Pogovor s predsednikom Socialnih demokratov in ministrom mag. Dejanom Židanom je za časnik Delo opravila novinarka Suzana Kos. Pogovor je potekal v luči zadnjih dogajanj v Slovenski vojski, kjer zadeve ureja ministrica za obrambo Andreja Katič. V nadaljevanju pa sta spregovorila tudi o delovanju koalicije, pripravah na letošnje parlamentarne volitve in usmeritvah socialne demokracije. Pogovor s predsednikom SD je bil objavljen v soboto, 3. marca, na spletnem portalu časnika Delo, celoten intervju pa si lahko preberete v nadaljevanju.
Opozicijski stranki SDS in NSi zahtevata izredno sejo Državnega zbora o stanju v Slovenski vojski. Ocenjujejo, da je razrešeni načelnik generalštaba Andrej Osterman še najmanj odgovoren za neuspešno preverjanje 72. brigade Slovenske vojske na Počku. S strokovnega vidika odgovornost pripisujejo poveljniku 72. brigade Francu Koračinu in poveljniku poveljstva sil Milku Petku, s političnega pa obrambni ministrici Andreji Katič. Zakaj se je po vašem SV sama odločila za to ocenjevanje bataljonske bojne skupine v času, ko bi lahko vedela, da ta enota še ni v celoti pripravljena? V ponedeljek bo na zahtevo opozocije izredna seja Državnega zbora, na kateri bodo predvidoma obravnavali predlog priporočila vladi v zvezi s stanjem v Slovenski vojski (SV) in zahtevo za mnenje predsednika republike o tem vprašanju, kaj se bo na tej seji razjasnilo po vašem mnenju?
Pričakujem pošten pogovor o razvoju vojske v zadnjih 26-tih letih, z nekaj samokritike se bo gotovo našlo tudi napake in jih priznalo ter seveda poskušalo poiskati način, kako jih odpraviti. Predvsem pa pričakujem, da se zadeve ne bo politiziralo.
Ni to pričakovanje le preveč naivno?
To so moje želje. Moj cilj kot politika je, da vojski zagotovimo dovolj sredstev za primerne plače vojakov, opremo in nadaljni razvoj obrambno-varnostnega sistema. Zato bom vedno na stališču, da se razpravo o vojski kot varnostnem sistemu, sem pa sodi tudi policija, opravi brez politiziranja.
Je potrebno pogledati četrt stoletja nazaj, malce dolga doba, SD je imela v zadnjih desetih letih tri ministre za obrambo, Jelušičevo, Vebra in Katičevo, resor je imela v rokah skupaj kar sedem let. Predsednik republike je ob tem že dvakrat ocenil – lani in predlani – na podlagi poročila Generalštaba Slovenske vojske – delovanje vojske v miru s povprečno oceno zadostno. Za primer krize ali vojne pa ni pripravljena in si zasluži oceno – nezadostno.
Proračun za vojsko se je v letih krize zmanjševal, kar je bila razumljiva in po moji oceni tudi pravilna izbira prioritet. Je pa ministrica Katičeva v tem mandatu zagotovila dvig proračunskih sredstev za obrambne izdatke v višini 92,7 milijona evrov, pri čemer je bila glavnina sredstev namenjena vojski, v zadnjih dveh letih pa je bila nabavljena tudi potrebna osebna oprema vojakov, strelivo, vozila in druga oprema. Poleg tega je ministrica z ekipo MORS-a pripravila zakona, ki v Državnem zboru čakata na nadaljnjo obravnavo. To sta Zakon o obrambi in Zakon o službi v Slovenski vojski, ki bistveno izboljšujeta tudi položaj vojakov. To je treba sprejeti. Razprava na odborih v DZ bo sicer fokusirana na stanje oziroma rezultate ocenjevanja na Počku, pri tem pa se bo, upam, vprašalo tudi kdo je odgovoren za to, da se konkretne vojake ustrezno pripravi, kdo je odgovoren, da se konkretne vojake pravilno oceni in nenazadnje, da se oceni tudi to, kdaj so primerni za testiranje, tudi na izpit ne greš, če presodiš, da ga ne boš opravil. Ugotoviti je treba tudi kdo je odgovoren, da so v skladišču neizkoriščena materialna sredstva, na primer škornji.
In kdo je odgovoren?
Konkretni poveljniki so odgovorni za te zadeve. Še vedno ne razumem, kaj se je dejansko zgodilo, je šlo za veliko nerodnost, da se je vojake ocenjevalo, čeprav je bilo še nekaj časa, da bi se na to bolje pripravili Kot rečeno, na test greš z namenom, da ga opraviš, ne pa, da ga ne. Zelo pomembno je, da se preiskava teh nejasnosti, ki jo je napovedala ministrica Katičeva skupaj s premierom, čim prej opravi in da se dobi odgovor na vprašanje, kaj se je pravzaprav zgodilo. Upam, da ne držijo namigi, da je bil to neke vrste načrtni poskus diskreditacije slovenske vojske in ministrice ter vlade.
Za tem domnevnim načrtnim poskusom diskreditacije pa naj bi se skrival kdo, opozicija in Janez Janša?
Tega ne vem. To bo poiskala preiskava. Ugotoviti je treba ali gre za serijo nerodnosti in napačnih ocen. Zakaj se je fiasko na vadbišču na Počku zgodil? Treba je odgovoriti tudi na vprašanje, kako to, da je informacija prišla do predsednika vlade in ministrice iz medijev, ne pa neposredno od odgovornih ljudi v vojski. Ne bom ugibal, kakšne odgovore bo dala preiskava. Ne glede na vse pa sem prepričan, da je treba gmotni položaj slovenskih vojakov izboljšati, vztrajam pa sicer tudi pri oceni, da naša ministrica dela dobro. Zadala si je jasen cilj izboljšanja gmotnega položaja slovenskega vojaka, za katerega se zelo zavzema.
Se vam ne zdi povedno, da ji ob primopredaji nista stisnila roke ne Andrej Osterman in tudi ne novi načelnik generalštaba slovenske vojske Alan Geder?
Tega nisem videl.
So pa to nazorno zabeležile na primer televizijske kamere.
Lahko le rečem, da ima vsak svoj način obnašanja in mora z njim tudi živeti. Večkrat se sprašujem, kako zagotoviti, da vojska ne bi bila predmet političnega obračunavanja. Prepričan sem, da je vsak od naših ministrov pustil dober pečat, pa naj gre za dr. Ljubico Jelušič, aktualno ministrico ali pa Janka Vebra, ki ga je predsednik vlade po mojem mnenju povsem po nepotrebnem odslovil.
Kakšni so odnosi v koalicije v tem trenutku?
Koalicija deluje, ni razpadla, je pa dejstvo, da se je predvolilni čas že začel, kar ni dobro. Smo se pa v vladi še sposobni dogovarjati in tudi soglasno odločati, medtem ko se v Državnem zboru res kaže, da koalicijskega delovanja ni več, govorim predvsem o tem fenomenu vlaganja neusklajenih zakonov s strani koalicijskih poslancev.
Po zadnji meritvi Mediani ste peti najpopularnejši politik, SD je druga ali tretja stranka v javnomenjskih anketah, menda verjamete, da boste vi prihodnji mandatar?
Ko stranke izberejo svojega voditelja, povedo hkrati tudi, koga vidijo za predsednika vlade. Želim si, da bi imela naša stranka čim boljši rezultat, vse sicer kaže, da smo si povrnili znaten del zaupanja volilcev, ki smo ga nekoč že imeli. Smo stranka, ki želi dobro ljudem in državi. V tem trenutku ni jasno, kdo bo imel koliko poslancev; svoja glavna programska izhodišča smo že predstavili, povedali tudi, kdo so naši poslanski kandidati. Za nas bi bila idealna koalicija, da bi mi sami imeli 46 poslanskih glasov in bi lahko realizirali vse naše predvolilne obljube, brez koalicijskega kupčkanja in usklajevanja.
Ker idealnega sveta ni, pa …
Želimo si leve koalicije, saj na levem polu najbolj podobno razmišljamo o ključnih projektih za Slovenijo. A najprej bo seveda potrebno počakati na rezultate volitev. Načeloma smo Socialni demokrati pripravljeni na široko povezovanje v dobro Slovenije. Ne moremo pa sodelovati z radikalno desnico na čelu s SDS, pri kateri je zdaj že jasno, da ji dobrobit države in njenih državljanov ni na prvem mestu.
No, radikalna desnica je že sama povedala, da s stranko, ki je ukradla vilo, ne bi bila v koaliciji.
Ne poznam stranke, ki bi v Sloveniji ukradla kakšno vilo, poznam pa stranke, ki rade govorijo neresnice.
Ta mesec boste končali program za volitve, ki vam ga pili vodja programske skupine Patrick Vlačič, prihodnji ponedeljek boste imeli v Ljubljani drugi del programskega posveta, ki bo namenjen zmanjševanju družbene neenakosti, pri tem boste posebno izpostavljali področje zdravstva, dela in pravosodja.
Naj povem najprej, da družbena enakost za nas ne pomeni, da imajo vsi enako plačo, pač pa, da so osnovne in najbolj pomembne dobrine dostopne vsem pod enakimi pogoji, govorim o dostopnem zdravstvenem sistemu, za javno zdravstvo je torej treba dati več. Druga naša prioriteta je internacionalizacija gospodarstva, torej spodbujanje tujih naložb, tretja pa Slovenija kot varna država.
Ko vas poslušam se zdi, da govorite predvsem o tem, da bi radi predvsem delili, več za vojsko, za zdravstvo in tako naprej, od kod bi pa več denarja na drugi strani pobrali?
Strinjam se s tem, da ne smemo trošiti več, kot imamo, tako je treba ravnati za dobrobit naših potomcev. Zdaj ima država to srečo, da je v fazi konjukture, kar pomeni avtomatično več denarja v proračunu in tudi v pokojninski in zdravstveni blagajni. Jasno je, da bo ob vsej rasti, v proračun prišel omejen znesek dodatnega denarja, po ocenah gre za od 300 do 500 milijonov evrov. Zato je pri določanju prednostnih politik treba ta denar pametno razdeliti, en del bo šel zagotovo v zdravstvo, drugi del v plače javnih uslužbencev, v višje pokojnine, del pa v razvoj. Smo seveda tudi za razbremenitev dela.
Ocenjujete, da je davčno breme nepravično razdeljeno, ampak kot rečeno, če nekje daš, praviloma moraš na drugi strani nekje vzeti.
Naša davčna zakonodaja ni slaba, davčno breme je res nepravično razdeljeno, skupna obdavčitev pa sicer ni pretirana. Če namreč seštejemo vse davke iz potrošnje in premoženja, dobička ter obdavčitve dela, pridemo na okoli 37 odstotkov BDP, kar je manj, kot znaša povprečje EU in manj kot je v Avstriji, Italiji ali Nemčiji. Naš davčni zajem na sploh torej ni prekomeren, res pa je, da se je pomembno prekomerno obremenilo delo, pa čeprav nam bi moralo biti v interesu, da je razlika med bruto in neto plačo nižja, ker bi tako ljudje lahko bolje živeli in več trošili. Potrošnja je pred DDV povprečno davčno obremenjena in na drugi strani je pomembno nižja obdavčitev premoženja in obdavčitev dobička. Kaj se torej lahko stori? Obljuba, da bomo vse davke na sploh znižali, ni realna. Torej, če bomo šli v razbremenitev dela in spremenili dohodninsko lestvico, bomo morali vir najti nekje drugje.
To pa je?
Tam, kjer odstopamo v primerjavi z drugimi državami: to je v višini obdavčitve dobička.
Kaj pa, če bi raje kot višali davek na dobiček, raje znižali DDV in s tem pospešili potrošnjo in posledično povečali prilive v proračun?
To je floskula, ki v resnici ne deluje. Poleg tega je treba upoštevati dejstvo, da večino BDP Slovenija ustvari z izvozom, zato na pomemben del gospodarstva ta razprava o DDV sploh ne vpliva. Ocenjujem, da gre pri tej temi le za nabiranje političnih točk. Z razbremenitvijo dela za večjo potrošnjo se pa seveda strinjamo.
Ker se življenjska doba te vlade izteka, verjetno že ocenjujete kdo je najslabše odigral svojo ministrsko vlogo, zelo ste kritični do zdravstvenega resorja ….
Na to vprašanje ne bom odgovoril, ker sem del koalicijske vlade in je to del bontona. Če imam kaj kritičnega za povedati, bom to storil na štiri oči ali pa na seji vlade v zaprti sobani, za javno obmetavanje in obračunavanje pa nisem.
Se vam zdi smiselno, da bi z volitvami čim bolj pohiteli, če smo že v predvolilnem obdobju?
Če bi razpustili vlado zdaj, bi v praksi pridobili kvečjemu mesec dni, hkrati pa načeli stabilnost in vse, kar nam je ta prinesla, vključno z zaupanjem tujih finančnih trgov, ki bi jih lahko prestrašili. To bi bilo za Slovenijo slabo.
Kakšno predvolilno kampanjo bi si želeli?
Vsaka stranka bi morala javno dati pet obljub in iz njih bi se lahko razbralo, kaj so njene prioritete. Vseh pet bi morali znati podrobno razložiti, z vsemi posledicami. To bi bil učinkovit način soočenj strank, ki gremo na volitve. Seveda pa zadeve ne bodo tekle tako, pač pa, kot se zdaj zdi, bo precej napadov pod mizo, medsebojnih obmetavanj, kaj je bilo na primer pred 50, 100 ali tisoč leti. Socialni demokrati bomo v tej kampanji nastopali predvsem z argumenti ter državljankam in državljanom skušali čim bolj jasno predstaviti program Socialne demokracije za prihodnost in samozavest Slovenije, ki bo naredil preboj v gospodarstvu ter našo državo v naslednjih letih umestil med najrazvitejše države sveta. Verjamem, da bomo pri tem uspešni in nam bodo ljudje namenili njihovo zaupanje za vodenje države.
Socialni demokrati smo stavbo na Levstikovi v Ljubljani pridobili na legalen način!
/in Novice, Stranka /by Denis SarkićSocialni demokrati v zadnjem času opažamo, da se v nekaterih medijih in preko družbenih omrežij ponovno širijo neresnične zgodbe o lastništvu strankine stavbe na Levstikovi v Ljubljani. V zvezi s povsem neresničnimi izjavami predsednika SDS Ivana Janeza Janše o “domovanju stranke SD v ukradeni vili”, ki jih sam širi v javnosti, kar se je ponovno zgodilo v zadnji oddaji Tarča na TV Slovenija, smo se odločili razjasniti zadeve.
Stavbo, kjer je sedež stranke Socialnih demokratov (SD) na Levstikovi 15 v Ljubljani, smo pridobili na legalen način. Leta 1993 je takratna Stranka demokratične prenove (SDP), predhodnica SD, z menjalno pogodbo za del stavbe na Tomšičevi ulici 5 v Ljubljani od Republike Slovenije prejela v last hišo na Levstikovi 15 v Ljubljani, ki je bila v lasti države. To predsednik SDS Ivan Janez Janša dobro ve, saj je bil v času, ko je Vlada Republike Slovenije izvedla omenjeno menjavo nepremičnin, v taisti vladi minister za obrambo.
Njegove izjave so povsem neresnične in jih širi z namenom diskreditacije stranke SD in njenega vodstva. Stavba na Levstikovi ni bila odtujena niti zaplenjena umrli judovski družini Moskovič, ampak je bila po 2. svetovni vojni v zapuščinskem postopku dodeljena zakonitemu dediču, ki jo je prodal naprej, naslednja lastnica pa je hišo kasneje prodala takratnemu splošnemu ljudskemu premoženju.
Na podlagi virov (zemljiškoknjižni izpiski in zapuščinski spisi v različnih ljubljanskih arhivih) je razvidno, da je to vilo po Moskovičevih, ki so umrli v uničevalnem taborišču Auschwitz, podedoval zakoniti dedič. Ta jo je sicer takoj po dedovanju prodal naprej, kar pomeni, da ni bila odvzeta ali zaplenjena Judom oz. da bi zaradi neobstoja oporočnih ali zakonitih dedičev samodejno pripadlo t. i. splošnemu ljudskemu premoženju, niti ni bila predmet povojne nacionalizacije.
Leta 1944 so nemški okupatorji družino Moskovič odpeljali v uničevalno taborišče Auschwitz, kjer sta leta 1944 umrla Feliks in hči Vera, sin Julij pa je padel kot italijanski partizan. Kot zadnja je v taborišču v začetku leta 1945 umrla še Klara Moskovič. Komisija za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev v Sloveniji je uradno ugotovila, da je Klara Moskovič, roj. Lajtner, izraelitske vere, gospodinja iz Ljubljane, umrla zadnja, zato so se nanjo prenesle dedne pravice družinskih članov.
Na zapuščinski razpravi februarja 1947 je sodišče prisodilo zapuščino po Feliksu in Klari Moskovič bratu slednje in edinemu dediču Lajtner Ignjatu.
Lajtner Ignjat je nepremičnino takoj po zapuščinski razpravi (21. februarja 1947) prodal Dani Kos za 800.000 dinarjev. Na podlagi kupne pogodbe je slednja dne 4. junija 1947 na svoje ime vknjižila lastninsko pravico na zadevni nepremičnini.
Maja 1961 je Dana Kos prodala vilo (zemljišče brez stavbe je bilo leta 1960 vknjiženo kot družbena lastnina) za 12.810.030 dinarjev splošnemu ljudskemu premoženju, z vilo pa je upravljala Uprava zgradb uradov in zavodov LRS v Ljubljani. Leta 1982 se je na podlagi 5. člena Zakona o vknjižbi nepremičnin v družbeni lastnini v zemljiško knjigo vknjižil imetnik pravice uporabe Socialistična Republika Slovenija.
Leta 1993 je takratna Stranka demokratične prenove (SDP), predhodnica SD, z menjalno pogodbo med SDP in Vlado Republike Slovenije, za del stavbe na Tomšičevi ulici 5 v Ljubljani od Republike Slovenije prejela v last hišo na Levstikovi 15 v Ljubljani, ki je bila v lasti države.
Predsednik SDS Ivan Janez Janša torej s svojimi povsem neresničnimi izjavami o “ukradeni vili v kateri domujejo Socialni demokrati” načrtno zavaja javnost!
Židan: “Socialni demokrati želimo, da po odstopu predsednika vlade, Slovenija čim prej dobi novo vlado s polnimi pooblastili.”
/in Novice, Stranka /by Denis SarkićPredsednik Socialnih demokratov mag. Dejan Židan se je v odzval na odstop predsednika vlade in zavrnil očitke Mira Cerarja na račun koalicijskih partneric, ki jih je ta izrekel v izjavi ob odstopu s položaja. Ocenil je tudi, da vlado, ki bo opravljala tekoče posle, čaka veliko dela. Židan je poudaril, da Socialni demokrati v postopkih, ki bi umetno podaljševali stanje, ki je nastalo z odstopom premierja Cerarja, ne bomo sodelovali. “Ob dogovoru političnih akterjev bi lahko do nove vlade prišli nekaj tednov prej, kot bi ob rednih volitvah,” je povedal Židan v izjavi za medije.
“Ta teden je bil težak za vlado. Videli ste povsem nepotrebno stavko v javnem sektorju, vendar ne zaradi koalicijskih partnerjev. Videli ste tudi afero zaradi makete drugega tira, do katere prav tako ni prišlo zaradi koalicijskih partnerjev. Tudi odločitev vrhovnega sodišča danes ni bila takšna zaradi koalicijskih partnerjev,” se je odzival predsednik Židan na nekatere očitke koalicijskim partnericam SD in DeSUS, ki jih je izrekel predsednik vlade v odstopu. Zatrdil je tudi, da ne ministri ne koalicija niso bili obveščeni o premierjevi odločitvi, tako da ga je ta presenetila.
Je pa ob tem pripomnil, da to v resnici na politiko ne bo bistveno vplivalo, saj so tako ali tako pred vrati državnozborske volitve. “V vsakem primeru pa bo vlada, še posebej ker bo to vlada z nekaj manjšimi pooblastili, morala zelo veliko delati,” je povedal Židan in dodal, “da bo treba vse težave, ki so nastale v zadnjih nekaj tednih, ves čas sproti reševati”.
Glede dogodkov v zvezi z odločitvijo Vrhovnega sodišča, da razveljavi rezultate referenduma o drugem tiru, je Židan dejal, da je “problem naše vlade, kako zgraditi drugi tir na transparenten način in čim ceneje”. Alternative so po njegovih besedah različne, pri čemer je potreben trud, da se ga zgradi kljub mogoče nekoliko večji udeležbi državnega proračuna, saj drugi tir tako Obala kot celotna Slovenija potrebujeta.
Židan na programski konvenciji partnerske SDP Hrvatske: »Evropa potrebuje močno socialno demokracijo«
/in EU, Novice, Stranka /by Denis SarkićPredsednik Socialnih demokratov Dejan Židan se je na povabilo predsednika hrvaške partnerske stranke SDP Davorja Bernardića udeležil programske konvencije SDP Hrvatske v Zagrebu. Kot je v nagovoru zbranim povedal predsednik Židan, si tudi slovenski Socialni demokrati želimo, da danes na konvenciji SDP skupaj pripravite dober, konkreten program, ki bo ljudem jasno pokazal, kakšne so vaše ambicije, kakšen razvoj želite.
“Tudi mi, slovenski Socialni demokrati se pripravljamo na letošnje parlamentarne volitve, z dobrim in jasnim programom, ki ga želimo uresničiti, v dobro vseh ljudi in vseh generacij, v dobro gospodarskemu razvoju, v dobro države in nenazadnje, v smeri krepitve Evropske unije,” je bil jasen Židan.
“Verjemite mi, Evropa potrebuje močno socialno demokracijo v vseh državah, potrebuje ljudi z vizijami in ambicijami, da stvari premikamo na bolje, za ljudi, za skupnost, za močnejšo Evropo, ki mora biti gospodarsko uspešna, socialno povezana in solidarna z vsemi,” je odločno povedal predsednik SD.
“Ko vidim, kako se razvijajo Švedska, Portugalska in druge države, kjer ima Socialna demokracija močno podporo, ko vidimo, da so tudi njihovi ljudje bolj zadovoljni in jim gre na bolje, potem je jasno, da ima prava pot Evrope jasno smer – močne in povezane socialdemokracije,” je svoj nagovor zaključil Dejan Židan.
Predsednica Ženskega foruma SD Martina Vuk ob mednarodnem dnevu žensk
/in Novice, Stranka /by Denis SarkićLahko bi začela ta sestavek z velikimi besedami, z lepo zvenečimi metaforami, z že prevečkrat uporabljenimi frazami. Lahko bi začela s pomembnimi imeni, zgodovinskim pregledom ali citati.
Lahko bi, a ne bom. Navedla bom nekaj primerov, ki pomenijo razliko v življenju ljudi.
To je le nekaj pozitivnih primerov, ki dokazujejo, zakaj je boj za enakost spolov pomemben. Pomemben v vsakdanjem življenju. Pomemben v praksi. Negativnih ne želim izpostavljati, žal pa imajo izjemno velik vpliv na naš vsakdan. Velikokrat na videz nevtralne rešitve prinesejo zaskrbljujoče posledice. Zato je pomembno, da poznamo zgodovino boja žensk za lastne pravice. Da slišimo aktivistke in upoštevamo poznavalke. Pomembno je, da se združujemo glede skupnih ciljev.
Rdeč nagelj ni moja najljubša roža. Je pa rdeč nagelj pomensko najmočnejši simbol. Simbol boja žensk za lastne pravice, simbol delavstva, simbol vrednot Socialne demokracije.
Martina Vuk,
predsednica Ženskega foruma SD
Matjaž Nemec na izredni seji DZ: “Probleme v Slovenski vojski s populizmom žal ne bo moč reševati.”
/in Novice, Poslanska skupina /by Denis SarkićNa izredni seji Državnega zbora glede stanja v Slovenski vojski (SV) je poslanec SD Matjaž Nemec je predstavil stališče Poslanske skupine SD, kjer je izpostavil, da je in ostaja nesprejemljivo, da se zaradi političnega napada na ministrico za obrambo Andrejo Katič v javnosti izpostavlja in izrablja vojake z namenom političnega obračunavanja. Socialni demokrati se zavedamo, da stanje v Slovenski vojski ni dobro, ampak ne zaradi vojakov, ne zaradi njihovega dela.
“Problem je veliko globlji in s populizmom ga žal ne bo moč reševati. Če bi bila med poslanci in poslankami iskrena želja po izboljšanju položaja vojakov in vojakinj ter obrambnega sistema v celoti, izglasovan predlog za javno predstavitev mnenj ne smel biti izgovor ali ovira, da se predlog Zakona o obrambi in predlog Zakona o službi v Slovenski vojski, ki ju je pripravila ministrica Katič in bi izboljšala stanje vojakov, ne dovoli v nadaljevanje postopka v DZ,” je poudaril Nemec.
Celotno stališče Poslanske skupine SD, ki ga je predstavil Matjaž Nemec:
”Tokratni razlog obravnave stanja v Slovenski vojski sovpada s preverjanjem sposobnosti bataljonske bojne skupine po metodi zveze NATO, poimenovane CREVAL. To je potekalo sredi meseca februarja, odločitev o preverjanju pa je sprejel sam vrh Slovenske vojske. Kljub temu, da je bila negativna ocena pričakovana.
Mediji so poročali, da je bataljonska bojna skupina nesposobna za resno delovanje in nas obveščali, da vojaki nimajo ustrezne opreme. In če je bila negativna ocena pričakovana, potem si lahko postavimo vprašanje »S kakšnim namenom je bila sprejeta odločitev o preverjanju?«
Socialni demokrati menimo, da je in ostaja nesprejemljivo, da se zaradi političnega napada na ministrico v javnosti izpostavlja in izrablja vojake z namenom političnega obračunavanja.
To spoštovani je skrb vzbujajoč manever. Ta degradacija je prešla vse meje dopustnega , in to si, če se naši vojski želi resnično le dobro – ne bi smeli privoščiti. Kompas razuma je pred volitvami popolnoma razmagneten. Danes pa bi bil skrajni čas, da sprejemamo odgovornost in pogledamo onkraj kratkoročnih političnih interesov in v ospredje postavimo interes Slovenske vojske.
Da pa bomo zmogli opraviti učinkovito, predvsem pa argumentirano razpravo moramo vsebino umestiti v ustrezen časovni kontekst. Ko se je prenapihnjen balon gospodarske moči 2008 razpočil in za seboj pustil razdejanje. Temu se ni mogla izogniti niti Slovenska vojska. Ta je plačala velik, morda celo največji račun, ki ga je izstavila kriza.
Sredstva za obrambne izdatke so se enormno zmanjšala. Pa ne zaradi samovolje nekoga ali nekaterih, temveč zato, da se je ohranil in poizkušal vzdrževati vsaj minimum zaščite tistih, ki so bili v krizi najbolj na udaru. Brezposelnih, tistih z najnižjimi prihodki, podjetij, ki so bila pred propadom. In negativne ocene Slovenske vojske niso plod enega ali dveh ministrovanj, kot nekateri želijo prikazati, temveč izgubljenega kriznega desetletja.
Če govorimo o jeziku števil so se obrambni izdatki od leta 2010 do leta 2015 s 583 milijonov skrčili na 369 milijonov evrov. Gre za ogromen, kar 37 odstotni izpad. In tega je v nekaj letih težko pokriti. Še manj pa za pričakovati, da se bo ta velikanska luknja obrambnega proračuna, kljub visoki gospodarski rasti, zakrpala čez noč. Iz danes na jutri.
Očitki s strani predlagateljev se mnogokrat nanašajo tudi na pomanjkanje vojakinj in vojakov v Slovenski vojski ob veliki skrbi za o višino njihovih plač. Naj pa spomnim, da se je po letih usklajevanja s sindikati vzpostavil enoten plačni sistem javnega sektorja, katerega so podpirali tudi v SDS.
Menili so oziroma ste, da je, citiram »predlagana rešitev sistema plač v javnem sektorju zelo podobna rešitvam v drugih, za nas primerljivih, državah in v katerih so plače v javnem sektorju tako urejene že več deset let. Podobno celovito urejene sisteme v drugih državah so izkazale dobre rezultate in so tudi primerno učinkoviti, pokazalo pa se je tudi, da so celovite rešitve edino možne.« Tako ste rekli.
Ko se je ta enotni plačni sistem vzpostavil, je bilo obljubljeno, da nihče ne bo dobil manj. Pa ni bilo čisto tako. Nekateri so dobili manj, ugotovile so se anomalije in napačne prevedbe. V času groženj z evropsko trojko, še več, klicanjem trojke v Slovenijo, se teh anomalij žal ni dalo odpraviti. Z ZUJF-om se je radikalno poseglo v plače in druge socialne dohodke. Tudi na škodo vojakov.
In zdaj, ko se sindikati in vlada pogajajo kako del gospodarske rasti prenesti na plačne liste javnih uslužbencev, tudi vojakov, so predlogi o izvzetju Slovenske vojske iz enotnega plačnega sistema s strani tistih, ki so tako močno zagovarjali enotni plačni sistem, milorečeno neprimerni. Še več predlogi o 30% višanju plač so sicer dobro-zveneči, a nerealni.
In izrabljanje stisk vojske ter vseh vojakov in vojakinj s takšno demagogijo je nič več in nič manj kot ceneni populizem! Podobno je z izkrivljenimi interpretacijami glede kadrovskega deficita. Nenehno prikazovanje vojakov kot nesposobnežev se na dolgi rok ne bo obrestovalo.
Socialni demokrati menimo, da so se pripadniki Slovenske vojske izkazali na mnogih nalogah, tako doma kot v tujini. In prepričani smo, da so na svoje delo ponosni. Lahko so ponosni. Zavedamo se, da stanje v Slovenski vojski ni dobro, ampak ne zaradi vojakov, ne zaradi njihovega dela. Problem je veliko globlji in s populizmom ga žal ne bo moč reševati.
Skupaj si moramo prizadevati, da se stanje popravi. Tudi takrat, ko ministrica za obrambo z ekipo pripravi dva pomembna zakona, ki se nanašata na izboljšanje stanja pripadnic in pripadnikov Slovenske vojske. Predlog zakona o obrambi in predlog zakona o službi v Slovenski vojski sta v parlamentarnih klopeh od 5. septembra 2017. Na zahtevo SDS je bila 19. oktobra 2017 opravljena splošna razprava in v skladu s 124. členom Ustave je bil sprejet sklep, da je predlog zakona o obrambi primeren za nadaljnjo obravnavo.
Žal, je predlog zakona obtičal v drugi obravnavi na delovnem telesu. In če bi bila med poslanci in poslankami iskrena želja po izboljšanju položaja vojakov in vojakinj ter obrambnega sistema v celoti, izglasovan predlog za javno predstavitev mnenj ne smel biti izgovor ali ovira, da se predlaganemu zakonu ne dovoli v nadaljevanje postopka.
Tudi Predsednik Republike Slovenije in Vrhovni poveljnik obrambnih sil nas v svojem mnenju poziva, da razmislimo, ali imamo dovolj politične volje za sprejem obeh predlaganih zakonov. Ocenjuje, da bi sprejem obeh predlaganih zakonov koristil predvsem potrebam Slovenske vojske. Če kaj, spoštovani danes potrebujemo vpogled vase.
Da pretehtamo med dvema izbirama. Med tisto bolj všečno, a zelo škodljivo. Da s predvolilno mašinerijo povozimo vse kar bi lahko bilo dobro in poteptamo še tisto malo upanja in odgovornosti, ki jo do Slovenske vojske nosimo vsi tukaj. Ali tisto pravo, iskreno, da po svojih najboljših močeh pomagamo Slovenski vojski. Socialni demokrati bomo vsekakor izbrali slednjo, manj všečno, a pravo izbiro. In apeliram na vse, da jo tudi vsi ostali.“
Na 2. posvetu Samozavestna Slovenija opozorili na neenakosti v zdravstvu, pravosodju in na trgu dela ter predstavili nekatere rešitve
/in Novice, Stranka /by Denis SarkićSocialni demokrati smo se na drugem javnem posvetu Samozavestna Slovenija v Ljubljani skupaj z gosti dotaknili vprašanj, kako zmanjšati družbeno neenakost – predvsem na področju zdravstva, pravosodja in dela. Sogovorniki so opozorili na trend naraščajoče prekarnosti na trga dela, na vse daljše čakalne dobe v zdravstvu in na občutek nepravičnosti delovanja pravne države.
Kot je uvodoma predstavil predsednik SD mag. Dejan Židan, se družbena neenakost povečuje. Ob začetku gospodarske krize leta 2008 je imel en odstotek najbogatejših ljudi v lasti 42,5 odstotka globalnega premoženja, leta 2017 pa se je ta delež povečal na 50,1 odstotka, je navedel. Po njegovih besedah je tudi po ocenah ekonomistov največja grožnja ekonomskemu razvoju povečana socialna nestabilnost.
Med predstavitvijo razmer v Sloveniji je Židan med drugim omenil daljšanje čakalnih dob. Kot je dejal, nad dopustno čakalno dobo čaka več kot 60.000 ljudi, Slovenija pa za zdravstvo nameni manjši delež sredstev, kot je povprečje v EU. Tudi vse več zadev na sodiščih traja predolgo, kljub zmanjšanju števila brezposelnih pa ima v Sloveniji več ljudi kot v drugih nam primerljivih državah začasno obliko zaposlitve, je še opozoril.
Predsednica Sveta SD za pravosodje in strokovnjakinja mednarodnega javnega prava dr. Dominika Švarc Pipan je opozorila, da slovenska pravna država ne deluje niti optimalno niti zadovoljivo, kar je posledica zakonodajnega okvira, ki bi moral biti stabilen, a obstaja očitna prenormiranost. Brez kakovostnega zakonodajnega okvira pa po njenem mnenju tudi ne moremo pričakovati uspešnosti pri pravičnem delovanju državnih in pravosodnih organov. Na tem področju je Dominika Švarc Pipan, ki bo kandidirala na listi SD za volitve v DZ, kot eno najočitnejših težav izpostavila občutek, da v Sloveniji obstajata dve pravni državi, ena za elite, druga za manj privilegirane.
Po mnenju ustavnika dr, Andraža Terška sistem kazenskega prava ne more delovati v državi, ki uspešnost sodnih postopkov razume izključno kot preštevanje obsodilnih sodb. Poudaril je tudi, da politika ne more sodstvu vsiliti občutka za etiko, za pravičnost in za moč argumenta, pač pa lahko uvede spremembe le tako, da poseže po edinem orodju, ki ga ima. To je zakon, “a potem pride do očitkov o prenormiranosti in pregrobem posegu v sodstvo”.
Med težavami na področju zdravstva je predsednica Sveta SD za zdravje in direktorica novomeške bolnišnice dr. Milena Kramar Zupan izpostavila dostopnost in veliko število ljudi, ki na storitve čakajo predolgo, ter premalo izgrajen sistem kakovosti. Poudarila je še, da je treba za zdravstvo nameniti več javnih sredstev. Nujno je po njenem mnenju določiti košarico pravic, realno ovrednotiti zdravstvene storitve in prenoviti upravljanje javnih zavodov.
Generalni direktor ljubljanske psihiatrične klinike dr. Bojan Zalar je med drugim poudaril, da denar ni edini pomemben element v zdravstvu, pač pa je pomembna tudi organizacija. Po njegovem mnenju je treba zadeve racionalizirati. Zalar je izpostavil še pomanjkanje sprejemanja odgovornosti ob težavah in ocenil, da je treba tudi pri tem ponovno vzpostaviti hierarhijo.
O stanju na trgu dela je spregovorila tudi aktualna ministrica za to področje dr. Anja Kopač Mrak, ki je prekarnost označila kot verjetno enega najbolj strukturnih in globalnih problemov. To, da nekatere manj izobražene ljudi puščamo, da prehajajo v prekarne oblike dela, je po njenem prepričanju dolgoročni problem z vidika socialne varnosti. Izpostavila je potrebo po regulaciji področja trga dela, ki pa mora biti širše družbeno sprejeta v dialogu s socialnimi partnerji.
Profesorica na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani dr. Aleksandra Kanjuo Mrčela z ljubljanske fakultete za družbene vede ugotavlja, da je neenakost v Sloveniji večja, kot si mislimo. Ob tem je opozorila zlasti na prekarnost na trgu dela, ki je po njenem mnenju zlo. Trendi na tem področju se poslabšujejo, najbolj ranljivi pa so zlasti mladi, je opozorila in kot zaskrbljujoče izpostavila, da imamo na področju dela zakonodajo, ki se ne izvaja.
Socialni demokrati bomo s posveti Samozavestna Slovenija nadaljevali tudi v prihodnjih mesecih do državnozborskih volitev, na njih pa bomo skupaj z gosti odpirali vprašanja še na drugih področjih, kjer menimo, da lahko Slovenija napreduje, ob tem pa predstavljali tudi nekatere naše rešitve.
Predsednica Sveta SD za pravosodje dr. Dominika Švarc Pipan: Za pravno državo smo odgovorni vsi
/in Naprej, Novice, Stranka /by Denis SarkićKot se pogosto poudarja, pravna država resnično deluje le v družbi, v kateri je prisotno prepričanje, da ta deluje. A raven splošnega zaupanja v državne in pravosodne institucije v Sloveniji je alarmantno nizka. Ko smo pred dobrega četrt stoletja v ustavo zapisali načelo “pravne države” ter vanjo vtkali njene temeljne postulate kot so “ustavnost in zakonitost”, “pravičnost”, “enakost pred zakonom”, “človekove pravice” in “neodvisnost sodstva”, je iz teh pojmov velo neko skorajda ezoterično, slovesno upanje. Danes pa ugotavljamo, da smo se v procesu graditve samostojne države premalo posvečali vsebinski napolnitvi in uresničevanju teh aspiracij, ki ostajajo bolj sintagma na papirju kot družbena realnost. Njihovo omenjanje pri ljudeh vse pogosteje vzbuja srd in odpor, so eden najočitnejših simptomov globokega razočaranja nad lastno državo in družbo.
Vlada prepričanje, ki žal ni povsem neutemeljeno, da pravo ter državne in pravosodne institucije ne izpolnjujejo tiste funkcije, ki bi jo v zreli ustavni demokraciji morali – zagotavljanje pravičnosti in dostojanstva vseh ljudi, temveč postajajo orodje interesov ozkih političnih in gospodarskih elit na račun povprečnih, depriviligiranih državljanov. Vzroki in dejavniki za takšno dojemanje stanja pravne države pri nas so izrazito večplastni, zapleteni in medsebojno soodvisni. Deloma gotovo izhaja iz dejanskih sistemskih pomanjkljivosti in anomalij, vendar ga dodatno (in znatno) stopnjuje vse bolj iracionalni politični, medijski in javni diskurz.
Premišljena in celovita analiza ter konstruktivno reševanje sistemskih težav so vsekakor nujni, če želimo ozdraviti in okrepiti načete temelje pravne države. V prvi vrsti je ključno zagotoviti jasno, notranje in sistemsko skladno, pregledno, razumno in razumljivo zakonodajo ter njeno pravično, predvidljivo in učinkovito izvajanje in uresničevanje pravic s strani državnih in sodnih organov. Z vidika namena pravne države je nesprejemljivo, da se pod pritiskom (ali izgovorom) neugodnih ekonomskih razmer osnovne socialne pravice diskriminatorno in nesorazmerno zmanjšujejo ali celo odpravljajo.
Nesprejemljivo je tudi, da se državljani (celo pravniki, kaj šele laiki) komajda znajdejo v hiperinflaciji zapletenih in stalno spreminjajočih se predpisov, četudi le-to vsaj delno pogojujejo zunanji dejavniki, kot so vključenost v različne evropske in mednarodne institucije in bliskovito spreminjanje globaliziranega gospodarskega, tehnološkega in širšega družbenega okolja. Brez stabilnega in kakovostnega zakonodajnega okvira, utemeljenega v osnovnih ustavnih in demokratičnih načelih, nenazadnje tudi od državnih in pravosodnih organov ne moremo pričakovati pravične, stabilne, in predvidljive pravne prakse.
Ob zagotavljanju tega osnovnega pogoja je krepitev delovanja državnih in pravosodnih organov nujna tudi v številnih drugih sistemskih, organizacijskih, postopkovnih in – nenazadnje – vrednotnih vidikih. Kljub spodbudnim izboljšavam v zadnjih letih je še vedno preveč zbirokratiziranosti, netransparentnosti in vpletanja izvršne v sodno vejo oblasti. Preveč je primerov očitnih in elementarnih postopkovnih in vsebinskih napak, ki dostikrat nepopravljivo vplivajo na življenje in dostojanstvo posameznikov in ki se enostavno ne bi smele zgoditi. Preveč je sodnih zaostankov in sodb Evropskega sodišča za človekove pravice, ki opozarjajo na sistemske anomalije.
Četudi so te in druge napake verjetno pogosteje plod človeške zmotljivosti ali nesposobnosti kot malomarnosti ali celo korupcije in zlorabe, je situacija nesprejemljiva, še potencira pa jo za stanje kolektivnega duha pri nas značilno kronično nesprejemanje odgovornosti. In nenazadnje, preveč je formalističnega črkobralstva in mehaničnega izvajanja pravnih predpisov, ki jih je za smiselno uresničevanje pravne države nujno potrebno razlagati in izvrševati v duhu njenih temeljnih načel in poslanstva zaščite človekovega dostojanstva.
Ob vsem tem pa nizek ugled prava in pravne države pri nas močno pogojuje in stopnjuje tudi vse bolj iracionalno kritizerski politični, medijski in javni diskurz, ki se močno oddaljuje od premišljene in konstruktivne kritike kot dobrodošlega in nujnega elementa reševanja temeljnih družbenih vprašanj. Učinke tega diskurza še stopnjuje sodobna komunikacijska realnost, v kateri dopuščamo, da razpravljanje o tako resnih in temeljnih temah razvodeni v nekajsekundnih komentarjih in enovrstičnem razmišljanju na družabnih omrežjih. Med katerimi (vsaj pri zaskrbljujoče obsežnem delu populacije) največjo popularnost praviloma dosežejo teorije zarote in iluzije resničnosti, še posebej kadar so sočno začinjene z vulgarnim pljuvanjem (ali pač navijaštvom) po liniji delitve na “leve” in “desne”, “naše” in “vaše”.
V tem okviru je seveda odgovornost politikov za spoštovanje prava in pravne države prvovrstna. S svojimi odločitvami, retoriko in ravnanjem morajo biti za vzgled in vir občutka varnosti, ne pa vedno novih frustracij in občutka, da sta politična moč in medsebojno obračunavanje pomembnejša od dostojanstva in dobrobiti državljanov. Podobno velja za številne medije, ki vsebino, resnico in dejstva vse bolj zapostavljajo na račun forme, poenostavljanja in spektakularnosti. V tem kontekstu je pomembna tudi vloga pravnih strokovnjakov, zlasti tistih, ki imajo (lahko) velik vpliv na ustvarjanje javnega mnenja in veliko odgovornost pri soustvarjanju družbenih procesov.
Vse preveč je takih, ki se izpostavljanju v javnem diskurzu izogibajo bodisi v strahu pred politično-nazorskim etiketiranjem, bodisi zato, ker jim v obdelovanju lastnih vrtičkov enostavno ni dovolj mar za stanje pravne države in življenje drugih. Navsezadnje pa mora v tem diskurzivnem ozračju svoj del odgovornosti prevzeti tudi splošna javnost. Mora se upreti političnim in medijskim konstrukcijam realnosti, ki žalijo inteligenco in se izogibati slepemu sledenju teh konstrukcij, s katerim jih le povratno napaja in krepi.
Državljani moramo preseči tudi razmišljanje, da bodo vse naše težave in spore reševala sodišča, in ga nadomestiti z zavestjo, da je potrebno spoštovati obstoječi pravni red. Za tak miselni premik je v prepletenem součinkovanju dejavnikov in akterjev pravne države seveda nujna tudi že omenjena vzpostavitev resnično kvalitetnega zakonodajnega okvira in ustreznega delovanja državnih in sodnih organov. Pa vendarle, kakor so oblastne institucije nedvomno odgovorne državljanom za ravnanje v skladu s temeljnimi načeli pravne države, je ravnanje v skladu s temi načeli tudi osnovna državljanska odgovornost.
Četudi bi nam v nekem utopičnem scenariju uspelo vzpostaviti popoln zakonodajni okvir ter nezmotljivo in suvereno sodstvo, bomo od resnične pravne države vselej neogibno odmaknjeni za toliko, kolikor bomo do prava in sodišč sami nespoštljivi ter jih dojemali predvsem kot orodje – ali pač oviro – za uresničevanje lastnih osebnih ali političnih interesov. Dokler bodo brezobzirno kritiziranje pravosodja, iskanje lukenj v pravnih predpisih in pravdanje za vsak centimeter mejnega zidu nacionalni šport, nam polnovredne pravne države pač ne more pričarati nihče. Za njeno uresničitev smo v končni fazi kolektivno odgovorni vsi.
Brez resnično delujoče in učinkovite pravne države ne moremo kakovostno delovati niti kot posamezniki niti kot družba. Vendar premika v tej smeri ne bomo dosegli, če bomo v žalostno pregovorni slovenski maniri v nedogled polemizirali o krivdi in prelagali odgovornost eden na drugega, namesto bi svoj omejeni čas in energijo posvetili konstruktivni kritiki in iskanju rešitev. Dokler bomo na težave gledali skozi to prizmo, bomo ostali v krču mržnje in apatije, ki je najmočnejše orožje v boju proti družbenim spremembam.
dr. Dominika Švarc Pipan
strokovnjakinja mednarodnega javnega prava in predsednica Sveta SD za pravosodje
Celoten časnik socialne demokracije lahko preberete tudi v elektronski verziji.
Vabilo na posvet »Samozavestna Slovenija – dogovor za zmanjševanje družbene neenakosti«
/in Dogodki /by Denis SarkićV ponedeljek, 5. marca 2018, s pričetkom ob 12. uri, bo v Beli dvorani Grand hotela Union, na Miklošičevi cesti 1 v Ljubljani, potekal javni posvet Socialnih demokratov z naslovom »Samozavestna Slovenija – dogovor za zmanjševanje družbene neenakosti«, na katerem bomo skupaj z gosti odkrito razpravljali o prihodnosti Slovenije na področjih zdravstva, dela in pravosodja.
Na posvetu bodo sodelovali:
– mag. Dejan Židan, predsednik SD in podpredsednik Vlade RS
– dr. Milena Kramar Zupan, predsednica Sveta SD za zdravje in direktorica splošne bolnišnice Novo Mesto
– prof. dr. Bojan Zalar, generalni direktor Univerzitetne psihiatrične klinike Ljubljana
– dr. Dominika Švarc Pipan, predsednica Sveta SD za pravosodje in strokovnjakinja mednarodnega prava
– dr. Andraž Teršek, ustavnik in pravni filozof
– dr. Anja Kopač Mrak, ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti
– dr. Aleksandra Kanjuo Mrčela, profesorica na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani
Vljudno vabljeni, da se nam pridružite!
Predsednik Židan v pogovoru za Delo: “Socialni demokrati smo stranka, ki želi dobro ljudem in državi.”
/in Novice, Stranka /by Denis SarkićPogovor s predsednikom Socialnih demokratov in ministrom mag. Dejanom Židanom je za časnik Delo opravila novinarka Suzana Kos. Pogovor je potekal v luči zadnjih dogajanj v Slovenski vojski, kjer zadeve ureja ministrica za obrambo Andreja Katič. V nadaljevanju pa sta spregovorila tudi o delovanju koalicije, pripravah na letošnje parlamentarne volitve in usmeritvah socialne demokracije. Pogovor s predsednikom SD je bil objavljen v soboto, 3. marca, na spletnem portalu časnika Delo, celoten intervju pa si lahko preberete v nadaljevanju.
Opozicijski stranki SDS in NSi zahtevata izredno sejo Državnega zbora o stanju v Slovenski vojski. Ocenjujejo, da je razrešeni načelnik generalštaba Andrej Osterman še najmanj odgovoren za neuspešno preverjanje 72. brigade Slovenske vojske na Počku. S strokovnega vidika odgovornost pripisujejo poveljniku 72. brigade Francu Koračinu in poveljniku poveljstva sil Milku Petku, s političnega pa obrambni ministrici Andreji Katič. Zakaj se je po vašem SV sama odločila za to ocenjevanje bataljonske bojne skupine v času, ko bi lahko vedela, da ta enota še ni v celoti pripravljena? V ponedeljek bo na zahtevo opozocije izredna seja Državnega zbora, na kateri bodo predvidoma obravnavali predlog priporočila vladi v zvezi s stanjem v Slovenski vojski (SV) in zahtevo za mnenje predsednika republike o tem vprašanju, kaj se bo na tej seji razjasnilo po vašem mnenju?
Pričakujem pošten pogovor o razvoju vojske v zadnjih 26-tih letih, z nekaj samokritike se bo gotovo našlo tudi napake in jih priznalo ter seveda poskušalo poiskati način, kako jih odpraviti. Predvsem pa pričakujem, da se zadeve ne bo politiziralo.
Ni to pričakovanje le preveč naivno?
To so moje želje. Moj cilj kot politika je, da vojski zagotovimo dovolj sredstev za primerne plače vojakov, opremo in nadaljni razvoj obrambno-varnostnega sistema. Zato bom vedno na stališču, da se razpravo o vojski kot varnostnem sistemu, sem pa sodi tudi policija, opravi brez politiziranja.
Je potrebno pogledati četrt stoletja nazaj, malce dolga doba, SD je imela v zadnjih desetih letih tri ministre za obrambo, Jelušičevo, Vebra in Katičevo, resor je imela v rokah skupaj kar sedem let. Predsednik republike je ob tem že dvakrat ocenil – lani in predlani – na podlagi poročila Generalštaba Slovenske vojske – delovanje vojske v miru s povprečno oceno zadostno. Za primer krize ali vojne pa ni pripravljena in si zasluži oceno – nezadostno.
Proračun za vojsko se je v letih krize zmanjševal, kar je bila razumljiva in po moji oceni tudi pravilna izbira prioritet. Je pa ministrica Katičeva v tem mandatu zagotovila dvig proračunskih sredstev za obrambne izdatke v višini 92,7 milijona evrov, pri čemer je bila glavnina sredstev namenjena vojski, v zadnjih dveh letih pa je bila nabavljena tudi potrebna osebna oprema vojakov, strelivo, vozila in druga oprema. Poleg tega je ministrica z ekipo MORS-a pripravila zakona, ki v Državnem zboru čakata na nadaljnjo obravnavo. To sta Zakon o obrambi in Zakon o službi v Slovenski vojski, ki bistveno izboljšujeta tudi položaj vojakov. To je treba sprejeti. Razprava na odborih v DZ bo sicer fokusirana na stanje oziroma rezultate ocenjevanja na Počku, pri tem pa se bo, upam, vprašalo tudi kdo je odgovoren za to, da se konkretne vojake ustrezno pripravi, kdo je odgovoren, da se konkretne vojake pravilno oceni in nenazadnje, da se oceni tudi to, kdaj so primerni za testiranje, tudi na izpit ne greš, če presodiš, da ga ne boš opravil. Ugotoviti je treba tudi kdo je odgovoren, da so v skladišču neizkoriščena materialna sredstva, na primer škornji.
In kdo je odgovoren?
Konkretni poveljniki so odgovorni za te zadeve. Še vedno ne razumem, kaj se je dejansko zgodilo, je šlo za veliko nerodnost, da se je vojake ocenjevalo, čeprav je bilo še nekaj časa, da bi se na to bolje pripravili Kot rečeno, na test greš z namenom, da ga opraviš, ne pa, da ga ne. Zelo pomembno je, da se preiskava teh nejasnosti, ki jo je napovedala ministrica Katičeva skupaj s premierom, čim prej opravi in da se dobi odgovor na vprašanje, kaj se je pravzaprav zgodilo. Upam, da ne držijo namigi, da je bil to neke vrste načrtni poskus diskreditacije slovenske vojske in ministrice ter vlade.
Za tem domnevnim načrtnim poskusom diskreditacije pa naj bi se skrival kdo, opozicija in Janez Janša?
Tega ne vem. To bo poiskala preiskava. Ugotoviti je treba ali gre za serijo nerodnosti in napačnih ocen. Zakaj se je fiasko na vadbišču na Počku zgodil? Treba je odgovoriti tudi na vprašanje, kako to, da je informacija prišla do predsednika vlade in ministrice iz medijev, ne pa neposredno od odgovornih ljudi v vojski. Ne bom ugibal, kakšne odgovore bo dala preiskava. Ne glede na vse pa sem prepričan, da je treba gmotni položaj slovenskih vojakov izboljšati, vztrajam pa sicer tudi pri oceni, da naša ministrica dela dobro. Zadala si je jasen cilj izboljšanja gmotnega položaja slovenskega vojaka, za katerega se zelo zavzema.
Se vam ne zdi povedno, da ji ob primopredaji nista stisnila roke ne Andrej Osterman in tudi ne novi načelnik generalštaba slovenske vojske Alan Geder?
Tega nisem videl.
So pa to nazorno zabeležile na primer televizijske kamere.
Lahko le rečem, da ima vsak svoj način obnašanja in mora z njim tudi živeti. Večkrat se sprašujem, kako zagotoviti, da vojska ne bi bila predmet političnega obračunavanja. Prepričan sem, da je vsak od naših ministrov pustil dober pečat, pa naj gre za dr. Ljubico Jelušič, aktualno ministrico ali pa Janka Vebra, ki ga je predsednik vlade po mojem mnenju povsem po nepotrebnem odslovil.
Kakšni so odnosi v koalicije v tem trenutku?
Koalicija deluje, ni razpadla, je pa dejstvo, da se je predvolilni čas že začel, kar ni dobro. Smo se pa v vladi še sposobni dogovarjati in tudi soglasno odločati, medtem ko se v Državnem zboru res kaže, da koalicijskega delovanja ni več, govorim predvsem o tem fenomenu vlaganja neusklajenih zakonov s strani koalicijskih poslancev.
Po zadnji meritvi Mediani ste peti najpopularnejši politik, SD je druga ali tretja stranka v javnomenjskih anketah, menda verjamete, da boste vi prihodnji mandatar?
Ko stranke izberejo svojega voditelja, povedo hkrati tudi, koga vidijo za predsednika vlade. Želim si, da bi imela naša stranka čim boljši rezultat, vse sicer kaže, da smo si povrnili znaten del zaupanja volilcev, ki smo ga nekoč že imeli. Smo stranka, ki želi dobro ljudem in državi. V tem trenutku ni jasno, kdo bo imel koliko poslancev; svoja glavna programska izhodišča smo že predstavili, povedali tudi, kdo so naši poslanski kandidati. Za nas bi bila idealna koalicija, da bi mi sami imeli 46 poslanskih glasov in bi lahko realizirali vse naše predvolilne obljube, brez koalicijskega kupčkanja in usklajevanja.
Ker idealnega sveta ni, pa …
Želimo si leve koalicije, saj na levem polu najbolj podobno razmišljamo o ključnih projektih za Slovenijo. A najprej bo seveda potrebno počakati na rezultate volitev. Načeloma smo Socialni demokrati pripravljeni na široko povezovanje v dobro Slovenije. Ne moremo pa sodelovati z radikalno desnico na čelu s SDS, pri kateri je zdaj že jasno, da ji dobrobit države in njenih državljanov ni na prvem mestu.
No, radikalna desnica je že sama povedala, da s stranko, ki je ukradla vilo, ne bi bila v koaliciji.
Ne poznam stranke, ki bi v Sloveniji ukradla kakšno vilo, poznam pa stranke, ki rade govorijo neresnice.
Ta mesec boste končali program za volitve, ki vam ga pili vodja programske skupine Patrick Vlačič, prihodnji ponedeljek boste imeli v Ljubljani drugi del programskega posveta, ki bo namenjen zmanjševanju družbene neenakosti, pri tem boste posebno izpostavljali področje zdravstva, dela in pravosodja.
Naj povem najprej, da družbena enakost za nas ne pomeni, da imajo vsi enako plačo, pač pa, da so osnovne in najbolj pomembne dobrine dostopne vsem pod enakimi pogoji, govorim o dostopnem zdravstvenem sistemu, za javno zdravstvo je torej treba dati več. Druga naša prioriteta je internacionalizacija gospodarstva, torej spodbujanje tujih naložb, tretja pa Slovenija kot varna država.
Ko vas poslušam se zdi, da govorite predvsem o tem, da bi radi predvsem delili, več za vojsko, za zdravstvo in tako naprej, od kod bi pa več denarja na drugi strani pobrali?
Strinjam se s tem, da ne smemo trošiti več, kot imamo, tako je treba ravnati za dobrobit naših potomcev. Zdaj ima država to srečo, da je v fazi konjukture, kar pomeni avtomatično več denarja v proračunu in tudi v pokojninski in zdravstveni blagajni. Jasno je, da bo ob vsej rasti, v proračun prišel omejen znesek dodatnega denarja, po ocenah gre za od 300 do 500 milijonov evrov. Zato je pri določanju prednostnih politik treba ta denar pametno razdeliti, en del bo šel zagotovo v zdravstvo, drugi del v plače javnih uslužbencev, v višje pokojnine, del pa v razvoj. Smo seveda tudi za razbremenitev dela.
Ocenjujete, da je davčno breme nepravično razdeljeno, ampak kot rečeno, če nekje daš, praviloma moraš na drugi strani nekje vzeti.
Naša davčna zakonodaja ni slaba, davčno breme je res nepravično razdeljeno, skupna obdavčitev pa sicer ni pretirana. Če namreč seštejemo vse davke iz potrošnje in premoženja, dobička ter obdavčitve dela, pridemo na okoli 37 odstotkov BDP, kar je manj, kot znaša povprečje EU in manj kot je v Avstriji, Italiji ali Nemčiji. Naš davčni zajem na sploh torej ni prekomeren, res pa je, da se je pomembno prekomerno obremenilo delo, pa čeprav nam bi moralo biti v interesu, da je razlika med bruto in neto plačo nižja, ker bi tako ljudje lahko bolje živeli in več trošili. Potrošnja je pred DDV povprečno davčno obremenjena in na drugi strani je pomembno nižja obdavčitev premoženja in obdavčitev dobička. Kaj se torej lahko stori? Obljuba, da bomo vse davke na sploh znižali, ni realna. Torej, če bomo šli v razbremenitev dela in spremenili dohodninsko lestvico, bomo morali vir najti nekje drugje.
To pa je?
Tam, kjer odstopamo v primerjavi z drugimi državami: to je v višini obdavčitve dobička.
Kaj pa, če bi raje kot višali davek na dobiček, raje znižali DDV in s tem pospešili potrošnjo in posledično povečali prilive v proračun?
To je floskula, ki v resnici ne deluje. Poleg tega je treba upoštevati dejstvo, da večino BDP Slovenija ustvari z izvozom, zato na pomemben del gospodarstva ta razprava o DDV sploh ne vpliva. Ocenjujem, da gre pri tej temi le za nabiranje političnih točk. Z razbremenitvijo dela za večjo potrošnjo se pa seveda strinjamo.
Ker se življenjska doba te vlade izteka, verjetno že ocenjujete kdo je najslabše odigral svojo ministrsko vlogo, zelo ste kritični do zdravstvenega resorja ….
Na to vprašanje ne bom odgovoril, ker sem del koalicijske vlade in je to del bontona. Če imam kaj kritičnega za povedati, bom to storil na štiri oči ali pa na seji vlade v zaprti sobani, za javno obmetavanje in obračunavanje pa nisem.
Se vam zdi smiselno, da bi z volitvami čim bolj pohiteli, če smo že v predvolilnem obdobju?
Če bi razpustili vlado zdaj, bi v praksi pridobili kvečjemu mesec dni, hkrati pa načeli stabilnost in vse, kar nam je ta prinesla, vključno z zaupanjem tujih finančnih trgov, ki bi jih lahko prestrašili. To bi bilo za Slovenijo slabo.
Kakšno predvolilno kampanjo bi si želeli?
Vsaka stranka bi morala javno dati pet obljub in iz njih bi se lahko razbralo, kaj so njene prioritete. Vseh pet bi morali znati podrobno razložiti, z vsemi posledicami. To bi bil učinkovit način soočenj strank, ki gremo na volitve. Seveda pa zadeve ne bodo tekle tako, pač pa, kot se zdaj zdi, bo precej napadov pod mizo, medsebojnih obmetavanj, kaj je bilo na primer pred 50, 100 ali tisoč leti. Socialni demokrati bomo v tej kampanji nastopali predvsem z argumenti ter državljankam in državljanom skušali čim bolj jasno predstaviti program Socialne demokracije za prihodnost in samozavest Slovenije, ki bo naredil preboj v gospodarstvu ter našo državo v naslednjih letih umestil med najrazvitejše države sveta. Verjamem, da bomo pri tem uspešni in nam bodo ljudje namenili njihovo zaupanje za vodenje države.
Komentar dr. Brigite Skela Savič: Zdravje kot človekova pravica
/in Mnenja, Novice /by Denis SarkićUčinkovit zdravstveni sistem je ključni element za zdravo in pravično družbo, v kateri se zdravje razume kot človekova pravica, do katere dostop omogočimo s sodobnimi zdravstvenimi storitvami. Le te morajo biti zasnovane v racionalno mrežo, ki pokriva aktualne preventivne in kurativne potrebe državljanov danes in potrebe, ki jih lahko na osnovi spremljanja trendov in raziskovalnega dela napovemo v bližnji prihodnosti. Zlasti so pomembni preventivni mehanizmi krepitve in ohranjanja zdravja v družbi, razvijanje spodbud in odgovornosti za lastno zdravje vsakega državljana, presejalni testi, sodobna obravnava odkritih bolezni in zbiranje ustreznih podatkov o zdravju in boleznih državljanov ter njihova mednarodno primerjanje.
Prepričanje, da je zdravje človekova pravica, bi moralo biti temelj učinkovitega zdravstvenega sistema, katerega koristi imajo državljani in država. Pravica do zdravja in s tem povezana dostopna mreža zdravstvenih storitev ne sme biti samo fraza, temveč zaveza za politiko in vladajoče politične strukture, da delujejo konstruktivno s ciljem zagotavljanja najboljše zdravstvene obravnave za posameznika, skupnost in državljane.
Zato je za državljane pomembno, da dobro prisluhnejo, kaj o zdravju v družbi govorijo politične stranke in kaj dejansko naredijo, ko jim je zaupana možnost, da to področje vodijo. Kot državljane in davkoplačevalce nas mora zanimati učinkovit in integriran zdravstveni sistem, pri čemer učinkovit ne pomeni samo ekonomsko učinkovit, temveč se le ta v prvi vrsti kaže skozi mednarodne kazalnike zdravja in nacionalno postavljene kazalnike zdravja, ki so odzivni tudi na nacionalne in lokalne prioritete ter dostopnost do celostne skrbi za zdravje v družbi.
Še vedno je povezava med zdravjem populacije in ekonomsko rastjo premalo artikulirana. Investiranje v zdravje ohranja življenja, preprečuje bolezni, jih pravočasno odkriva in zdravi ter omogoča rehabilitacijo. Zdravje torej pogojuje uspešnost in učinkovitost družbe in nemogoče je pričakovati ekonomsko rast brez vložka v razvoj ljudi, tudi na področju njihovega zdravja. To bi bilo nedopustno in neetično. Skrbeti za zdravje ljudi je investicija v državno ekonomijo. Zdravstveni sistem je torej potrebno videti kot družbeno pomembni doprinos, ki ga izvajajo zdravstveni delavci in njihovi sodelavci in doprinaša k povečanju BDP.
Kako naj državljani prepoznamo v človeka usmerjene pristope v zdravstveni obravnavi?
Prva je investicija v zdravstveno pismenost v vseh življenjskih obdobjih, ker le ta omogoča, da državljan osvesti svojo vlogo in vlogo države pri krepitvi in ohranitvi lastnega zdravja. Sledi vključevanje strokovnjakov, znanstvenikov, neprofitnih organizacij, lokalne skupnosti in predstavnikov pacientov v analizo in razvoj zdravstvenega sistema.
V človeka usmerjena obravnava je danes prepoznani temeljni pristop, kako se zdravstvena obravnava izvaja. Pomeni obravnavati človeka, pacienta, njegove bližnje, oskrbovalce in druge sodelujoče z dostojanstvom, s spoštovanjem in sočutjem. Pomeni vključiti jih v odločanje o zdravju, zdravljenju, zdravstveni negi in oskrbi. Pomeni delati stvari z ljudmi in ne za njih. V človeka usmerjena obravnava ima z raziskavami dokazane koristi, saj znižuje ležalno dobo, manj je nujnih obravnav, sprejemov v bolnišnico in napotitev do specialistov, manj laboratorijskih in invazivnih preiskav, prej so prepoznani pacientovi problemi, boljše so možnosti pravilnega zdravljenja in predpisovanja zdravil, poveča se možnosti pacienta za samooskrbo, idr. Daje koristi za udeležence obravnave, zdravstvene delavce kot izvajalce, zdravstveni sistem in celotni družbi.
Naslednje pomembno področje so oblike pomoči in skrbi za ljudi na domu, integracija zdravstvenih in socialnih potreb človeka, ki zahteva med sektorsko povezovanje za dobro človeka. Dolgoživa družba od nas zahteva povezovanje na ravni pacienta, družine, zdravstvenih delavcev in oskrbovalcev. Storitve, ki jih moramo razviti na področju dolgotrajne oskrbe zahtevajo od nas etično odgovornost, da končno uskladimo sektorje, financiranje storitev in ponudimo storitve v okviru zdravstveno – socialne skrbi za človeka. Če sta sektorja zdravstvo in sociala v naši državi ločena, to še ne pomeni, da človek nima sočasno problemov na obeh področjih.
Zdravstveni sistem ne more biti učinkovit, če si desetletja zatiskamo oči pred postavitvijo kadrovskih normativov in standardov dela, če ne sledimo razvoju zaposlenih v zdravstvu, kot ga izvajajo v razvitih državah in za to posledično ne uvajamo novih storitev, ki bi jih lahko izvajali z ustrezno usposobljenimi zdravstvenim delavci. Že pred desetimi leti smo v državi uvedli Bolonjski sistem izobraževanja, sistematizacija delovnih mest in pogoji za zasedbo delovnih mest za zdravstvene poklice na ravni strokovnih magisterijev pa temu ne sledijo. S tem izgubljamo priložnosti, da se znanja in kompetence dosežene v izobraževanju prenesejo v zdravstveni sistem, kar bi mu dodalo znanja s področja spremljanja in razvoja lastnega dela, razvoj samostojnih in naprednejših oblik dela za prerazporeditev del in nalog v zdravstvenem timu, znanja o na dokazih podprtem delu, kakovosti, varnosti in še bi lahko naštevali.
Naše zavzemanje za kakovost in varnost je na ravni pridobivanja različnih standardov in dragih akreditacij, o tem da bi sistematično izmerili učinke slednjega na izide zdravstvene obravnave, pa nimamo povratnih informacij. Kje smo torej s kakovostjo in varnostjo? Ali imamo sistematično zbrane reprezentativne podatke iz vseh nivoje zdravstva? Seveda se ne rabimo vprašati ali se investicija v kakovost splača, to so potrdile že številne raziskave, pomembno je, kako se uvajanja kakovosti in varnosti v zdravstvu lotimo v državi.
Kako na torej deluje zdravstveni sistem, da bo zagotavljal pravico do zdravja?
Celovito skrb za zdravje ljudi bomo dosegli z jasno nacionalno vizijo in strategijo za doseganja ciljev na tem področju. Le ta se naj ne spreminja glede na vladajoče stranke, temveč naj izhaja iz dejstav, da je zdravje državljanov javno dobro in pomemben resurs za uspešno in zadovoljno družbo.
Zdravstvena služba naj bo dostopna, učinkovita, varna, v človeka usmerjena, minimizira naj neracionalne rabe resursov. Zdravstveni delavci naj bodo odzivni, pošteni, učinkoviti, dostopni, pravično razporejeni, zagotovljeni naj bodo ustrezni kadrovski normativi, ustrezna naj bo med poklicna zastopanost, kompetentnost in produktivnost dela. Vodenje, menedžment in upravljanje naj temelji na transparentnih nacionalnih regulatorjih, spodbudah, odgovornostih, razvite naj bodo strateške in taktične usmeritve za zdravstveni sistem v državi, ki niso odvisne od aktualne politike. Zdravstvena informatika naj zagotavlja ustrezno zbiranje, spremljanje in analize podatkov, razširjanje in uporabo zanesljivih in pravočasnih informacij ter izboljševanje storitev.
Financiranje zdravja naj zagotavlja takšne vire za zdravstveni sistem, da se na osnovi analiz zdravstvenih potreb načrtujejo zdravstvene storitve, pri tem pa naj bodo državljani zaščiteni pred finančnim izčrpavanjem zaradi zagotavljanja zdravstvenih storitev. Medicinski produkti, vakcine in tehnologije naj bodo pravično dostopni, zagotovljena naj bo njihova kakovost, znanstveni pristop pri izdelavi in uporabi le teh ter stroškovno učinkovita raba. Za zdravje državljanov bomo morali nameniti več BDP, ob tem pa izvesti celovito reformo zdravstvenega sistema iz organizacijskega, stroškovnega in vsebinskega vidika.
Slovenija mora slediti smernicam in praksam razvitih držav na področju usposobljenosti managerjev v zdravstvu, saj je situacija trenutno taka, da lahko direktor zdravstvenega zavoda postane vsakdo z nekaj vodstvenih izkušenj. Prav tako je imenovanje direktorjev zdravstvenih zavodov preveč spolitizirano. Takšno delovanje močno odstopa od mednarodnih priporočil in praks, da je za vodenje zdravstvene organizacije potrebno imeti znanja, ki se najpogosteje pridobijo na podiplomskih programih izobraževanj in usposabljanj. Le z znanji o zdravstvenem sistemu in okolju v katerem sistem deluje, specifičnostmi vodenja, veščinami in principi poslovanja v zdravstvu ter razumevanjem profesionalizma različnih skupin zdravstvenih delavcev, bo direktor zdravstvenega zavoda pripravljen za delovanje v specifičnem okolju. Prav tako je potrebno za člane svetov zavodov zahtevati obvezno usposabljanje za prevzem funkcije.
Naslednja pomembni korak je prenova zdravstva kot sistema z opredelitvijo funkcij in odgovornosti, s čemer mislimo na vsaj tri funkcije. Prva je izvajanje zdravstvenih storitev iz vidika opredelitev vsebine, količine, kakovosti in učinkovitosti izvedbe in merjenja izzidov na nacionalni ravni in sodi v kategorijo primarne funkcije. Druga je spajanje zdravstvenega zavoda z okoljem na strokovni, medresorski, državni in mednarodni ravni in sodi v skupino sodelovalne in razvojne funkcije. Tretja je odgovornost za dostopen, učinkovit in v razvoj usmerjen zdravstveni sistem na ravni zdravstvenega zavoda, zdravstvenega sistema in družbe, ki sodi na polje funkcije družbene odgovornosti za zdravje v družbi.
Nacionalna mreža javnih zdravstvenih zavodov in zdravstvenih storitev glede na demografijo in potrebe po zdravstvenij storitvah ima za cilj povezovanje vseh ravni zdravstva kot organizacijskih sistemov, določitev mreže zdravstvenih zavodov in mreže storitev na primarni, sekundarni in terciarni ravni s ciljem racionalizacije, stroškovne učinkovitosti, varnosti, večje dostopnosti in strokovnega in raziskovalnega povezovanja. Hkrati z oblikovanjem nacionalne mreže javnih zdravstvenih storitev je potrebno oblikovanje »novih«, mednarodno primerljivih storitev na področju krepitve zdravja, stanj povezanih z dolgoživostjo populacije, preprečevanja, zgodnjega odkrivanja in celovite obravnave kroničnih obolenj, s čemer se bo povečala dostopnost do zdravstva, kakovost in učinkovitost zdravstvene obravnave ter zdravje družbe.
To se kaže v uvedbi mednarodo primerljivih in uveljavljenih naprednih oblik dela ali napredne prakse (»Advance practice«) različnih zdravstvenih strokovnjakov z zaključenim strokovnim magisterijem, ki imajo kompetence za poglobljeno samostojno strokovno delo s pacienti in za vodenje, spremljanje in izboljševanje področja dela. Ta področja delovanja so kronične bolezni, tveganja za nezdrav življenski slog, zdravje otrok in mladostnikov v šolah, duševno zdravje v skupnosti, zdravstveni problemi starostnikov in ranljivih družbenih skupin, zdravje v ruralnih področjih, idr.
Postavi se tudi vprašanje, ali imamo v državi dovolj strokovnih in znanstvenih informacij za odločanje o stanju v zdravstvenem sistemu v državi iz vidika organizacije in procesov dela, kadrov, obsega storitev, menedžmenta, zdravstvene ekonomike, kakovosti in varnosti, učinkovitosti, idr. Uvajanje izboljšav je v razvitem svetu prepoznano kot znanost (health care impovement science), ki proučuje zmogljivosti zdravstvenega sistema, načrtovanje storitev, izboljšav in novosti v sistemu organizacije, financiranja in razvoja zdravstvenega sistema, pričakovanih in razvijajočih kompetenc zdravstvenih delavcev, idr. Če želimo reformiratii zdravstveni sistem in doseči trajne spremembe, moramo delovati na pospeševanju uvajanja mednarodno uveljavljenih dobrih praks, uvajati na dokazih podprto delovanje zdravstvenega sistema na vseh področjih (stroka, upravljanje, pacient) in lastno delo sistematično spremljati, analizirati in izboljševati.
Sistematične pristope na področju kakovosti in varnosti lahko dosežemo le z nacionalno akreditacijo zdravstvenih zavodov (javnih, koncesioniranih, zasebnih), ki temeljijo na postavljenih standardih, normativih in merjenju učinkovitosti dela. V ta namen je potrebno izdelati nacionalna merila za akreditacijo zdravstvenih zavodov v skladu z mednarodnimi smernicami, standardih in priporočilih v EU, ki naj bo razvijajoči se dokument v smeri večanja zahtev ob vsaki naslednji akreditaciji. Akreditacije zdravstvenih zavodov naj bodo kot obveznost za delovanje in morajo biti brezplačne, izvaja jih naj nacionalna agencija za kakovost v zdravstvu v sodelovanju z mednarodnimi strokovnjaki. Mednarodna akreditacija naj bo sekundarni pristop in odločitev zdravstvenega zavoda in ne more nadomestiti nacionalne.
Državljani Slovenije morajo imeti enak dostop do vseh oblik zdravstvene obravnave, čakalne vrste naj bodo usklajene s smernicami za dopustne časa čakanj, enoten sistem naročanja naj bo odgovor na nedopustne razlike v doseženih cenah za zdravila in zdravstvene materiale. Pri oblikovanju enotnega sistema naročanja se naj Slovenija poveže v Evropske mreže za javna naročil. Prav mreženje med državnimi zdravstvenimi sistemi bi lahko pripomoglo k odpravi čakalnih vrst, primerna je tudi izmenjava kadrov na področju redkih bolezni, saj v 2 milijonski državi sami ne moremo poskrbeti varno za vse redke bolezni.
dr. Brigita Skela Savič je znanstvena svetnica in izredna profesorica na Fakulteti za zdravstvo Angele Boškin