Še dobro se spominjamo leta 2015, ko so v zahodne države EU množično pričeli prihajali migranti, zaradi česar so bile marsikatere države primorane ponovno vzpostaviti notranje meje. Danes ob ukrepih zoper širjenje korona virusa smo priča še ostrejšim ukrepom zapiranja notranjih meja. Sedaj niso samo zahodne države schengenskega sistema tiste, ki so okrepile nadzor na državnih mejah, temveč se tega ukrepa poslužujejo vse države, bodisi z popolnim zaprtjem mejnih prehodov ali močno kontrolo obstoječih odprtih mejnih prehodov. Na podlagi 25. člena Zakonika o schengenskih mejah, lahko država začasno ponovno uvede nadzor na notranjih mejah, v kolikor obstaja resna grožnja javnemu redu ali notranji varnosti, pri tem pa mora upoštevati načelo sorazmernosti.

Ali so migracije in širjenja virusa kakorkoli povezana? Seveda lahko pritrdimo, da so danes ukrepi zapiranja in kontrole meje posameznih držav še bolj drastični, kot pa so bili pri ukrepih v zvezi z migracijami. Pa vendarle se je težko znebiti občutka povezanosti obeh vprašanj. Dejstvo je, da današnji ukrepi posameznih držav, poskušajo z omejitvenimi ukrepi virusa omejiti tudi migracije, kar pa je v navzkrižju s smislom Schengenskih določb o odpravi nadzora na notranjih mejah. Nenazadnje so zaradi tovrstnih ukrepov prizadeti predvsem državljani držav EU. Naj se zavarujejo zunanje meje EU, v sami Evropi pa naj se razvija območje svobode in pravičnosti na vse izzive, pa naj si bodo to migranti ali virus.

Schengen je zgodba o uspehu EU, saj omogoča, da se lahko osebe in blago znotraj tega prostora prosto gibljejo. S prostim gibanjem med državami območja državljani držav, ki so članice tega območja, tako uresničujejo svoje svoboščine. Prosto gibanje oseb je ena izmed temeljnih pravic, ki jo EU zagotavlja svojim državljanom. Del tega sistema je nenazadnje tudi Pogodba o delovanju Evropske unije, ki v svojem 67. členu zagotavlja območje svobode, tako, da se pri prehajanju notranjih meja ne izvaja kontrola oseb.

Minilo je dobrih 25 let, ko so med sedmerico evropskih držav padle meje in ta trend se je kasneje nadaljeval, tudi za Slovenijo. Slovenci smo v tem času že skoraj pozabili, kako je bilo v preteklosti mučno prehajati mejo in vendar smo se v času begunske krize in danes spričo virusa ponovno znašli na resni preizkušnji. Kaj si želimo, da bomo lahko prosto potovali po državah EU ali da bomo do skrajnosti omejili prosto gibanje med državami. Dogodki zadnjih let nam dajo vedeti, da imajo predstavniki nekaterih držav EU v mislih uvedbo popolnega nadzora notranjih mej, pri tem so jasni primeri nekaterih držav, ko se izvaja kontrolo na majhnem delu svojih notranjih meja npr. Nemčija izvajala nadzor na meji z Avstrijo, prav tako je Francija zaprla mejo z Italijo, Avstrija je občasno na mejnih prehodih izvajala nadzor s Slovenijo. Te omejitve od leta 2015 niso bile do uvedbe današnjih ukrepov zajezitve virusa, praktično nikoli umaknjene in s pojavom virusa tudi naenkrat niso več sporne, tovrstno delovanje se je legaliziralo.  Seveda so se države na skupnih srečanjih EU trudile, da bi bilo na mejah vzajemno sodelovanje, vendar zgolj s figo v žepu nekaterih držav, ki so izvajale ukrepe. Sorazmernost ukrepov od leta 2015 do danes pri uvedbi nadzora notranjih meja ni spoštovana, kar lahko v prihodnje pomeni, da bo prava ideja Schengena in nenazadnje EU še dolgo časa le črka na papirju.