naj pristojni ministrstvi pripravita enoten protokol za preprečevanje širjenja epidemije v domovih v primeru drugega vala.

A napake v institucijah, ki so že tako terjale največji davek, se le nadaljujejo. Pri tem naj opozorim, da je bilo do vključno 26. 7. v Hrastniku aktivnih 73 okužb, večina teh (41) je pri stanovalcih v domu, 11 med zaposlenimi in 21 med drugimi občani. Če bi bilo v času prvega vala še mogoče razumeti, da se vsi podsistemi niso ustrezno odzvali, pa gre zdaj za zavestne odločitve pristojnih ministrstev. Kakšna so njihova vredno(s)tna izhodišča za nadaljnje ukrepe? Ali je še vedno najpomembnejši skupni cilj visoka kakovost življenja posameznic in posameznikov? Ali smo tako organizirani in ali dovolj aktivno skrbimo za to?

Iz do sedaj zapisanega bi sicer lahko mislili, da gre tukaj za ozko gledano problematiko okužb covid-19 v domovih za starejše, vendar naj bo naše razumevanje širše. Epidemija je jasno pokazala pomen in vlogo javnih storitev oziroma razliko med absolutno prevlado tržnih mehanizmov namesto dobro načrtovane javne politike in regulacije. Javne storitve so namreč jamstvo enakih možnosti (obravnave, dostopa, sredstev…).

Ključno je, da vlada tega ne pozabi ob pripravljanju Nacionalnega načrta za okrevanje in odpornost ter rebalansu proračuna 2021-2022. Da tega ne pozabi tudi, ko bo govorila o, po njihovem, »nenujnih programih« (npr. preprečevanja spolnega nasilja, enakosti žensk in moških, problematike ranljivih skupin), ključni »učinkovitosti in sistemskih spremembah, ki jih je mogoče uveljaviti takoj« (npr. rahljanje sistema varovalk na področju ohranjanja narave). Mi ne bomo, saj »/T/ežavna dosegljivost cilja ni sprejemljiv moralni razlog za njegovo zamenjavo ali opustitev.«*

*Pribac, I. (2020, 22. maj). Smo res to storili? Mladina, str. 50.