Nesrečni, če voljno ne sprejemajo pokore in trpljenja

V času poostrene policijske ure so minuli vikend v Srbiji našteli 700 kršiteljev po vsej državi, največ v oporiščih šibke opozicije, kot so Beograd, Novi Sad in Kikinda. Srbska vlada bi morala svojemu približno sedem milijonov in pol velikemu  ljudstvu podeliti kolektivno medaljo za samozaščitno vedenje, namesto tega pa je iz tega zares majhnega štavila naredila v nebo vpijoč primer neodgovornosti ljudstva in se odločila za dodatno zaostrovanje zaščitnih ukrepov. Zakaj tako ravna vlada z izpričano nagnjenostjo k represiji, ni treba pojasnjevati. Bolj me skrbijo ljudje, ki jih ni tako malo, ki nepotrebnemu zaostrovanju ukrepov prikimavajo.

Stres zaradi omejitve svobode gibanja in udejstvovanja ter normalne, fizične komunikacije, sama premagujem tudi tako, da berem, kaj imajo o krizi in njenih nasledkih za spremenjeno obnašanje ljudi povedati angažirani ljudje, katerih delo že dolgo spremljam in zelo cenim. Predlagam vam, da si na Siol.net preberete zadnjo kolumno Mihe Mazzinija, ki govori o janzenistični kolektivni podzavesti nekaterih pripadnikov našega naroda, ki niso srečni, če voljno ne sprejemajo pokore in trpljenja in v tako obnašanje silijo tudi svoje bližnje in rojake.

Med drugim zapiše: “V teh časih so na površje priplavali Pravičniki, skrajno nesrečna bitja, katerih osnovno gonilo je zavist. Gledajo ljudi, ki spoštujejo zakone, v ničemer ne ogrožajo sebe in drugih, a ne privoščijo jim niti sprehoda. Še, zvišajte trpljenje, uničite lepoto! To je destruktivna, zagrenjena psiha, ki hoče vse stlačiti v blato, v katerem tiči sama.”

Za strpnost med nami ni dovolj samo dobra volja, tudi uvid v zgodovinsko dediščino naše kolektivne zavesti nam je potreben in iskrena želja, da jo ozavestimo in spremenimo.