Pričakovali smo, da bo vlada s protikorona zakoni sestavila celovit, jasen in zadosten nabor ukrepov, ki bodo v prvi vrsti naslovili tiste, ki jih je epidemija najbolj prizadela. Socialni demokrati smo zahtevali, da se prizadetim nadomesti izpad prihodkov v času epidemije. Pričakovali smo zagotovitev hitre pomoči prizadetim podjetjem in delavcem ter vzpostavitev modela sorazmernega vračanja pomoči za tiste delodajalce, ki bodo s to pomočjo uspešno okrevali. Potihem smo upali na kak namig, kako utegnemo – vsaj na srednii rok – pomagati prizadetim pri prilagajanju. V napetem vzdušju smo dobili paket.

Kaj smo dejansko dobili?

V njem smo dobili zakonsko enolončnico, sestavljeno iz užitnih in neužitnih sestavin; “obogateno” z nekaj bonbončki, v veliki meri namenjenih tistim, katerih težka situacija ni posledica razglašene epidemije. Golaž je dober. Bonboni tudi. Le kaj bi lahko šlo narobe, če jih zmešamo? Tako dobro bo, da bomo morali kuhati še enkrat!

V prvem paketu smo dobili a dva (!) modela subvencioniranja čakanja na delo in dve različni višini nadomestila za tiste, ki zaradi višje sile ne morejo na delo. Dobili smo ločevanje na delodajalce »v gospodarstvu« ter na tiste v nevladnem in javnem sektorju, ki jim ta koalicija očitno ne priznava ne delodajalskega statusa ne prizadetosti. V paketnem golažu je tudi temeljni dohodek za nekatere samozaposlene, za katerega se bo potrebno javno izpostaviti in ga bo potrebno vračati; velik del nepovratne pomoči pa je namenjen tistim podjetjem, ki tudi v času epidemije opravljajo dejavnost in kujejo dobičke. Dobili smo solidarnostni dodatek za ranljive skupine, pri katerih pa je vlada razmišljala predvsem o tem, kako bi čim več razdelila in ne, kako bi pomoč plasirala tako, da bi delovala. Dobili smo paket pomoči, ki v isti koš (z)meče zelo različne skupine ljudi in jim zagotavlja zelo pavšalno pomoč. Kljub temu sta se našla čas in volja za vključitev grenkih začimb v obliki poskusov represivnih ukrepov in nedemokratičnih pristopov. 

V »popravnem« krogu se je paketni golaž vsaj nekoliko izboljšal, s tem, ko je poenotil sistem čakanja na delo in nadomestil zanj. Vsaj nekoliko so se omilili tudi pogoji upravičenosti do pomoči, delno se je v zakon vključilo kompenzacijske ukrepe za javne zavode in občine in nekoliko razširilo krog upravičencev do (nizkega) solidarnostnega dodatka. A grenko-osladen priokus ostaja. Novo rušenje standardov varovanja okolja in varne gradnje v drugem paketnem golažu ga ni popravilo.

Kaj v zakonu manjka in kaj je odveč?

Po vseh popravkih in dopolnilih prvi vtis o polužitni enolončnici zato ni bistveno izboljšan. Mnoge obljubljene izboljšave in »naknadne vključitve pozabljenega« so ostale izven zakona. Ni modela sorazmernega vračanja prejete pomoči, namesto tega boš vrnil vse ali pa nič. Predvsem pa manjkajo ukrepi, ki bi prizadetim pomagali pri prilagajanju novi situaciji. Tudi po sprejemu zakona o zagotovitvi likvidnosti za gospodarstvo, je ta omejena le na bančne kredite, ki jih bo treba z obrestmi vred vrniti. Turizem, kultura, šport, zdravstvo, domovi starejših in ostale prizadete dejavnosti, ne nujno v tem vrstnem redu? Uganili ste: “vse kar ni vključeno v ta paket bo v naslednjem tudi vejice v stavku in pravopisne napače”…  

Še bolj problematične so zato sestavine, ki jih interventni zakoni, namenjeni odzivu na posledice epidemije, nikoli ne bi smeli vsebovati. Uvajanje represivnih ukrepov, nižanje okoljskih in gradbenih standardov, neupravičeni popusti na račun javnih sredstev za medijska podjetja, katerih družbeniki so vladajoči poslanci… Tudi jed iz najboljših sestavin je lahko pokvarjena, če vanjo dodajamo sestavine, ki vanjo ne sodijo. In prav s temi “sestavinami” je vladajoča koalicija – prvič in drugič! – dokončno pokvarila svoj “paketni golaž”. Prav zaradi vključevanja teh vsebin tvegamo, da bo jed slabo prebavljiva, morda pa celo umaknjena z menija, če bodo varuhi ustave v njej prepoznali protiustavnost(i).

Vlada nas stalno prepričuje, da bo »vse, kar ni vključeno v ta paket, vključeno v naslednjega«.A včasih ni težava samo to, kar manjka. Včasih je kaj preprosto odveč. Presoljene juhe ni mogoče odsoliti instopljenih bonbonov ne moreš vzeti iz golaža. 

Prepozne pomoči s kasnejšo vključitvijo ne moremo narediti za pravočasno. Nespametno zapravljenega javnega denarja ne moremo vrniti iz zasebnih žepov, izgubljenih delovnih mest in likvidiranega kapitala pa ne ponovno oživiti, če bomo, kot to počne vlada, stavili na aroganco. Tudi najboljši kuhar lahko naredi napako; verjetno pa je med dobrimi tudi zato, ker je kdaj sprejel in upošteval kakšno upravičeno kritiko na svoj račun. Žal je ta vlada s protikorona zakonom znova dokazala, da ni pripravljena “kuhati” za vse državljanke in državljane, temveč po večini le za izbrance, s “pravim” političnim, ideološkim ali geografskim poreklom . Sploh pa jo moti, če gostje (ali osebje) izrazijo svoje iskreno mnenje ali dajo kak predlog. 

Golaž? Postavite se v vrsto. Bonboni? Nekaj jih je že padlo v golaž, ostale bodo kuharji vrgli (naključno) izbranim. Dober tek!