Te dni prebiram in spremljam ogromno razprav in zapisov, povezanih s strahom. S strahom glede zdravja in ekonomske prihodnosti, s strahom pred političnim jutri, s strahom do soljudi in do ljudi druge kulture ter s strahom do drugačnega načina razmišljanja in drugačnega mnenja. Vse te razprave oz. vsa ta mnenja so razumljiva do neke točke in ta točka, ta skupni imenovalec, je neznano oz. strah pred neznanim.
Bojimo se, ker ne vemo, kako novi koronavirus sploh vpliva nas in kaj lahko od njega in zaradi njega pričakujemo. Smo na stopnji, ko ne vemo, ali bomo v naslednjih mesecih sploh še lahko plačali položnice, ker ne vemo, ali bomo sploh še imeli službe. Ne vemo, kdo je okužen, kdo nam želi dobro in kdo slabo. Ne poznamo neke tuje kulture in ne razumemo, zakaj so stvari takšne, kakršne so. Vse to v nas vzbuja dvom in strahove. Seveda pa obstaja tukaj tudi politična opcija, ki te strahove spodbuja, ki na teh strahovih jadra in se krepi. Toda kakšna je politika strahu v resnici?
Politika strahu je politika oddaljevanja, torej politika, ki ne objema, ampak gradi zidove in ruši mostove, politika, ki ne pozdravlja ali odzdravlja, ampak gleda proč. To ni politika zaupanja in solidarnosti, pač pa politika nadzora in nezaupanja.
Osebno ne verjamem v enostavne odgovore, ker banalizirajo probleme in nagovarjajo naše strahove. Odgovor, ki ga te dni, v teh neznanih oz. kriznih situacijah, išče vsakdo, ni enostaven, pa ga kljub temu lahko najdemo v sebi.
Pogum ne pomeni odsotnosti strahu, ampak sprejemanje strahu kot opozorilo, da bodimo previdni. Pogum pomeni storiti nekaj kljub strahu in se ne skriti, se ne oddaljiti ali preprosto pobegniti. Pogum pomeni, da se s strahovi soočimo in se naučimo z njimi soočati s primerno stopnjo previdnosti.
Danes, ko se pogovarjamo o ukrepih vlade ob epidemiji, je treba z netresočo roko in s trezno glavo sprejemati ukrepe. Treba je prisluhniti strokovnjakom in ne le slišati tistega, kar najbolje nagovarja naše strahove ali interese. Ko se v teh dneh pogovarjamo o varnosti, bodisi socialni bodisi ekonomski ali zdravstveni, bodimo pogumni, drznimo si ukrepati previdno in z razumom, predvsem pa zdravorazumsko. Sprejmimo soljudi kot nekaj pozitivnega in ne kot nekaj, česar bi se morali bati.
Slovenija zaradi prekomernih ukrepov in zaradi strahu pred interesi določenih odločevalcev zaznava več nezakonitih prehodnikov znotraj lastne države kot na šengenski meji Evropske unije. Na meji pravzaprav beležimo zelo nizko število prehodov, toda kljub temu si nekateri želijo “hermetično” zaprtje meje z vojsko s potrditvijo zloglasnega 37.a člena. To pa zato, ker si želijo ponarediti bistvo stanja, ki ga usmerja strah, saj se znajdejo zgolj v tovrstnih okoliščinah; zato zlorabljajo institut strahu in ga brezsramno uporabljajo za nabiranje političnih točk. Ne dovolimo jim tega, ne dajmo jim prostora za strah, ne dopustimo, da nas prevzame strahovladje, zato ohranimo nadzor nad samimi seboj in ravnajmo pogumno.
Lenart Zajc: Vladni prezir do slovenske kulture 
