Večina nas je doma. Mi, študentje, imamo precej več študijskih obveznosti kot sicer. Starši imajo veliko več opravka s svojimi otroki, nekateri pa zraven šolanja otrok doma tudi delajo. Tisti, ki so v službah normalno, doživljajo precej več stresa. Stopnja onesnaženosti zraka nad večjimi industrijskimi mesti po svetu se je občutno zmanjšala. Ulice mest so prazne in tihe, kar za moje mesto, Maribor, niti ni kaj pretirano novega. Javno življenje je zaspalo, česar si noben zahodnjak ni zmogel zamisliti niti v sanjah.

Trenutna kriza razkriva pravi obraz neoliberalizma. Ta krči pravice, privatizira in kupčka kapital v roke maloštevilnih. Sistem, ki danes poganja zahod in ki nam omogoča toliko obilja, spodkopava solidarnost in človekovo življenje sprevrača v tekmo, zaradi katere se otroci že pri šestih letih merijo med seboj, kdo bo narisal boljšo risbo z voščenkami. Neoliberalna logika se v teh časih izkazuje za izrazito nefunkcionalno. Danes in jutri ne bo upal nihče zagovarjati nevidne roke trga. V času, v katerem smo se znašli, vsi glasno poudarjajo medsebojno pomoč. Hoteli ali ne, neoliberalni kapitalizem se je vsadil ne le v ekonomijo, pač pa v sleherni medčloveški odnos. Kapitalizem že dlje časa producira subjekte, ki pri odločanju zmeraj podležejo svojemu ugodju, s tem pa zanemarjajo tisto, kar je v resnici pomembno. Takšni subjekti so nezmožni misliti na skupnost in socialo, zato ker biti solidaren in prijazen skupnosti pomeni »nekaj manj zame, ampak toliko več za skupnost«. Solidarnost ne pozna egoizma. In kako lahko tekmovalen in vase usmerjen neoliberalni subjekt skrbi še za koga drugega razen zase?

Na ključni preizkušnji je solidarnost, ki ji preti velika nevarnost v smislu tekmovanja vsakogar z vsakomer in proti vsem. To, da opažamo veliko mero tekmovalnosti že med majhnimi otroki, zna v prihodnosti zamajati stebre solidarnosti. Če želimo skupnost, v kateri človek tistemu, ki mu spodrsne, poda roko, moramo odgovornost do skupnosti privzgojiti slehernemu otroku. Krepiti je treba kolektiven duh, v katerem zaradi napora vseh članov preživi celotna skupnost in ne zgolj posameznik. Tako kot plevel na vrtu, ki se namnoži med cvetjem, je treba izpuliti tudi neoliberalne nastavke. Če se le da, s koreninami vred.

Moderni človek je preveč sebičen in vajen ustreči celo najmanjšim kapricam. Zanimivo je, da se kot skupnost znamo kolektivno žrtvovati v imenu abstraktnega višjega dobrega. Žrtvujemo svoje pokojnine, težko pridobljene delavske pravice in umetnost. Sprejmemo to, da moramo plačevati več za uničevalne vire energije, ki poganjajo naša prevozna sredstva in življenje. Otroci v šolah so čedalje bolj nagneteni v učilnicah in učitelji so čedalje bolj obupani. Sprašujem se, če smo v imenu utrjevanja gospodarskega sistema, zaradi katerega je naše življenje veliko dražje in veliko bolj negotovo, sposobni žrtvovati toliko kolektivnih koristi. Če smo, smo zagotovo sposobni narediti tudi nekaj pomembnih sprememb v našem načinu življenja za utrditev fizičnih sistemov, od katerih je odvisno vse življenje.

Mislim, da bomo v tej krizi spoznali marsikaj, nisem pa prepričana, če bomo ta spoznanja zmožni absorbirati in jih uspešno pretvoriti v uporabno znanje. Priznati si bomo morali, da egoizem in človekova objestnost v povezavi s sistemom, ki vse sfere družbe podreja gospodarstvu, ne bosta smela imeli več prostora v družbi, v kolikor se želimo obdržati kot civilizacija. Naš celoten gospodarski sistem je v vojni s številnimi oblikami življenja, vključno s človeško. Na primer, podnebje se propadu lahko izogne le tako, da človek zmanjša porabo virov, medtem ko gospodarski model v izogib zlomu zahteva nebrzdano rast. Spremenimo lahko le en nabor pravil in to niso zakoni narave. V tej vojni sistema proti človeku močno zmaguje sistem. Zmaga namreč vsakič, ko uniči nasad drevja, da bi se pridobilo novo zemljišče za še en trgovski center. Zmaga vsakič, ko staršem na Kitajskem zapove, naj otroke v šolo pošiljajo z zaščitnimi maskami, ker je to popolnoma sprejemljiva cena za gospodarski napredek.

Že prvotne neevropske družbe so vedele, da sta za preživetje nujna sodelovanje in pomoč. Imamo se za najbolj napredne, razvite, skoraj bi znali iz vode narediti vino. Pa tako zlahka sprejemamo sistem, ki nas sili k zatiranju drug drugega. Šele ko bomo zares doumeli, da lahko preživimo le, če bomo delovali skupaj, bomo lahko začeli svet spreminjati na bolje. Če želimo, da bi bile spremembe vsaj približno izvedljive, ne bo dovolj zgolj sprememba številnih ideologij, ampak moramo korenito spremeniti svoje načine razmišljanja. Spremembe se bodo zgodile le, če se bo uveljavil svetovni nazor, ki bo dajal naravi in človeku prednost pred državami in ki sosedov ne bo imel za sovražnike, temveč za partnerje v obsežnem projektu spreminjanja. Seveda bomo ob teh spremembah nekaj tudi izgubili. Odreči se bomo morali nekaterim oblikam razkošja, celotnim vejam industrije, ki bodo izginile. Še vedno je čas, da se spremenimo in da bomo ob takšnih krizah veliko manj surovi drug do drugega. Vse težave, s katerimi se sooča moderni človek, od porasta uporabe antidepresivov, podnebnih sprememb in do nezmožnosti vzpostavljanja medčloveških odnosov, so civilizacijska budnica, močno sporočilo, izrečeno v jeziku ognja in besa. Govori nam, da na tem planetu potrebujemo popolnoma nov gospodarski model in novo obliko sobivanja. Moramo se »razviti«.

Vsem vam pa želim, da te čase preživite z ljudmi, ki jih imate radi.