V zadnjih 15 letih si je vsakokratna vlada za cilj postavila reformo zdravstva. Reforma pomeni zavestno odločitev za potrebne spremembe. Vsakršne spremembe pa nujno povzročijo konflikte. Reforme ni mogoče izpeljati na način, da ne bi nikogar nič zmotilo. Posamezne skupine udeležencev v zdravstvu (delodajalci, stanovska združenja, dobaviteljske verige, …) se zbojijo, da bi se njihov položaj poslabšal ali da bi izgubili svoje pridobljene privilegije. In nenazadnje so pri reformah previdni tudi pacienti, ki se bojijo, da bi v času krčenja javnofinančnih sredstev reforma prinesla slabšo dostopnost do zdravstvenih storitev. Zato vse skupine izražajo potrebo po reformi, vendar le, dokler le-ta ne doseže njih. V zadnjih 15 letih se je vedno našel kdo, katera od skupin, ki je nasprotovala temeljnim postavkam reforme, še preden se je karkoli zgodilo v smeri izboljšav in razvoja zdravstvenega sistema. In tudi tokrat ni nič drugače.

Analiza zdravstvenega sistema v Sloveniji iz januarja 2016, ki jo je naročila ministrica za zdravje, jasno in nedvoumno, kot že večkrat doslej, potrdi, da imamo v Sloveniji sicer dober sistem zdravstvenega varstva z vgrajenim mehanizmom »socialne varnosti«, ki mora biti bistvo vseh socialnih reform, tudi zdravstvene. V ta sistem imamo vgrajeno »solidarnost«, ki je pogojena z obveznim zdravstvenim zavarovanjem in se zrcali v enakem dostopu do osnovnih zdravstvenih storitev za vse, ne glede na njihov socialni položaj. Solidarnost je potrebno ohraniti tudi v novih prihajajočih političnih razmerah in omejenih ekonomskih zmožnostih narodnega bogastva. V vsakdanjem življenju slehernega posameznika sta v prvi vrsti pomembna dostopnost do zdravstvene oskrbe ter kakovostna in varna zdravstvena obravnava. Zdravstvene storitve morajo biti dostopne vsem državljanom, dostopnost mora temeljiti na bolnikovih potrebah in ne na njegovi sposobnosti plačila. Tu – v dostopnosti pa se kažejo prve resne težave našega zdravstva – (pre)dolge čakalne vrste. In kje so vzroki?

Eden od resnih problemov in vzrokov je zagotovo postavitev mreže javne zdravstvene službe, ki je ni enostavno narediti, saj je bila nazadnje narejena pred več kot 15 leti, še manj v širši javnosti razložiti, zakaj je ta tako pomembna. Z njo je potrebno razložiti, kaj se dogaja z našim zdravstvenim sistemom, kar občutimo šele, ko stopimo v polno ali prazno čakalnico, ko vstopimo v naš javni zdravstveni sistem (zdravstveni dom, bolnišnico ali koncesionarju), kjer smo deležni čakanja zaradi dolgih čakalnih vrst, raznih plačil ali doplačil za zdravstvene storitve, ki bi morale biti krite iz obveznega in dodatnega zdravstvenega zavarovanja.

Da ima naš sistem pomanjkljivosti, se zavemo, ko čakamo na pregled, na obravnavo, na izvide, na pojasnila zakaj smo morali tako dolgo čakati, na nejasna napotila, kje se lahko naročimo na nove preglede in posege. Z vzpostavitvijo nove mreže javne zdravstvene službe – to ni nič drugega kot pregled zagotavljanja zdravstvenih storitev in njihovih izvajalcev glede na potrebe prebivalstva ter ovrednotenje upravičenosti dolgih čakalnih dob – bo vzpostavljen prvi pogoj za ugotavljanje, kakšna je dejanska dostopnost do javnega zdravstva. Tak pregled bo omogočil boljšo razporeditev in izkoriščenost virov za izvajanje zdravstvenih storitev in s tem hitrejši dostop do zdravnika in zdravstvenih storitev za državljane.

Ločiti moramo javno zdravstvo od zasebnega in urediti koncesije, da bodo koncesionarji in javni zavodi delali pod istimi pogoji, česar sedanja praksa ne omogoča. Javni zdravstveni zavodi delajo pod pogoji, ki jih določa Zakon o zavodih, koncesionarji pa pod pogoji, ki jih določa Zakon o gospodarskih družbah. V okviru Zakona o zdravstveni dejavnosti ali s posebnim zakonom je potrebno posodobiti upravljanje in vodenje javnih zdravstvenih zavodov. Nova zakonodaja mora v prvi vrsti vsebovati zahteve po profesionalnem in odgovornem menedžmentu v zdravstvu, ki bo učinkovito in uspešno vodil javne zdravstvene organizacije. Pri tem je potrebno taistemu menedžmentu dati menedžerska orodja: možnost kadrovanja, nagrajevanja in stimuliranja zaposlenih oziroma možnost vzpostaviti spodbuden sistem nagrajevanja v zdravstvu za vse, ki dobro delajo in kakovostno izvajajo zdravstvene storitve ali celo naredijo več za isto plačilo.

Nujno je potrebno preveriti ustreznost financiranja zdravstvenih storitev, jasno razmejiti in okrepiti sodelovanje med ministrstvom za zdravje in zdravstveno blagajno. Prispevke za zdravstveno blagajno je potrebno razširiti na vse oblike dela, iz obveznega zdravstvenega zavarovanja pa črtati določene stvari kot npr. znanstveno raziskovalno delo in izobraževanje specializantov, bistveni del investicij v zdravstvo, kar vse mora prevzeti državna blagajna. Okrepiti je potrebno notranji in zunanji nadzor v zdravstvu ter vzpostaviti mehanizem za spremljanje kakovosti v zdravstvu na nacionalni ravni; urediti in razvijati področje čezmejne zdravstvene dejavnosti.

Vseh navedenih izzivov v zdravstvu se zaveda tudi sedanja vlada, ki si je tako, kot predhodne vlade, spet za cilj zadala reformo zdravstvenega sistema. Žal gre tudi tokratni vladi zdravstvena reforma (pre)počasi od rok. Do sedaj je bila na predlog ministrice za zdravje izvedena Analiza zdravstvenega sistema v Sloveniji v sodelovanju s Svetovno zdravstveno organizacijo WHO (januar 2016) ter sprejeta Resolucija o nacionalnem planu zdravstvenega varstva 2016-2025 »Skupaj za družbo zdravja« (aprila 2016). Dopolnjen oziroma delno prenovljen Zakon o zdravstveni dejavnosti (predvsem v delu urejanja koncesij v zdravstvu) je v koalicijskem usklajevanju, Zakon o lekarniški dejavnosti je vlada sprejela in je v proceduri za sprejem v Državnem zboru, Zakon o zdravstvenem zavarovanju, ki ureja financiranje zdravstvene dejavnosti, pa je še v zelo zgodnji fazi priprave.

Vlada se je letos, zavedajoč se problema (pre)dolgih čakalnih vrst, sicer odločila za spodbujanje dodatnih pregledov in posegov ter zato namenila nekaj več denarja, s čimer naj bi se zmanjšale čakalne vrste za nekatera najbolj kritična obolenja. Bolnišnice pa žal niso sprejele izvedbo vseh možnih dodatnih programov, saj je večina programov (pregledov in posegov) podfinanciranih oziroma jih bolnišnice zaradi neustrezne organiziranosti, podkapitaliziranosti, neustreznega upravljanja in vodenja niso sposobne izvesti. Vse to narekuje nujnost sprejetja ustreznih zakonskih rešitev za posodobitev upravljanja in vodenja javnih zdravstvenih zavodov v smeri učinkovite ter uspešne organiziranosti in vodenja, ter Zakona o zdravstvenem varstvu, ki bo prevetril in uredil financiranje zdravstvene dejavnosti.

Učinkovita in prožna organiziranost javnih zdravstvenih zavodov, boljša razporeditev in izraba virov ter infrastrukture v zdravstvu, stimulativno nagrajevanje zaposlenih po dosežkih, profesionalen in odgovoren menedžment v zdravstvu z ustreznimi menedžerskimi orodji ter ustrezen sistem financiranja, ki bo temeljil na ustrezni zdravstveni mreži in razmejenimi viri financiranja, so ključni izzivi reforme zdravstva v Sloveniji. Ti izzivi pa so nujni za resnično zmanjšanje čakalnih vrst in s tem dostopnost zdravstvenih storitev vsem državljanom, ki so poleg kakovosti in varnosti glavni pokazatelj dobrega zdravstva v državi. Na vladi in resornemu ministrstvu za zdravje je, da čim prej zagrize v »kislo jabolko« izzivov in pospešeno pripravi ter spelje ustrezno zakonodajo za ureditev opisanih razmer v zdravstvu. Navkljub vsem nasprotovanjem vseh možnih interesnih skupin!

doc. dr. Milena Kramar Zupan
predsednica Sveta SD za zdravje