Z ministrico za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti dr. Anjo Kopač Mrak se je za Sobotno prilogo časnika Delo pogovarjala novinarka Barbara Hočevar. Povezava do intervjuja v spletni izdaji časnika Delo: http://www.delo.si/sobotna/vedno-so-sive-lise-zelo-tezko-naredis-sistem-ki-bo-vkljucil-vse.html

Kako ocenjujete potek odpisa dolgov?

Projekt odpisa dolgov je drugačen kot ponavadi delamo v politiki. Ocenjujem, da nam sicer v družbi manjka medsebojnega zaupanja in skupnih ciljev. Veliko lažje bi bilo z zakonom predpisati, kdo mora pristopiti in na kakšen način naj poteka. Mislim, da smo se odločili za mnogo bolj pravo pot, da se vključijo država, lokalna skupnost in podjetja na prostovoljni osnovi in da se, po tem, ko zagotovimo kritično maso sodelujočih, na podlagi pričakovanj občanov priključijo še druge občine in podjetja. Zdaj jih je že več kot 80.

Se je pa za pravilno pokazala ocena, da sredi poletja ne bi nekega navala in da se je kot končni datum za oddajo vloge določil 31. oktober. Želeli bi, da bi projekt dosegel namen, s tem, da bo število prosilcev večje, kot je danes. Z začetkom šolskega leta bo slika bolj realna. Veliko truda smo vložili v to, da prepričamo podpisniki in potem, da informiramo potencialne upravičence. Z ljudmi smo se pogovarjali in poskušali njihove rešitve implementirati, za boljši rezultat.

Kako odgovarjate na pomisleke, ki jih je slišati, da bodo ljudem odpisovali odvisno od tega, kje živijo in komu dolgujejo, ne pa glede na njihov položaj?

Možno bi bilo napisati zakon in v njem določiti komu vse odpisati dolgove, vendar to država lahko naredi zase, ne more pa naložiti podjetjem, naj to storijo, brez kakih kompenzacij. Mi smo poskušali deležnike privabiti na prostovoljni ravni.

Zakaj k projektu niste povabili telekomunikacijskih podjetij? Veliko ljudi je te dni hodilo naokoli s položnicami mobilnih operaterjev v upanju, da bodo oproščeni njihovega plačila.

Pred meseci sem se pogovarjala s hrvaško kolegico, pri njihovem odpisu dolgov se je pokazalo, da je bila več kot polovica terjatev, ki so jih ljudje uveljavljali, povezanih s telekomunikacijskimi podjetji. Mi smo sklenili, da bomo šli v odpis tistih dolgov, ki so povezani z nujnimi bivanjskimi razmerami. Že tako ali tako so v javnosti mešani občutki, nekateri izpostavljajo, da je nekdo plačeval račune težko, a jih vseeno je, zdaj bo pa država odpisala tistim, ki jih niso.

Kriterije smo postavili tako, da bi bilo pomislekov čim manj. Nikoli ni bil cilj in nikakor ne bi želeli, da bi izpadlo, da spodbujamo ali nagrajujemo neplačevanje računov, zato je bilo določeno, koliko za nazaj se upošteva, kdo so upravičenci, tretja pomembna stvar pa je bila, da telekomunikacije niso vključene, saj bi težko ločili račune za telefonijo, za naprave in druge reči, ki pa pač niso nujno povezane s preživetjem.

Humanitarne organizacije ta korak pozdravljajo, a hkrati opozarjajo, da so tudi pri tem projektu sive lise, skupine ljudi, ki vedno “padejo skozi”, a bi pomoč potrebovali.

Vedno so sive lise. Zelo težko narediš sistem, ki bo vključil vse. Ko je bilo vprašanje, ali naj upoštevamo samo dohodek, torej odločbe davčne uprave, se je postavilo vprašanje, ali je to pravično, saj ima ob istih prihodkih nekdo dve hiši, kdo drug pa ničesar. Zato smo se odločili, da bomo gledali na že obstoječe odločbe centrov za socialno delo, ki upoštevajo premoženje in prihranke, torej v sistem, ki je že vzpostavljen in velja za vse enako.

Vendar se konkretno pri teh odločbah ne upošteva, koliko nekdo plačuje stanovanjskega kredita, ki bistveno vpliva na marsikateri družinski proračun. Ljudje so v nekih boljših časih najeli kredit, da imajo streho nad glavo, zdaj pa imajo z majhnimi plačami in visokimi obroki na koncu mogoče celo manj razpoložljivega dohodka kot nekdo na socialnih transferjih.

Res je, ampak ta, ki dobiva pomoč, plačuje najemnino. Ko si lastnik, imaš možnost, da se odločiš, da prodaš nepremičnino. Razmerja so drugačna. Da bi se krediti upoštevali, je bila že ena od opcij, ko smo sprejemali spremembo socialne zakonodaje, a so bile zelo različne ocene, za kako veliko stanovanje bi se upoštevalo, kakšni krediti, … Pridemo do veliko dilem in vprašanje je, ali smo lahko vedno pravični. Vedno poskušaš vzpostaviti sistem, ki je čim bolj pravičen in učinkovit, ki vključuje čim bolj raznolike situacije, a žal sistem, ki bil bil pravičen z vidika vsakega posameznika težko vzpostaviš.

Celoten paket pomoči – odpis dolgov, socialna kartica in pomoč pri deložacijah – se ne more in ne sme obravnavati brez širše zgodbe. Gre za enkratne ukrepe, ki pa brez sistemskih podlag seveda ne morejo dati učinka. Pomembna je vzpostavitev programov socialne aktivacije z evropskimi sredstvi, reorganizacija centrov za socialno delo in sprememba socialne zakonodaje. Posamezni ukrepi so samo drobci v celotnem mozaiku, nikakor ne pričakujemo, da lahko z njimi rešimo ljudi ali da je to neka čarobna palčka.

Treba se je zavedati, da je socialna politika politika prerazporejanja. Ključno je, da se v družbi ukvarjamo s tem, kaj ustvarimo, kako ustvarimo in kako delimo ustvarjeno. Nova kakovostna delovna mesta so tisto, kar potrebujemo kot družba. Socialna politika pa je tista, ki prerazporeja tisto, kar ustvarimo.

Kako naj bi se spremenila socialna zakonodaja?

Ko govorim o spremembi socialne zakonodaje, je to nujno narediti v povezavi z davčno reformo. Pregledati je treba, kako so davčno ovrednoteni prejemki in koliko so obremenjeni, tako z vidika stroškov dela, kot prerazporeditve med delom in kapitalom. Če gledamo le s področja sociale – mi sicer preverimo, da se ne smejo kopičiti transferji, da se ti upoštevajo pri odmeri novega prejemka, ampak tega ne povežemo dovolj z dohodninskimi razredi, se nam lahko zgodi, da posameznik, ki prejema socialne transferje, dobi le malo manj kot nekdo, ki prejema zgolj minimalno plačo.

In zato je nujna celovitost vpogleda in povezave med davčno reformo in sprejemom informativnih izračunov na področju socialne zakonodaje. Minimalni osebni dohodek v višini 270 evrov je zelo nizek, problem pa je predvsem, da znaša neto minimalna plača zgolj okoli 600 evrov. Treba pa je ohranjati razmerje med različnimi prejemki.

Prejšnja sprememba je bistveno zmanjšala število prejemnikov varstvenega dodatka, z več kot 40.000 na manj kot 10.000.

Mi smo leta 2013 omilili kriterij za pridobitev varstvenega dodatka na področju prihrankov, ki prej niso smeli presegati 750 evrov. Po tem je število prejemnikov zraslo iz 9300 na 10.100. Drži, da jih je bilo še prej 40.000. Tedaj je varstveni dodatek spadal k pokojninskemu sistemu, kjer si pravico dobil ne glede na premoženjsko stanje, zdaj pa se upošteva premoženje posameznika in družine, v kateri živi.

Z uvrstitvijo med socialne transferje, pa je zanj začelo veljati, da ga dediči vračajo iz zapustnikovega premoženja. V koalicijski pogodbi se sicer zavzemamo, da na parcele manjše vrednosti ne bi več dajali zaznambe, saj tudi če bi jih ljudje prodali, od tega ne bi preživeli.

Logika socialne zakonodaje pri varstvenem dodatku je bila, da tisti, ki ga res potrebujejo, dobijo več in lahko razmeroma dostojno preživijo. Zdaj znaša 450 evrov, če nimaš ničesar. Zdi se mi, da je Slovenija specifična. Pri nas je več kot 86 odstotkov nepremičnin v zasebni lasti, kar je v primerjavi z drugimi evropskimi državami veliko. Imeti svojo nepremičnino je pri nas predstavljal nek dosežek, osebni vložek je bil velik.

In pri tem se najbolj vidi navezanost Slovencev na svoje nepremičnine, ki jih želimo zapustiti svojim otrokom. Večina se raje odpove pravici do varstvenega dodatka kot pa da otroci ne bi dedovali vsega imetja. Vidijo pa se tudi medgeneracijska razmerja, v nekaterih družinah otroci pomagajo staršem in najdejo rešitev.

V Avstriji, je normalno, da posameznik, ki je lastnik nepremičnine in nima denarja za dom upokojencev, na koncu poplača “dolg” s prodajo nepremičnine. Lastnina pa deluje tudi kot izločilni kriterij. To je na nek način kruto, a povsod v Evropi je socialna pomoč nekaj, kar v sistemu dobiš popolnoma na koncu. Ko sam nimaš ničesar več in ti tudi družina ne more nikakor pomagati, takrat nastopi država.

A vendar, medtem, ko je kdaj slišati kak dvom o tem, ali si nekdo, ki prejema socialno pomoč, to res zasluži, se to, da mnogi ne dobijo več varstvenega dodatka, nekako splošno dojema kot krivično.

Med tem, kako posameznik in kako posamezne družbene skupine dojemajo pravičnost, so velike razlike. Umetnost je vzpostaviti sistema, katerega večina percepira kot pravičnega. Sloveniji je zelo egalitarna družba in zelo naravnana k solidarnosti. A se ta kaj hitro konča, če gre to “na moj račun”.

V zadnjem času pogosto slišim – in to me skrbi, da se pojavljajo vedno bolj jasni glasovi v smislu, da ljudje izrabljajo socialne transferje. Da ne želijo delati in da jih sistem podpira. Tega ne želim. Sistem socialne pomoči je eden bolj transparentnih v Evropi. Povezujemo ogromno baz podatkov. Seveda lahko obstajajo baze, do katerih nimamo vpogleda.

Seveda imajo lahko posamezniki denar “v nogavici”, a pri toliko podatkih, kolikor jih mi združimo, da posamezniku odmerimo višino socialnih transferjev, so možnosti zlorab zelo majhne. Ne bi želela reformirati sistema v smislu, da iščemo krivce na podlagi tistega odstotka ljudi, ki tako ali drugače izrablja sistem. To ne bi bilo prav.

Poleg socialne zakonodaje so transferje oklestili tudi varčevalni ukrepi v zakonu o uravnoteženju javnih financ (ZUJF), ki pa je pri večini ukrepov predvidel sprostitev, ko bo gospodarska rast dve leti zapored več kot 2,5-odstotna. Se bo to uresničilo?

Res velika smola socialne zakonodaje je bila, da je za njim prišel še ZUJF. Po eni strani so bili pri socialni zakonodaji preračuni narejeni na dohodke iz leta 2008, slika leta 2012, ko je začela veljati in je že bila kriza, pa je bila bistveno drugačna.

ZUJF pa je prizadel predvsem srednji sloj in ga potisnil proti dnu, kar se tudi danes zelo izrazito pozna na distribuciji dohodka. Mi smo uspeli v tej krizi zaščititi najrevnejše, socialni transferji, ki jih mi dajemo, veljajo znotraj Evrope za bolj učinkovite, v smislu, koliko denarja damo in koliko z njim zmanjšamo stopnjo tveganja revščine.

Bolj kot Nemčija, na primer, ki nam je ponavadi za zgled učinkovite politike. Problem pa je nastal predvsem s srednjim slojem, otroški dodatki so bili za 5. in 6. razred znižani, za 7. in 8. ukinjeni, dodatek za veliko družino in pomoč ob rojstvu otroka vezani na cenzus. Ne gre za to, da ljudje brez teh dodatkov ne bi preživeli, ampak kakovost življenja pa se je poslabšala.

Absolutno vztrajam na stališču, da morajo tudi ljudje imeti nekaj od gospodarske rasti in bomo glede na razrez, ki nam je bil dan pred dvema tednoma, pogledali, koliko socialnih transferjev bomo sprostili v naslednjem letu. Dogovorjeno je bilo, da se zviša minimalni osebni dohodek, ki zdaj znaša 270 evrov, na 288 evrov, želim si, da bi 5. in 6. razred otroškega dodatka zvišali in da bi se vrnil 5. razred štipendij, ker se nam kaže, da otroci iz socialno šibkejših družin težje in vse manj pogosto vključujejo na univerzitetni študij, kar se mi zdi problematično iz vidika razvoja države.

Ampak če ne bo gospodarskega razvoja in delovnih mest, se pogovarjamo samo o obližih.

Ključ je dostojno delo, ki omogoča preživetje in ni prekarno. Res je, da so družbe veliko bolj prožne in dinamične, kot so bile v preteklosti, vendar so znotraj tega vseeno pomembna stabilna delovna razmerja, kjer posameznik lahko načrtuje za nekaj let vnaprej.

Prejšnji teden je zavod za zaposlovanje objavil, da je število brezposelnih padlo pod 110.000. Kakšne so zaposlitve teh, ki so bili nad 110.000?

Slovenijo vedno gledamo izven konteksta drugih evropskih držav. Strinjam se, da je treba biti kritičen, vendar je treba pogledati, kakšna je situacija tudi drugod. Na žalost se delež zaposlitev za nedoločen čas zmanjšuje po vsej EU. V zadnjih 20 ali 30 letih se je bistveno povečal delež različnih oblik fleksibilnih zaposlitev, v času krize pa še toliko bolj.

Pri tem zmanjšanju brezposelnosti ne gre samo za sezonska dela, če primerjamo lanski julij z letošnjim, je 5,7 odstotka nižja brezposelnost, razveseljiv podatek je predvsem pri mladih, kjer je nižja za 11,9 odstotkov. Mladi lažje najdejo zaposlitev, ko je gospodarska rast in se ustvarjajo nova delovna mesta. Povečuje pa se nam delež dolgotrajno brezposelnih, zato je ukrepe aktivne politike zaposlovanja treba prilagajati tem skupinam.

Vseeno pa je dejstvo, da mladi dobivajo predvsem pogodbe za določen čas.

Eden izmed ciljev spremembe zakona o delovnih razmerjih je bila prav ta, da se bolj uravnoteži razmerje med pogodbami za določen in nedoločen čas ter da se zmanjša razlika v stroških med obema. Za pogodbo za določen čas so višji prispevki, za delodajalca je dražje, določili smo odpravnino. Z ukrepi, na primer, da ne plačajo prispevkov delodajalca, smo želeli spodbuditi zaposlovanje mladih do 30 let za nedoločen čas.

Vsekakor je med mladimi prevladujoča oblika zaposlitve za določen čas, a ta z vidika sistemov socialne varnosti ni tako zelo problematična, ker jim vseeno daje vse pravice socialnega zavarovanja. Prekernost je bolj problematična, ko gre za avtorske in podjemne pogodbe ter status samozaposlenega, predvsem če je to dejansko izhod v sili in ne lastna želja.

Pri ukrepih preprečevanja dela na črno, je možnost, da če inšpektor ugotovi, da gre za zaposlitev na črno, mora dati delodajalec človeku pogodbo o zaposlitvi. Pogovarjamo se, ali bi uvedli podobno rešitev, ko se ugotovijo elementi delovnega razmerja pri s.p.- jih.

Mladi se prebijajo s prekernimi oblikami dela, leta minevajo in potem niso več tako zelo mladi. Malo imajo možnosti, da se osamosvojijo in načrtujejo prihodnost. Ali ne kliče takšno stanje po razmisleku v družbi, kako naprej?

Dovolite mi malo bolj globalen pogled. Tako kot so danes družbe prožne, niso bile še nikoli, bodisi na trgu dela bodisi v družinskih razmerjih. Nikoli ni bilo toliko ločitev. Stalnost je velika redkost v vseh družbenih razmerjih. Slovenija je del te globalne zgodbe.

Vsi sociologi govorijo o fleksibilnih družbah in družbah tveganja, kjer se tveganje, ki so ga prej prevzemale vmesne strukture v družbi, mnogo bolj prenašajo na posameznika. V teh razmerah se nekateri znajdejo bolje, drugi slabše. Zato je nujno vzpostavljanje struktur, da se to tveganje zmanjša. Na primer, pogovarjamo se, na kakšen način lahko samozaposlene med seboj povežemo, da zmanjšamo njihova tveganja. Ali bi bila neka varovalka, če se povežejo v zadruge? Ali bi bilo smiselno vzpostaviti kakšen drugačen sistem solidarnosti znotraj zdravstvenega zavarovanja samostojnih podjetnikov, ki je eden najbolj problematičnih?

Znotraj se moramo pogovarjati, ker sveta, ki je zunaj nas, ne moremo spreminjati, da bo bolj stalen, stabilen in predvidljiv. Znotraj obstoječih struktur je treba iskati možnosti. Odgovoriti si moramo na nekaj temeljnih vprašanj – ali smo posamezniki, ki smo del te družbe, pripravljeni to storiti? Koliko je solidarnosti, pripravljenosti, da delamo za drugega? Koliko smo individualisti in koliko verjamemo, da smo skupnost mi vsi in da če gre skupnosti dobro, gre dobro tudi posamezniku? To so vprašanja o prihodnosti države blaginje, ki jih v Sloveniji morda premalo naslavljamo.

Denimo, koliko naj gre za prerazporeditve? Koliko denarja naj damo za socialno politiko? Znesek se v obdobju krize ni bistveno zmanjšal, samo nihče ne ugotovi, da je šlo za medgeneracijsko spremembo. Zaradi staranja prebivalstva gre vedno več sredstev v pokojnine in zdravstveni sistem. Potrebujemo medgeneracijsko solidarnost, nov družbeni dogovor glede teh vprašanj, saj bo sicer težko priti do nove družbene pogodbe brez večjih nesoglasij.

Želela bi si, da bi organizirali posvete o prihodnosti države blaginje. Država blaginje, kot jo pozna Evropa, tudi evropski socialni model, je temeljil na modelih socialnega zavarovanja, ki so se napajali zlasti iz prispevkov, ki izhajajo iz dela. Strošek dela pa je eden izmed elementov konkurenčnosti. Težko zagotavljaš konkurenčnost v globalnem okolju, zato so pritiski na znižanje stroškov dela in na sisteme socialnega zavarovanja in si v bistvu v začaranem krogu.

Zato je potreben dogovor, na kakšen način v spremenjenih okoliščinah zagotavljati socialno varnost ljudem. To ni samo stvar Slovenije, ampak tudi vprašanje evropskega socialnega modela. Tudi druge države, denimo Nemčija in Avstrija, imajo podobne probleme.

Ena od točk, ki je povezana z medgeneracijsko solidarnostjo in kjer že več kot desetletje nikakor ne moremo priti do družbenega dogovora, je dolgotrajna oskrba.

Za zavarovanje za dolgotrajno oskrbo je potrebno vzpostaviti nov sistem socialnega zavarovanja, nov način financiranja in doseči nov družben dogovor. Nismo najbolj uspešni v tem.

Ko govorimo o prihodnosti države blaginje in medgeneracijski spremembi, kam gre denar zaradi realnih potreb v družbi, je dolgoživa družba največja paradigmatična sprememba. Za prilagoditev se bomo evropske države, ob deležu starejših, ki jih bomo imeli – Slovenija je v zgornji tretjini držav, ki bo s tem najbolj soočena – nujna sprememba miselnosti in vseh sistemov.

Če glede dolgotrajne oskrbe ne bomo storili nič, bo delež na starostnika oziroma njegovo družino vedno večji, kar pomeni, da si nekateri tega ne bodo mogli privoščiti. Potreben je dogovor o tem, kolikšen delež financiranja bo prevzel sistem socialnega zavarovanja, kolikšnega država oziroma bo šel iz davkov in kolikšen bo zasebnikov, torej da bo posameznik plačal za storitev. V liberalnih sistemih posamezniki participirajo več, v bolj socialdemokratskih modelih blaginje je pa več prerazporeditve in država vsem zagotovi več.

Zavedamo se, da ne moremo dodatno obremeniti dela, zaradi konkurenčnosti, hkrati pa se moramo zavedati, da ne moremo vzpostaviti sistema, kjer bo prispevala samo aktivna populacija. Delež neaktivnega prebivalstva se tako povečuje, da bi bil težko vzdržen, če ne bo vzvodov, da bodo prispevali tudi upokojenci. Zato je predlog, da se obstoječ sistema dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, ki ga plačujejo tudi upokojenci in nima funkcije dodatnega plačevanja storitev, ampak samo dofinancira obvezno, preoblikoval in bi del šel tudi za dolgotrajno oskrbo.

Pri tem je ključen dogovor z ministrstvom za zdravje, kako to doseči. Brez dodatnega vira bo sistem težko vzpostaviti, predvsem pa ne bo finančno vzdržen več kot nekaj let. Ne želimo pa vzpostaviti sistema, kjer bi velik delež ljudi ostal zunaj.

Kako kaže beli knjigi o pokojninski reformi, ki ste jo napovedali za letos?

Pokojninski sistem je pomemben, ker zanj porabljamo velik delež bruto domačega proizvoda, po drugi strani pa zagotavlja varno starost ljudem. Brez njega bi bila stopnja tveganja revščine bistveno višja, kot je. Reforma, ki je bila sprejeta 2013, daje rezultate, tudi delež BDP, ki ga namenjamo za pokojnine, se je zmanjšal. Povečala se je upokojitvena starost žensk in stabilizirala pri moških, tudi dopolnjena pokojninska doba se je povečala.

Pomembno je, da pokojnine ne padajo več. Vendar so vse to kratkoročni učinki. Strokovna skupina bo do konca leta pripravila belo knjigo, z dobrimi mikrosimulacijskimi modeli. To bo strokovna podlaga za razpravo s socialnimi partnerji in tudi v širši družbi, kakšen bo sistem po letu 2020.

V beli knjigi bomo zagotovo odprli vprašanje drugega stebra – nujno je treba doseči večjo vključitev ljudi vanj, potrebna bo reorganizacija invalidskega zavarovanja, ki smo ga od 90. let pustili bolj ali manj pri miru. Zelo pomembno pa je, da bomo v okviru nove finančne perspektive podjetjem pomagali, da se pripravijo na starajočo delovno populacijo. Preko evropskih sredstev bodo podjetja dobila denar, da bodo prilagajala svoje notranje in organizacijske procese ter opremo, da bodo starejši lahko delali dlje.

Ali se vam ne sliši paradoksalno, da se namenja posebna sredstva za prilagajanjem delovnih mest starejšim in da se upokojitvena starost zvišuje, medtem ko je na drugi strani armada mladih brezposelnih?

To je statičen pogled. Mlademu ali staremu, ki danes ne dobi zaposlitve, seveda razglabljanje o tem, kaj bo čez 5 ali 10 let, nič ne pomeni, ker ima problem zdaj. Država pa mora gledati vnaprej. Glede na število prebivalcev, kohorte, ki jih imamo, koliko je novorojenih in kako se stara prebivalstvo, bo Slovenija imela premalo delovne sile. Tako kot Nemčija in druge evropske države. Nemčija je, denimo, zato v času krize poskušala svoje prehodne potrebe po delovni sili zadovoljevati z aktivno politiko privabljanja mladih, predvsem iz južnoevropskih držav.

Slovenija mora reševati trenutno situacijo, hkrati pa imeti pogled, kakšne bodo potrebe v prihodnje. Brez tega, da bomo imeli gospodarsko rast, dobra podjetja, ki bodo ustvarjala dodano vrednost in nudila kakovostne zaposlitve, je pogovarjanje o tem, kako bodo prilagajali delovna mesta potrebam starajoče se populacije, nepomembno. Bistveno je, da ustvarimo pogoje, da bodo lahko delali tako mladi kot starejši.

Ali vas odhajanje mladih izobraženih ljudi v tujino skrbi?

Skrbi me predvsem takrat, ko to ni samo začasno. Če nekdo odide in se ne vrne, je za nas kot družbo to izguba.

Ali se vam zdi, da je potreben razmislek tudi o razkoraku med izobraževalnim sistemom in trgom dela? Profili, ki prihajajo iz fakultet, so drugi kot profili, po katerih povprašujejo delodajalci. Ali je treba prilagoditi izobraževanje ali se vprašati o strukturi trga dela?

Vsi družbeni podsistemi so med sabo prepleteni. Nisem pristaš tega, da je izobraževalni sistem popolnoma podrejen gospodarstvu ali potrebam trga, ker se pri majhnem gospodarstvu, kot je Slovenija, razmere lahko zelo hitro spremenijo. Moramo imeti politiko usmerjeno v to, da krepimo znanost in razvoj, hkrati pa večjo stopnjo povezanosti med izobraževalnim in gospodarskim sistemom, kot jo imamo zdaj.

V osnovi je problem Slovenije, da so vsi sistemi dokaj zapleteni in imajo svojo administrativno logiko, ki se težko prepletajo z neko drugo logiko. Tak primer je, ko smo vzpostavljali sistem vajeništva, ko je bil ključni problem, kako lahko nekdo pride iz gospodarstva delat v šolo in kako lahko učenca, ki ima status dijaka, pošljemo v podjetje – kakšen ima potem status in zavarovanje. Skratka, to so naši problemi. Kot družba bomo morali vse te sisteme poenostavljati. To velja tudi na področju sociale.

Za konec – jeseni bo ustavno sodišče odločalo glede dopustnosti referenduma o noveli zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Kaj pričakujete?

Če bi me to vprašali pred nekaj leti, vam bi odgovorila, da bo ustavno sodišče vsekakor preprečilo možnost referenduma. Danes nisem tako gotova in si samo želim, da ne bi zopet odločali o človekovih pravicah in da ne bi zopet večina odločala o manjšini. Žalostno je, da se v družbi toliko časa pogovarjamo o enih in istih stvareh.