Še ena v dolgem nizu brezsramnih in arogantnih potez, ki popolnoma razvrednoti slovensko kulturo, je imenovanje svetovalca za odnose z javnostmi na Ministrstvu za kulturo. V tem zapisu ne bom uporabil njegovega imena, tega si pač ne zasluži, na kratko ga bom imenoval le Svetovalec. Že njegovo imenovanje samo po sebi je jasno sporočilo te vlade o njenem odnosu do slovenske kulture in naše samobitnosti. Pač, pod zadnjo vlado istega predsednika vlade, ki ga uživamo zdaj, je bila samostojnost ministrstva za kulturo enostavno ukinjena. Nekoliko presenetljivo ob dejstvu, da s(m)o se vedno, ko je predsednik vlade v boju proti tem ali onim oblastnikom potreboval pomoč ljudstva, zanj prvi zavzeli ravno kulturniki. Tu imam v mislih tako Društvo slovenskih pisateljev, Novo revijo kot tudi posameznike. Našteti so se seveda zavzeli zanj, kot bi se zavzeli za vsakogar, ki bi bil neupravičeno preganjan s strani države, se pravi, da je bilo to storjeno iz etično altruističnih in humanističnih vzgibov in ne zato, ker bi pričakovali, da jim bo oseba, ko pride (če pride) nekoč na oblast to kakorkoli povrnila, izkazala hvaležnost ali vsaj simpatijo. Ne, ker altruizem se konča v trenutku, ko pričakuješ, da boš zanj nagrajen, v tem primeru ne gre za humanitarnost ali altruizem ali etiko, ampak zgolj in samo za »štarcuno«. Vsekakor pa po nesebični pomoči drugim nikakor ne pričakuješ, da se ti bo ta, ki te je potreboval in si mu nekoč stal ob strani, dobesedno podelal na glavo. Ravno slednje pa je imenovanje Svetovalca na mesto svetovalca za odnose z javnostmi Ministrstva za kulturo.

Poglejmo si nekaj njegovih izjav še iz časa, ko je bil pisec Nove24 TV:

»Morda so Cankar, Prešeren in drugi velikani slovenske besede res pripomogli k obstanku našega naroda (seveda bi bilo smešno in arogantno trditi, da kaj bolj kot vojskovodje, podjetniki, politiki, izumitelji in pridni kmetje), a to jim je uspelo brez ministrstva za kulturo, z bogatimi donacijami proto-kapitalističnih zasebnikov. Prešeren je pogosto pisal pro bono. Ker mu je bilo všeč. Ker je poezijo čutil.«

Svetovalec torej dopušča možnost, da so Cankar in Prešern nekaj doprinesli k obstanku našega naroda, seveda k njim ob bok postavlja še vojskovodje. Naj napenjam možgane kolikor morem, se kljub študiju zgodovine kakih izstopajočih med slednjimi z izjemo Rudolfa Maistra, Franca Rozmana – Staneta, pa še kakšnega partizanskega poveljnika, niti ne spomnim. Vendar ni moj namen diskutirati o slovenskih vojaških velikanih, hočem le izpostaviti kako se Svetovalec trudi degradirati velikane naše besede in z njo nacionalnega preživetja. Celo več, Svetovalec zanika kakršenkoli doprinos slovenske umetnosti h gospodarstvu, saj trdi:

»Raziskave, ki govorijo o pozitivnem vplivu javnega vlaganja v kulturo na BDP, so pesek v oči in rade v svoj izračun pozitivih vplivov vzamejo še kebab, ki ga je turist pojedel čez cesto, in kokakolo, ki si jo je kupil v bližnji trgovini, ko si je šel ogledat matinejo, brez meta-data raziskav, ali bi do nakupa prišlo tudi brez ogleda matineje. Če bi bila umetnost tako zelo dobičkonosna na lokalni ravni, bi imeli že cel kup podjetij, ki bi se s tem ukvarjala povsem brez javnega denarja. Poznate kakšno? V ZDA jih je kar nekaj. Vendar ta delujejo po principu prostega trga. In kljub temu ustvarjajo in razstavljajo kvalitetno umetnost. Takšno, ki jo nato tudi v Evropi požegnamo.«

Se pravi mimogrede odmahne in obenem z roko pomete vse raziskave, ki kažejo na gospodarski doprinos in uspešnost slovenske umetnosti in kulture, z oslovsko čeljustjo pretvori ekonomske merilnike v kebab in coca-colo, in na koncu vse skupaj spelje v glorifikacijo ameriške kulture in prostega trga, obenem pa nima pojma, da med dvomilijonskim trgom in nekaj milijardnim trgom (angleško govori velik del človeštva) obstaja bistvena tržna razlika, če že govorimo v jeziku denarja. Končno spelje konkluzijo, ki odraža vso njegovo intelektualno sposobnost:

»Verjemite v svobodno umetnost, ki se razvija skozi prosto-tržni kapitalizem. Le taka bo pokazala svojo pravo vrednost. Vrednost transcendentalne vse-človeške estetike. Estetike, ki so jo ljudje pripravljeni plačati s svojim denarjem. To je prava, nekontaminirana umetnost.«

Se pravi, dedukcija vsega skupaj bi zvenela nekako takole: »Edina (nekontaminirana) umetnost je narodnozabavna in tu in tam delček pop kulture, v kolikor jo je mogoče prodati, sicer pa naj živi amaterizem!«

Napak bi pa bilo sklepati, da je Svetovalec le odraz desne slovenske politike do kulture. Sploh ne! Drznem si trditi, da je bil Rudi Šeligo, ki je bil minister za kulturo v Bajukovi vladi, najboljši kulturni minister, ki ga je Slovenija kdaj imela. Tudi minister dr. Vasko Simoniti, ki je ministroval v prvi Janševi vladi ,je bil daleč od slabega, saj je zelo dobro razumel problematiko slovenske kulture in njene potrebe, ter skrbel za njeno tekoče in nemoteno delovanje, ob čemer je včasih za dobrobit kulturnih inštitucij celo presegal birokratske meje in ovire. Ravno zato lahko nastop Svetovalca v njegovi ekipi razumem le kot še en izraz prezira do slovenstva in slovenske kulture s strani predsednika vlade in njegove ekipe.