Velike spremembe na trgu delovne sile v postmoderni družbi, s katerimi se vedno bolj srečujemo tudi v Slovenij, povečujejo neskladje med sposobnostjo socialne države, ki je uspešno obvladovala in upravljala stara družbena tveganja z njeno vse bolj očitno nezmožnostjo upravljanja z novimi tveganji. Kako reševati krizo v kateri se je znašla socialna država? Alternativne razprave o reformi socialne države se premikajo v smer odprave oziroma redefinicije dela kot temelja zagotavljanja socialne varnosti, k možni uvedbi univerzalnega temeljnega dohodka (UTD).

UTD predvideva brezpogojno izplačevanje enako visokega zneska v rednih časovnih intervalih, ki bi pokrivali prejemnikove osnovne življenjske stroške. Z njegovo uvedbo bi država nadomestila vse ali vsaj večino socialnih transferjev, prav tako večino olajšav pri dohodnini.

Od obstoječih socialnih transferjev se UTD razlikuje v tem, da je usmerjen na posameznika in ne na družino, je neodvisen od drugih dohodkov in hkrati neodvisen od participacije posameznika na trgu delovne sile. Osnova zavarovalnih sistemov, kot jih poznamo danes, so namenska vplačila zaposlenih, delodajalcev in države, osnovni instrument pa denarna izplačila kot nadomestilo za izpad zaslužka.

S sistemi socialne države se bi socialna varnost zagotavljala tistim, ki imajo stalno zaposlitev in redno vplačujejo prispevke. In ti so bili v večini. Do nedavnega. Socialna država, ki je bila rojena konec 19. stoletja z vzpostavitvijo sistemov socialnih zavarovanj, je predstavljala odgovor na ekonomska tveganja, ki jih je prinesel razvoj kapitalizma.

Čeprav je bil prvotni obseg  prvih sistemov socialnega zavarovanja zelo majhen, je prinesel bistveno spremembo dotedanje miselnosti – priznanje, da v industrijski družbi obstajajo stanja (starost, bolezen in nezaposlenost), v katerih si posameznik, brez pomoči države, ne more zagotavljati sredstev za preživetje. Zato mora država za te primere organizirati kolektivno obliko zaščite.

Povečano vlogo države pri zagotavljanju družbeno dogovorjene ravni socialne varnosti je pospešilo obdobje po drugi svetovni vojni. V povojnem obdobju so bile uvedene številne oblike univerzalnih socialnih servisov, izobraževanja, dohodkovne varnosti, zdravstvene oskrbe, stanovanjske politike in osebnih servisov z namenom, da bi zagotavljale pokrivanja osnovnih potreb državljanov v kompleksni spreminjajoči se družbi.

Med delom in kapitalom je bil dosežen kompromis, povezava med polno zaposlenostjo in redistributivno vlogo države. Z nadaljnjim razvojem družbe je bil preko procesa post modernizacije vzpostavljen enoten svetovni kapitalistični sistem, kar se je odrazilo tudi v spremenjeni strukturi tveganj na trgu delovne sile, naraščanju števila brezposelnih, zmanjševanju deleža standardnih in povečevanju deleža nestandardnih, fleksibilnih oblik zaposlitve.

Vzporedno s temi procesi pa se je začela zmanjševati zmožnosti države blaginje, da bi v zadostni meri še naprej omogočala visok nivo socialne varnosti posameznikov, ki se znajdejo izven zaposlitve ali so zaposleni v bolj tveganih, prekarnih oblikah zaposlitve.

Značilnost prekarnih zaposlitev je opravljanje  zaposlitev ali del, ki so negotova, za določen čas, za manj kot polni delovni čas in so hkrati tudi slabo plačana. Delež ljudi, ki delajo v takšnih oblikah zaposlitve je vse večji, zlasti med mladimi in nakazuje se trend, da bi te oblike zaposlitve lahko postale prevladujoče.

Zato se uvedba UTD kaže kot alternativna rešitev za zagotavljanje socialne varnosti v prihodnosti. Osnovni argument zagovornikov UTD izhaja iz predpostavke, da sodobni trgi delovne sile ne zagotavljajo dohodkovne varnosti vsem državljanom. Z uvedbo UTD naj bi se socialna država prilagodila delovanju širšega družbeno-ekonomskega sistema in negativnim posledicam, ki jih ima za življenje posameznikov. 

Zavedati pa se moramo, da z uvedbo UTD rušimo logiko obstoječega sistema socialne varnosti, ki temelji na povezanosti med plačevanjem socialnih prispevkov iz dela in zagotavljanjem pokojnin, nadomestil za brezposelnost, boleznin. Kršenje principa recipročnosti, povezanost posameznikovih prispevkov s prejemki, je tista točka, ki združuje nasprotnike UTD in ti so danes še vedno v večini. 

Vendar pa v nekaterih razvitih in nerazvitih državah že potekajo eksperimentalni programi uvedbe UTD na omejenih območjih z namenom preveriti pozitivne in negativne učinke uveljavljanja UTD. Vsekakor pa je pogoj za uvedbo UTD množična podpora in širše družbeno spoznanje, da je UTD nujen za obvladovanje disfunkcij obstoječega sistema, a hkrati tudi nujen za njegov nadaljnji obstoj.

Dr. Andreja Črnak Meglič je državna sekretarka v Kabinetu predsednika vlade in strokovnjakinja na področju socialne politike ter delovanja nevladnih organizacij