Živimo v izjemno specifičnem trenutku v zgodovini, ki je poln nejasnosti in kontradiktornosti. Evropa je do nedavnega na številnih področjih dosegala vrh življenjskega standarda: kolektivno smo v povprečju živeli bolje od katerekoli skupnosti ljudi v zgodovini našega planeta. Bili smo bogatejši, bolj zdravi, bolje izobraženi. Na kontinentu zadnjih sedemdeset let, bolj ali manj vlada mir, imeli smo dostop do neomejenih količin informacij dobesedno na dosegu naše roke, potovali smo lahko prosto po kontinentu, preko meja, ki so bile v letih nazaj skozi zgodovino zaprte.
Potem pa se zgodi, da se svet ustavi, zgodi se izbruh globalne pandemije, neka varna zunanjost, ki nam je bila še včeraj samoumevna in na katero smo se vsi zanašali, se sesuje. Posledično dobivajo zdaj sile (katerih miselnost vodi skupna premisa: „človek človeku volk“ namesto „človek človeku brat“ in ki želijo vse pridobljene pravice in trende obrniti nazaj), ki so že prej zaradi različnih razlogov pridobivale na svoji moči, še večji zagon.
Nahajamo se na izjemno pomembni prelomnici: velike spremembe se ne bodo dogajale, ampak so se že začele. Posledično bo morala Evropa narediti revizijo, temeljito obnovo in ponovno zavezo vrednotam, ki so v samem jedru evropske ideje in demokracije – solidarnost, enakost vseh pred zakonom, spoštovanje človekovih pravic in svoboščin ter človeškega dostojanstva. Le na takšen način, bo, ko bo „spregovorila svetu“ na internacionalnih forumih povrnila in obdržala svojo kredibilnost in bo moralna sila njenega argumenta „pila vodo.“
Zadnje tri mesece opravljam pripravništvo v Bruslju v Evropskem parlamentu na Oddelku za človekove pravice. V času izbruha virusa COVID-19, bolj znanega kot coronavirus, smo pripravljali številna poročila, navodila, smernice o spoštovanju človekovih pravic in svoboščin ob izbruhu globalne pandemije. Obnova vseh teh poročil bi krepko presegala obseg mojega pisma, zato naj samo osvetlim nekaj točk oziroma zavez.
Mednarodni zakoni o človekovih pravicah pravijo, da ima vsak človek pravico do dosegljivega standarda zdravja in obvezuje države, da preprečijo grožnje, ki bi omejile dostop do javnega zdravja in zdravniške oskrbe, tistim, ki to potrebujejo.
Država lahko med vojno ali ob kakšni drugi splošni nevarnosti, ki ogroža življenje naroda sprejme ukrepe, s katerimi razveljavi svoje obveznosti do mednarodnih dokumentov o človekovih pravicah, pa vendar to lahko stori v strogo omejenem obsegu, ki ga terjajo kritične razmere, ob pogoju, da ti ukrepi niso v nasprotju z njenimi drugimi obveznostmi po mednarodnem pravu.
Vsak ukrep/omejitev pravice mora biti sorazmeren z legitimnim ciljem, ki ga zasleduje. Odločitev za poseg mora tako temeljiti na prepričljivi oceni vseh relevantnih okoliščin. Načelo sorazmernosti zahteva, da se tehta med razlogi, ki govorijo v prid določenega posega in vrednotami, zaradi katerih ima določena pravica (npr. svoboda gibanja) posebno mesto v demokratičnih družbah. Poseg ne zadosti zahtevi nujnosti (v demokratični družbi) že s tem, da se zdi priročen ali zaželen; poseg v svoboščino mora temeljiti na prepričljivih in trdnih razlogih, če naj bo dovoljen z vidika Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
Začasne razveljavitve pravic in svoboščin zaradi izbruha in širjenja COVID-19 posegajo predvsem v pravico do svobode in varnosti, osebno svobodo, pošteno sojenje, pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, svobodo zbiranja in združevanja, pravico do stavke, svobodo gibanja, pravico do izobraževanja.
Države morajo poskrbeti, da so vse zdravstvene storitve, povezane z izbruhom COVID-19, zagotovljene brez stigmatiziranja ali diskriminacije posameznikov ne glede na njihovo spolno usmerjenost in spolno identiteto. V primeru diskriminacije ali napadov na določene skupine ljudi mora vlada ukrepati odločno, zaščititi vse pred takšnimi napadi in poklicati na odgovornost, tiste, ki takšne napade izvajajo.
Globalna pandemija ima tudi spolne implikacije in učinke. Po svetu 70% uslužbencev v zdravstvenem in negovalnem sektorju predstavljajo ženske. To pomeni, da so ženske v prvih bojnih vrstah pri poskusu zajezitve širitve virusa COVID-19 in posledično močno izpostavljene okužbi z virusom. Širitev virusa tudi negativno vpliva na reproduktivno zdravje in pravice žensk. Ženske so lahko prikrajšane pri dostopu do kontracepcije in do pred- in poporodne oskrbe. V številnih državah pa so po uvedbi karantene poročali o porastu družinskega nasilja, kar posledično pomeni, da imajo ženske omejene možnosti za pobeg in za namestitev v varna okolja, kot so varne hiše. Države morajo ublažiti spolne učinke in poskrbeti, da novo sprejeti ukrepi še dodatno ne povečujejo spolnih neenakosti.
Sprva sem se v svojem pisanju želela posvetiti le podrobni analizi teh (in še mnogih drugih) zavez, ki jih vidim kot posledico izbruha globalne pandemije. So seveda izjemno pomembne, treba jim je nameniti pozornost in ustvariti vse pogoje za njihovo realizacijo, pa vendar … Večino svojega študija sem posvetila psihologiji in tako moje opazovanje človekovega vedenja vedno vodi ena misel: Kaj je vir, vzrok našega obnašanja? Ali čisto konkretno: Zakaj potrebujemo toliko zakonskih določil in varovalk za nekaj tako osnovnega kot je varovanje človekovih pravic in človekovega dostojanstva? Kako je mogoče, da danes, v sodobni družbi to ni nekaj, kar bi bilo samoumevno?
Odgovori na vsa ta vprašanja so seveda izjemno kompleksni, če pa bi morala imenovati samo eno ključno spremenljivko, ki spodbuja in povečuje naše potrebe po razvrščanju v ločine, hkrati pa preprečuje našo resnično povezanost z drugimi, bi odgovorila, da je to strah.
Dr. Brene Brown, raziskovalka na področju družbenih ved in doktorica socialnega dela pravi, da se ljudje zaradi prvotne travme ob določeni situaciji kot je globalna pandemija nagonsko povežemo za razmeroma kratko obdobje. Če v tem začetnem obdobju povezanosti in enotnosti lahko odkrito govorimo o svojem kolektivnem strahu, skrbeh, bolečini, če se lahko obrnemo drug na drugega z razumevanjem, da smo vsi skupaj v istem čolnu, hkrati pa si prizadevamo za spoštovanje medsebojnih pravic in prevzemanje odgovornosti – je to začetek dolgega celjenja ran. Ob tem dr. Brown opozarja, če pa nas združuje kombinacija skupnega sovraštva, ki ga vodi razmišljanje v smislu: „mi proti vam“ in pridušenega strahu, ki se bo na koncu izrazil kot iskanje krivcev, in če se našim voditeljem mudi zraven imenovati še ideološkega sovražnika, smo vsi v težavah. Zastave plapolajo z vsake verande, memi na družbenih omrežjih se množijo, medtem pa se strah povečuje in dobiva metastaze.
Ena od teh metastaz se imenuje razčlovečenje, za uspešnost procesa pa je potreben en ključen dejavnik: izključitev morale. Gre za proces, ki je povzročil nešteto nasilnih dejanj, kršenj človekovih pravic, vojnih zločinov in genocidov. Omogoča suženjstvo, mučenje in trgovino z ljudmi. Razčlovečenje drugih je proces, zaradi katerega začnemo sprejemati kršitve proti človekovi naravi, človekovemu duhu, marsikdo pa sprejema celo kršitve temeljnih načel svoje vere. Proces poteka ob pomoči jezika in besed, temu pa skoraj vedno sledi tudi ustvarjanje podob.
Bistveno pri tem je naslednje: če uporabljamo retoriko razčlovečenja ali promoviramo podobe, ki razčlovečijo, zmanjšujemo lastno človečnost! Konkretneje: če vidimo ljudi azijskega porekla izključno kot prinašalce virusa, policiste kot svinje, ki nam omejujejo naše gibanje po občinah, novinarje, ki nastavljajo ogledalo oblasti, kot prostitutke itd., s tem ne povemo nič o ljudeh, ki jih napadamo. Zelo jasno pa pokažemo, kdo smo in koliko nam pomeni integriteta.
V zen budizmu obstaja pregovor: „Kaj sledi? Nič ne sledi, to je zdaj!“ Pregovor kaže na to, da je kvaliteta naših življenj v prihodnosti, odvisna od kakovosti tega trenutka, natančneje od dejanj, ki jih izvajamo v tem trenutku. Naša prihodnost nastaja tukaj in zdaj! V tej točki v zgodovini potrebujemo pogum za sprejemanje naše skupne človečnosti, kajti zgodovina nas uči, da je veliko sistemov oblasti določenim ljudem odvzelo status ljudi, zato je ključnega pomena, da se sedaj začnemo na veliko ukvarjati z „vnovičnim počlovečenjem.“
Ali lahko najdemo pot nazaj k sebi in drug do drugega ter se še vedno bojujemo za tisto, v kar verjamemo? Se bomo sprijaznili s svetom kakršen je, ali pa si prizadevali za svet, kakršen bi moral biti? Srečko Kosovel je zapisal: „Človek je poslanec celote. Kar čuti, da mora napraviti, mora napraviti za celoto.“ Čas zahteva nove orientacije.
Petra Culetto: Ali bodo ključni infrastrukturni projekti na področju kulture... 
