SD
  • Glavna stran
  • O stranki
    • Stranka
    • Ljudje
    • Organiziranost
    • Kongres
    • Mednarodno
    • Zgodovina
    • Statut
  • Novice
    • Aktualno
    • Poslanska skupina SD
    • Mnenja
    • Teme
    • Prenos
    • Samo Dejstva
  • Novinarsko središče
  • Podoba
  • Pridruži se nam
  • Menu Menu

Komentar ministrice dr. Anje Kopač Mrak: Starejši delavci so ključ do nadaljnjega gospodarskega razvoja Slovenije

26. avgusta 2017/in Mnenja, Novice /by Denis Sarkić

Dobre gospodarske razmere v državi se ugodno odražajo na trgu dela. Naraščajo potrebe delodajalcev po delavcih, odpuščanja delavcev je vse manj, zato se obseg delovno aktivnega prebivalstva povečuje. Število delovno aktivnega prebivalstva je preseglo 850.000 oseb, kar je kar 50 tisoč več zaposlenih oseb kot pred tremi leti. Če je padec pod 100 tisoč brezposelnih oseb v lanskem leto pomenil bistveno izboljšavo prvič po letu 2008, je po zadnjih podatkih ta številka padla že na 84.674 registriranih brezposelnih oseb in predstavlja kar 14,6 odstotno zboljšanje od lanskega leta.

Kljub dobrim trendom pa je ključno, da krepimo izvajanje aktivne politike zaposlovanje za katere v letih 2017 in 2018 namenjamo skoraj 190 milijonov evrov. S pomočjo teh programov se bo v naslednjih dveh letih na trg dela vključilo kar 55.000 oseb.

Naš cilj pa ostaja izboljšati trend zaposlovanja med dolgotrajno brezposelnimi, nizko izobraženimi in starejšimi od 50 let. Delež starejših od 50 let je namreč med registrirano brezposelnimi že skoraj 40 odstoten.

Pozitivne premike, da kot družba živimo bolje in dlje ter smo bolj zdravi prepogosto gledamo črnogledo. Posameznike, ki so dopolnili 50 let starosti odrivamo na stranski tir, zato se vse prepogosto dogaja, da delavci po 50. letu starosti z enim očesom že pogledujejo po upokojitvi. Delodajalci jih dojemajo kot breme in vanje ne vlagajo, družba pa jih razume kot nekoga, ki odžira delovna mesta mladim.

Njihov položaj na trgu dela je še posebej neugoden, saj so zaradi starosti za delodajalce manj fleksibilni, pogosto imajo težave slediti hitremu tempu dela, z zdravstveni težavami in manjšo produktivnostjo. Zaradi tega so pogosto brezposelni že dalj časa, kar jim dodatno otežuje ponoven vstop na trg dela.

Ena izmed težav, ki jo že dlje časa opažamo, je, da narašča število ljudi, ki se upokojijo iz brezposelnosti. Delodajalci pogosto na ta način delajo reorganizacije v podjetjih, ljudi za dve leti pošljejo na zavod in ti se potem od tam upokojijo. Zato je ključno, da spodbudimo ljudi, da so aktivni do upokojitve, delodajalce pa, da ostanejo starejši delavci do upokojitve pri njih.

S pilotnim projektom ‘Aktivni do upokojitve’ želimo usmeriti delodajalce k trajnejšemu zaposlovanju starejših za nedoločen čas oziroma do izpolnitve pogojev za upokojitev. Ciljna skupina so osebe starejše od 55 let, ki so vsaj en mesec prijavljene v evidenci brezposelnih. Subvencija za delodajalca bo v višini 13 tisoč evrov. 10 tisoč v dveh letih, 3 tisoč pa, če bo starejši ohranil zaposlitev še naslednje pol leta.

V primerjavi z drugimi državami je v Sloveniji stopnja delovne aktivnosti izrazito nizka prav pri mladih in starejših. Ob zmanjševanju števila prebivalstva v starosti med 20 in 64 let, nespremenjeni strukturi delovne aktivnosti, urejenosti trga dela in upokojitvenih pogojih bo od tega v prihodnjih letih odvisna tudi možnost realizacije naše gospodarske rasti, ki je sicer za Slovenijo vzpodbudna. Že sedaj opažamo pomanjkanje delavcev za zadovoljitev potreb vseh delodajalcev, hkrati pa smo v pasti, da se pokojnine zaradi prezgodnjega odhajanja v pokoj znižajo pod vsakršno razumno višino.

Preprečevanje starostne diskriminacije na delovnem mestu, podpiranje pozitivnega mnenja o starejših in njihovem prispevku k družbi z delovno aktivnostjo, krepitev upravljanja starejše populacije preko prilagajanja kadrovskih načrtov, krepitve medgeneracijskega prenosa znanja v podjetjih, mentorske sheme, stalno izobraževanj in usposabljanje na delovnem mestu, krepitev kulture vseživljenjskega učenja v podjetjih – vse to so nujne prilagoditve v praksi in sistemske spremembe, ki jih narekujejo ti izzivi.

Zato bomo v septembru začeli izvajati aktivnosti programa Celovita podpora podjetjem za aktivno staranje delovne sile. Pripravljenih je več kot 60 delavnic, spodbujamo razvoj standardov za upravljanje s starejšimi in dajemo podporo delodajalcem. Za program je namenjenih 30 milijonov evrov.

Potrebno bo ozaveščanje o spremembah delovnega življenjskega cikla, ki poudarja vseživljenjsko učenje in daljšo aktivnost, ki bo vključevala tudi več karier. Hkrati pa to zahteva novo uskladitev pričakovanj in potreb na ravni posameznikov in celotne družbe.

dr. Anja Kopač Mrak,
ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti

https://socialnidemokrati.si/wp-content/uploads/2017/08/Anja-Kopač-Mrak-Naprej-1030x517.jpg 517 1030 Denis Sarkić https://socialnidemokrati.si/wp-content/uploads/2020/03/sd_logo_main-300x300.png Denis Sarkić2017-08-26 09:46:162017-08-26 09:53:31Komentar ministrice dr. Anje Kopač Mrak: Starejši delavci so ključ do nadaljnjega gospodarskega razvoja Slovenije

Komentar Mitje Rotovnika o urbani Ljubljani: Detajli, detajli, detajli …

19. avgusta 2017/in Mnenja, Novice /by Denis Sarkić

Dvanajsti julij je bil dan, ko sem se oddahnil kot meščan, ki ga je dolga leta globoko sram popolne zanemarjenosti parka okoli Spomenika revolucije na ljubljanskem Trgu Republike. Tega dne so končno prišli komunalni delavci, očistili s plevelom zaraščen park in skoraj vse izruvane granitne kocke vrnili na njihovo mesto.

Škoda, ker niso pobrali tudi smeti iz jaškov okoli dreves. Okolica spomenika je sramota zelene prestolnice, ker so obiski komunalnih delavcev hudo redki. Le tisti, ki živimo za spomenikom, vemo, da je ta parkec postal nočno urbano zbirališče mladine, ki si ne more privoščiti obiskov lokalov in kulturnih ustanov, pač pa v trgovinah kupi cenejši alkohol in še kaj, kar poživi njihovo sicer nenasilno zabavanje. Parkec je obiskan še zlasti ob koncih tedna, njihovo druženje je varno, saj zraven domujejo policija, parlament, banka in še kaj. Problem je le v tem, da za njimi ostane kopica odpadkov in vsakič kakšna izruvana kocka več.

Nekoliko daljši uvod, zato da se opozori na dolžno vzdrževanje okolice vseh spomenikov v mestu in odgovornejši odnos mestne komunale do urejenosti vseh detajlov, ki so še kako pomembni za celovit videz mesta. Spomenik revolucije je ena pomembnejših modernističnih stvaritev kiparja Draga Tršarja. Zaradi svoje monumentalnosti je postal, hoteli ali ne, turistična znamenitost. Le njegovi sosedi vemo, da se ob njem ustavljajo turisti, ga preučujejo, morda tudi občudujejo in si mislijo svoje. Zlasti tisti iz Azije ga obvezno posnamejo, tako da s seboj odnesejo tudi podobo njegove zanemarjene okolice.

Ko se iz Tivolija in galerij vračajo v stari del mesta, najprej zagledajo na vogalu Šubičeve in Slovenske s plevelom namesto z rožami »opremljen« spomenik partizanskemu komandantu Stanetu, na drugi strani izvirno urejenega središča mesta, na elitnem pločniku, pa s plotovi ograjene gostinske mize. Ne edine! Ali bo urbanistični ponos mesta kmalu zamenjala agresivna gostinska bunkerizacija javnega prostora? Vse bolj so na lepem ornamentu pločnika moteče tudi številne črne packe izpljunjenih žvečilnih gumijev, ki niso bile počiščene niti pred glavno turistično sezono. Če se bo turist vračal na obrežje reke po Erjavčevi, bo zagotovo začudeno gledal na sicer povsem uničeni ulici asfaltne zaplate med trakovi granitnih kock, ki jih je po njej potegnil arhitekt Ravnikar. Namesto da bi manjkajoče kocke zamenjali, so »praktični« komunalci v zevajoče luknje enostavno zlili asfalt.

Estetski in sploh urbanistični videz središča mesta je vedno lepši, boljši, je pa, zlasti ko gre za številne podrobnosti in napačne drobne poteze, potreben premisleka, popravkov, izboljšav in predvsem vzdrževanja. Misliti mesto pomeni nepretrgoma skrbeti za vsak detajl, meščane pa vzgajati k večji občutljivosti.

Mitja Rotovnik je nekdanji dolgoletni direktor Cankarjevega doma in član Sveta SD za kulturo

https://socialnidemokrati.si/wp-content/uploads/2017/08/Mitja-Rotovnik.jpg 601 1193 Denis Sarkić https://socialnidemokrati.si/wp-content/uploads/2020/03/sd_logo_main-300x300.png Denis Sarkić2017-08-19 06:20:552017-08-19 08:24:38Komentar Mitje Rotovnika o urbani Ljubljani: Detajli, detajli, detajli …

Komentar predsednika MSS Tina Kampla ob mednarodnem dnevu mladih: Mladim čast in oblast!

12. avgusta 2017/in Mnenja, Novice /by Denis Sarkić

V mlade je potrebno vlagati. Všečna fraza, ki jo velikokrat slišimo v političnih parolah, vendar se premalokrat uresniči v dejanjih in izboljšanju položaja mladih. Če smo mladi res prihodnost družbe, ne razumemo nenehnega ukvarjanja s preteklostjo. Če je polpretekla zgodovina kruh politike, bomo mladi ostali lačni.

A da ne bo pomote, s tem ne želim kategorično zatrditi, da odločevalci ne delajo za mlade ali proti njim, povedati želim, da jim gre za razliko jezika delo nekoliko slabše od rok. V prvi vrsti bi morala biti misija politike, da z mladimi ustvari partnerstvo in v njih prepozna resnega in kompetentnega sogovornika, s katerim lahko sodeluje. Žal pa smo priča ravno nasprotnemu – mladi so odlični za fotografske kulise in prazne obljube. Saj, kaj nam pa morejo! Res je, za nami ni mogočnih lobijev, nimamo neskončne mreže vez in poznanstev in nimamo dolgoletnih izkušenj pogajanj. Imamo pa energijo, ideje, zanos, svežino, inovativnost in mladost. Imamo torej vse, kar je nujno potrebno za razvoj sleherne uspešne družbe.

Aktivno vključevanje mladih v družbo postaja vse večji izziv povsod po Evropi in ključno je, da se mladim, še posebej ranljivejšim skupinam, omogoči večje in lažje vključevanje v vse sfere družbe – na trg delovne sile, v socialne interakcije in v odločanje.

Aktivno udejstvovanje v družbi je še toliko bolj pomembno v času, ko se mladi, kljub gospodarski rasti in zmanjšani brezposelnosti, še vedno srečujemo s številnimi izzivi na področju reševanja svojega stanovanjskega vprašanja, porastom negotovih oblik zaposlitev in nedostojnim plačilom za delo, kar otežuje in upočasnjuje naše osamosvajanje.

V kolikor želimo družbo, kjer bo vsak posameznik lahko uresničeval svoje potenciale in zaživel samostojno življenje, je nujno, da ustvarimo pogoje za vključevanje mladih v vse sfere družbe in s tem vplivamo na zvišanje kakovosti življenja vseh nas.

Kot družba smo, brez vključevanja mladih v odločevalske procese, obsojeni na stagnacijo in nazadovanje.

Cilj vseh nas mora biti, da v odločevalske procese vključimo čim večji delež mladih in jim s tem omogočimo realen vpliv na sprejete odločitve. Dejstvo je, da je v Sloveniji konvencionalna politična participacija mladih zelo šibka, na kar vplivajo številni dejavniki. Eden izmed njih je zagotovo tudi pomanjkanje znanj in izkušenj s področja aktivnega državljanstva, ki ga mladi tekom izobraževanja ne izkusijo. Poleg slednjega pa lahko kot dejavnike nizke participacije mladih skozi konvencionalne kanale nanizamo še nezaupanje in odpor mladih do politikov in politike.

Mlade moramo opolnomočiti in jim približati kanale participacije.

Demokratični sistem, v katerem državljanske in državljani ne bodo sodelovali, se bo porušil na svojih lastnih temeljih in končal na smetišču zgodovine. S ciljem, da to preprečimo, moramo tako začeti pri tistih, ki v ta sistem vstopajo, saj bodo ravno oni tisti, ki bodo lahko skozi leta potem ta sistem tudi vzdrževali. In hkrati s tem tudi preprečujemo, da bi napake in škodo popravljali tisti, ki so jih ustvarili.

Mlade je potrebno v prvi vrsti opremiti s potrebnimi znanji s področja aktivnega državljanstva in jih čim prej tudi soočiti z realno izkušnjo participacije. Izobraževalni sistem je ključen v procesu posameznikove socializacije, zato moramo tovrstne vsebine, če želimo, da jih ponotranji, nasloviti čim bolj zgodaj. Uvedba državljanske vzgoje v najširšem pomenu na vseh ravneh izobraževanja je nujen predpogoj za delujoč demokratični sistem.

V naslednjem koraku, ko imamo opolnomočene mlade za participacijo, pa jim moramo približati kanale participacije. Uvedba e-volitev je samoumevna v dobi digitalizacije in selitve večine storitev na splet in v digitalni svet. Prav tako pa je potrebno mlade čim prej vključiti v demokratični sistem in jim omogočiti, da se volitev udeležijo že pri 16-ih letih. Dejstvo namreč je, da so mladostniki v času srednješolskega izobraževanja veliko bolj dovzetni, da bodo izkušnjo voliti ponotranjili in odšli na volitve tudi v kasnejših letih.

S predlaganimi spremembami naslavljamo mlade predvsem kot volivce, medtem ko je potrebno določene korake storiti tudi v smeri, da bodo mladi prevzemali vlogo odločevalcev. Zagotovo je v tej smeri potrebno razmisliti o uvedbi mladinskih kvot na kandidacijskih listah s čimer bi zagotovili večjo reprezentativnost mladih med kandidati na volitvah in zagotovo tudi večjo možnost za umestitev naslavljanja izzivov mladih v volilne programe in programe političnih strank. Mladim moramo dati priložnost, da se tudi sami znajdejo na kandidacijskih listah in prinesejo nov zagon v politiko, hkrati pa se na njih prenašajo izkušnje starejših.

Glas mladih mora biti slišan in upoštevan, zato je mladim potrebno zagotoviti tudi prostor v tistih organih oziroma odločevalskih telesih, katerih odločitve vplivajo na njihovo življenje. Eden izmed takih teles je tudi Ekonomsko-socialni svet, ki sprejema pomembne odločitve, ki vplivajo na urejanje trga dela, na katerem pa vsi vemo kakšen je položaj mladih: nestabilen in slabo plačan. Naključje? Ne bi rekel. Povsem legitimno je tudi, da mladi razmišljamo in predlagamo predstavništvo interesa mladih v Državnem svetu.

Pri vseh predlaganih spremembah pa mladi nismo sebični in gledamo zgolj na svojo korist, ampak pri tem sodelovanju vidimo tudi pomembno vlogo starejše generacije. V duhu medgeneracijskega sodelovanja in solidarnosti tako opravičeno pričakujemo, da bomo sprejeti, slišani in upoštevani. V kolikor pa tega ne bomo doživeli, lahko mirne vesti rečem, da bomo obstali v bedi v preteklosti obstale družbe.

Mladi imamo dovolj teka za vozom. Čas je, da prevzamemo vajeti prihodnosti v svoje roke.

Tin Kampl je predsednik Mladinskega sveta Slovenije

P.S. Generalna skupščina OZN je 12. avgust za mednarodni dan mladih razglasila leta 1999 z namenom, da tudi mladi dobimo dan v letu, ko lahko opozorijo na svoj položaj in opomnijo na težave, s katerimi se soočamo. V Sloveniji je leta 2016 delež mladih predstavljal 15,9 odstotka celotnega prebivalstva.

https://socialnidemokrati.si/wp-content/uploads/2017/06/Tin-Kampl-komentar.jpg 1632 2464 Denis Sarkić https://socialnidemokrati.si/wp-content/uploads/2020/03/sd_logo_main-300x300.png Denis Sarkić2017-08-12 06:05:312017-08-12 07:11:04Komentar predsednika MSS Tina Kampla ob mednarodnem dnevu mladih: Mladim čast in oblast!

Komentar ptujskega mestnega svetnika Mirana Meška o izzivih razvoja mobilnosti: “Lahko smo del problema ali pa del rešitve.””

5. avgusta 2017/in Mnenja, Novice /by Denis Sarkić

Vsi Ptujčani, tako z levega kot desnega brega reke Drave, smo pričakovali junijsko zaprtje starega dravskega mostu z mešanimi občutki. Strahom pred mogočim prometnim kolapsom, izgubljenim časom zaradi kolon in obvozov, nevarnostmi zaradi zgoščenega prometa po neurejenih in nepripravljenih obvozih … Hkrati pa tudi z velikim pričakovanjem do Direkcije RS za infrastrukturo in tudi do lokalne skupnosti, kako se bosta pripravili in odzvali na tak spremenjeni režim.​

Smo k pripravam na zaporo mostu pristopili samo z označevanjem obvoznih poti? Smo se ob tem pogovarjali tudi o varnosti na teh obvoznih cestah? Smo pravočasno uspeli z dodatnimi pločnikih na nevarnih odsekih zagotoviti varnost domačinov, otrok na poti v šolo? Ali smo znali razmišljati in delovati še širše in z povečanim mestnim avtobusnim prevozom, označenimi potmi, pločniki za kolesarje in pešce, z dodatnimi brezplačnimi P+R parkirišči zagotoviti lažji, hitrejši in varnejši dostop v mesto? Na tak način bi morali razpravljati o trajnostni mobilnosti! Z učinkovitejšo mobilnostjo pridobivamo vsi. Posamezniki, ki si znižamo stroške in povečamo kakovost življenja, kot tudi širša skupnost, saj z nižjimi stroški zagotavlja večjo kakovost bivanja. Občine imajo moč promet obrniti na bolje.

Na Ptuju se tega zavedamo. Ravno v tem času se je zaključila priprava Celostne prometne strategije, ustanavljale so se civilne iniciative kot partner v dogovarjanju načina organiziranja prometa v širšem okolju. Na mestni občini je bila imenovana delovna skupina za uvajanje ukrepov trajnostne mobilnosti in razvoj kolesarjenja. Slovenci trenutno sodimo v Evropi med najbolj »motoriziran« narod. Več kot 85% kopenskih poti opravimo z avtomobilom in temu namenimo več kot 17% osebnega dohodka. Seveda je to neposredno povezano z energetsko (ne) učinkovitostjo in izdatki za zdravstvo. Tako nas v nadaljevanju čaka še ogromno dela:

-​ ureditev območja umirjenega prometa v stanovanjskih območjih;

​-​ spodbujanje »tišjega« premikanja; hoja, kolesarjenje, mestni prevoz;

​-​ načrtno in sistematično izboljšanje cestne infrastrukture; pločniki, kolesarske poti, avtobusna postajališča;

​-​ podpora aktivnemu prihajanju v službe, šole.

Samo na tak način bomo zmanjševali potrebo po motoriziranem prometu, zmanjševali količine izpustov CO2 in obremenitve zraka.

https://socialnidemokrati.si/wp-content/uploads/2017/08/Miran-Meško.jpg 310 710 Denis Sarkić https://socialnidemokrati.si/wp-content/uploads/2020/03/sd_logo_main-300x300.png Denis Sarkić2017-08-05 06:25:212017-08-05 09:44:50Komentar ptujskega mestnega svetnika Mirana Meška o izzivih razvoja mobilnosti: “Lahko smo del problema ali pa del rešitve.””

Komentar pravnika Roka Dacarja: Je bog res nad spoštovanjem mednarodnega prava?

29. julija 2017/in Mnenja, Novice /by Denis Sarkić

Pred meseci je tedanji hrvaški minister za zunanje zadeve Ivo Stier, bivši evropski poslanec, pred kamerami dejal „nad hrvaškim Saborom je samo bog“. S tem je ciljal na odločitev zakonodajnega organa južnih sosedov, da odločba Stalnega arbitražnega sodišča v sporu med Hrvaško in Slovenijo, kakršnakoli že bo, zanje ne bo zavezujoča.

Ta izjava je bila ravno tako, ali pa še bolj, problematična kot sama odločitev o izstopu iz arbitražnega sporazuma in njeno izvajanje. Zakaj? Če je nad Saborjem samo bog, to pomeni, da nad njim ni nobena druga „posvetna“ institucija, niti Evropska unija, niti Združeni narodi, niti Svet Evrope. In če je temu tako, če je absolutno suveren, lahko dela kar hoče, ker so njegova dejanja v vsakem primeru po naravi stvari pravilna in legitimna. Nikogar in ničesar ni, ki bi mu smel določiti kaj je prav in kaj ne.

Takšne miselnosti se mednarodna skupnost z ustanavljanjem nadnacionalnih organizacij, ki tako ali drugače kontrolirajo nacionalne države, skuša, bolj ali manj uspešno, znebiti vsaj že 200 let. Najodličnejši in najuspešnejši primer organizacije, ki vsaj deloma ukaluplja delovanje širokega spektra nacionalnih držav, so Združeni narodi.

V omenjeno izjavo, ki je ministru verjetno ušla v trenutku nezbranosti, sem se tako podrobno spustil le zato, ker odlično povzema celotno delovanje Republike Hrvaške v zvezi z arbitražnim sporazumom. To ravnanje temelji na interpretaciji mednarodnega prava, ki je resda domiselna, a tudi popolnoma odtujena od njegove pravilne uporabe in razlage. Naravnana je zgolj k zaščiti hrvaškega nacionalnega interesa. Seveda večina dejanj držav meri v to smer, s tem ni nič narobe, ravno nasprotno, država mora poskrbeti za svoje koristi.

Težava pa se pojavi, ko se nacionalni interes postavlja nad kogentna pravila mednarodnega prava. Ta naj bi bila, kot je rekel ameriški diplomat George Kennan, »blagi civilizator nacionalnega interesa«. S hrvaškim nacionalnim interesom pa arbitražni sporazum ni nujno najbolj skladen. Da bi razumeli zakaj je arbitraža, kot je bila zastavljena, za Republiko Hrvaško že sama po sebi neugodna, se je potrebno najprej na kratko ozreti na nekaj osnov prava morja.

S Konvencijo o mednarodnem pravu morja, ki je bila sprejeta sredi osemdesetih let, veljati pa začela deset let kasneje, so bili med drugim določeni tudi t.i. morski pasovi. Od njih so odvisne pravice držav na določenem območju morskih voda. Za tale sestavek sta najbolj relevantna dva. Prvi, imenuje se teritorialne vode, sega 12 navtičnih milj od temeljne črte (čeprav je njeno določanje lahko razmeroma zapleteno pa je dovolj reči, da je ta črta obala). Nad morjem v tem pasu ima država enake pravice, suverenost, kot nad kopnim ozemljem, predstavlja pa tudi državno mejo na morju. Druge države v te vode brez dovoljenja ne smejo posegati, imajo pa njihove ladje, tako vojaške kot civilne ter podmornice, pravico do neškodljivega prehoda.

Drugi pa je odprto morje, ki se začne, ko se končajo vsi drugi pasovi, če ni geografskih ovir, se to zgodi 200 navtičnih milj od temeljne črte, če pa so, se lahko zgodi, da ga sploh ni, ali pa se začne že bistveno prej (kot se zgodi v morju relevantnem za arbitražni sporazum). V odprtem morju vlada svoboda plovbe, države, ki imajo dostop do njega pa so pomorske države.

V arbitražnem sporazumu je med drugim določeno tudi, da mora, poudarjam mora, Stalno arbitražno sodišče določiti tudi stik (junction) Slovenije z odprtim morjem. Tako smo si zagotovili ohranitev statusa pomorske države, ter, in to je še posebno relevantno, tuje ladje bodo lahko še naprej vplule v in iz Luke Koper, ne da bi bile izpostavljene kontrolam tretje države.

Konkretno to pomeni, da Hrvaška policija ne bo mogla kontrolirati tujih tovornih ladij, kar bi lahko počela, če bi v Luko Koper plule skozi njeno teritorialno morje. Sicer je Arbitražno sodišče določilo, da je pas, ki povezuje naše teritorialno morje z odprtim morjem hrvaško teritorialno morje, je pa hkrati Hrvaški vzelo določene suverene pravice (ki bi jih v normalnih razmerah lahko izvajala) nad tem pasom. To pomeni, da bo režim za tuje ladje enak kot bi bil, če bi bil ta pas odprto morje.

In ker sem po naravi nezaupljiv, se mi zdi prav verjetno, da bi Hrvaška, če bi Slovenija stika z odprtim morjem ne imela, vestno kontrolirala tuje tovorne ladje, ki bi skozi njeno teritorialno morje plule v Luko Koper. Takšne kontrole bi seveda prej ali slej odvrnile te ladje od uporabe naše Luke, ter jih napeljale k iskanju alternativ. Teh pa v tem delu Jadranskega morja ni posebno veliko, zgolj dve. Prva je Trst. Druga pa Reka.

Po napisanem (in še čemu) seveda ne čudi, da so južni sosedje na vse pretege poskušali zminirati arbitražni sporazum. Ampak tega so se lotili na način, ki nikakor ne vzdrži pravne presoje. Arbitražni sporazum je mednarodna pogodba, od katere lahko država odstopi, če jo druga pogodbenica bistveno prekrši. Poenostavljeno povedano je bistvena kršitev takšna kršitev, ki onemogoča izvršitev pogodbe ali ji vzame njen smisel.

Faux pas našega arbitra in agentke pa je sicer bil kršitev pripisljiva državi, ne pa tudi bistvena kršitev, saj je pogodbo še vedno mogoče izvršiti. Tako je odločil sam Tribunal, ki je dalje odločil, da se arbitraža nadaljuje z novim arbitrom, ki je nadomestil dr. Jerneja Sekolca. Hrvaško vztrajanje pri neveljavnosti arbitražne odločbe zanje je torej nedopustno in v nasprotju z arbitražnim sporazumom, ki določa, da je odločitev, kakršna koli že, dokončna in zavezujoča. Nespoštovanje odločbe je torej kršitev arbitražnega sporazuma in posledično mednarodnega prava.

Seveda pa Republika Hrvaška ni prva država, ki zanjo neugodne odločbe enega izmed mednarodnih (ali meddržavnih) sodišč ne priznava. Takšnih primerov je kar precej, posebno pogosto pa se vanje zapletajo države tretjega sveta, predvsem centralnoafriške. Dobro poznan je primer Ugande in Konga povezan z vojno med njima. Dalje mednarodnopravne odločbe rade spregledajo tudi države, ki vodijo izrazito agresivno zunanjo politiko, recimo ZDA (oborožene aktivnosti v Nikaragvi) ali Izrael (zid, ki se zažira v palestinsko ozemlje – čeprav je tukaj šlo za svetovalno mnenje Meddržavnega sodišča, ki je, kot pove že samo ime, zgolj svetovalno). Čile in Argentina pa sta se leta 1978, v času vojaških hunt, zaradi odločbe Arbitražnega sodišča o skupinici otokov zapletli v vojno, ki se je po posredovanju papeža Janeza Pavla II po nekaj urah končala.

Sploh najbližje pa je hrvaška retorika tisti Slobodana Miloševića, ki je med sodnim procesom pred Mednarodnim sodiščem za nekdanjo Jugoslavijo izjavil »To sodišče smatram za lažno sodišče. In to obtožnico smatram za lažno obtožnico. Sodišče je nezakonito, ker ni bilo postavljeno s strani generalne skupščine ZN«.

Pod črto, znašli smo se v položaju, v katerem imamo zavezujočo sodbo, ki je Hrvaška ne priznava, Sloveniji pa je v interesu, da se izvrši. Kako torej dalje? Pravnih možnosti, razen tožbe pred Sodiščem EU, ki bi morebiti bila mogoča zaradi povezanosti arbitražnega sporazuma s pristopnimi pogajanji s Hrvaško (po tej logiki, bi se kršitev sporazuma lahko obravnavalo kot kršitev prava EU), ni. Obstajajo pa možnosti mehčanja hrvaških stališč z diplomatskimi pritiski ter retorzijami.

V prid izpolnitve arbitražnega sporazuma so se izrekli pomembni igralci na evropskem diplomatskem parketu, Nemčija, Francija, države Beneluksa, Evropska komisija, … izpolnjevanje sodb je nenazadnje sestavni del vladavine prava, na kateri temelji moderna državna ureditev. Sloveniji je nedvomno v korist tudi dejstvo, da Hrvaška nima meje razčiščene niti z eno zmed bivših republik SFRJ.

Slovenija pa lahko tudi sama pritiska na Hrvaško, za to ima nekaj odličnih priložnosti, katerih, pa prepuščam domišljiji bralca. Vsekakor pa moramo odločno in konzistentno vztrajati na zavračanju kakršnih koli bilateralnih pogajanj o meritornem reševanju spora, kajti le-ta bi lahko zbujala občutek, da se Slovenija strinja s hrvaškimi stališči.

Vprašanja mejnega spora torej ni več. Ostaja pa vprašanje, kdaj bodo vsakokratne vlade Republike Hrvaške opustile spletkarsko delovanje, ki je resda dobro služilo hrvaškemu delu habsburške dvorne kamarile, v EU pa nikakor ne spada.

Rok Dacar je pravnik in bodoči magistrski študent na College of Europe

https://socialnidemokrati.si/wp-content/uploads/2017/04/Rok-Dacar-kolumna.png 445 765 Denis Sarkić https://socialnidemokrati.si/wp-content/uploads/2020/03/sd_logo_main-300x300.png Denis Sarkić2017-07-29 06:00:062017-07-28 20:25:23Komentar pravnika Roka Dacarja: Je bog res nad spoštovanjem mednarodnega prava?

Komentar Tanje Fajon ob delovnem obisku Washingtona: Pogled iz State Departmenta pod Trumpovo taktirko na Zahodni Balkan

22. julija 2017/in Mnenja, Novice /by Denis Sarkić

V avli State Departmenta me je čakal mladenič z listom z mojim imenom in številko pisarne. Gospa za sprejemnim pultom se je med vpisovanjem moje identitete pohvalila, da ima že dve znački iz Slovenije in da razlikuje med Slovenijo in Slovaško. Fant mi je med potjo v 5. nadstropje razložil, da je stavba ogromen labirint in da imajo celo uslužbenci težave z orientacijo.

Ko sem vstopila v pisarno, me je Matthew Palmer, veteran v ameriški administraciji in izjemen poznavalec Zahodnega Balkana, presenetil s knjigo. Podaril mi je svoj roman — kriminalko, znanstveno fantastiko, pomešano z realnostjo, pravimi in izmišljenimi osebami in dogodki — z naslovom The Wolf of Sarajevo. “Da jo bom brala na letu nazaj v domovino,” je dejal.

Pridružili so se mi kolegi iz Evropskega parlamenta. Pogovor je hitro stekel o skupnih izzivih in priložnostih na Zahodnem Balkanu. Strinjali smo se, da smo naredili nekaj pomembnih korakov: od reforme pravosodja v Albaniji in menjave oblasti v Makedoniji pa do članstva Črne gore v Natu, a da so pred nami še veliki izzivi. Kako na obeh straneh Atlantika okrepiti in potrditi pripravljenost pomagati Zahodnemu Balkanu pri sprejemanju in izvajanju reform na poti do članstva.

“Moji prijatelji akademiki, intelektualci mi pravijo, da smo Američani dali prednost stabilnosti pred demokracijo. Da podpiramo napol demokratične voditelje in da se zanašamo, da bodo naredili to, kar od njih pričakujemo. Vučića, Haradinaja… Ampak z njimi delamo zato, ker so jih ljudje izvolili. Ker je v našem interesu, da pomagamo pri reformah, vzpostavljanju vladavine prava, v boju proti korupciji in da promoviramo civilno družbo, svobodo medijev, kulturne spremembe. Delati moramo z vsemi,” je bil kritičen Palmer.

Vsi si želimo, da bi države Zahodnega Balkana prej ali slej postale resne in odgovorne partnerice. Američane najbolj skrbi Bosna in Hercegovina. Njena razdeljenost in kompleksnost. November je skrajni čas za določen premik, potem se začenja volilna kampanja. Makedonija se mora osredotočiti na konkretne reforme, zlasti na področju pravosodja in medijev.

V dneh, ko je potekal Transatlantski teden, namenjen oblikovanju skupne strategije 2020 za spopadanje z izjemnimi spremembami v globalnem okolju, me je v Washingtonu presenetila trda, močno zaostrena ameriška retorika do Rusije. Rusija je po prepričanju ameriške administracije vse bolj odločena, da države Zahodnega Balkana odrine od Unije. Da ustvarja kaos, širi lažne informacije, kupuje novinarje in nevladne organizacije. Američane to močno skrbi. Ne samo vpliv Rusije v regiji, temveč tudi način, kako se mu zoperstaviti.

Evropejci smo bili deležni tudi upravičenih kritik glede svoje vloge na Zahodnem Balkanu, češ, da smo pogosto nekonsistentni. Po eni strani postavljamo jasne pogoje, po drugi pa tudi meglene. Tak primer je po mnenju Američanov Kosovo. Jasno je, da EU ne bo odpravila vizumov za državljane Kosova, dokler Kosovo ne bo ratificiralo sporazuma o meji s Črno goro. Nejasno pa je po njihovem, kaj mislimo z učinkovitim bojem proti korupciji. Ker je ta proces lahko brez konca, se pod krinko takšnih in podobnih zahtev lahko skriva naša nepripravljenost na nadaljno širitev.

Če bomo izgubili zaupanje ljudi in če bodo države upočasnile ali ustavile izvajanje reform, bo cena širitve veliko višja. Za razliko od evropskega je ameriški glas v regiji pogosto neposrednejši, jasnejši. Po drugi strani pa ima Unija več instrumentov za spodbujanje reform in razvoja. Zato je sodelovanje ključno.

Nisem pa mogla v Washingtonu mimo vprašanja, zakaj se Američani, ki vztrajajo, da je borba za vladavino prava in demokracijo v njihovem globalnem interesu, niso potem jasno zavzeli za spoštovanje mednarodnega prava ob nedavni odločitvi arbitražnega sodišča, ki je razsodilo o meji med Slovenijo in Hrvaško.

Visok ameriški diplomat mi je odgovoril, da neradi posegajo v spore med članicami zveze NATO. Izrazil je prepričanje, da sta v Ljubljani in Zagrebu dovolj zreli demokraciji, da bosta sama našla razumno rešitev. Do takrat pa nam svetuje, da se dogovorimo za določena pravila. “Ne bi bilo v redu, če bi obalna straža ustrelila kakšnega ribiča. To bi bil precedens, ki bi lahko imel resne posledice za celotno regijo,” je pojasnil.

Tanja Fajon je evropska poslanka S&D in podpredsednica SD, njen prispevek pa je bil objavljen tudi na portalu Fokuspokus.si

https://socialnidemokrati.si/wp-content/uploads/2017/07/Tanja-Fajon-kolumna.jpg 1212 2461 Denis Sarkić https://socialnidemokrati.si/wp-content/uploads/2020/03/sd_logo_main-300x300.png Denis Sarkić2017-07-22 07:00:042017-07-22 12:14:28Komentar Tanje Fajon ob delovnem obisku Washingtona: Pogled iz State Departmenta pod Trumpovo taktirko na Zahodni Balkan

Komentar Tanje Fajon: Futuristična Evropa skozi prizmo fantastike in realnosti

15. julija 2017/in Mnenja, Novice /by Denis Sarkić

“V čast nam je, da danes v Bruslju v živo gostimo starosto evropske politike. Večno zagovornico evropskega povezovanja, solidarnosti, človekovega dostojanstva, gorečo podpornico mladih in idej za boljši jutri, političarko, ki je v času kriz in izzivov znala opozarjati ne le na vsebinske, temveč tudi na institucionalne slabosti Evropske unije. Pozdravimo nekdanjo evropsko poslanko, 76-letno Tanjo Fajon iz Slovenije.”

Drage mlade Evropejke in Evropejci!

Ne morem skriti veselja. Po tem, ko smo nedavno na prvem vseevropskem referendumu ukinili sedež Evropskega parlamenta v Strasbourgu in po dolgih desetletjih prekinili drage selitve poslancev, je prenovljena parlamentarna plenarna dvorana v Bruslju nabito polna! Oboje je znak, da Evropskaunija živi kljub številnim krizam, ki smo jim bili priča v preteklih desetletjih. Tudi vi, mladi, odlično krmarite evropsko idejo in se še naprej zavzemate za ohranitev najdaljšega obdobja miru na naši celini.

Danes sem z vami, da se skupaj priklonimo 60. obletnici najuspešnejšega programa Evropske unije, programu Erasmus++ (1978 – 2047). Ob pripravi na današnje srečanje mi je spomin odplaval v leto 2017, ko smo praznovali 30. obletnico omenjenega programa. Takrat si, navdušeni nad dosežki tedanjega Erasmusa, nismo upali predstavljati, smo si pa na tihem vendarle želeli, da bi program postal del obveznih šolskih vsebin, ki bi prav vsakemu od vas omogočil izkušnje izven domačega in znanega okolja. Že takrat smo se ponosno trkali po prsih, sajse je programa udeležilo 9 milijonov mladih. No, danes vas ne štejemo več, programa ste deležni prav vsi mladi.

Žal pa je res tudi, da mladi predstavljate le še 15 odstotkov evropske populacije, kar je zaskrbljujoče. Uresničile so se demografske napovedi izpred 30 let, ki so napovedovale veliko, nevzdržno breme za prihodnje mlade generacije, torej za vas. Evropska komisija je že pred 30 leti v svojem poročilu o staranju v EU ocenila, da bi, če bi od takrat do danes v EU sprejeli 1,4 milijona delovno aktivnih priseljencev, ob nespremenjeni rodnosti v tem trenutku imeli 2 delovno aktivni osebi na vsako osebo, starejšo od 65 let, s čimer bi približno obdržali tedanje stanje.

Spodbujeni z velikim številom beguncev iz Sirije, Afganistana in Severne Afrike smo se prav v tistem času sicer začeli resno spopadati z vprašanjem migracij in integracije. A zaradi različnih interesov in egoizma držav ter strahu pred prišleki žal prepozno in ne dovolj uspešno. Tako se danes spet ali pa še vedno spopadamo s problemi demografske krize.

Pomanjkanje delovne sile še vedno pretežno nadomeščamo s podaljšano delovno dobo, pri čemer nam gre poleg tehnološkega razvoja na roko tudi dolgoživost, ki je eden največjih dosežkov moderne družbe v EU, ki je bila in ostaja pojem napredka. Vsi, ki sedite pred mano, imate zelo dobre možnosti, da ne le dosežete, temveč tudi zelo zdravo in kakovostno živite kar 100 let.

Demografske spremembe so terjale korenito spremembo sistemov socialne varnosti, zdravstva, trga dela. Ker se države članice s tem niso več zmogle spopadati same in posamezno, sta sedaj tudi socialna in zdravstvena politika v pristojnosti Evropske unije, kar je v primerjavi z letom 2017 vendarle velik in dobrodošel korak naprej. S tem in s skupno davčno politiko, za katero smo si prizadevali dolga leta, se je v celoti uresničila ideja štirih svoboščin, ki omogoča pravo in zdravo konkurenčnost in spodbuja socialni ter gospodarski in tehnološki napredek. Ta je resnično fantastičen.

Tako sem danes v Bruselj prišla z brezpilotnim letalom, doma me vozi samovozeči avto in nujna gospodinjska opravila sem naročila Verici, svoji prijazni robotki. Ta današnja realnost je bila pred 30 leti še v zelo grobih povojih. Na razvoj umetne inteligence smo gledali s strahom, predvsem smo se zaradi avtomatizacije in razvoja robotov bali izgube delovnih mest. To nas je prisililo v učinkovito regulacijo, po drugi strani pa v razvoj novih delovnih mest z veliko dodano vrednostjo.

Znanja so danes zelo specifična in od vas mladih se pričakuje, da se v čim zgodnejših letih specializirate za ozko področje delovanja. Vesela sem, da v Evropi tudi s pomočjo programa Erasmus ++ vzgajamo najboljše mlade strokovnjake, ki imate odlične možnosti za prodor v svet.

Znanje še nikoli ni imelo tako visoke cene in globalizacija je na področju znanja tako rekoč popolna. Fluidnost znanja, njegovo hitro prehajanje, je med drugim posledica hitrega tehnološkega razvoja. A če vam povem po pravici, mi dandanašnja komunikacija, ki praviloma poteka z oddaljenim dostopom, ni preveč všeč. Sama ostajam oseba, ki ima raje osebno, bližnjo komunikacijo. Kot gostja, ki stojim pred vami, lahko z gotovostjo in izkušnjami povem, da še vedno največ štejejo kakovostni in človeški odnosi. So nenadomestljivi in prava veličina naše vrste. Človek skozi zgodovino ni napredoval in izstopil zaradi svoje sposobnosti hitrega prilagajanja in nagona samopreživetja, temveč zaradi razvoja in sposobnosti komunikacije, čustvovanja in empatije.

Ravno zaradi vseh teh človeških vrlin je Evropska unija, ta skupek različnosti, še vedno živa, čeprav drugačna in predvsem veliko večja kot v mojih politično aktivnih letih. Že nekaj časa namenjamo največji delež EU proračuna znanosti in raziskovanju ter integracijski in socialni politiki, razlog za slednje pa je že omenjena demografska kriza. Veseli me, da so politiki dokončno sprevideli, kako zelo pomembni sta socialna varnost državljanov in dobra integracijska politika priseljencev v Evropo. Novi programi, vključno s subvencijami za zaposlovanje mladih iz drugih celin, dajejo spodbudne rezultate in zadnje raziskave kažejo, da jih izvajajo prav vse države članice. Zato me za prihodnost EU ni strah.

Čez leto in pol, torej 2049, bodo nov razvojni mejnik predstavljale evropske volitve, ko bomo prav vsi evropski državljani lahko oddali svoj glas za kandidate in stranke elektronsko, kar preko mobilnih naprav, od koderkoli, in sicer prvič v zgodovini po enotnem evropskem volilnem sistemu.To je dosežek, ki nas še bolj povezuje. In seveda pri tem računamo na vas, mlade.

Tanja Fajon je evropska poslanka S&D in podpredsednica SD

(Zapis je poletno branje, plod domišljije, ki ima povezavo z realnostjo le toliko, kolikor si bralec dovoli svobodno interpretacijo)

https://socialnidemokrati.si/wp-content/uploads/2017/01/Tanja-Fajon-portret.jpg 3320 4760 Denis Sarkić https://socialnidemokrati.si/wp-content/uploads/2020/03/sd_logo_main-300x300.png Denis Sarkić2017-07-15 05:00:192017-07-15 05:57:25Komentar Tanje Fajon: Futuristična Evropa skozi prizmo fantastike in realnosti

Komentar Roka Dacarja: Ali ženske kvote prinašajo pozitivne učinke k večji enakopravnosti žensk v družbi?

8. julija 2017/in Mnenja, Novice /by Denis Sarkić

»Če imajo ženske pravico povzpeti se na giljotino, bi morale imeti tudi pravico, povzpeti se na oder«, je pred dobrimo 200 leti izrekla francoska razsvetljenka Olympe de Gouges, avtorica Deklaracije o pravicah žensk in državljank, novinarka, dramatičarka in pisateljica. In čeprav se je nedolgo zatem, med revolucionarnim nasiljem, pod giljotino znašla tudi sama, je njena misel preživela. Zakaj torej še danes, kljub formalni izenačitvi položaja žensk in moških, (pri nas od konca druge svetovne vojne), nežnejši spol še vedno redkeje zasede odgovorne pozicije kot njihovi moški kolegi? Ter predvsem, kaj se da narediti, da temu ne bo več tako?

Mogoče zato, ker se ženske bolj posvečajo družini kot moški, mogoče zato, ker nimajo ženskih vzornic, po katerih bi se lahko zgledovale ali pa zato, ker družba ženske še vedno vidi kot neprimerne za opravljanje izpostavljenih funkcij, na katerih se z nežnostjo, ki se jim pripisuje, ne da priti prav daleč. V politiki je to še posebno res, saj velikokrat nad dobrimi argumenti prevlada pompozni nastop. Kar nekaj uspešnih političark ima tako nedvomno lastnosti, ki jih stereotipno pripisujemo moškim, ostrino, strogost in brezkompromisnost. A prav dobro bi na to vprašanje ne znal odgovoriti, to prepuščam kakemu sociologu. Nekaj več besed pa bom zapisal o tem, kako povečati število žensk na odgovornih položajih.

Kako torej? Poti sta dve. Prva je obravnavanje in odpravljanje razlogov, zaradi katerih ženske ne dostopajo tako pogosto do visokih funkcij v gospodarstvu, politiki ter drugod, kot moški. Torej predvsem spreminjanje pogosto globoko ukoreninjenih navad z ne zavezujočim delovanjem  v smeri predrugačenja prakse, ki je resda pomembno in potrebno, a brez spremljajočih pravnih ukrepov tudi neučinkovito.

Druga pot so torej pravni ukrepi, spremembe zakonodaje in ustave. Pri teh je uspeh zagotovljen. Tu gre za prisilne ukrepe, za katere bi se dalo trditi, da posegajo v nekatere temeljne pravice, recimo pravico do enakosti pred zakonom, v Sloveniji urejeno v 14. členu Ustave, ki določa, da imajo vsi, ne glede na razne osebne okoliščine (tudi spol), enake človekove pravice in temeljne svoboščine. Torej tudi enako pasivno in aktivno volilno pravico, torej pravico voliti in biti (iz)voljen, ki bi se načeloma naj zagotovila vsem polnoletnim državljanom, v nekaterih primerih pa tudi tujcem, odvzeti pa jo je mogoče v izrazito  omejenem krogu primerov.

In čeprav kvote v to pravico morda res posegajo, ta poseg ni nedopusten, saj je sorazmeren za dosego upravičenega cilja, torej enakomerne zastopanosti spolov. Gre za t.i. pozitivno diskriminacijo, torej dajanje prednosti tistim skupinam, ki so glede na stanje v družbi v slabšem položaju in se jih s takšnimi ukrepi postavlja položaj primerljiv s  tistim privilegirane skupine. Takšni ukrepi nimajo nič skupnega z diskriminacijo v negativnem pomenu besede, ki pomeni neupravičeno in nepravično razlikovanje na podlagi okoliščin, ki niso upravičena podlaga za to razlikovanje. Ukrepi pozitivne diskriminacije naj bi bili potrebni le do vzpostavitve enakopravnega položaja neprivilegirane skupine, ko se bo to enkrat zgodilo, se bo dalje ohranjal sam in pravni ukrepi bodo postali nepotrebni.

Kakšne rezultate so torej prinesli ti ukrepi tam, kjer so bili uvedeni? Na kratko, velike. Od uvedbe kvot na volitvah v državni zbor in v občinske svete se je število ženskih poslank in svetnic občutno povečalo. Na področjih, kjer takšnih kvot ni, pa do večjih sprememb ni prišlo. Tako recimo število žensk na vodilnih položajih v gospodarskih družbah še vedno ostaja nizko, konec lanskega leta je izmed 101 največjega slovenskega podjetja članico uprave imelo 27, predsednico uprave pa le 10 podjetij. Podobno ali pa še bolj žalostni so rezultati ko pogledamo število županj. Teh je v več kot 200 občinah zgolj 14. Trenutno je v pripravi predlog zakona o postopni uvedbi 40-odstotnih ženskih kvot na odločujočih mestih v gospodarstvu, podobnih premikov na področju povečanje števila županj pa ni.

Določitev kvot za županje je tudi veliko težje učinkovito izpeljati kot isti ukrep na drugih področjih. Razloga za to sta dva. Prvi je, da bi uvedba takšnega ukrepa terjala spremembo ustave, torej dvotretjinsko večino v parlamentu, ki jo je relativno zahtevno doseči. Drugi, ki je še veliko večji, pa ima korenine v značilnostih volitev županov. Kvote se namreč dajo predpisati le, če je na kandidatni listi več kandidatov (oziroma več članov uprave ali nadzornega sveta, ko je govora o gospodarskih družbah), kakor recimo pri volitvah v občinski svet. Kandidat za župana pa je en sam. Kvoto je torej nemogoče predpisati. Edini način, da bi se le-te lahko uvedle bi bila določitev kvot na nivoju političnih strank. Te bi se lahko le težko vpeljale po principu zadrge, kakršen velja na volitvah v občinski svet. Zadrga pomeni, da na kandidatni listi kandidata enega spola, nujno nasledi kandidat drugega spola.

Torej, če je prvi kandidat moškega spola, mora biti drugi ženskega in tretji spet moškega, ter tako dalje do konca liste ali pa do njenega določenega dela, recimo polovice. Pri volitvah županov ima ta metoda eno ključno pomanjkljivost, ki jo napravi neuporabno. Kako namreč določiti, s katerim kandidatom in/ali občino se bi takšna »kandidatna lista« začela. Pri volitvah v občinski svet to ni težava, saj je lista ena, kandidati, ki so na njej postavljeni višje pa načeloma tudi izvoljeni pred kandidati, ki so postavljeni za njih. Za občine pa se seveda ne da uporabiti podobnega sistema. Torej takšna metoda očitno odpade, kar pomeni, da bi se kvote dalo določiti le na vse kandidate ene stranke (X odstotkov vseh županskih kandidatov stranke bi moralo biti drugega spola).

A tudi takšna ureditev s sabo prinaša eno bistveno težavo, ki njeno učinkovitost zrelativizira. Stranke bi namreč lahko ženske kot kandidatke postavljali v občine, v katerih so možnosti za njihovo izvolitev minimalne. Poleg vsega tega pa je pri določanju kvot na županje še ena težava. Veliko kandidatov na županskih volitvah je namreč neodvisnih in torej (vsaj uradno) nepovezanih s političnimi strankami. Pri neodvisnih listah, na katerih je več kandidatov, se kvote lahko brez težav določijo, pri neodvisnih kandidatih za župane pa je to nemogoče. Kot povzetek odstavka torej velja povedati, da je povečanje števila županj preko kvot relativno težko doseči. Morda pa bo kakšna inovativna rešitev izšla iz raziskave omenjene problematike Inštituta za ustavno pravo?

Nazadnje naj se dotaknem še nove sestave upravnega odbora ljubljanske univerze, v kateri ni niti ene ženske. Zakaj je spolna sestava takšna, ne vem, a glede na to, da imamo študenti velike večine fakultet (z izjemo tehniških) to srečo, da je približno dve tretjini študentske populacije ženskega spola, je neprimerna.  Resno bi veljalo razmisliti o uvedbi kvot tudi za ta organ, da bi v prihodnjih sestavah spola bila bolj uravnoteženo zastopana.

Rok Dacar je pravnik in bodoči magistrski študent generacije 2017/2018 na College of Europe

https://socialnidemokrati.si/wp-content/uploads/2017/07/Rok-Dacar-pravnik.png 891 1383 Denis Sarkić https://socialnidemokrati.si/wp-content/uploads/2020/03/sd_logo_main-300x300.png Denis Sarkić2017-07-08 06:00:102017-07-08 07:10:44Komentar Roka Dacarja: Ali ženske kvote prinašajo pozitivne učinke k večji enakopravnosti žensk v družbi?

Komentar dr. Patricka Vlačiča ob razsodbi arbitražnega sodišča: Ali smo lahko zadovoljni?

2. julija 2017/in Mnenja, Novice /by Denis Sarkić

Najprej je le treba zapisati, da je mejni spor med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško samo to, mejni spor. Ni nekaj, kar bo eni ali drugi strani prineslo zmago ali poraz, ni tekma in ni nič posebnega. Edina zmaga v tem sporu je, da sta ga državi vedno reševali s sredstvi za mirno reševanje sporov in sta se, potem ko 17 let pogajanj ni prineslo rešitve, odločili za arbitražno razreševanje. Treba je tudi povedati, da se ta spor, v nasprotju s prepričanjem marsikoga, rešuje razmeroma hitro in razmeroma kulturno.

Mejnih sporov je na svetu zelo veliko. Več kot dvesto odprtih ozemeljskih sporov rešujejo države med seboj v današnjem času. Ozemeljski spori niso zgolj v državah, ki so pred kratkim dosegle suverenost, ali, kot bi kdo zmotno mislil, v državah v razvoju. Med Nemčijo, Švico in Avstrijo je spor o Bodenskem jezeru. Kanada in ZDA imajo kar nekaj odprtih ozemeljskih vprašanj. Tudi znotraj ZDA so med zveznimi državami spori. Georgia in Tennessee že dolgo rešujeta spor glede vodnega vira.

Čustva, ki jih ta mejni spor sproža, so do neke mere logična. S slovenske strani s tem, da je po drugi svetovni vojni 200.000 takratnih Jugoslovanov (vendar samo Slovencev) ostalo v Italiji in 200.000 Italijanov v Sloveniji in na Hrvaškem in da je skoraj celotna slovenska nacionalna obala ostala v Italiji, Hrvaška pa je dobila Dalmacijo in otoke. Nepravnikom je kar težko razumeti, kako se je lahko zgodila taka krivica in kako to, da ima to dejstvo tako omejen pravni pomen. S hrvaške pa dolgo vojno stanje v devetdesetih, drugače od krajše vojne v Sloveniji, ki je pustilo pri marsikom ugodno prst za izjavo: niti centimetra naše zemlje! Oboje je logični sprožilec čustev. Preveč čustev v tem delu sveta ne prinaša nič dobrega.

Kar vedno znova intrigira, je, da naša država včasih zaradi aktov naših predstavnikov deluje naivno. Monumentalna nerodnost našega arbitra in agentke arbitraže je posledica tega, da diplomacijo in mednarodno politiko jemljemo preveč lahko. Ne glede na to, da je dokaz o komunikaciji pridobljen nezakonito, ostaja priokus naivnosti. Ali je res, da je hrvaški arbiter prebival na hrvaški ambasadi, medtem ko je arbitriral? No, saj v tem primeru so zadeve kar jasne.

Kar nam očitno manjka, je dober trening tistih, ki bodo počeli karkoli mednarodnega za našo državo. Po pripovedovanju izkušenega diplomata je bivša skupna država imela take treninge, kjer so jih poleg klasičnih veščin naučili tudi številnih “soft skills”, ki so včasih bolj pomembni kot klasično diplomatsko znanje.

Od danes naprej imata Slovenija in Hrvaška pravno rešitev različnih pogledov na razmejitev na določenih delih kopnega in na morju. Kot je običajno v takih sporih, ne ena ne druga država ne moreta doseči maksimuma zahtevka, saj je po naravi stvari nemogoče. Nekateri v Sloveniji bodo s pravno rešitvijo arbitraže zadovoljni, drugi pač ne. Tisti, ki menijo, da je bil ključen stik z odprtim morjem, bodo zadovoljni.

Arbitražno sodišče je, to je treba posebej poudariti, drugače, kot je običajno v mednarodnem pravu, določilo, da Slovenija ima stik z odprtim morjem. Naj še enkrat ponovim svoje stališče: takšen stik je simbolno gotovo pomemben, praktično pa le, če bi Hrvaška začela šikanirati ladje ali letala na poti v Slovenijo ali iz nje. Večji del Piranskega zaliva je po naravi stvari moral pripasti Sloveniji. V tem delu Hrvaška pač res ni imela veliko argumentov. Kar se pa kopenskih razmejitev tiče, se pa zdi, da je arbitraža nekako sledila dejaskemu izvrševanju oblasti. To je seveda prvi vtis, ki ga bo treba preveriti z natančnim prebiranjem arbitražne odločitve.

Ali smo lahko zadovoljni z arbitražno odločitvijo? Lahko smo zadovoljni, da se je spor, ki je netil nesoglasja med dvema narodoma, razrešil. Kaj bomo storili, če Hrvaška ne bo spoštovala arbitražne odločbe? Dolžnost spoštovanja mednarodnih pravnih aktov je močan argument Slovenije. Potrebna bo pa tudi intenzivna diplomatska akcija. Tisti diplomati, ki v zadnjih dneh mehčajo pomen arbitražne odločbe, ne ravnajo v korist regije, pa čeprav je to videti čudno, tudi ne v korist Hrvaške.

Delajo samo v korist tistih, ki so iz tega spora delali politični kapital. Ti so pa, vsaj meni, vedno najedali živce. Ob vsem tem ne smemo pozabiti na tiste naše ljudi, ki so želeli biti v Sloveniji, po arbitražni odločbi pa so se znašli na drugi strani meje. Njihova usoda se mi zdi ta trenutek najbolj pomembna. Za njih bo treba, če bodo to želeli, najti tudi rešitve.

Dr. Patrick Vlačič je strokovnjak za mednarodno pomorsko pravo in predsednik Sveta SD za infrastrukturo. Njegov komentar je bil objavljen tudi v časniku Večer.

https://socialnidemokrati.si/wp-content/uploads/2017/07/Patrick-Vlačič-komentar.jpg 683 1024 Denis Sarkić https://socialnidemokrati.si/wp-content/uploads/2020/03/sd_logo_main-300x300.png Denis Sarkić2017-07-02 06:00:562017-07-02 07:19:58Komentar dr. Patricka Vlačiča ob razsodbi arbitražnega sodišča: Ali smo lahko zadovoljni?

Komentar dr. Jerneja Pikala ob zaključku šolskega leta: Javnost ne podpira izenačevanja financiranja javnega in zasebnega osnovnega šolstva

1. julija 2017/in Mnenja, Novice /by Denis Sarkić

Časnik Delo je 21. junija objavil rezultate ankete, s katero so med prebivalci Republike Slovenije želeli ugotoviti razpoloženje glede treh ključnih rešitev predlagane novele Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI), ki ga je predlagalo Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport. Tri ključne spremembe, ki naj bi jih prinesel nov ZOFVI, so izenačitev 100 odstotnega financiranja javnih in zasebnih osnovnih šol, uvedba nacionalnega preverjanja znanja v tretji razred osnovne šole ter nov način imenovanja ravnateljev s soglasjem ministra.

Rezultati ankete so za Socialne demokrate potrditev, da delamo za ljudi in v dobro ljudi. Tako kot prevladujoča večina 60 odstotkov vprašanih tudi mi zelo jasno zagovarjamo rešitev, da je financiranje zasebnih šol iz javnih sredstev sicer mogoče, a iz cele vrste razlogov ne more biti izenačeno s financiranjem osnovnih šol, kajti razlike so v programih javnih in zasebnih osnovnih šol, razlike so v pogojih delovanja javnih in zasebnih šol, itn. Ne gre toliko za ideološko vprašanje, kot nam poskušajo sugerirati naši politični tekmeci, ampak za jasno, konsistentno in trdno politično stališče zadnjih 25 let, ki ga ne spreminjamo pod vplivom dnevne politike. Globoko smo namreč prepričani, da je samo kakovostno javno šolstvo, ki je dostopno vsem prebivalcem v enaki meri, garancija bodočega razvoja Slovenije. Javno šolstvo je imelo in bo imelo v nas najjasnejšega in najglasnejšega zagovornika.

V preteklih tednih je bilo v javnosti tudi kar nekaj razprav na temo uvedbe Nacionalnega preverjanja znanja (NPZ) v tretji razred osnovne šole. Ministrstvo namreč predlaga, da bi se poleg eksternega preverjanja v šestem in devetem razredu dodalo še preverjanje v tretjem razredu. Nacionalno preverjanje znanja v tretjem razredu je smiselno s samo enim ciljem: da ugotovimo, kako dobro se je opismenila generacija. V tej starosti se namreč počasi končuje najbolj ugodno razvojno obdobje posameznice ali posameznika za opismenjevanje. Če zamudimo to razvojno „okno priložnosti“ in otrok ne opismenimo dobro do konca tretjega razreda, bomo v višjih razredih in kasneje imeli več težav.

Mednarodne raziskave (PISA) tudi v več ponovitvah kažejo, da za najboljšimi na svetu primerjalno najbolj zaostajamo ravno pri t.i. bralni pismenosti. Namen uvedbe NPZ v tretji razred zato ne more biti, kot razlaga ministrstvo, spremljanje posameznice ali posameznika, ker sta za oceno napredka razvoja posameznice ali posameznika dva predlagana predmeta na NPZ pač precej premalo. Namen mora biti povratna sistemska informacija za šolski sistem, kako dobro se je opismenila celotna generacija, kakšne so razlike, kaj je treba morebiti popraviti v naslednji triadi, itn. Za to ni potrebno testiranje celotnega generacije, ampak samo toliko, kolikor je potrebno, da učitelji in sistem dobijo kakovostno povratno informacijo za bodoče delo.

Socialni demokrati nasprotujemo tudi uvedbi soglasja pri imenovanju ravnateljev. Doslej je imel vsakokratni šolski minister ali ministrica možnost podati mnenje o predlaganem ravnateljici ali ravnatelju, poslej pa bi ta posegal/a v proces imenovanja s soglasjem, od katerega bi bilo imenovanje ravnateljice ali ravnatelja odvisno. Mnenje je nezavezujoče, soglasje je zavezujoče. Odprla bi se možnost političnega poseganja ministra v imenovanje ravnateljev, kar ni dobro za nazorsko nevtralnost šole. Ker bi bilo soglasje ministra zavezujoče, bi to neizbranim kandidatom odprlo možnost pravnih postopkov pred sodišči, kar bi močno zapletlo proces imenovanja, predvsem pa bi vplivalo na kakovostno pedagoško delo v šoli.

Zato Socialni demokrati ponovno poudarjamo, da so spremembe v šolskem prostoru sicer potrebne, a jih je vedno znova potrebno podrobno premisliti in uskladiti z vsemi deležniki in akterji znotraj sistema, ker dodatne spremembe dolgoročno vplivajo na kakovost izobraževanja.

dr. Jernej Pikalo

Predsednik Strokovnega sveta SD za izobraževanje, znanost in šport

https://socialnidemokrati.si/wp-content/uploads/2017/02/Jernej-Pikalo-kolumna.jpeg 1328 2432 Denis Sarkić https://socialnidemokrati.si/wp-content/uploads/2020/03/sd_logo_main-300x300.png Denis Sarkić2017-07-01 02:00:162017-07-02 07:20:47Komentar dr. Jerneja Pikala ob zaključku šolskega leta: Javnost ne podpira izenačevanja financiranja javnega in zasebnega osnovnega šolstva
Page 25 of 29«‹2324252627›»
Facebook Twitter YouTube Instagram Podcast Naprej
Nov začetek
  • Poslanski zakon Socialnih demokratov poenotil znanstvene in strokovne nazive ter Državni zbor27. januarja 2023 - 11:43
  • Državni zbor potrdil spremembe kazenskega zakonika glede »zločina iz sovraštva« in zakon o zaščiti žvižgačev27. januarja 2023 - 11:26
  • Za izboljšanje letalske povezljivosti Slovenije27. januarja 2023 - 11:25
  • Prakso zakonskih mankov na področju zaščite živali in tragičnih podob trpinčenih živali je potrebno prekiniti26. januarja 2023 - 15:19
  • Za nove zmage gospodarstva, turizma in športa ter za boljši regionalni razvoj24. januarja 2023 - 16:07
  • SD tudi v ponovnem odločanju ni podprla novele Zakona o finančni upravi24. januarja 2023 - 14:26
  • Matjaž Nemec na srečanju s srbskim zunanjim ministrom Dačićem24. januarja 2023 - 13:20
  • Matjaž Nemec podpisal mednarodno pobudo za prepoved trgovanja z izdelki, ki prihajajo z zasedenih ozemelj24. januarja 2023 - 12:59

Pridruži se nam na Facebooku!

Link to: Pristopna izjava
Pridruži se socialnim demokratom!
Link to: Doniraj
Podpri socialno demokracijo!
Link to: Prijava na novice
Prijavi se na naše e-novice!
Follow a manual added link
Poveži se v digitalno skupnost SD!
Facebook Twitter YouTube Instagram Podcast Naprej

Socialni demokrati
Socialni demokrati smo napredno politično gibanje, ki uresničuje idejo socialne demokracije v Sloveniji 21. stoletja. Povezujemo in organiziramo ljudi v močno politično silo, sposobno ustvarjati napredne spremembe. Verjamemo v enakost, solidarnost, svobodo, pravičnost, mir in sodelovanje. Vedno na strani ljudi.
PES S&D Progressive Alliance FEPS
Deklaracija o načelih Stranke evropskih socialistov.

Stranka

  • Stranka
  • Ljudje
  • Mednarodno

Volitve

  • Tanja Fajon
  • Program
  • Ekipa

Sodeluj!

  • Kontakt
  • Pridruži se nam
  • Skupnost članstva
  • Doniraj

Prijavi se na novice!

Forumi

  • Mladi forum
  • Ženski forum
  • Forum starejših
  • Zeleni forum

Mediji

  • Novice
  • Mnenja
  • Podcast
  • Medijsko središče

Splet

  • Impresum
  • Spoštovanje zasebnosti
  • Piškotki

Scroll to top

Ta stran uporablja piškotke.

OkejVeč informacij...

Spoštovanje zasebnosti



Kako uporabljamo piškotke?

Spletna stran uporablja piškotke. Piškotek je datoteka z informacijo o obisku na spletni strani, ki se ob obisku namesti na vašem računalniku. Piškotek je namenjen hitrejšemu in enostavnejšemu obisku spletne strani in na noben način ne spreminja programja vašega računalnika. Izbris piškotka iz vašega računalnika v nobenem primeru ne spremeni načina delovanja vašega računalnika in ne ogroža delovanja računalnika, operacijskega sistema, komponent in opreme.

Podatke, pridobljene s pomočjo piškotkov, uporabljamo izključno za zagotavljanje boljše uporabniške izkušnje ob obisku spletne strani. Podatki, zbrani na naši spletni strani, ne bodo posredovani tretjim osebam, če to ni izrecno navedeno. Za vsako morebitno posredovanje podatkov tretjim osebam bo zahtevana izrecna odobritev.

Več informacij o piškotkih si lahko preberete na tej povezavi.

Google Analytics

Ti poškotki zbirajo informacije, ki so v posplošeni obliki uporabljeneza razumevanje načina uporabe spletne strani, kako so učinkovita orodja, ki jih uporabljamo za obisk te spletne strani ali kako s prilagoditvami in vsebinami izboljšati uporabniško izkušnjo.

Če želite onemogočiti upotabo teh piškotkov, jih lahko onemogočite v nastavitvah vašega brskalnika.

Piškotki drugih storitev

Spletna stran uporablja tudi zunanje spletne storitve, kot so Google Fonts, Google Maps ali YouTube. Tovrstne storitve utegnejo zbirati podatke o uporabi njihovih storitev, kot je na primer IP naslov, zato jih lahko onemogočite tukaj. S tem utegnete bistveno zmanjšati funkcionalnost, izgled in izkušnjo spletne strani. Spremembe bodo uveljavljene ob ponovnem nalaganju strani.

Nastavitve Google Webfont:

Nastavitve Google Maps:

Nastavitve Vimeo in Youtube:

Spoštovanje zasebnosti

Več o načinu spoštovanja vaše zasebnosti lahko preberete tukaj.

Spoštovanje zasebnosti
Sprejmi nastavitveSkrij obvestilo