Novo upanje

Današnja situacija in razmere so tako slabe, da sploh ne vem, kje naj začnem. Definitivno si bomo leto 2020 zapomnili za zmeraj in upam, da nismo spremenili le svoj način življenja, ampak tudi način mišljenja. Kriza, ki nam odreka nek “normalen” način življenja, je vseeno pri nekaterih ljudeh vzpodbudila misel: ali gre lahko tudi drugače?

Ampak najprej se vprašajmo: kako je sploh lahko prišlo tako daleč? Odgovorov na to je mogoče toliko, kolikor vprašanj bi si lahko zastavili in vsak odgovor bi bil popolnoma drugačen. Tokrat bom provokativen. Odgovorni so tisti Američani, ki so leta 2016 izvolili demagoškega populista na mesto predsednika Združenih držav Amerike. Mogoče se zdaj nekateri smejete, nekaterim je ta trditev skrajno neumna, celo skregana z zdravo pametjo. Ampak ni, in dovolite mi, da vam pojasnim, zakaj si upam to trditi.

Tistega, ki ga ne bomo imenovali, je zgolj v enem mandatu porušil temeljna načela, na katerih je bila grajena svetovna politika. Nenapisana pravila so čez noč izginila; odstopil je od Pariškega podnebnega sporazuma; načrtno je rušil Evropsko unijo s podporo nacionalistom; poglobil je bližnjevzhodni konflikt; skoraj izsilil vojno z Iranom in ja spoprijateljil se je celo s severnokorejskim diktatorjem Kim Džong Unom.

Kljub vsemu pa smo narodi “stare celine” (no tukaj odmislimo Združeno kraljestvo in z njo povezano dramo imenovano Brexit) uspeli prehoditi težko pot, ki bi skoraj porušila povojni projekt gradnje miru in skupnega sobivanja. Naj vam na tem mestu, predstavim nekaj zelo odmevnih zgodb, ki to tezo potrjujejo, in v katerih je na koncu zmagal zdrav razum. Naši severni sosedje so kljub svoji nerazčiščeni zgodovini kolaboracije z nacifašizmom uspeli izvolit predsednika države, ki se je bil sposoben postaviti nasproti nacionalistom in zmagati. Lahko bi celo rekli, da je Avstrijce pamet srečala dvakrat, saj so zaradi zapletov glasovali celo dvakrat. Francoske predsedniške volitve, v katerih je kot kandidatka Nacionalne fronte nastopila Marine Le Pen, so za Evropsko unijo postale prelomne. Marine Le Pen je obljubila referendum o izstopu Francije iz povezave osemindvajseterice, po katerem bo francoski narod postal svoboden, ponosen in neodvisen od Evropske unije. Predstavila se je kot edina braniteljica narodne enotnosti in zakonitosti, katere zmaga bo najboljši način boja proti terorizmu. Njena protievropska in protimigrantska politika pa ni prinesla pričakovanega preboja na volitvah.

Lahkotno je namreč postalo kazanje s prstom proti Bruslju in mu s tem pripisovati odgovornost za nastalo gospodarsko ter migrantsko krizo. Krivdo za slabotno gospodarsko stanje posamezne države, pa je bilo potrebno pripisati institucijam Evropske unije ter poiskali zunanjega sovražnika, ki bo odgovoren za uničenje krščanske Evrope. Ljudje so v obupu po boljšem in varnem življenju iskali voditelja, ki bo predstavljal in branil nacionalne interese pred institucijami Evropske unije in migranti. Voditelj, ki se je v domači državi izkazal s svojimi avtokratskimi potezami, je bil Viktor Orban, ki je predstavljal branik pred islamizacijo. Podobno se je predstavljal italijanski notranji minister Matteo Salvini, ki je kljub notranjim težavam Italije, iskal navideznega sovražnika zunaj meja. Italijanska bipolarnost je namreč še vedno njena posebnost, saj se država delil na bogatejši sever in revnejši jug. Politična struktura je delno birokratska, delno mafijska, njena ekonomija pa zajema malo uradne in malo sive sfere. Popoln kolaps države pa so tako preprečili socialni demokrati, ki so bili pripravljeni sodelovati v drugi vladi Giuseppea Contea.

Omenjene zgodbe so zgodbe preteklosti, mi pa se moramo osredotočiti na našo prihodnost in na zgodbe, ki nam dajejo novo upanje. Ena takšnih je prvo skupno zadolževanje v Evropski uniji, ki bo po mojem mnenju Unijo naredila močnejšo in takšno kakršno naj bi bila, torej solidarno.

Za to novo upanje je vsekakor pomembno tudi izražanje volje ljudstva, ki se trenutno vrši na ulicah Belorusije. Upanje daje tudi Poljsko ljudstvo, ki se na ulicah bori za pravice žensk proti ultra-konservativni vladi.

Podobno nam v Sloveniji daje upanje opozicija, ki se je združila in nam tako vlila spoznanje, da zmoremo tudi drugače. In svojo refleksijo bom navsezadnje končal tam, kjer sem jo začel in to z ameriškimi predsedniškimi volitvami. Res upam, da se bodo državljani Združenih držav Amerike odločili modro in izbrali primernejšega kandidata ter upoštevali poznan pregovor: ”osel gre samo enkrat na led”. Le tako lahko znova vzpostavimo temeljna načela kultiviranosti/demokracije/diplomacije na katerih se je gradila svetovna politika.