Nekoč sem prebral, da dober general svoji vojski zaupa, da ve, kako mora postopati v kritičnih trenutkih, ne vodi jih s povelji, le usmerja iniciativo vojakov, medtem ko ti sledijo njegovemu načrtu. General in vojaki so vzpostavili medsebojno zaupanje. Po drugi strani pa se slab general zateka k prepovedim, ustrahovanju in kaznovanju. Avtokratizmu in represiji. Neprijetna značilnost slabih generalov je, da slabo prenašajo odgovornost. Krivdo za lastne neuspehe ves čas prelagajo na svoje predhodnike, na svoje podrejene, ali na svoje kolege, medtem ko si radi prilastijo zasluge za uspehe, pa čeprav sami k slednjim niso doprinesli nič. Še najhuje pa jo seveda odnesejo njihovi vojaki, ki so zaradi represivnega pristopa nadrejenih še toliko manj samoiniciativni, zatekajo se v previdnost, včasih tudi v uporno nepokorščino ali celo odkrit upor. Skratka, ko je enkrat črta medsebojnega zaupanja izgubljena, je ponovna vzpostavitev zaupanja zelo težavna naloga, ki jo tiste armade, ki hočejo zmagovati, običajno rešijo z zamenjavo slabih generalov.

Slovenija na srečo ni v vojni proti ljudem, je pa v vojni proti nevidnemu sovražniku – proti pandemični bolezni. Težava je, da za takšno vojno v resnici ne rabiš vojakov, niti uniform, še manj orožja, saj sovražnika ne vidiš. Potrebuješ dober zdravstveni sistem, ki ga Slovenija ima, potrebuješ dobro mrežo civilne zaščite, ki jo Slovenija ima, potrebuješ vrhunsko strokovno osebje, ki ga Slovenija spet ima in seveda potrebuješ vlado, ki ji ljudstvo zaupa. No, tu pa nastopi težava. Namreč, ko je nova vlada sprejela odgovornost vodenja države in lastnega ljudstva, smo vsi trdno upali, da smo dobili pravega človeka za pravo mesto. Pred nami je bilo obdobje odrekanja, obdobje žrtvovanja svojega dela in svojih načrtov zato, da premagamo bolezen in vsi smo upali, da bo vlada Janeza Janše temu kos, nenazadnje sam vedno rad razglaša, kako je predvsem on zaslužen za našo samostojnost in zmago nad zločesto z rdečo zvezdo opremljeno armado z juga. Torej, tako smo pričakovali, da bo kos tudi nekemu malemu virusu. Žal so stvari stekle popolnoma drugače. Za boj proti malemu, nevidnemu virusu je bila nenadoma potrebna vojska, za zatiranje nevidnih nepokornih državljanov je potrebna blokada Slovenije, ki jo mora nadzirati policija, in ker še kar ni poročil s terena o nujnosti vseh teh ukrepov, je potrebna tudi menjava medijev, saj, o groza, nevidnemu virusu, nevidnim kršiteljem ukrepov, so se pridružili še nevidni medijski komunisti, za boj proti katerim naš vrli predsednik vlade išče pomoč kar v Strasbourgu. No in ker tudi tam ni naletel na razumevanje, pač pa le na grajo in posmeh, se je sklenil obrniti kar na vzhod! Slovenijo je sklenil popeljati stran od dekadentne, liberalne, humanistične Evrope, raje v naročje vzhodnjaškega totalitarizma. Ne vem, kaj menite ostali, ampak meni se zdi, da je predsednik slovenske vlade tako izgubljen v času in prostoru, da se sesipa sam vase. In kako naj mu v takšni situaciji zaupamo, da nas bo žive in zdrave pripeljal iz te bitke z boleznijo? Sam mu ne morem.

Vendar naj nas to ne zavede, bolezen je resnična in bolezen je smrtonosna in potrebno se je držati vseh navodil, ki jih dobimo, le pozorni moramo biti na to, katera so relevantna – relevantna prihajajo od stroke, manj pomembna pa od tako imenovanih vladnih inštitucij. Ne rečem, da slednjih ne upoštevajte, saj bi bili v nasprotnem primeru kaznovani, pa vendar tista zares življenjskega pomena so le strokovna.