Vsak dan, kakor verjetno večina ljudi, s pričakovanji čakam na nove informacije o epidemiji. Vse me zanima: stanje v Sloveniji, dogajanje v sosednjih državah, v celotni Evropi in drugod po svetu. Kaj se dogaja s širjenjem bolezni, umrljivostjo, eksperimentalnimi poskusi zdravljenja, različne doktrine obvladovanja bolezni, kako se učinkovito zaščititi, primerjave z drugimi nalezljivimi boleznimi in še in še…

Zato marsikaj preberem in pogledam. Skušam ločiti verodostojne tekste od senzacionalističnih, stroko od lažnih prerokov. V delu tujine je to nekoliko lažje kot v Sloveniji. Mogoče je bilo do sedaj najbolj prepričljivo priporočilo Nemške akademije znanosti Leopoldina, ki je najstarejše strokovno združenje na svetu. Svetuje tudi kanclerki Angeli Merkel. Verjetno je tudi zato, pa tudi zaradi politične zrelosti in trdnih demokratičnih vrednot, njen odnos do državljanov tako spoštljiv, prijazen in človeški, pa hkrati verodostojen. Ne straši, ne grozi in ne slika črne prihodnosti. Govori tehtno in na svoj način ponižno do stroke.

Še bi našli v Evropi in verjetno tudi drugod voditelje, ki so ji podobni. Najdemo pa tudi drugačne. Takšne, ki v sedanjem težkem položaju vidijo predvsem priložnost za uveljvaljanje svojih prepričanj in realizacijo svojih politik. Ki svoje državljane le delno informirajo. Govorijo o novih obolelih, malo pa o ozdravelih. Ki izrečejo trditev in nato od stroke pričakujejo, da jo potrdi. In slikajo temno prihodnost, saj jim strah koristi. Takrat so ljudje bolj ponižni in lažje vodljivi.

Povsem jasno nam mora biti, da trenutno v državi nimamo te sreče, da bi lahko zaupali oblasti. Generalno tudi sicer opozicija nima pravice biti zaupljiva. Njena naloga je nadzor in opozarjanje na ugotovljene napake. Pa tudi priprava alternativnih, boljših rešitev. Tako bomo delovali tudi v prihodnje.

Kljub vsemu pa moramo vsi skupaj zahtevati drugačen, boljši odnos do državljank in državljanov. Poniževanje starejših je nesprejemljivo. Poročanje le delnih informacij je nespodobno. Obnašanje, kakor da smo že trideset let v vojni, je žaljivo. Svet in z njim ljudje se spreminjamo in napredujemo. Če pa je kdo obtičal v časovni luknji, naj nam s tem ne greni življenja.