Nekateri ključni infrastrukuturni projekti s področja kulture na svojo realizacijo čakajo že tragikomično (pre)dolgo. Razmere v nekaterih javnih zavodih s področja kulture pa ne glede na situacijo, povezano s pandemijo, ostajajo enake, nevzdržne. Po koncu pandemije bi aktualna vlada ravno v luči (ponovnega) zagona gospodarstva, o katerem je trenutno veliko govora, lahko svojo pozornost in finančna sredstva namenila tudi že desetletja zapostavljenim projektom. Mednje sodijo predvsem obnova ljubljanske Drame, izgradnja NUK 2, izgradnja Prirodoslovnega muzeja in številni manjši, a prav tako nujni projekti, kot je zagotovitev ustreznih arhivskih kapacitet. Zgolj zavedanje problematike in deklarativna podpora projektom nikoli ni bila in tudi tokrat ne bo dovolj!

Naj spomnim, da je Ministrstvo za kulturo v letu 2019 finančno podprlo projekt za prenovo Drame in v manjšem delu izgradnjo NUK 2, ki sicer spada pod pristojnost MIZŠ, hkrati pa je aktivno iskalo rešitve in finančne vire za arhivske depoje po Sloveniji. Nenazadnje je bil sprejet tudi Zakon o zagotavljanju sredstev za določene nujne programe Republike Slovenije v kulturi (t.i. »kulturni evro«), ki prinaša zlasti investicijam na področju kulture v naslednjih 7 letih dodatnih 122,6 milijonov evrov. Upam, da vlada pod pretvezo težkih gospodarskih razmer ne bo našla izgovorov za neizvajanje zakona in s tem preprečila pričetka izvajanja prepotrebnih investicij. Z namenom realizacije prenove drame in izgradnje NUK 2 so bila preteklo leto (končno) zagotovljena sredstva za pripravo projektne dokumentacije.

Če se osredotočim na Dramo, je Vlada projekt izvedbe projektiranja in vodenja aktivnosti za pripravo celovite prenove SNG Drama prepoznala kot projekt državnega pomena in ga v letu 2019 uvrstila med razvojne programe 2019–2022. Zaradi zahtevnosti projekta naj bi prenova potekala v dveh fazah, vrednost investicije pa je ocenjena na 43 milijonov evrov, gradbena dela pa bi se lahko pričela v 2022.

Zavedati se je treba, da je nujen odgovoren pristop k varovanju javne kulturne infrastrukture, predvsem pa je le-ta pomembna za uresničevanje javnega interesa na polju najžlahtnejših kulturnih dejavnosti na Slovenskem. Nenazadnje je dediščina pomembna javna dobrina, ki je v skladu s 5. členom Ustave eden temeljnih dejavnikov ustvarjanja »skladnega civilizacijskega in kulturnega razvoja Slovenije«.  Ohranjanje kulturne dediščine (saj gre v primeru javnih zavodov s področja kulture, za ustanove, ki pogosto delujejo v objektih kulturne dediščine), njena promocija in trajnostna uporaba pa pomenijo nenadomestljiv prispevek k človekovemu razvoju in kakovosti življenja, obenem pa vzdržujejo našo kulturno identiteto. Tudi, če odmislimo neprecenljivo vrednost, ki jo imajo za narod in državo tovrstne institucije, saj predstavljajo spomenike naše državnosti ter javne prostore kulture in znanja, je odločitev o podpori in dejanski realizaciji teh projektov smiselna tudi v gospodarskem smislu. Analize davčnih in finančnih mehanizmov na področju kulturne dediščine kažejo, da ima obnavljanje in vzdrževanje tovrstne infrastrukture neposreden in posreden vpliv na gospodarstvo. Ta se kaže v vplivu na povečano gradbeno in z njo povezanimi dejavnostmi ter na razcvet turistične dejavnosti, kar multiplikativno poveča zaposlenost, prihodke, dodano vrednost in seveda javnofinančne prihodke.

Zavedam se, da je za tako pomembne in za državo finančno obremenjujoče projekte potrebno pripraviti vzdržne finančne konstrukcije, ki ne temeljijo nujno na izključno stoodstotnem deležu države. Vse premalo se oziramo tudi po drugih finančnih instrumentih, ki lahko prispevajo svoj del v mozaiku končne finančne konstrukcije. Tukaj imam v mislih pridobitev evropskih sredstev iz različnih programov, ki na prvi pogled ne izgledajo obetavni (npr. ukrepi EU za potresno preventivo ali energetsko sanacijo stavb), vendar se z medresorskim sodelovanjem in dobro pripravljeno dokumentacijo ti projekti lahko uvrstijo med prejemnike omenjenih  sredstev. Vsekakor gre pri iskanju teh sredstev za zahtevno delo, ki zahteva podporo strokovnjakov za posamezne razpise in podporo vlade. Seveda lahko ob pravi spodbudi in motivaciji svoj del k slovenski kulturi v duhu v teh dneh tako opevane solidarnosti in zavedanja pomena identitete naroda prispevajo tudi morebitni donatorji.

Na koncu naj poudarim, da je kultura trdno usidrana v našo zavest, saj smo konec koncev edina država, ki temu namenja poseben državni praznik. Smo tudi država, pod katere himno je podpisan njen največji pesnik in je prejela Znak evropske dediščine kot priznanje slovenski kulturni dediščini za prispevek k ideji evropskega povezovanja. Ob tem zavedanju naj v kriznih časih in v obdobju po krizi kultura ne bo (spet) spregledana, odrinjena na stran in zapostavljena!