
Dr. Janez Kocijančič
Nekdanji predsednik Združene liste socialnih demokratov in Olimpijskega komiteja, politik in gospodarstvenik
Esej o ovaduštvu
9. maj je dan osvoboditve, dan zmage nad fašizmom in nacizmom. Na ta dan so tudi v Ljubljano, naše glavno mesto, vkorakale zmagovite slovenske partizanske enote, na čelu 10. slovenske narodnoosvobodilne udarne brigade (10. SNOUB) njen komisar, ki nas je pred kratkim zapustil, ugleden partizanski in povojni voditelj, dr. Marko Vrhunec. V Mestni hiši, na mestu, kjer je danes spominska plošča, je razvil slovensko zastavo z rdečo zvezdo. Plošča je vsem na očeh pred vhodom v prostore župana Ljubljane, njegovih sodelavk in sodelavcev. Takrat sta mesto in Slovenija po dolgih štirih letih okupacije zadihala s polnimi pljuči. Začelo se je obdobje obnove, razvoja in osamosvajanja, v katerem smo Slovenci postopno iz obrobnega naroda zrasli v moderno suvereno nacijo, članico Evropske unije.
Kljub ponosu, ki nas ob tem navdaja, mislim, da je to tudi priložnost, da opozorim na nekatere temačne, sporne in za slovenski narodni značaj napačne lastnosti, ki se jih moramo še znebiti.
Te dni živimo v posebnih razmerah osamljenosti (samoizolacije), kar nam dovoljuje nekaj več branja, ob tem pa tudi več razmisleka in analize. Ko spremljam dogajanja zadnjih tednov na slovenski javni sceni, se mi je zlasti vtisnilo v zavest dopisovanje slovenske vlade s Svetom Evrope, z eno izmed najuglednejših evropskih institucij. Po tem pismu naj bi večina slovenskih medijev izvirala iz komunističnih časov. Ko sem to čital, se mi je za trenutek zazdelo, »pa saj ne more biti res«. Pa vendar je bilo še kako res in je vodilo k nadaljnji eroziji ugleda slovenske države. Spomin se mi je vrnil v daljše preteklo obdobje in prišel sem do spoznanja, da gre za kontinuiteto delovanja določenega dela politične strukture naše države ozirom naroda.
Ovaduštvo je seveda grd pojav, nevreden demokratičnih političnih sil in posameznikov, še zlasti, če o sebi mislijo, da so intelektualci. Čeprav, zgodovinsko gledano, ovaduštvo sploh ni omejeno samo na intelektualne kroge, verjetno ni bilo omejeno tudi na posamezni ideološki nazor ali politično usmeritev. Vendar pa je zanesljivo značilno za medvojno kolaboracijo, za meščanske stranke takrat in za določeno politično usmeritev, stranko, oziroma del njenega vodstva. To sem zapisal zato, ker nikomur, tudi tistim, ki zadevo molče spremljajo, ne bi želel delati krivice.
Moj prvi spomin na ovaduštvo, boleč in tak, ki ne bo nikoli zbledel, je spomin na vojne čase, spomin na obisk mame, ki so jo prav tako ovadili, v belogardističnem zaporu. Dve leti star sem se po nekaj tednih mame resnično razveselil, ona pa je jokala, kar takrat nisem razumel. Razumem šele danes, saj so iz tega zapora vodili zapornice tudi na obešanje. Tudi v moji širši družini je kar nekaj ljudi, ki so zaradi ovaduhov in izdajalcev izgubili življenje, bili zaprti ali v koncentracijskih taboriščih. Tako je edini stric, brat moje mame Janez Pestotnik, študent gozdarstva, izgubil življenje v taborišču Bergen-Belsen. Pobili so ga a puškinimi kopiti, ker je omagal pri delu. Ovadili in izdali so ga njegovi sošolci.
Spomin gre dalje, na razmere na Gorenjskem, kjer je doma družina mojega očeta. Po eni najbolj znanih vstaj v Evropi, v srcu nemškega rajha – po bitkah v Rovtah, poljanski vstaji in Dražgoški bitki – v katerih je padlo skoraj 150 nemških policistov, se je odzval Berlin in Himmler je poslal na Gorenjsko, na Bled, elitne gestapovske funkcionarje, ki so razpredli mrežo ovaduhov na tem področju. Ljudje, povezani z Osvobodilno fronto, so izginjali. V zelo kratkem času je padel zaradi ovaduštva in izdaj skoraj ves vrh razvejanega partizanstva na Gorenjskem – Stane Žagar nad Crngrobom, njegov sin Stane v peščenih jamah nad Savo pri Okroglem, pobiti so bili ranjenci v partizanski bolnici v Mišačah in praktično je bil uničen tretji bataljon Prešernove brigade na Pokljuki. Potrebno je bilo veliko žrtev, svobodomiselnosti in energije, da se je partizansko gibanje na Gorenjskem v drugem delu vojne ponovno dvignilo in okrepilo.
Pomislimo samo, da je nemški okupator v letih vojne zaprl v Begunjah na Gorenjskem preko 12.200 pripadnikov narodnoosvobodilne miselnosti in da je med njimi usmrtil kar 749 talcev. Vse med njimi so ovadili ali pa izdali.
Druga reminescenca na ovaduštvo se mi je porodila ob spominu na vključevanje Združene liste socialnih demokratov Slovenije v Socialistično internacionalo v letih 1995-1996 na zasedanjih sveta in kongresa Socialistične internacionale v Lizboni in New Yorku. Od takrat je minilo že četrt stoletja. Takrat sta na Slovenskem obstajali, vsaj po imenu, dve socialdemokratski stranki: Združena lista socialnih demokratov (ZLSD) in Socialdemokratska stranka Slovenije (SDS). SDS, ko ji je predsedoval dr. Jože Pučnik, se je še pred nami na kongresu v Berlinu vključila v Socialistično internacionalo kot opazovalka, kar je bil takrat najnižji status članstva brez pravice glasovanja. Na ta način je dr. Pučnik poskušal preprečiti vključitev tudi ZLSD v Socialistično internacionalo. Vešče je zapiral politični prostor z namenom, da bi ZLSD pritiskal v levo na neke ortodoksne komunistične pozicije, ki smo jih v ZLSD že zdavnaj prešli, saj je ZLSD na svojem kongresu v Slovenj Gradcu v celoti sprejela politična izhodišča socialne demokracije.
Ko je dr. Pučnik svoj položaj prepustil Janezu Janši, se je položaj dramatično spremenil še na slabše. Začela so deževati ovaduška pisma Socialdemokratske stranke Slovenije na Socialistično internacionalo. Sporočilo je bilo, da naj bi bila ZLSD zgolj prebarvana komunistična stranka. Taki poskusi se niso končali do današnjega dne. Znano je, kako se je zadeva takrat končala. Na kongresu Socialistične internacionale v New Yorku 9. septembra 1996 je bila ZLSD, ne glede na javno nasprotovanje predsednika SDS Janeza Janše, sprejeta v polnopravno članstvo Socialistične internacionale, nekaj mesecev kasneje pa je bila Socialdemokratska stranka Slovenije iz nje izključena.
Očitno so nas vse skupaj v tujini bolje poznali, kot pa so nas želeli predstaviti ovaduhi od doma. SDS je, soočena s tako odločitvijo vodstva Socialistične internacionale, iz nje nemudoma izstopila. Za razlog so navedli, da je SI preveč pod vplivom komunistov. In to mednarodna organizacija, v kateri so bili in so še angleški laburisti, nemški, skandinavski in avstrijski socialdemokrati. Predsednik Socialistične internacionale je bil Pierre Mauroy, nekdanji predsednik francoske vlade, generalni sekretar pa Luis Ayala, Čilenec iz kroga Salvadorja Allendeja. Komisijo za demokracijo in mir, ki je vodila vključevanje novih članic, sta kot so-predsednika vodila dr. Heinz Fischer, takratni predsednik avstrijskega parlamenta in kasneje dvakratni predsednik Republike Avstrije, in Piero Fassino, mednarodni sekretar Demokratične stranke Italije, kasneje večkratni minister italijanske vlade in župan Torina. Takšna Socialistična internacionala naj bi bila torej preveč »komunistična«.
Sicer pa je bil temeljni razlog za izključitev SDS iz Socialistične internacionale njen poskus, da bi organizirala posebno, vzporedno internacionalo, ki bi vključevala desno usmerjene socialdemokratske stranke iz Vzhodne Evrope. Poskus seveda ni uspel in menim, da bo enako spodletel sodobni poskus vključevanja Slovenije v višegrajsko skupino, saj nas z njimi ne povezuje ne zgodovina, ne vrednote in ne razumevanje demokracije.
Ko se je vrnil iz New Yorka, je Janez Janša v svojem stilu izjavil, da je SDS svoje zadržke proti ZLSD javno izrazila, medtem, ko naj bi ZLSD proti SDS vodila eno izmed najpodlejših kampanj. Poleg ovaduških pisem SDS je gospod Janša v New Yorku trdil, da ZLSD nima prav nobenih možnosti, da se prebije v parlament. Na naslednjih volitvah je ZLSD dobila čez devet odstotkov, pa še DESUS je za razliko od volitev v letu 1992 nastopil samostojno. Zato naj prvič javno objavim oceno iz promemorije enega mojih najboljših sodelavcev, kasneje veleposlanika Vojka Venišnika, ki je takrat vodil mednarodno delovanje ZLSD:
»Še posebej so se podvzeli letos poleti, ko so uvideli, da gre zares oziroma, da je sprejem ZL v polnopravno članstvo SI že dogovorjen oziroma imanenten. Verjetno so doslej podcenjevali dejstvo.
Kakorkoli pač so julija 1996. leta vodstvu SI podelili promemorio, v kateri utemeljujejo:
- svoje nasprotovanje sprejemu ZL v SI
- svojo zahtevo, da oni pridejo v polnopravno članstvo SI in predlagajo, da v najslabšem primeru kongres preloži razpravo o sprejemu dveh strank v polnopravno članstvo.
Avgusta t. l. so zgoraj omenjeno promemorio nekoliko razdelali in poglobili (zlasti o smislu pljuvanja po ZL) in jo, kot s stranki J. Janše podpisani protest, v obliki cirkularja poslali članicam SI. Namen je bil jasen: onemogočiti sprejem ZL v SI oz. zagotoviti dvig statusa SDS (razpolagamo z obema tekstoma).
Zgoraj omenjena teksta kažeta:
- da SDS priznava, da je zaprosila za polnopravno članstvo v SI,
- da je v svojih poskusih miniranja ZL propadla,
- da je v svojih poskusih, da si zagotovi polnopravno članstvo tudi propadla torej, da je propadla na celi črti.
Teksta sta namreč dokaz, da je SDS zares počela to, kar danes zanika. Ni namreč res, da si SDS v SI sama izbira status in da je (ostala) SI kot opazovalka po lastni volji. Še kako se je borila za polnopravno članstvo! Enostavna resnica je, da jo je kongres SI odklonil! Na vprašanje zakaj naj odgovarjajo sami, brez sprenevedanja in trošenja neresnic. (Oba že omenjena teksta enako kot nekakšna analiza, ki so jo delili na kongresu sta tudi polna neresnic).
Mi SDS blatili nismo. O njej nismo pošiljali okoli nobenih uradnih dokumentov ZL. Razumljivo je, da o politiki te stranke imamo svoje mnenje, ki ga ne skrivamo doma in tudi ne v tujini, ko nas prijatelji povprašajo. Za svoje javne izjave o evropski socialdemokraciji in njenih voditeljih, naj v SDS odgovarjajo sami. Če so koga žalili, podcenjevali ali obrekovali, je to njihov problem.«
Tako je na poglobljen in natančen način zapisal Vojko Venišnik, ki nas je na žalost zapustil že pred več kot osemnajstimi leti. Njegove navedbe so bile več kot točne in resnične. Veljale so takrat in očitno, pa naj bo še tako osupljivo, veljajo tudi danes.
Poudarjanje komunističnega izvora in značaja ZLSD oziroma danes SD je toliko bolj čudno glede na dejstvo, da je bil sočasno v primeru z redkimi izjemami, celoten vodstveni sestav SDS, vključno s predsednikom Janezom Janšo, včlanjen v Zvezo komunistov Slovenije in da so jo, razen gospodov Janše in Rupla, ki sta bila izključena, zapuščali zelo pozno, za nekatere pa sploh ni jasno, kdaj so jo zapustili.
Pri tem je potrebno poudariti, da sta se oba pritoževala na kongresa ZKS in ZKJ in da je bil gospod Janša izključen zaradi t. i. levega ideološkega odklona, saj se je zavzemal za razpustitev Jugoslovanske ljudske armade in za koncept oboroženega ljudstva, kar je tedaj veljalo za leninistično doktrino, čeprav danes po mnogočem spominja na usmeritve Severne Koreje.
In tako nas v mojih razmišljanjih vse skupaj pripelje do kontinuiranega negativnega odnosa SDS do večine slovenskih medijev in novinarjev. Trdijo, da naj bi bili vodilni slovenski mediji nadaljevanje komunizma in vodeni celo s strani pripadnikov bivše UDBE (ki je bila ukinjena pred tridesetimi leti). Tako zopet v ospredje stopi ovaduštvo, z imeni, priimki in neposrednimi diskvalifikacijami novinarjev v mednarodnem prostoru, celo pred tako uglednimi ustanovami evropskega sodelovanja, kot je npr. Svet Evrope, kar je očitna tradicionalna usmeritev slovenske skrajne desnice. Pisma, depeše, odgovori ali kakor koli se že imenujejo, ki s tako vsebino romajo na najuglednejše evropske institucije, tja prihajajo v imenu slovenske vlade.
Z drugim pismom Vlade RS Svetu Evrope je bilo konec sprenevedanja in tudi konec umivanja rok. Čeprav je bilo začetno zanikanje predsednika vlade in ministra za zunanje zadeve zelo vprašljivo, je s tem pismom vlada obe citirani stališči prve depeše posvojila in ponovila. S tem o odgovornosti za napisani stališči ne more biti več nikakršnega dvoma.
Sicer pa, ali je bil komunizem pri nas kdaj koli prepovedan, ali bi bila pri nas prepovedana komunistična stranka, če bi obstojala? Upam, da je vsaj to nesporno, da se je v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji, vsaj po letu 1948, gradil socializem in ne komunizem. Tudi po družbenih in političnih spremembah v Sloveniji v začetku devetdesetih let ni bilo nikdar t.i. lustracije, saj bi, če bi do nje prišlo, izgubili skoraj celotno vodstvo SDS, pa še marsikoga drugega iz vodstva DEMOS-a. Če komunizem, ki ga pri nas praktično ni ob dejstvu, da tudi ni pomembnejše komunistične stranke, ni protiustaven, protizakonit ali protipraven, kako je možno ovajati v tujini slovenske medije, da imajo komunistično poreklo. Med njimi Radiotelevizijo Slovenija, ki ima po raziskavah javnega mnenja največjo gledanost in kredibilnost?
Tako je npr. minister za zunanje zadeve dr. Anže Logar s svojim pristopom, ko je prišel poročati na skupno sejo mednarodne komisije in komisije parlamenta, potem ko je povedal svoje in »zaradi nujnih zadev«, ki so bile po njegovi presoji očitno pomembnejše od parlamenta, poleg svojega odnosa do sogovornikov, povedal zelo malo, prej bi rekel, da je zamrznil vprašanja, kot pa da je nanje odgovoril. Presenetljivo je prevzel odgovornost za sporočilo vlade, ki je šlo v Strasbourg preko diplomatskih kanalov ministrstva za zunanje zadeve in povedal, da bi sicer osebno zadeve formuliral drugače.
Vlada je kolektivni organ, ki skupaj s predsednikom vlade in svojimi ministri odgovarja za svoja stališča. Urad vlade za komuniciranje (UKOM) nima in ne more imeti svojih stališč, njegova naloga je le, da oblikuje stališča vlade. Zato je zelo čudno, če UKOM pred parlamentarnimi telesi brani stališča vlade.
In končno, kaj aroganca (npr. zunanjega ministra, čeprav ni edini, da mu ne bom delal krivice) pomeni ali prepotenco brez ustavne in pravne osnove po tisti »kaj nam pa morejo«, ali pa izraz nemoči, da se neko relevantno vprašanje razjasni.
Verjetno je bilo ovaduštva povsod nekaj, vendar nikjer toliko kot ga je bilo svojčas na strani slovenske kolaboracije in kot ga je danes pri nekaterih, ki se enačijo s SDS. Zakaj bodo bolje vedeli povedati oni sami.
Zanimiva je tudi usoda slovenskih kandidatov za mednarodne sodnike, kjer je SDS kar nekajkrat poskušala, ali pa celo uspela, zrušiti uradne kandidate Republike Slovenije. V bistvu nekaj neverjetnega, saj jih je SDS poskušala rušiti ali pa rušila tudi potem, ko so uspešno prebili vse formalne in vsebinske postopke v Sloveniji. Občutek imam, da si neka stranka poskuša pridobiti status, kot da bi bila nad vsemi pristojnimi organi Republike Slovenije. Tako so poskušali zamenjati oba člana Beneške komisije prof. dr. Dragico Wedam-Lukič in prof. dr. Cirila Ribičiča, pošiljali so silno nespodobne video posnetke na sodišče za človekove pravice v Strasbourg in učinkovito zminirali kandidaturo dr. Nine Betteto.
V najtežjem času v boju za obstanek slovenskega naroda je Osvobodilna fronta slovenskega naroda na zasedanju vrhovnega plenuma OF 1.11.1941, sprejela prvih sedem temeljnih točk, med katerimi bi želel spomniti na četrto točko: »Z osvobodilno akcijo in aktivizacijo slovenskih množic preoblikuje OF slovenski narodni značaj. Slovenske ljudske množice, ki se borijo za svoje narodne in človeške pravice, ustvarjajo nov lik aktivnega slovenstva.« Po zgodovinskih virih sta se za to točko zavzemala in jo skupno zapisala Boris Kidrič v imenu slovenskih komunistov in Edvard Kocbek v imenu slovenskih krščanskih socialistov. Kot je kasneje zapisal dr. Lojze Ude, je šlo za pristop, ki naj bi Slovence iz naroda hlapcev pripeljal do suverene nacije. Če je bilo to kdaj pomembno, je to v začetku 21. stoletja.
Spreminjanje slovenskega narodnega značaja je zelo zahtevna in ambiciozna naloga. V marsičem je ta program uresničen v skupni zmagi nad nacizmom in fašizmom, prav gotovo pa tudi v polni uveljavitvi suverenosti Slovenije in v spremembi Slovencev iz naroda v nacijo v začetku devetdesetih let dvajsetega stoletja. Gotovo pa je pri spreminjanju tega značaja ostalo še nekaj odprtih nalog, ena izmed njih je odnos do ovaduštva.
Ob tem bi rad izrazil še svojo osebno stisko, kaj naj človek stori, če njegova vlada v svet (npr. Svetu Evrope) sporoča informacije, ki so izrecno neresnične. Kot na primer, da je bil Janez Kocijančič v času Jugoslavije predsednik Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije ali pa kasneje predsednik Programskega sveta RTVS!
Seveda obstaja gradacija med ovaduštvom in izdajstvom. Vendar gre za dve globoki in sramotni družbeni deviaciji v isto smer. V ozadju obeh je ideja, da naj bi umazane naloge namesto naših ljudi opravili tujci.
Zato sem prepričan, da bi morali ovaduštvo vseh vrst in vseh ideoloških korenin izpraskati iz našega nacionalnega značaja.
Preberi še:

Jevšek: Ko se ozremo nazaj, smo lahko ponosni. Ko razmišljamo o prihodnosti, moramo biti ambiciozni in pogumni.

Tanja Fajon: Mandat Sloveniji za izgradnjo pravičnejše mednarodne skupnosti
