Dr. Mirko Pečarič: Popotnica za področje varnosti (in še česa drugega)

                                                                                                                                        “Nezaupanje in previdnost sta starša varnosti.”
                                                                                                                                                                                    Benjamin Franklin

Če se ljudje odrečemo delu svobode na račun varnosti in miru, mora ta žrtev temeljiti na vrednotah in ugotovljenih dejstvih (sicer pristanemo iz nasilja izven zakona le v zakonu nasilja). Za Rousseau-ja, kot enega najbolj gorečih zagovornikov ideje ljudske suverenosti, je absolutna oblast tista, ki prodre v samo bistvo človeka in zadeva njegovo voljo nič manj kot njegova dejanja. Primo Levi (judovski pisatelj, preživel Auschwitz) nas opozarja, da ‘so veliko bolj nevarni [kot pošasti] navadni ljudje – funkcionarji, ki so pripravljeni verjeti in ukrepati, ne da bi postavljali vprašanja’. Kritično zastavljanje vprašanj in pretresanje dejstev je nujno za iskanje ravnotežja med svobodo in varnostjo.

Ljudje si ne zastavljamo več vprašanj, ko se (če se oprem za znanega psihologa Zimbarda) znajdemo v kalupu Sistema kot kompleksnega razmerja sil, ki ustvari Situacijo, v kateri pristanemo na njene predpostavke, čeprav jih nismo sami postavili (niti zavestno osmislili), pač pa v njih zgolj (ne)reagiramo. Kdor torej “ustvarja situacijo”, postavlja zunanji okvir (Webrovo železno kletko), znotraj katerega ljudje mislimo, da vemo kaj počnemo, ker smo se za to (domnevno) odločili sami. A že Tocqueville – kot velik poznavalec demokracije 19. stoletja – je dobro vedel, da je še posebej nevarno, če zasužnjimo ljudi v majhnih detajlih njihovega življenja (svoboda se zato začne prej v majhnih, kot velikih stvareh).

Foucault (najvidnejši francoski “arheolog razkrivanja oblastnih razmerij”) je podobno menil, da se oblastni mehanizmi ne skrivajo v “velikih besedah demokracije, suverenosti, svobode” ipd., pač pa v dejanskih mehanizmih upravljanja z ljudmi, nadzorovanja, kaznovanja, discipliniranja in regulacije (biopolitika). Ne dovolimo torej, da bodo institucije/njihove ureditve Situacij še vedno obstajale v nespremenjeni smeri, zgolj zato “ker lahko”, zgolj zato, ker pristanemo na predpostavke, ki so jih postavili drugi – za nas.

Preden preidem na področje varnosti in notranjih zadev, naj spomnim še na najbolj preprosto in hkrati jasno definicijo ideologije (slednja namreč postavlja pravila in napotke za uveljavljanje pravnega sistema in vladanja, tudi na področju varnosti) – gre za znano frazo iz Marxovega Kapitala: ‘oni tega ne vedo, a to kljub temu počno’. A če gre tu mogoče še vedno za pristno ne-zavedanje realnosti, današnji “subjekt” (gre bolj za mrežo predlagateljev in odločevalcev) sloni bolj na Sloterdijkovi formuli cinizma: ‘oni prav dobro vedo, kaj počno, a to kljub temu še vedno počno’ (če le “zato, ker lahko”, gre za despotsko verzijo birokracije kot nikogaršnje vladavine).

Če je v sistemskem smislu organizacija posameznih delov, ne pa njihovih fizičnih lastnosti tista, ki v večji meri (kot slednje) determinira vedenje, je treba za ljudmi identificirati raznolika razmerja, ki znotraj Sistema ustvarjajo ta nevidni subjekt – “oni”. Ljudje dandanes prav dobro vedo, da so za fizičnimi stvarmi (npr. žičnate ograje) ljudje, tj. človeške usode, a se do njih (velikokrat cinično) obnaša(mo) kot da so le fizične stvari. Če se je starodavna oblast uveljavljala z vidnim “ognjem in mečem”, se danes bolj prefinjeno (a zato nič manj boleče) s predpisi, s Foucaultovsko regulacijo (tu smo [kot neučinkovita vladna birokracija] poleg davčnih stopenj v samem vrhu Evrope – tako Svetovni gospodarski forum, 2017), ki odgovornost subjekta-odločevalca skriva v mreži prepletenih pristojnosti.

Omenjeni cinizem je v povezavi z (regulativnim) ustvarjanjem sistema (Situacije) ustavno-spornih zakonskih rešitev na področju varnosti in notranjih zadev viden npr. v sprejeti noveli Zakona o tujcih glede pravic beguncev, v noveli Zakona o nalogah in pooblastilih policije (neargumentirana optična prepoznava registrskih tablic, uporaba brezpilotnih zrakoplovov, uporaba podatkov o letalskih potnikih), nasprotovanju izročitve internih aktov ministrstva Komisiji DZ za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb, noveli Pravilnika o policijskih pooblastilih (ki pretirano in brez jasnih razlogov olajšuje pridobitev podatkov o komunikacijah pogrešane osebe, njenih osebnih predmetih, prostorih in prevoznih sredstvih, vpogled v podatke pogrešane osebe, shranjene na računalniku ali drugem mediju informacijske tehnologije), ali pa noveli Zakona o kazenskem postopku, ki v smeri inkvizicijskega postopka daje (pre)velike pristojnosti policiji in tožilstvu.

In če nekoliko omilim cinizem: “vsaj nekateri izmed njih prav dobro vedo, kaj počno, a to kljub temu še vedno počno”. Razmišljanje se brez težav lahko prenese tudi na druga področja – poskusimo torej spremeniti Situacijo, Sistem, določimo nove predpostavke, da ne bodo ljudje le vedeli od kje izvirajo, pač pa da bodo ti v in za njih tudi aktivno sodelovali (preprost ukrep bi bil npr. že navedba avtorjev predloga neke odločitve).

Če se na koncu oprem na Fukuyamovo idejo političnega razvoja, bo ta prisoten le tam, kjer bo država nenehno skrbela za ravnotežje med močno (operativno) državo, med vladavino prava in demokratično odgovornostjo. Če svet vidimo skozi predpostavke, naj bodo te naše. Ko vstopamo v čas pisanja predvolilnih programov, je treba opozoriti, da obstaja razlika med odločitvijo in njeno izvršitvijo; če tem, mogoče suhoparnim besedam/predpostavkam zamenjamo vidik, postane (katerikoli) program/strategija nič drugega kot formaliziran zapis našega upanja. Stalno izpraševanje predpostavk je glede na kontekst spreminjajočih se stvari nujno, a tudi to ni dovolj. Naj bo namreč vizija/upanje še tako jasno, lahko postane brez izvedbe in stalnega prilagajanja le stvar halucinacije.

Vstopamo torej v čas, ko naj upanje dobi jasen zapis, njegova implementacija pa konkretno uresničitev. Isti Benjamin Franklin, ki je glede varnosti opozoril na nezaupanje in previdnost, je glede iskanja sreče (v našem ustavnem okviru bi lahko govorili o temeljnih človekovih pravicah) rekel, da ustava daje ljudem le pravico do njenega iskanja, medtem ko jo morajo ujeti sami. V Dejanja pojdimo torej preudarno, a hkrati samozavestno in odločno! Le tako bomo dobro vedeli, kaj hočemo – pa tudi kaj počnemo.

Predsednik Sveta SD za notranje zadeve dr. Mirko Pečarič