Andreja Črnak Meglič

V Celju je potekala okrogla miza z naslovom “Dolgotrajna oskrba na temo predloga Zakona o dolgotrajni oskrbi in obveznem zavarovanju za dolgotrajno oskrbo” v organizaciji Mladega Foruma Celje, Ženskega Foruma Celje in Ženskega Foruma Slovenj Gradec. Zbrane je uvodoma nagovorila predsednica Ženskega foruma SD in državna sekretarka na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Martina Vuk.

Državna sekretarka v Kabinetu predsednika vlade dr. Andreja Černak Meglič je kot strokovnjakinja predstavila predlog Zakona o dolgotrajni oskrbi in obveznem zavarovanju za dolgotrajno oskrbo, na omizju pa so sodelovali še predsednica Ženskega lobija Slovenije Violeta Neubauer, član Sveta SD za zdravstvo Branko Gabrovec, direktorica Doma starejših Velenje Violeta Potočnik Kranjc in predsednik Foruma starejših Socialnih demokratov mag. Franc Hočevar.

Sodelujoči na omizju so bili kritični do trenutno napisanega predloga zakona in menili, da je neprimeren za nadaljno obravnavo ter za to navedli nekaj razlogov:

1. Predlog Zakona vpliva na poslabšanje položaja žensk, saj spodbuja neformalno oskrbo (denarni prejemek), ki zaradi izrazito neenakomerne porazdelitve skrbstvenih obveznosti (za starejše v veliki večini skrbijo ženske – članice družine) pomeni dodaten pritisk na ženske in nevarnost izgorelosti, nižanja plačil in izstopa iz trga dela ter povečanje sive ekonomije, ki jo zopet v veliki večini opravljajo ženske.

2. Iz predloga Zakona je izpadla vloga lokalnih skupnosti, ki bi morale biti eden ključnih deležnikov pri organizaciji in koordinaciji dolgotrajne oskrbe.

3. Zakon ne upošteva pomembnih značilnosti ciljnih skupin, ki jih naslavlja. Kot ugotavlja Ženski lobi Slovenije, v izhodiščih besdila ni predvidevanj glede starejših, ki bodo potrebovali dolgotrajno oskrbo z vidika spola (število žensk, ki živijo same, nekoliko narašča, število moških upada; število lt delovne aktivnosti se podaljšuje, upokojujemo se starejši).

4. Pri pripravi predloga Zakona se je Ministrstvo za zdravje zgledovalo po modelih v Avstriji in Nemčiji. Študije kažejo, da se v teh državah dolgotrajna oskrba pretežno izvaja v neformalni obliki (siva ekonomija, migrantsko delo).

5. Ob predlaganem Zakonu je razvidno, da naj bi se pomoč in oskrba zagotavljali v okviru drugih vzporednih sistemov (upravičenke, upravičenci do dolgotrajne oskrbe zgolj polnoletne osebe; za otroke in mladostnike s posebnimi potrebami ostane v veljavi šolska, družinska, zdravstvena in socialna zakonodaja). Iz predloga Zakona so izključene nekatere druge skupine pomoči in oskrbe potrebnih (manj kot 7 ur oskrbe na teden, sistem osebne asistence, ločen sistem prejemkov za skupine prejemnikov transferjev, ki niso vključeni v predlagano ureditev (slepi, slabovidni, osebe z lažjo duševno motnjo, …)

6. Predlog Zakona ne za zagotavlja univerzalne dostopnosti (neenak dostop do formalne oskrbe; doplačila bodo negativno vplivala na ženske iz ekonomsko šibkejših družin).

7. V predlogu Zakona ni enotne definicije dologtrajne oskrbe (6. člen le navaja vrsto storitev, ki jih le-ta zajema; med njimi ni storitev, ki bi uporabnicam/uporabnikom omogočale socialno vključenost).

8. Oskrba na domu je omejena na neformalno in formalno oskrbo (denarni prejemek za oskrbo na domu). Negativni učinek mehanizma “cash for care”.

9. Status osebne pomočnice/pomočnika: država predvideva zgolj minimalno plačo – nizko vrednotenje skrbstvenega dela (izvzetost iz pravic dela, prenizko plačilo; spolno segregirajoč koncept z razredno dimenzijo.

10. Predlog Zakona ne zagotavlja pravice do sofinanciranja prilagoditev bivalnega okolja (vsaj delno sofinanciranje iz javnih sredstev). Vloga preventive in skupnosti ter civilne družbe v predlogu Zakona ni določena.

Velike spremembe na trgu delovne sile v postmoderni družbi, s katerimi se vedno bolj srečujemo tudi v Slovenij, povečujejo neskladje med sposobnostjo socialne države, ki je uspešno obvladovala in upravljala stara družbena tveganja z njeno vse bolj očitno nezmožnostjo upravljanja z novimi tveganji. Kako reševati krizo v kateri se je znašla socialna država? Alternativne razprave o reformi socialne države se premikajo v smer odprave oziroma redefinicije dela kot temelja zagotavljanja socialne varnosti, k možni uvedbi univerzalnega temeljnega dohodka (UTD).

UTD predvideva brezpogojno izplačevanje enako visokega zneska v rednih časovnih intervalih, ki bi pokrivali prejemnikove osnovne življenjske stroške. Z njegovo uvedbo bi država nadomestila vse ali vsaj večino socialnih transferjev, prav tako večino olajšav pri dohodnini.

Od obstoječih socialnih transferjev se UTD razlikuje v tem, da je usmerjen na posameznika in ne na družino, je neodvisen od drugih dohodkov in hkrati neodvisen od participacije posameznika na trgu delovne sile. Osnova zavarovalnih sistemov, kot jih poznamo danes, so namenska vplačila zaposlenih, delodajalcev in države, osnovni instrument pa denarna izplačila kot nadomestilo za izpad zaslužka.

S sistemi socialne države se bi socialna varnost zagotavljala tistim, ki imajo stalno zaposlitev in redno vplačujejo prispevke. In ti so bili v večini. Do nedavnega. Socialna država, ki je bila rojena konec 19. stoletja z vzpostavitvijo sistemov socialnih zavarovanj, je predstavljala odgovor na ekonomska tveganja, ki jih je prinesel razvoj kapitalizma.

Čeprav je bil prvotni obseg prvih sistemov socialnega zavarovanja zelo majhen, je prinesel bistveno spremembo dotedanje miselnosti – priznanje, da v industrijski družbi obstajajo stanja (starost, bolezen in nezaposlenost), v katerih si posameznik, brez pomoči države, ne more zagotavljati sredstev za preživetje. Zato mora država za te primere organizirati kolektivno obliko zaščite.

Povečano vlogo države pri zagotavljanju družbeno dogovorjene ravni socialne varnosti je pospešilo obdobje po drugi svetovni vojni. V povojnem obdobju so bile uvedene številne oblike univerzalnih socialnih servisov, izobraževanja, dohodkovne varnosti, zdravstvene oskrbe, stanovanjske politike in osebnih servisov z namenom, da bi zagotavljale pokrivanja osnovnih potreb državljanov v kompleksni spreminjajoči se družbi.

Med delom in kapitalom je bil dosežen kompromis, povezava med polno zaposlenostjo in redistributivno vlogo države. Z nadaljnjim razvojem družbe je bil preko procesa post modernizacije vzpostavljen enoten svetovni kapitalistični sistem, kar se je odrazilo tudi v spremenjeni strukturi tveganj na trgu delovne sile, naraščanju števila brezposelnih, zmanjševanju deleža standardnih in povečevanju deleža nestandardnih, fleksibilnih oblik zaposlitve.

Vzporedno s temi procesi pa se je začela zmanjševati zmožnosti države blaginje, da bi v zadostni meri še naprej omogočala visok nivo socialne varnosti posameznikov, ki se znajdejo izven zaposlitve ali so zaposleni v bolj tveganih, prekarnih oblikah zaposlitve.

Značilnost prekarnih zaposlitev je opravljanje zaposlitev ali del, ki so negotova, za določen čas, za manj kot polni delovni čas in so hkrati tudi slabo plačana. Delež ljudi, ki delajo v takšnih oblikah zaposlitve je vse večji, zlasti med mladimi in nakazuje se trend, da bi te oblike zaposlitve lahko postale prevladujoče.

Zato se uvedba UTD kaže kot alternativna rešitev za zagotavljanje socialne varnosti v prihodnosti. Osnovni argument zagovornikov UTD izhaja iz predpostavke, da sodobni trgi delovne sile ne zagotavljajo dohodkovne varnosti vsem državljanom. Z uvedbo UTD naj bi se socialna država prilagodila delovanju širšega družbeno-ekonomskega sistema in negativnim posledicam, ki jih ima za življenje posameznikov.
Zavedati pa se moramo, da z uvedbo UTD rušimo logiko obstoječega sistema socialne varnosti, ki temelji na povezanosti med plačevanjem socialnih prispevkov iz dela in zagotavljanjem pokojnin, nadomestil za brezposelnost, boleznin. Kršenje principa recipročnosti, povezanost posameznikovih prispevkov s prejemki, je tista točka, ki združuje nasprotnike UTD in ti so danes še vedno v večini.

Vendar pa v nekaterih razvitih in nerazvitih državah že potekajo eksperimentalni programi uvedbe UTD na omejenih območjih z namenom preveriti pozitivne in negativne učinke uveljavljanja UTD. Vsekakor pa je pogoj za uvedbo UTD množična podpora in širše družbeno spoznanje, da je UTD nujen za obvladovanje disfunkcij obstoječega sistema, a hkrati tudi nujen za njegov nadaljnji obstoj.

Dr. Andreja Črnak Meglič je državna sekretarka v Kabinetu predsednika vlade in strokovnjakinja na področju socialne politike ter delovanja nevladnih organizacij