V razviti civilizaciji predpostavljamo, da je pojem svoboda enakomerno porazdeljen med prebivalce, živi svet in tudi med predmete (njihovo potrebno spoštovanje, ko gre za kulturno dediščino). Vsaj želimo si, da bi bila to vrednota razvite civilizacije, vendar se že ob pojmu razvitost spremo, ker nekomu pomeni neskončno ropanje naravnih dobrin in dela drugih, drugemu pa pametno ravnanje in iskanje ravnovesja med pohlepom, potrebami in možnostmi. Človeška družba le poredko ravna pametno in raje valovi skozi čas – se dvigne kakor val in potem v katastrofi uplahne, da bi se znova katastrofično dvignila. Dokler ne bo zmanjkalo naravnih virov. Teh naša domovina nima na pretek, če ne štejemo vode, gozdov in nekaj še ne zlorabljene obdelovalne površine. Eno večjih naravnih bogastev smo ljudje. In pri ljudeh sem si zastavil vprašanje: zakaj legalna in nelegitimna vlada stopnjuje represivne mere in jih izvaja nad redko dobrino, torej ljudmi, prebivalci te države?

Pripadnik generacije sem, ki je imela zgodovinsko priložnost, da ukine en družbeni sistem in začne drugega, ne povsem novega, ker kapitalizem ni izum, ampak smo samo prekopirali malo od tam in malo od drugod, največ od Nemcev. Prispevek je bil aktiven in angažiran, vanj je vsakdo prispeval, kolikor je lahko, si je drznil ali so ga k temu pritegnili prijatelji. Pred vojaškim spopadom, z na srečo mlečnozobimi regruti takrat še pravno skupne nepremagljive armade (totalitarne iluzije so včasih res velike), je bila tudi bogata predzgodovina, ki seže v čas poskusov liberalizacije na ekonomskem področju, večje republiške avtonomije in študentskih gibanj in se je kasneje zgodovinsko odrazila v širjenju medijske svobode v nekaterih medijih in predvsem v zavedanju, da smo upravičeni do svobodnega izražanja mnenj in volje in upravičeni tudi zahtevati korenite spremembe. Bili smo posamezniki in bile so množice in vsakokrat, ko je nastala kritična masa, ki je z združeno silo pritisnila na vrata vladarjev, se je nekaj spremenilo, zmehčalo. Počasi smo prodirali v jedro enostrankarskega sistema in pripravljali prostor. Tudi od znotraj. Na eni strani smo bili diplomanti univerze in na drugi strani sindikati, v resnici smo bili na isti strani zgodovine.

Tisti, ki se danes sprehajajo kot živi spomeniki in bodo razstavljeni v muzeju ki-ga-ni-treba, so pobrali in še pobirajo zrele sadeže, dreves niso zalivali sami in gnojili, polj niso obdelovali samo v potu svojega obraza. Intermezzo: nekega večera sva se z IB v krogih sprehajala po mračnem dvorišču pred firmo, kjer je bil zaposlen, kajti honorarni sodelavec KOS JLA (ugibajte!) je hotel izvedeti vse, kar vem o prijatelju IB in njegovem prijatelju JJ. Prijatelju sem predlagal, naj obveščevalnemu prostovoljcu sam pove, kar hoče o sebi in ga vprašal, kaj bomo storili. Razmišljamo o odboru za JJ, je bil odgovor. Glasno sem podvomil, da bi bil odbor za JJ dovolj, državljane bi morda združil odbor za vse, ki so kakor koli povezani z zadevo. Nihče nas ni pretepal, nihče nas ni polival z vodnim topom, nihče ni streljal v nas z gumijastimi naboji, nihče nam ni napisal 12.000 kazni. Svobodno smo izražali voljo, ki je bila nedvomno usmerjena proti enostrankarskemu sistemu, proti republiški in zvezni vladi in ne nazadnje tudi proti JLA. Čas, ko je bila svoboda posameznika in svetlikajoča se zarja na obzorju res veličastna. Redko kdaj se svoboda utelesi tako vidna, verjetno je bila še bolj telesna 9. maja 1945 (vsaj za večino prebivalstva), ampak, srečneži smo videli njen odblesk tudi v tistem letu in v letih pred nami. Do pred kratkim, ko so se vodilni politiki odločili, da na prebivalstvu preskusijo vse vzgojne metode, ki so jih verjetno doživljali v svoji primarni družini. Iz raziskav vemo, da je v mnogih družinah alkohol prva droga in vzgojna metoda nasilje. Patriarhalna je tudi politika, ki bi na vsak način rada znova vpeljala zapovedane vrednote, odpravila civilizacijske pridobitve (enakost spolov, pravica do odločanja za potomstvo, splošne človekove pravice, odločanje na podlagi empatije in znanja itd.). Nekoč je v popevki policija sosednje države vadila strogost, zdaj strogost na državljanih vadi slovenska politika. Več znanstvenih disciplin dokazuje, da v času pandemije / epidemije vadenje strogosti povečuje tveganje za prenos okužbe, opuščanje potrebnih ukrepov in odvrača od cepljenja. Pričakovano je, da se bodo prebivalci v veliki meri raje oprijeli škodljivih teorij zarote kot razumnih priporočil (navidezno si bodo lajšali bolečine), kakor se tudi tepeni otrok zateče v svoj notranji umišljeni svet, dokler ni sposoben udariti nazaj, vendar potem še naprej enak vzorec prenaša v svojo novo družino in tak prenos slabega, štafeto privzgojene groze, je težko zaustaviti.

Nekdanji slovenski republiški sekretarji za notranje zadeve in direktorji policije v ljudski federaciji so imeli dovolj strokovnega znanja, razuma in empatije, da niso prestopili ne meja veljavnega zakona in ne meja spodobnega ravnanja z množicami. Tudi tožilci, ki so tu in tam zaplenili študentsko Tribuno in kasneje Mladino, obe sem imel priložnost odgovorno urejati in sodelovati pri pisanju člankov. Dolgo časa se nisem vprašal, kako da nikoli nisem podpisal niti enega računa, s katerim bi tisti krvoločni komunistični režim uredništvu zaračunal celotno naklado, ki je šla v nič. Mislim, strošek je bil, a je šel preprosto v pozabo. Marsikaj pionirskega smo storili zato, da je medijski prostor postal bolj toleranten, odprt in manj represiven. Mislim, da sem bil nekje med zaporedno številko 9 in 11 med podpisniki za nastanek Nove revije (na vrtu gostilne Rio), in takrat sem bil odgovorni urednik tednika Mladina, zato se lastniku (RK ZSMS) ni zdelo primerno, da na predlogu tako visoko in vidno ali sploh stoji podpis odgovornega urednika tednika Mladina. Kakšen teden so me prijazno nagovarjali, naj podpis umaknem in jaz sem to prijazno zavračal. Potem je zahteva izzvenela. To je bil samo drobec predzgodovine, ki je zagotovo ne bo v muzeju ki-ga-ni-treba.

Primerjava s svinčenimi komunističnimi časi je v meni nehote zbudila neumno željo, da bi namesto sedanjega pohlepnega kapitalizma raje imel čase, ko smo objavljali po vsej nekdanji državi in tako onemogočali republiškim javnim tožilcem, da bi pravočasno kaj prepovedali. Lepo je bilo, ko mi je Stane Dolanc na Gorjupovih dnevih v Radencih čez mizo zabrusil ‘ti pa bodi tiho, ki braniš Šeksla!’. Nezavedno je povezal Vladimirja Šeksa in Vojislava Šešlja, za družini obeh smo takrat zbirali prostovoljne prispevke, ker sta bila v zaporu. Vidite, tale nauk je zanimiv: mnogi politični zaporniki, za katere se ljudje naprezamo in zastavimo svoje dobro ime in sredstva, se izrodijo v čisto nasprotje – tisti, ki ni priznal sodišča, je izpeljal revolucijo, Šeks je postal hrvaški desničarski ideolog, Šešelj srbski nacionalist, tudi na rokah teh dveh nacionalnih junakov je kri nedolžnih, četrti nas vodi v podalpsko diktaturo. Vendar: prepozno, da obžalujemo, to je samo opomin tistim, ki bodo poskušali v prihodnje pomagati političnim zapornikom. Zanesljivo niso vsi Mahatma Gandi ali Nelson Mandela, mnogi so tudi Aung San Su Či.

Nikogar ne zanima, ali je boleče ali ne, kadar razmišljam, v kaj se je iztrošil velik del poštenega in iskrenega novinarstva in katere so bile vrednotnice poklica, v katere smo nekoč vlagali in se izpostavili z imenom in dejanji.  Sestajali smo se po lokalih in stanovanjih, snemali so nas, zbirali vsakršne podatke (zato je Dolanc vedel) in hranili za prihodnost naše domislice, imenovali so nas alternativni novinarji, torej alternativa poštenim in verodostojnim (tako nas je prvi naslovil France Popit), ki so jih na CK ZKS in v SZDL še imeli za prave in poštene pisce in urednike. Potem smo izvedli tihi prevzem Društva novinarjev (obdržali smo ‘njihovega’ predsednika, vendar z enim glasom ni mogel veliko) in Častnega razsodišča s pomembno strokovno svetovalno podporo Matevža Krivica in Draga Demšarja. Od objavljanja nalepk smo prešli k argumentom. Nekateri smo to vzeli kot najvišjo strokovno lekcijo, kasneje so nekateri zdrsnili nazaj med pljuvalce in obrekovalce drugih, nekateri so se za vedno poslovili od nas (morda najboljši), preostanek se je izgubil v novih časih. Kolega Jure Apih je odkril, da je mogoče novinarski poklicni etos križati z oglaševanjem, kar je bilo najbrž pozitivno za tekoče račune firm in hkrati samo še strel več v pokončno in pogumno novinarstvo. Dva različna DNK sta dala medijske spačke. Družabni mediji so s tem dokončno opravili in danes je izmišljotin na spletu več kot preverjenih ali preverljivih dejstev. Vse drugo je v preveliki meri (ne vse!) reklamni pano.

Bistvo je preprosto: nihče nam ni grozil z 12.000 česarkoli že globe ali udarci z nevidnim bičem, nihče nam ni prepovedoval, da bi se zbrali in premišljevali, sanjali s široko zaprtimi očmi, da bo svoboda znala peti o nas, kot so sužnji peli o njej (Branko Miljković). Res je, da se moramo obvarovati pred virusom in varovati tudi druge, tudi tiste, ki so ‘največjega še živečega zapornika’ spremljali na Dob, ni nihče discipliniral z robokopi, tudi tiste, ki so se zbirali pred sodiščem bomo varovali (veliko razsvetljenskega etosa živi v nas, ne čeprav, ampak zato, ker smo imeli profesorje kot so bili Dušan Pirjevec, Boris Paternu, Božidar Debenjak in drugi, ki jim nočem storiti krivice). Premišljujem, samo domišljija je, kaj bi se zgodilo, če bi se v razmaku najmanj dveh metrov, z maskami na obrazu in transparenti, v času dovoljenjih ur, premikali po mestnih ulicah? Kaj bi si na Štefanovi izmislili, da bi preprečili tudi takšne mirne, z vsem skladne proteste? Bi morda poklicali iste ‘fante iz pekla’ kakor v scenariju tistega četrtka, ko je policija demonstrirala strogost nad nič hudega hotečimi državljani in so peklenski fantje obračunavali z novinarji in tudi njimi (je bil to del scenarija?).

In glejte: po vseh desetletjih, ko je enopartijski sistem učinkovito zbiral podatke o državljanih, preiskovalni organi ne najdejo ‘fantov iz pekla’, kljub izjemni količini posnetkov in podatkov, da bi jih odkrili celo z ozko zaprtimi očmi. To je tisto, kar nas mora skrbeti: so mar neodvisni organi postali izvrševalci volje samo ene politične opcije, in zato ne najdejo tistega, kar iščejo, čeprav vedo, koga iščejo, nekoč pa so našli celo tisto česar niso iskali? Če bi bilo tako, potem države vseh državljanov nimamo več in se moramo prenehati spraševati kje je dno, kajti dna ni, oziroma je lahko vsak dan globlje. Nič nas ne sme presenetiti. Nekega dne bomo kakor otrok udarili nazaj in ponavljali vzorec, namesto da ga prekinemo in začnemo živeti med seboj in s seboj drugače. Potrebno se je pogovarjati tudi z drugačnimi, problem pa je, če se drugačni nočejo pogovarjati z nami. To je ovira, ki jo imamo vsakokrat, ko se zamenjata leva in desna stran: če bi naše telo delovalo tako, potem bi vsakič ena stran odmirala in naslednjič druga, v resnici pa obe.

Premislite, ali je ali ni paradoks, ali pa se res vse dobro spremeni v svoje nasprotje: pred tridesetimi leti nismo demonstrirali za Janšo in za JBTZ, v resnici smo demonstrirali za svojo in našo svobodo in dostojanstvo. In če demonstriramo danes in bomo jutri, ne bomo proti Janši (JBTZ je zgodovina), ampak za svojo in našo svobodo in dostojanstvo. Veliko težje je in bo: Beograd je bil petsto kilometrov stran, Ljubljana je v naših srcih in mi smo v njenem. Proti zlu v sebi se je veliko težje bojevati kakor proti zlu pred seboj. Tega patriarhalnega krvosesa smo vzredili sami, na naših prsih je spal in se redil med dvema pijanostima. Morda nas lahko rešijo volitve. Morda, če bo od demokracije še kaj ostalo. Slovenija je majhna, prehlajen predmet zgodovine, je napisal Tomaž Šalamun in ko je to bral in utemeljeval na predavanju Dušana Pirjevca, se s Tomažem nisem strinjal. Danes, Tomaž, se ti opravičujem! Slovenija je prehlajena in ima virus. Nismo dovolj skrbeli za njeno in našo odpornost, socialno in demokratično, pod masko se topi njen človeški obraz v grimaso (imam asociacijo, a jo bom zamolčal). Pogosto rečejo, da upanje umre zadnje. Vprašal sem se: kdo ga bo dostojno pokopal, kajti dostojen pokop je civilizirano dejanje. Odgovorim kar sam: ko bo upanje umrlo, tudi civilizacije ne bo več in ne bo za kaj skrbeti in tudi nihče ne bo žaloval.