Politika sreče

»Namen vladanja je zagotoviti državljanom zdravje, blaginjo ter zadovoljstvo z življenjem, in to – ne bogastvo ali ekonomska rast – je merilo s katerim moramo meriti napredek države. Zgolj rast BDPja ne zagotavlja izboljšanja naših življenjskih standardov, niti ne upošteva kdo ima od tega koristi in kdo ne.« (Jacinda Ardern)

Nad zgodovinsko zmago laburistov na nedavnih parlamentarnih volitvah v Novi Zelandiji se navdušujemo mnogi med nami. Predsednico vlade Jacindo Ardern, ki s tem nastopa svoj drugi mandat, zaznavajo kot eno najbolj izstopajočih zgodb o uspehu. V politiki. Ki ima redko pozitivno konotacijo in ki ji mediji malokdaj slikajo dobro javno podobo. Filmčki njenih navdihujočih političnih govorov in prizemljenih osebnih objav pa so se kar vrteli po vaših družbenih omrežjih. Ker je njen način vodenja, še posebej v krizi, drugačen, jasen, odločen, pravočasen, spoštljiv, zavezniški. Ker je njen pristop do politike drugačen, življenjski, empatičen, odprt. Ker so prioritete njene vlade drugačne. »Poskrbeti moramo, da imajo ljudje dejansko polno življenje in potencial, da je njihovo delo dovolj, da preživijo sebe in svojo družino.« (Jacinda Ardern)

Ideja, ki nas povezuje z danes tako oddaljeno Novo Zelandijo je jasna: družba, ki daje enake možnosti in koristi vsem ljudem. Ta ideja je socialna demokracija. In ni naključje, da je bila Jacinda pred nekaj leti predsednica IUSY (Mednarodne zveze socialistične mladine), sestrske organizacije Mladega foruma SD in da se najde še kakšna skupna fotografija za spomin iz poletnih kampov in seminarjev.

»V Novi Zelandiji smo si postavili ambiciozen cilj. Želimo biti na vrhu držav, kjer imajo otroci najlepše otroštvo,« je Jacinda napovedala ob nastopu mandata. Populistično? Daleč od tega. Slovenija se namreč z naslovom do otrok najprijaznejša država lahko ponosno pohvali v letih 2017 in  2018, 2019 smo bili tretji. Indeks med 172 državami meri kakovost življenja otrok na podlagi njihovega zdravja, prehrane, dostopa do šolanja, smrtnosti dojenčkov in drugih.

Vizijo takšne družbe Socialni demokrati zastavljamo v svojih programskih dokumentih, tudi v zadnjem 40-milijardnem razvojnem in naložbenem načrtu za naslednjih 10 let. Kako po ključnih merilih, ki kažejo na vse vidike kakovosti življenja, trajnostnega razvoja, inovativnosti, socialne in ekonomske uspešnosti, izboljšati položaj naše skupnosti. Kako okrepiti sposobnost države in institucij, da zagotovi osebno varnost v vseh življenjskih obdobjih in okoliščinah; kako zatreti občutek nepravičnosti in korupcije.

Ekonomija blaginje

Iztočnica za tole #pismo ob policijski uri je sicer včerajšnji sestanek delovne skupine Stranke evropskih socialistov (PES) za  socialno politiko, kjer v tem času pripravljamo policy dokument Changing the Focus: For a Society of Well-being. Socialni demokrati smo vedno bili zagovorniki močne države blaginje, ki zagotavlja kvalitetne javne storitve in kolektivne odgovore na izzive s katerimi se soočajo naše skupnosti. Tudi v teh vse bolj individualiziranih časih, ko kolektivnim strukturam, kot so politične stranke, sindikati, druge civilne organizacije, v očeh ljudi manjka aktivizma, ti izzivi niso premagani in zahtevajo skupnostne odzive: neenakosti, podnebne spremembe, globalizacija, demografske spremembe, digitalizacija, tudi pandemija Covid-19.

Blaginja ljudi se v naši ideji smatra kot osnovni faktor v makroekonomski rasti in napredku, ki prispeva k večji produktivnosti, zaposlenosti, učinkovitosti, povečuje se splošno zaupanje v družbi in angažiranost ljudi v javnem življenju. Kompleksni stavki, ki pa jim ob bok lahko postavimo naslednje: brezplačni vrtec za vse otroke kot ukrep socialne in demografske politike, skrajšanje polnega delovnega časa s prehodom na 6 urni delovnik s ciljem dviga produktivnosti in izboljšanja kakovosti življenja, zeleni razvoj z hitro železnico Mb-Lj-Kp namesto tretjega pasu avtoceste okoli Ljubljane, gradnja javnih najemnih stanovanj za mlade, najmanj 1%BDP za znanost… Vlaganje v ljudi. To je to.

Socialna Evropa v eno smer, naša vlada v drugo

Evropsko unijo ves čas bremeni ravno ta njena sposobnost reševanja kolektivnih izzivov, ki presegajo nacionalne politike, v nasprotju z občutkom reševanja realnih problemov državljank in državljanov ter pravega vpliva na dvig kakovosti njihovega življenja. A priznati moramo, da se je marsikaj naučila od spopadanja z zadnjo finančno krizo in napačnih usmeritev politik zategovanja pasu. Tokrat dela korake v pravo smer in odgovarja z naložbami za rast, kar je socialdemokratska opcija zagovarjala že ves ta čas. (Cross over s člankom Jerneja Štromajerja – Kriza kot priložnost: Po pravi poti do okrevanja, odpornosti in razvoja).

Na deklarativni ravni je blaginja vedno bila glavna vrednota Evropske unije, vendar so bili mejniki v razumevanju, da mora biti to tudi osrednji cilj in skupna odgovornost pri oblikovanju evropskih in nacionalnih politik, narejeni šele zaradi stalnega prizadevanja naše evropske afiliacije.

Na prvem Socialnem vrhu za pravična delovna mesta in rast novembra 2017 na Švedskem je bil razglašen evropski steber socialnih pravic, ki predstavlja 20 temeljnih načel, kot vodilo za zagotavljanje boljših delovnih in življenjskih pogojev v celotni EU. Če se komu ponovno zdi to zgolj politični manifest, je relevantno, da je Evropska komisija že podala konkretne pobude na področju koordinacije sistemov socialne varnosti, zdravstva, dostojnih plač ter minimalnega dohodka, večjo udeležbo žensk na trgu dela, spodbujanju moških k izrabi starševskega dopusta in dostopom do osnovnih javnih storitev v državah članicah. A naše prepričanje, da te politike nakazujejo edino pravo smer EU, se je s koronakrizo le še okrepilo.

Drugi ključen socialni vrh bo potekal maja 2021 v Portu, v času predsedovanja trojke Nemčija-Portugalska-Slovenija. Žal se je ugled Slovenije v evropski in zunanji politiki v zadnjih mesecih tako sunkovito poslabšal, da evropski kolegi s katerimi vodimo vsebinske pogovore ne računajo več na Slovenijo, kot tisto državo, ki bi prizadevanja za večjo socialno kohezijo in blaginjo ljudi uvrščala med svoje dejanske prioritete. Očitno smo pri evropskih partnerjih že prestopili prag illiberalnih demokracij, s katerimi se o resnem preobratu Evropske unije v bolj socialno skupnost ne morejo več pogovarjati. Tistih držav, kjer bi odnos med oblastjo in državljani temeljil na medsebojnem spoštovanju in ideji skupnosti v najširšem pomenu besede.

Marsikomu se bo danes, ko se soočamo z verjetno najtežjimi trenutki v našem življenju, to zdelo nepomembno. A takšna politika pomeni zgolj, da so ljudje in njihova blaginja osrednja skrb pri oblikovanju in izvajanju politik. Takšna politika zagotavlja, da bodo tisti z najnižjimi plačami, ki so v tej krizi na svojih delovnih mestih pogosto najbolj ogroženi, lahko s svojim delom dostojno preživeli (glej današnje sprejetje postopka za uveljavitev evropske dostojne minimalne plače); da bo za tiste mlade, ki zaradi krize ne morejo vstopiti na trg dela ali so ujeti v prekarnih zaposlitvah, poskrbel okrepljen sistem socialne varnosti. Da se bomo osredotočili na hudo poslabšanje duševnega zdravja in povečanje družinskega nasilja v teh mesecih. Da brez velikih besed in nepotrebnega politikantstva poskrbimo za naše najranljivejše – za 41.000 otrok, ki so v času šolanja na domu ostali brez toplega obroka. Ker je tako prav, to je vse.