Balkan od Rimskih časov do turškega osvajanja
Pod vtisom zadnjih vojn na Balkanu morebiti naš spomin ne sega daleč nazaj, pogosto ne sega dlje od druge svetovne vojne. Vendar kotel pričenja vreti na Balkanu že po smrti Atile 454. leta. Sledil je pospešen propad rimskega cesarstva, ki je omogočil prihod prvih barbarov, Gotov in Vizigotov. Prvi barbari, ki so se nastanili za stalno na Balkanu, pa smo bili Slovani (ali Sloveni) konec 6. Stoletja.
Prihod Slovanov ni pomenil, da ne bo novih invazij, vendar so Slovani iz novih invazij na koncu izšli kot zmagovalci. Pomembna izjema so le Albanci, ki jih ni bilo mogoče poslovaniti, še več, od bitke na Kosovu Albanci širijo svoje etnično ozemlje na Kosovo, zibelko srbstva.
Slovani so na jugu Balkana naleteli na helenizirane Ilire, na vzhodu na helenizirane Tračane, na zahodu pa na romanizirane Ilire, od vseh prvotnih prebivalcih Balkana pa so le Albanci in Vlahi (danes Romuni) ohranili svojo kulturo in jezik brez večjega vpliva Slovanov.
Čeprav so v prvih treh stoletjih prisotnosti Slovani poslovanili avtohtona ljudstva, to ni pomenilo le poslovanjenja, temveč tudi aglomeracijo kultur, tj. tudi Sloveni so na teh področjih absorbirali elemente, ki so jih kasneje prelevili v značilne Dalmatince, Hrvate, Bolgare ali Srbe z vsemi razlikami med njimi.
Tako je prihajalo do etničnih razlik med Slovani na vsem Balkanu. Slovenska plemena so se naseljevala malo drugače, s severa, torej iz današnje Češke in Moravske. Ne smemo pozabiti, da je prišlo tudi do velikega genetskega mešanja in po vsej verjetnosti danes med slovanskimi ljudstvi na Balkanu ni »slovanski gen« toliko razširjen kot bi pričakovali, saj so Slovani bili kljub temu le manjšina. Zato je prihod Slovanov na Balkan primer, ko je manjšina poslovanila večino.
Stari Bolgari iz Azije, Mongoli, Huni, Kazahi, ki so osvajali Balkan, so dodajali k tej aglomeraciji krvi in kultur, a politično so vladali le prehodno. Avtohtoni prebivalci na področju današnje Bolgarije (čigar ime izvira iz staroselcev doseljenih iz Azije) so denimo popustili pred slovansko kulturo in se poslovanili. Stare civilizacije so morebiti propadale, ne pa ljudstva, ki so spreminjala kulturo in jezik in se pretvarjala v nekaj drugega.
Vse do Kosovske bitke 1389 in Bolgarskega razpada 1396 ni za dlje časa obstala nobena državna tvorba. V vsem term času, do prihoda Turkov, ni bilo na Balkanu dolgotrajne močne politične tvorbe, prav tako pa ne prevladujoče vere. Tako že v prvem tisočletju opažamo razdrobljenost na Balkanu, ki se bo ohranjala vse do danes.
Srbska enotnost se je končala leta 960, povrnili so se Bizantinci iz zato je Turkom bilo lažje premagati jih na Marici in nato tudi dokončno na Kosovu. Bosna je prehajala iz bizantinskih rok v madžarske, bosanski vazali so se občasno osamosvajali, prevladujoče religije pa ni bilo, tako kot denimo v drugih pokrajinah, kjer je kmalu prevladala različica bizantinske in grške pravoslavne vere. V Bosni je dolgo časa prevladovala tradicionalna slovanska bogomoljska vera, ki se je uspešno upirala katolištvu in pravoslavstvu.
Ko so prišli Turki, pa je največje število ravno bogomoljcev (!) prevzelo muslimansko vero, medtem ko so katoličani in pravoslavci svojo vero ubranili. To je pomemben razlog zakaj je v Bosni muslimanska vera razširjena in zato ne smemo pozabiti, da so korenine današnjega bošnjaštva z muslimansko vero in običaji kot nacionalno značilnostjo, ravno v nekdanjem slovanskem bogomoljstvu.
Turških pet stoletij
Od Kosova dalje je turško osvajanje trajalo vsaj štiristo let, a tudi umik Otomanov je trajal vsaj sto let. Od bitke pri Mohaču 1526 je prenehala madžarska vladavina na Hrvaškem in tudi na Hrvaško sej je razširil otomanski imperij.
Mohač je bil pomemben mejnik v zgodovini balkanskih narodov. Pod pritiski Turkov je prihajalo do velikih selitev ljudstev, predvsem Srbov, Hrvatov in Vlahov, tudi Germanov, ki so postali branitelji novih meja, recimo v primorskem Senju ali Beli Krajini. Obmejne pokrajine so se spreminjale v vojne krajine.
Prva srbska selitev po padcu Srbije leta 1459 (in druga velika selitev Srbov leta 1690 pod Brankovići) je pomenila ponovno mešanje ter novo olje na ogenj kasnejših mednacionalnih sporov, posebno pa je vplivala na globoko sovraštvo in nezaupanje med Turki in Srbi. Potem ko so Srbi zapustili danes mitično Kosovo, so se na njihove domove priseljevali Albanci in močno spreminjali etično sestavo ‘srbske zibelke’.
Na Hrvaškem in Madžarskem so Srbi postajali pomembna manjšina in ponekod večina (Denimo deli Like in Hercegovine), ki je svoje nacionalne značilnosti ohranila skozi naslednja stoletja in jih pogosto branila z oboroženimi vstajami, tako proti Turkom (»hajdukovanje«), Habsburžanom ali NDH, Nemcem in Italijanom. Zato ne preseneča, da so leta 1941 med prvimi pričenjali vstajo v razpadli kraljevini Jugoslaviji prav Srbi v Liki, a tudi leta 1992 je v istih krajih prihajalo do novih vstaj.
Turki niso mogli nikoli umiriti Balkana, delno zaradi svoje ekspanzivne naravnanosti in nenehnega poskusa širjenja v srednjo Evropo, kasneje pa zaradi upornih ljudstev (Medtem ko so Habsburžani Slovence lažje »umirili« – ne pozabimo, da kmečki upori na slovenskem niso bili naperjeni proti germanski prevladi), čeprav so tudi evropske države želele, da bi balkanska ljudstva bila bolj zvesti podložniki, tudi Turčiji, velikemu sovražniku zahodnih velesil in Rusije.
To je na prvi pogled nenavadno, toda s strateškega interesa velikih razumljivo. Takega mnenja ni bila Avstrija, ki je od poraza Turkov pred Dunajem 1683 (od turške zmage na Mohaču je minilo že precej časa) spodbujala ljudstva k odporu proti Turkom.
Ruski dejavnik je od ruske zasedbe Krima 1783, kljub bolečem porazu v vojni 1853-56, in postopnega ruskega prodora na Balkan, dal veliko moralno moč Srbom in Črnogorcem. Dejansko današnje balkanska politična slika pričenja nastajati v in po krimskih krizah. Od krimskih vojn naprej se tudi pričenjajo oblikovati odnosi med velesilami v Evropi. Od takrat naprej nastaja nova Rusija, pa tudi korenine hladne vojne v 20. Stoletju.
V 19. stoletju so evropske velesile želele, da Turčija, ki je že močno pešala, postane moderna država in da svoje dežele nadzoruje. Torej niso razmišljale o razpadu turškega imperija, vsaj ne v smislu osamosvajanja narodov. V slabi Turčiji so videle nove grožnje. Avstrija je v turških notranjih nemirih videla svojo priložnost in jih je tudi izdatno podpihovala, posebno od leta 1788 naprej.
Hercegovina in Srbija, posebej pa neodvisna Črna gora, so bile stalno vir vstaj. V Hercegovini so vstaje bile pogoste, posebno pravoslavcev, Srbi pa so po prvi 1804 in drugi vstaji 1815 praktično dosegli neodvisnost.
Po vstaji v Moldaviji 1821. Leta, ki je bila po dveh srbskih vstajah naslednja večja vstaja proti Turkom, je sledila vstaja na Peloponezu in 1829. je velik del Grčije bil svoboden in kmalu je nastala država Grčija. Sledila je popolna srbska samostojnost.
Hajduška Bosna
Po vstaji v Hercegovini in vojni Črne gore s Turčijo 1875, se je v nekaj letih politični zemljevid Balkana popolnoma spremenil. Turčija je bila tako oslabljena, da se je hercegovska vstaja z lahkoto širila po Balkanu, prvo pa seveda v Črno goro, ki je hercegovsko vstajo podprla in uporabila tudi za svojo vojno proti Turčiji in lastno teritorialno širitev v Hercegovino.
Globalna posledica hercegovske vstaje leta 1875 in vojn, ki so sledile do januarja 1878, v katerih so ruske enote prišle vse do Konstantinopla, in kot rezultat sanstefanskega miru 3. marca 1878, so nastale Srbija in Romunija ter avtonomna Bolgarija. Neodvisnost je priznana tudi de facto Črni gori, Rusija in Črna gora pa sta izdatno pridobili na ozemlju (legalizirano z berlinskim kongresom junija-julija 1878).
Pot do sanstefanskega miru je bila trnova za Turčijo, saj so se ji upirali tudi v Aziji. Posledice uporov in vonj balkanskih narodov so bili pokoli nad turškim prebivalstvom (260.000 pobitih v Bolgariji – govorimo o prvem velikem pokolu na Balkanu v moderni dobi, ki se je nato še nekajkrat ponovil) in beg (danes bi rekli etnično čiščenje) stotisočev z Balkana (100.000 iz BiH, ki je postala avstrijski protektorat, pol milijona iz Bolgarije) in še dve desetletji poprej s Krima (600.000). Bežali so v razmajano otomansko cesarstvo, ki sta ga pestili še lakota in državni bankrot. Vse skupaj je poslabšalo še turško krvavo maščevanje.
Po letu 1878 so se odnosi med državami nekoliko umirili, vendar ne več kot za tri desetletja, čeprav so se notranje težave še naprej kopičile, posebno v BiH, ki ni nikoli sprejela avstrijske okupacije, pa tudi v preostalih turških pašalukih, današnja Albanija, Bolgarija, Makedonija, ki so želele popolno osvoboditev po vzoru Srbije ali Romunije. Zametke hladne vojne v 20. stoletju je torej iskati v teh dogodkih, posebej od krimske vojne naprej in balkanskih dogodkih v drugi polovici 19. Stoletja.
Posledice so bile razpad velikih imperijev in osamosvajanje narodov iz nekdanjih »ječ narodov« in ustanavljanje nacionalnih držav ali novih večnacionalnih držav, kar se je končalo z zadnjo krizo na Balkanu v letih 1989-1995, ko so nastale na Balkanu nove države, v veliki meri enonacionalne, vendar ne v strogih etničnih mejah, ker je to skorajda nemogoče na Balkanu.
Etnično čiščenje po letu 1991 tako ni osamljen primer v zgodovini Balkana, pravzaprav je le en genocid več v vrsti podobnih (denimo tudi 1941-45) med 19. in 20. stoletjem. Zgodovina Balkana je torej vajena pokolov in etničnih čiščenj, kljub šoku, ki ga je še naša generacija doživela.
BiH je po berlinskem kongresu prešla pod avstrijski protektorat in tako je Avstrija dosegla kar je načrtovala in podpirala že konec 18. stoletja, pred prvo srbsko vstajo 1805, ki jo izdatno podprla. Hercegovska vstaja in Črnogorska vojna proti Turčiji leta 1875 in srbska preračunljivost (ko je Srbija odrekla začetno pomoč Črni gori, ki se je zato sama bojevala z mogočno Turčijo) in nato nova vojna s Turki 1876-78, ki pa je že zajela tudi Rusijo, je povečala prepad tudi med Črnogorci in Srbi.
Berlinski kongres je bil pomemben tudi za Makedonijo, saj je takrat na pritisk zahodnih velesil ločena od velike Bolgarije, nastale s sanstefanskim mirom, in po nekaj mesecih vrnjena Turčiji. To dejstvo sicer bolgarski nacionalisti obžalujejo, ker menijo, da so Makedonci Bolgari in bi morali biti del velike Bolgarije.
Rast Srbije po letu 1878
Težave so se še nadalje kopičile, ko je Srbija po berlinskem kongresu 1878 pričela uresničevati svoje ekspanzionistične apetite. Na tem kongresu je Srbija postala de jure samostojna država, čeprav je poslednji otomanski okupator zapustil kneževino Srbijo že leta 1868. V 19. stoletju je Srbija postala dežela priseljevanja (!), v primerjavi s preteklimi petimi stoletji, ko so jo Srbi predvsem zapuščali.
Dežela priseljevanja je bila do preloma 19. v 20. stoletje, ko je zaradi značilnosti notranjega razvoja postala ponovno dežela izseljevanja. To je bil tretji val srbskih selitev, tokrat čez morje, v ZDA. Podobna je bila usoda v istem obdobju tudi takratne avstro-ogrske Hrvaške in Dalmacije ter slovenskih pokrajin, posebej obmejnih in gospodarsko zanemarjenih (o tem in posebej o slovenskem izseljevanju v 20. stoletju pišem v knjigi Čez morje v pozabo).
Izseljevanje v tem času je v balkanskih deželah bilo zaradi intenzivnega razvoja kapitalizma in razslojevanja ter razpadanja kmečkih gospodarstev ventil za omilitev velikih nasprotij in grozeče lakote. Poenostavljeno rečeno so oblasti izseljevanje večinoma podpirale, da bi razrešile eksplozivna notranja nasprotja. Avstro-ogrska je denimo dajala ugodne kredite za vozovnice čez morje v Boki Kotorski, da bi se znebila upornih prebivalcev, podobno se je dogajalo pod fašistično talijo na Primorskem.
Čeprav so zahodne velesile opozarjale pred agresivnim razpoloženjem, so srbski apetit rasli. Leta 1912 Turčija praktično ostane brez Balkana, srbski apetiti pa se končno afirmirajo po drugi balkanski vojni 1913, ko se razblini bolgarska utopija o novem velikem cesarstvu. Srbski apetiti so tudi zajezeni z nastankom Albanije med leti 1912 (Svobodna Albanija nastane de facto 17. decembra 1912) in 1913 (razrešitev problema Skadra, ki ga je hotela zase tudi Črna gora, ter posledično nevtralizacija Albanije).
Če bi morali strniti turško prisotnost na Balkanu med bitko na Marici (prvi velik poraz srbske vojske proti prodirajočim Otomanom) in prvo balkansko vojno, je teh 541 let (1371 – 1912) bilo tudi obdobje relativne verske in kulturne samostojnosti, saj je zanimivo dejstvo, da turško muslimanstvo ni pritiskalo z veliko močjo na druge kulture in verstva kot je to bil primer nekaterih drugih ekspanzionizmov.
Leto 1908, ko je Avstrija anektirala BIH, je še en ključni trenutek, ki je pridodal k ‘balkanizaciji’ Balkana in posebej BIH. To leto je pomenilo pričetek novega eksodusa 100.000 Turkov in poturčenih Bosancev ter prihod 200.000 Slovencev, Hrvatov, Čehov in Nemcev. BIH je tako še bolj kulturno in versko premešana, s tem da so od konca 15. stoletja po begu iz Španije tudi Židje v BIH bili pomembna manjšina.
Ko je prišla druga svetovna vojna, ni bilo nenavadno, da je prav BIH bila tista, ki se je najbolj množično uprla skrajnima srbskemu in hrvaškemu nacionalizmu in genocidnosti, ki so se eksponirali v obliki četništva in ustaštva. Prebivalci BIH so med okupacijo prenesli tudi največje žrtve in tam so se med drugo svetovno vojno bile največje bitke za osvoboditev Jugoslavije.
Makedonija je srbsko okupacijo po drugi balkanski vojni 1913 plačala s številnimi življenji, z raznarodovanjem in poskusom posrbljenja. Podobno se je po srbski slavni zmagi na Solunski fronti, ki je dala Srbiji krila, pričelo dogajati s Črno goro. Po koncu prve svetovne vojne je Srbija na hitro pozabila na črnogorsko žrtev, ki je na račun lastne lakote in brezkompromisno pomagala tisočem Srbom ubežati pred avstrijsko vojsko na Krf.
Črnogorska državnost je zbrisana na hitro ter učinkovito z ultimativno abdikacijo kralja Nikole in s pobojem črnogorskih parlamentarcev marca leta 1919 (Takrat je tudi moj stari oče za las ušel smrti.). Takrat nastane tudi spor med črnogorskimi zelenaši (pro kraljevi) in bjelaši (prosrbski), ki se vleče še do danes, ko je Črna gora ponovno samostojna država.
Triindvajset let Kraljevine Jugoslavije (1918 – 1941) ni razrešilo vprašanja stalnih sovražnosti med balkanskimi narodi, čeprav rasno mešani med številnimi predslovanskimi in slovanskimi ljudstvi, pa vendarle pretežno slovanske kulture in jezika, kljub nekaj enklavam kot Albanija.
Druga svetovna vojna je pomenila prvi velik obračun med Srbi in Hrvati, ki se je pripravljal že sicer nekaj stoletij, in ki bi bil še bolj krvav, če ne bi bilo partizanskih sil, ki so oba nacionalizma s silo zatirale. Zahvaljujoč temu in po vsej verjetnosti tudi nastanku nove Jugoslavije, je prišlo do (nenavadno) dolgega relativnega zatišja med leti 1945 in 1989, ko je vse skupaj ponovno izbruhnilo.
Čeprav je to zatišje bilo navidezno, kajti v federativni Jugoslaviji se je bil politični boj med elitami za prevlado, ki pa zahvaljujoč Josipu Brozu Titu, ni izbruhnil v krvavi spopad. Se pa je to zgodilo desetletje po njegovi smrti.
Balkan po drugi svetovni vojni
Velesile, predvsem evropske, so upale, da bodo po drugi svetovni vojni nadzirale Balkan, predvsem ker je nova Jugoslavija dajala znake, da se bodo stara nasprotja uspešno zatirala. Zastavile so politiko do Balkana že med vojno in jo proti koncu vojne koordinirale z Rusijo. Toda Balkan se je ponovno pokazal v isti luči. Jugoslavija je odklonila ravnanje po diktatu velesil.
Albanija je popolnoma zavrnila vse zunanje pritiske in se izolirala. Grčija se je razdelila na dvoje in iz tega je izšla državljanska vojna. V želji po samostojnosti, balkanskim narodom ni bilo mar za geostrateški položaja Balkana in interese velesil. Zaradi te velike želje so se velike sile odrekle, vsaj začasno, tesnejšemu nadzoru Balkana.
Grčija je poskušala razreševati notranje težave, ki jih je s pomočjo zavezniških sil razrešila po komunistični vstaji leta 1945 na krvav način. Takrat je iz države moralo emigrirati na desettisoče državljanov, več tisoč so jih pobili, nato pa pričeli z raznarodovanjem Makedoncev in Turkov. Še en primer balkanske netolerantnosti.
V vsem tem času je bila posebnost le Slovenija, čeprav je vse do 1770, ko so Turki še zadnjič prišli pred Dunaj, tudi sama doživljala etnične injekcije. Vendar je njena etnična čistost pod Habsburško monarhijo bila veliko manj prizadeta kot ostalih Slovenov pod Turki. Toda slovensko ljudstvo ni ostalo brez vpliva germanskega večinskega naroda.
Že zgornja kratka zgodovina Balkana, ali bolje rečeno naštevanje ključnih dogodkov, od leta 454 pa vse do 1995, ko se je končala zadnja vojna na Balkanu, kaže, da tukaj nikoli ne bodo nasprotja popolnoma izginila. Žarišč je preveliko, napetosti stalne. Verjetno nikoli ne bo zavladalo zaupanje med Turki in Grki. Športni dogodki med Grki in Turki so podobni dogodkom med Srbi in Hrvati.
Nikoli ne bo tudi popolnega zaupanja med Makedonci in Grki, ki ne morejo pozabiti, da je nekdanja Trakija sedaj naseljena z Bolgari in Makedonci, zato slednjim odrekajo tudi ime. Nikoli ne bo popolnega zaupanja med Hrvati in Srbi. Nikoli pa se tudi ne bo odrekla Istri in Dalmaciji Italija, ki bo čakala na izbruh ‘balkanizma’ (izraz »balkanizem«, ki ga je uvedel Karl Marx), da bi prišla do vzhodnih delov Adriatika.
Zato ni čudno, da se je po 19. stoletju, posebej pa po letu 1913 (vojna za razdelitev plena med balkanskimi zaveznicami proti Turčiji), pričel v mednarodni politični in diplomatski terminologiji uveljavljati izraz ‘balkanizacija.’
Nič nenavadnega, saj imamo na tem področju devet držav, in če dodamo še skrajne konce Balkana, ki gravitirajo ali posegajo na Balkan in pripadajo Sloveniji, Italiji in Romuniji, imamo skupaj dvanajst držav, dvanajst zgodovinskih usod, dvanajst narodov in tudi dvanajst nacionalnih utopij, zmot, frustracij. Je pa značilno, da imajo v 21. stoletju vsi narodi na tem področju svoje samostojne nacionalne države (kar je v malem preslikava tega tudi še BIH), kar se še nikoli ni v preteklosti zgodilo.
Povzetek moje analize
Opisani ključni mejniki so tisti, ki so pripeljali do končne slike o ‘balkanizciji’ Balkana v začetku 20. stoletja. Začelo se je v 18. stoletju na Krimu in z novimi odnosi evropskih velesil, sledilo je prebujanje narodov na Balkanu pod obema imperijema, vrh dogajanj pa je v prvi polovici 20. stoletja. Vojne po letu 1991 so na prvi pogled manj logične ali nepotrebne (dejansko je vsaka vojna nepotrebna), a so le delček zgodovine, ki je pričela z Atilovo smrtjo 454 in ki se verjetno ne bo nikoli končala.
Žarišča ostajajo: Grki in Turki, Grki in Makedonci, Bolgari in Makedonci, Hrvati in Srbi. Lastne državnosti bodo doprinesle k postonem širjenju nacionalnih razlik, vključevanje v EU vseh teh držav verjetno lahko le zavre poglabljanje teh razlik, ne pa odpravi. Sličnosti jezika in kulture ali zgodovine v teh sporih niso argument za bolj prijateljske odnose.
Relativno posebna usoda Slovencev, vtisnjena med italijansko, avstrijsko in turško preteklo zgodovino, bo večni predmet debate o tem, koliko je zato slovenski narod drugačen in koliko del Balkana. Tudi vprašanje ali je Slovenija zaradi posebnosti bolj poklicana kot integracijski dejavnik na Balkanu, nima odgovora. Toda eno je nedvomno, vsaj naslednjih sto ali tudi dvesto let ne bo nikogar, ki bi za večno pomiril zamere in razmerja. To ne bo storila Evropska unija, kot niso storile tudi druge politične integracije.
Katere so torej stalnice v balkanski politiki:
– zunanje sile ne bodo nikoli popolnoma odnehale z vmešavanjem na Balkanu
– odnosi med narodi na Balkanu bodo vedno obremenjeni ne le s preteklostjo, temveč tudi s trenutno realnostjo in zapletenostjo mednacionalnih odnosov
– odnosi med Grčijo in Turčijo bodo večno ostali napeti
– odnosi med Albanci in Srbi ter Srbi in Hrvati bodo večno vir nestabilnosti
– Makedonija in Grčija bosta ostajali vsaka na svojem bregu
V takih razmerah Slovenija ne bo mogla igrati pomembnejšo povezovalno vlogo zaradi:
– pretekle zgodovine in geostrateških odnosov
– ker Slovenija ni velesila
– Slovenija je sama del balkanskega vprašanja
– ker sama ni razrešila svoje odnose z balkanskimi narodi
– ker velesile in EU ne želijo, da Slovenija (in druge balkanske države) postanejo pomemben dejavnik na Balkanu, ker tudi ne želijo, da ena od balkanskih držav prevzema iniciativo, ker v preteklosti to ni pomenilo zaščito interesov evropskih sil, temveč odmik od njih.
Ves ta čas, ko so se odvijali opisani balkanski procesi, je Slovenija bila tudi notranje razdeljena. Nov kapitalistični sistem je Slovenijo še dodatno notranje razdelil, vendar s to razliko, da bo ta razdeljenost težje presežena kot nekatere pretekle.
Novo razdeljevanje na bogate in revne bo moč preseči le s spremembo kapitalističnega sistema. Politične razlike je lažje preseči kot ekonomske, kajti ekonomija ima svoje zakonitosti, medtem ko je v politiki odločilna pogosto dobra volja. V ekonomiji dobra volja ni dovolj. Zato je v politiki kompromise lažje dosegati kot v ekonomiji.
Na žalost razdeljenosti na ekonomskih osnovah na obzorju ni zdravila, lahko jih le omilimo. Zato bodo vse ostale delitve, tudi delitev na »partizane« in »domobrance«, nekoč prej pozabljene ali omiljene, kot pa presežene ekonomske delitve. To še dodatno zapleta razvoj na Balkanu. Ne smemo pa odrekati pozitivnega vpliva evropskega združevanja.
Kar zadeva Slovenijo, predvsem njeno politično elito, imamo vtis, da je bila v preteklosti pretežno kratkovidna, da je postavljala svoje globalne cilje z zamudo, lahko bi rekli skromno in prepozno, ko so bili potrebni že drugi cilji ali spremembe že za obzorjem. To v nekaterih obdobjih ni bilo le slabo, ker je z mero oportunizma manj pretenciozne cilje lažje dosegala.
Zato je z lahkoto in brez velikega objokovanja dopustila odhod tisočih emigrantov čez morje v 19. in 20. stoletju. Zato je tudi z manj travme v primerjavi z drugimi zapustila tako Avstrijo kot Jugoslavijo. Verjetno je to vrlina, kajti skromne pretenzije omogočajo lažje sklepanje novih zavezništev. Tukaj je iskati odgovor zakaj Slovenija v svoji zgodovini nikoli ni imela ljudi svetovnega slovesa.
Upajmo, da je v luči takih dogodkov v preteklosti Balkana veliko lažje razumeti zakaj je Balkan predstavljal vir nemirov, vojn in emigracije skozi svojo dolgo zgodovino in zakaj je pričakovati, da se bo Balkan še nadalje pekel na žerjavici, včasih bolj, včasih manj. Če strnemo z enim stavkom, zgodovina Balkana je poosebljena v Srebrenici, Balkan je »Srebrenica«.
Marko Sjekloča
član Sveta SD za zunanjo politiko
