Mladi smo danes najbolj izobražen del populacije. Smo generacija, ki naj bi v novih svetovnih povezavah obetala in ki bi po besedah iz devetedesetih let 20. stoletja morali biti najbolj zaposljivi del družbe. A temu vendarle ni tako. Mladim so danes vrata na trg dela povečini odprta izključne preko dolge poti, ki jo lahko mirno imenujemo agonija brezposelnosti. Ko bi znanje, svežina in mladost morale koulminirati za namen napredka družbe in posameznika se te silnice prevračajo v agonijo iskanja prve prave zaposlitve.

Zato se mladi oklepajo dolgega študija, da lahko s statusom opravljajo študentsko delo. Bivanje v hotelu mama se odmika globoko v štirideseta leta. Ob tem pa imamo v družbi vse preveč t.i. zaposlenih revežev. Teh, ki s svojimi minimalnimi prihodki ne morejo dostojno živeti in preživeti. Na tem mestu naj postrežem s podatkom, ki sem ga pred kratkim zasledil na svetovnem spletu. V Mariboru biva preko 4.000 ljudi, ki so prejemniki socialnih transferjev že tretjo generacijo (stari starši, starši in otroci). In sedaj retorično vprašanje: “Kako kot družba ali kot mladinski delavec zbezati mlado osebo, ki je zapadla v spiralo brezposelnosti in se ta vleče že leta oz. iz generacije v generacijo do tega, da se aktivira in sodeluje vsaj v osnovnih družbenih procesih?” Svet, v katerem živimo, je postal ego-indvidualističen in skupne vrednote, ki bi nas morale povezovati kot tkivo, ne veljajo (več). Potem takem smo res obsojeni na propad in na delovanje eden proti drugemu in ne skupaj za dobro vseh. In sedaj stopimo korak naprej, v socialno izključenost. Generacije mladih bodo živele prvič po mnogih stoletjih slabše od svojih staršev, v to dvomijo le še redki.

Socialna izključenost pomeni nesprejemanje posameznika ali skupine s strani širšega družbenega okolja. Temelji lahko na rasi, etnični pripadnosti, spolni usmerjenosti, jeziku, kulturi, religiji, spolu, starosti, socialnem razredu, ekonomskem ali zdravstvenem stanju. Socialna izključenost odvzema človeku njegove temeljne pravice in veže nase revščino, prikrajšanost in nestrpnost. Institucije znotraj EU ta pojem definirajo kot izključenost iz ene ali več dimenzij blaginjskega trikotnika, ki ga sestavljajo država, trg in civilna družba. Izpad iz ene dimenzije že pomeni izključenost in tveganje za ljudi, izpad iz dveh ali vseh treh pa je že kritičen za družbeno kohezijo. Socialna izključenost je koncept, ki odseva neenakost posameznikov ali skupin in njihove udeležbe v življenju družbe. Lahko jo povezujemo z omejenim ali onemogočenim dostopom do družbenega sistema ali dolgoročno brezposelnostjo, ki temeljita na specifičnih lastnostih skupine. Lahko se pojavi po dalj časa trajajočem materialnem pomanjkanju, ko se ljudje postopoma izključujejo iz družbenega dogajanja in postanejo socialno, kulturno in politično izolirani. K temu pa stremi pobesneli neoliberalizem. Mladi so k temu še toliko bolj podvrženi. Trg dela je danes nastavljen po merilu odraslih, zato je prehod iz mladosti v odrasla leta skorajda onemogočen.

Nedvomno se mladi danes soočajo z železnim trikotnikom, ki ga sestavljajo problemi, kot so izobraževanje, zaposlovanje in stanovanjska problematika. Sam sem pristaš in zagovornik brezplačnega javnega izobraževanja. V Sloveniji imamo dobro razpredeno mrežo javnih šol. O tem ni dvoma, saj je vsakem nekoliko večjem kraju gimnazija in skoraj v vsaki vasi osnovna šola. Seveda pa si ob tem tudi sam zastavljam vprašanje, kaj bomo naredili, da bomo to stopnjo razvoja ohranili in kvaliteto našega javnega šolstva še nadgradili. Ne trdim, da je vse idealno, vendar je treba nenehno razmišljati o izboljšanju, saj v naš prostor že vdirajo ideje o privatizaciji, ki se je že uveljavila v visokem šolstvu in za katero sem prepričan, da bo kratkoročno prinesla zelo negativne posledice za slovensko družbo. Ob tem sem si zelo dobro zapomnil besede glavnega tajnika SVIZ-a Branimirja Štruklja, ki je na enem izmed posvetov na temo šolstva dejal, da ko bodo pričele zasebne šole rasti kot gobe po dežju, se bo začelo dogajati, da bodo najboljši učitelji šli iz javnih v zasebne šole. Biti učitelj v zasebni šoli je veliko lažje kot v javni, saj vanjo ne prihajajo otroci iz socialno šibkih družin, temveč predvsem otroci premožnejših staršev. Učiteljem se tako v zasebnih šolah poleg vzgojno-izobraževalnih funkcij ne bi bilo treba ukvarjati z nečim, kar imenujemo občečloveški odnos.

Izpostaviti je potrebno dejstvo, da so starejše generacije na trgu dela zaščitene, medtem ko pri mlajših generacijah vlada pravi kaos. Prekerno delo je postalo nekaj povsem normalnega. Ljudje celo večnost delajo preko študentskih napotnic, nekateri celoten znesek, ki ga zaslužijo preko študentskega dela, namenijo za to, da lahko gospodinjstvo normalno preživi. Glede zaposlovanja mladih smo sprejeli nekaj vzpodbudnih ukrepov, a istočasno ne moremo živeti v prepričanju, da bomo še kdaj imeli polno zaposlenost. Ob tem se moramo vprašati tudi, za kakšen študij se ljudje odločajo. Pred nekaj tedni sem bil na pogovoru z nekdanjim predsednikom Milanom Kučanom, ki je dejal, da se nekateri odločajo za študij prava na podlagi ameriških nadaljevank in filmov, v katerih uprizarjajo sojenja v anglosaksonskem pravosodnem sistemu. Ko doštudirajo, se ne morejo nikjer zaposliti kot pravniki. To je tragedija in eden izmed razlogov, da država enostavno ne ve, kako naprej. V zadnjih letih smo sicer sprejeli precej dokumentov, ki bi naj odgovorili na prej zastavljeno vprašanje, a to je vse skupaj zgolj mrtva črka na papirju. Lahko rečemo, da je Slovenija na tem področju od vstopa v evroatlantske povezave popolnoma izgubila smer.

Stanovanjsko problematiko mladih bomo v družbi lahko ustrezno in uspešno rešili, ko bodo ljudje imeli redno zaposlitev, dostojne plače in ko bodo kreditno sposobni, bomo lahko začeli resneje razmišljati o reševanju tega problema. Dokler te stvari ne bodo urejene, je razmišljanje o tem utvara. Imamo pa tudi problem, da ko mlad človek pride do zaposlitve, dela za tako majhen denar, da je v bistvu zaposleni revež. Nekdo, ki dela 8 ur na dan, in ima 600 evrov plače, ne more na nobeni banki dobiti stanovanjskega kredita.

V mladinskem organiziranju se odraža, da so organizacije financirane v manjšem obsegu kot v preteklosti. To je delno povezano s tem, da je danes določena količina denarja vredna manj kot pred krizo, delno pa je krivo tudi dejstvo, da je mladinskih organizacij danes več kot v predkriznem obdobju, kar lahko ponazorimo s primerjavo, da na mizi stoji torba, v kateri je 1000 evrov gotovine, za mizo pa sedita dva človeka. To pomeni, da lahko vsak vzame 500 evrov. Naslednje leto se torba, v kateri je isti znesek, ponovno pojavi na mizi, a za slednjo tokrat sedijo štirje ljudje in vsak iz nje lahko vzame le 250 evrov. Mislim, da omenjena primerjava zelo dobro kaže, kako se mladinske organizacije šibijo. Po moji oceni v preteklosti odločevalci niso znali dovolj prisluhniti mladim in tudi njihovih potreb niso dovolj razumeli. Za takšno stanje pa je ponovno vsaj delno odgovoren t.i. “srednji menedžment,” ki na svoje nadrejene ni naslavljal pravih vprašanj, izzivov in problemov. Mladi si obetamo spremembe pod taktirko novega direktorja Urada RS za mladino. Nikakor pa ne smemo pozabiti, da se je vedno bolj uveljavljala miselnost, da so mladi pasivni in da jih politika ne zanima. Pravzaprav kapitalizmu in neoliberalizmu ustreza apatična družba.

Žiga Štajnbaher je predsednik Mladega foruma SD in član Sveta Vlade Republike Slovenije za mladino