ekonomist

Prispevki

Dr. France Križanič: Poudarki iz gospodarske zgodovine Slovenije – od odprave tlačanstva do osamosvojitve

29. januarja 2018/in Ekonomsko ogledalo, Mnenja, Novice /by Denis Sarkić

Da bi bolje razumeli slovenski gospodarski razvoj, je dobro poznati njegove glavne zgodovinske mejnike. Posvetimo se tem mejnikom v obdobju od odprave tlačanstva (1848) do osamosvojitve. Za gospodarjenje na območju sedanje Slovenije je bilo proti koncu obstoja Habsburške monarhije značilno umetno omejevanje razvoja. Po letu 1848 smo imeli zemljiško odvezo (odpravo tlačanstva) z odplačilom, bili smo brez univerze in brez pomembnejših podjetij, zlasti bank in zavarovalnic, kar je vodilo v odliv akumulacije (prihrankov) v tujino ter krizo kmečkih dolgov.

Sledil je eksodus prebivalstva. Od sredine 19. stoletja do prve svetovne vojne se je iz območja sedanje Slovenije odselilo 310 tisoč ljudi, tretjina prebivalstva in 56% njegovega naravnega prirasta¹. Izseljevanje se je zlasti pospešilo po svetovni gospodarski krizi 1873. Slovenija je po drugi strani Habsburško monarhijo zapustila z visoko stopnjo pismenosti. Ta se je hitro izboljšala po sprejemu državnega šolskega zakona 1869. Po popisu prebivalstva 1910 je znašala 85 odstotkov, pri generaciji rojeni po 1890 (upoštevani so starejši od 10 let) pa kar 97 odstotkov².

Ob vstopu Slovencev v Kraljevino SHS je bila s posebnim pravnim instrumentom, sekvestrom (začasno upravljanje premoženja), vzpostavljena kontrola države nad podjetji v tuji lasti. Zlasti zaradi prenehanja odtekanja kapitala, deloma pa zaradi zaprtega jugoslovanskega trga, je med 1920 in 1930 sledila hitra industrializacija in urbanizacija (primer je porajanje t.i. »velike Ljubljane«, razširjene na sosednje občine in s 85 tisoč prebivalci).

Slovenija je dobila univerzo, akademijo znanosti, prvi raziskovalni institut ter profesionalna gledališča v Ljubljani in Mariboru. V gospodarski depresiji po 1929 je število delovnih mest upadlo s 132 tisoč na 105 tisoč (za 20 odstotkov). Konjunktura se je vrnila po 1935.³

Med drugo svetovno vojno je Slovenija utrpela precejšno gospodarsko škodo (v današnjih cenah okoli 26 milijard dolarjev ali 23 milijard evrov⁴). Po zmagi je nato od leta 1945 do 1991 zgradila moderno industrijo ter kulturno, znanstveno, šolsko, socialno, zdravstveno in varnostno infrastrukturo kot osnovo za razvoj na postindustrijski fazi. Delež prebivalstva, ki živi od kmetijstva se je od 1953 do 1981 zmanjšal iz 41 odstotkov na 9 odstotkov⁵.

Urbanizacija je bila izvedena policentrično z velikim poudarkom na razvoju manjših mest, kar je vplivalo na spremenjeno socio-ekonomsko strukturo podeželja. Kljub temu, da se je pomen kmetijstva zmanjšal, je 1991 na podeželju, izven 71 naselij mestnega značaja, živelo 55 odstotkov prebivalstva⁶. Slovenija je do 1991 dobila izvozno usmerjeno gospodarstvo z razpršeno strukturo proizvodnje in trgov.

Razkroj gospodarjenja v zadnjem obdobju socializma se je začel s t.i. »planiranim zadolževanjem v tujini«. V jugoslovanskem državnem planu za obdobje 1976 do 1980 je bil predviden najem kreditov za 11,5 milijarde dolarjev ter odplačilo starega dolga za 5,2 milijardi dolarjev; ob odprtih kreditnih linijah pri velikih zahodnih bankah se je bruto dolg Jugoslavije v tujini povečal iz 6,6 milijarde dolarjev v letu 1975 na 21,1 milijarde dolarjev v letu 1981; torej za 14,5 milijarde dolarjev ali za 220 odstotkov.

Sredstva dobljena s krediti so delili po »republiškem ključu« in z njimi financirali različne investicije. Pri tem je Jugoslavija plačevala 12% obrestno mero^7,8. Rast dolga je spremljal velik zunanjetrgovinski primanjkljaj. V obdobju odplačevanja dolga je sledilo pomanjkanje različnih dobrin (bencinski boni, omejitev uporabe vozil z režimom »sodo-lihi«, obvezen depozit ob prehodu državne meje), pospešena inflacija ter na koncu hiperinflacija (1989 so se cene povečale za 1.285 odstotkov). Jugoslavija je razpadla in proces njenega razkroja je spremljala »tranzicijska depresija«. Od 1986 do 1992 je slovenski BDP upadel za 24 odstotkov (preračunano iz podatkov o »družbenem produktu« in bruto domačem produktu). Od 1987 do 1995 pa je Slovenija izgubila 226 tisoč ali 26 odstotkov delovnih mest⁹.

dr. France Križanič, ekonomist in nekdanji minister za finance v Vladi Republike Slovenije (2008-2011)

________________________________________________________

Enciklopedija Slovenije, 1987-2002, Migracije, Mladinska knjiga, Ljubljana.
Melik V., Schmit V., Ostanek F., 1970, Osnovna šola na Slovenskem: 1869-1969, Slovenski šolski muzej, Ljubljana.
Čuček F., Dolinar J., Zajc M., 2011, Slovenska zgodovina v preglednicah, Cankarjeva založba, Ljubljana.
Repe B., 2015, S puško in knjigo, Cankarjeva založba, Ljubljana.
Enciklopedija Slovenije, 1987-2002, Industrializacija, Mladinska knjiga, Ljubljana.
Enciklopedija Slovenije, 1987-2002, Urbanizacija, Mladinska knjiga, Ljubljana.
Cemović M., 1985, Zašto, kako i koliko smo se zadužili, kreditni odnosi Jugoslavije sa inostranstvom, Institut za unapredženje robnog prometa, Beograd.
Štiblar F., 1991, Zunanja zadolženost Jugoslavije in njenih federalnih enot, Teorija in praksa, letnik 28, številka 7, Ljubljana.
Statistični urad Republike Slovenije, Statistični letopis 1990, 1991, 1993, 1996, Ljubljana.

Dr. France Križanič: Ekonomsko ogledalo Slovenije, julij 2017

5. julija 2017/in Ekonomsko ogledalo, Novice /by Denis Sarkić

Statistični urad Republike Slovenije in Banka Slovenije redno objavljata podatke o delovanju slovenskega gospodarstva. Med njimi so vsake tri mesce podatki o gospodarski rasti (o bruto domačem produktu) in rezultati ankete na trgu dela, ki kaže koliko ljudi je delovno aktivnih oziroma nezaposlenih, tudi če upoštevamo neformalne oblike dela (recimo t.i. pomagajoče družinske člane). Ostali podatki (o inflaciji, zunanji menjavi, kreditih bank gospodarstvu, javnih financah) so objavljeni bolj pogosto, v kombinaciji s podatki o gospodarski rasti in zaposlenosti pa omogočajo jasno sliko v kakšnem stanju je naše gospodarstvo, oziroma v kakšni smeri se giblje. Ali je gospodarska rast stabilna, se obeta sprememba v trendu, ipd.

V prvem četrtletju 2017 je bil slovenski bruto domači produkt (BDP) merjeno v evrih skoraj 7% večji kot pred letom. Če upoštevamo inflacijo (rast cen), se je od prvega lanskega do prvega letošnjega četrtletja povečal za dobre 5%. Obdelani podatki (izločitev vpliva inflacije in sezone) kažejo, da se je v prvem četrtletju 2017 slovenski BDP povečeval po 6% letno. Ugodni rezultati glede gospodarske rasti se nam torej obetajo tudi v prihodnje.

Od prvega četrtletja lani do letos se je slovenski izvoz realno povečal za skoraj 9%, investicije za blizu 11%, poraba gospodinjstev za 4%, državna poraba pa za slaba 2%. Pregled po gospodarskih panogah potrjuje, da se je ob nadaljevanju hitre rasti izvoza (vpliv zlasti na predelovalne dejavnosti in turizem) letos okrepilo tudi investicijsko povpraševanje (vpliv na gradbeništvo, tehnične in poslovne storitve, finančno ter zavarovalniško dejavnost), oboje skupaj pa je imelo ugoden učinek na pospešitev trgovine, prometa, komunikacijskih ter informacijskih dejavnosti.

Glede na prvo četrtletje 2008 (primerljiv podatek pred svetovno finančno krizo) je bil naš BDP prve tri mesece 2017 merjeno v evrih večji za 12%, če upoštevamo inflacijo pa za 0,3%. Slovensko narodno gospodarstvo »lovi« razvitejša gospodarstva in si lahko s prevzemanjem dobrih praks (tehnologij, poslovnih pristopov, ipd.) v daljšem obdobju zagotovi hitrejšo gospodarsko rast od svojih razvitejših trgovinskih partneric. Na tak način smo v Sloveniji imeli od 1995 do 2005 hitro in stabilno rast realnega bruto domačega produkta. Lahko bi jo nadaljevali, če ne bi prišlo do neracionalnega pregrevanja gospodarstva 2006 do 2008 in posledično hitrega upada BDP med finančno krizo 2009. Gospodarska rast se je 2010 ter 2011 sicer povrnila in v kolikor ne bi bilo napak slovenske ekonomske politike v 2012 in 2013, bi se brez dvoma že prej pospešila ter nadomestila zamujeno.

V primeru, da bi v Sloveniji rast BDP do 2016 v povprečju dosegla enako hitrost kot od 1995 do 2005 (empirično ocenjen trend), bi imeli lani približno petino večji BDP od dejansko ustvarjenega in bili, merjeno na prebivalca, še vedno okoli 40% pod nemškim ali avstrijskim BDP. V 2017 nadaljnjo povečevanje povpraševanja (izvoznega, investicijskega, za osebno ali državno porabo) še ne more voditi v inflacijo in poslabšanje konkurenčnosti našega gospodarstva.

Da BDP v Sloveniji še ni blizu svoje potencialne ravni (produkt pri polni zaposlenosti), kažejo tudi rezultati ankete o trgu dela, podatki o zunanjem presežku ter podatki o inflaciji.

Anketa izvedena po metodologiji Mednarodne organizacije dela za prvo letošnje četrtletje kaže, da je v Sloveniji 935 tisoč delovno aktivnih oseb in 79 tisoč ljudi brez dela (tudi če upoštevamo neformalne oblike gospodarske dejavnosti). Število delovno aktivnih se je po tej oceni v zadnjem letu povečalo za 40 tisoč ali 5%, število iskalcev zaposlitve pa znižalo za 8 tisoč ali 9%. Mednarodno primerljiva stopnja brezposelnosti je bila 7,8 %. Do njene naravne stopnje (med 4% in 5%) jo loči še zmanjšanje števila iskalcev zaposlitve za okoli 40 tisoč.
Po podatkih za prve tri letošnje mesece je znašal presežek na tekočem računu slovenske plačilne bilance 767 milijonov evrov (76% več kot v enakem obdobju lani), izvoz blaga in storitev pa je bil za 13% večji od primerljivega uvoza. Pomanjkanje deviz in druge težave pri financiranju uvoza ne morejo zopet (kot v osemdesetih letih prejšnjega stoletja) zavreti gospodarske rasti in državo privesti do nove stagflacijske krize.
Primerjava majskega indeksa cen življenjskih potrebščin v Sloveniji in evroobmočju kaže, da so se v zadnjem letu cene pri nas povečale za 1,5%, v evroobmočju pa za 1,4%. Kljub hitri gospodarski rasti po inflaciji ne izstopamo iz povprečja evroobmočja.

Nadaljevanje stabilne gospodarske rasti nakazujejo tudi naslednji podatki za prve tri mesece 2017 glede na enako obdobje lani: povečanje obsega svetovne trgovine (3%), stabilna raven efektivnega deviznega tečaja evra (glede na valute trgovinskih partnerjev), prekinjena rast cen surovin na svetovnem trgu (in naših uvoznih cen) ter z anketami ugotovljena rast gospodarskega optimizma tako v evroskupini kot v Sloveniji.

Dr. France Križanič: Ekonomsko ogledalo Slovenije, junij 2017

5. junija 2017/in Ekonomsko ogledalo, Novice /by Denis Sarkić

Statistični urad Republike Slovenije in Banka Slovenije sta objavila nekaj novih spodbudnih podatkov o delovanju našega gospodarstva. Če povzamemo ključne podatke tokratnega ekonomskega ogledala na kratko, je bil slovenski BDP prvo letošnje četrtletje za 6,6 odstotne točke večji kot pred letom. Rast je posledica pospešitve izvoznega ter investicijskega povpraševanja in se lahko nadaljuje, saj se odvija v stabilnih razmerah presežka v menjavi s tujino, obvladane inflacije ter pri ravni BDP, ki je, sodeč po številu brezposelnih, še vedno precej pod optimalnim.

Rast BDP

V prvem četrtletju 2017 je slovensko gospodarstvo ustvarilo bruto domači produkt (BDP) v višini 9,9 milijarde evrov ali 6,6% več kot pred letom. Če upoštevamo inflacijo (rast cen), se je naš BDP od lanskega prvega do letošnjega četrtletja povečal za 5,3%. Slovenki BDP je bil v evrih letošnje prvo četrtletje za 12% višji kot pred krizo (glede na primerljiv podatek za prvo četrtletje 2008). Če upoštevamo inflacijo, se je realni BDP prvo četrtletje 2017 v Sloveniji povzpel za 0,3% nad primerljivo raven v 2008.

Od prvega četrtletja lani do letos se je slovenski izvoz realno povečal za skoraj 9%, bruto investicije pa za 10,5%. Poraba gospodinjstev se je povečala za 4%, državna poraba pa za slaba 2%. Ob dinamični rasti izvoza, ki daleč presega povečevanje BDP v slovenskih zunanjetrgovinskih partnericah (v območju evra je bil prvo letošnje četrtletje BDP za 1,7% večji kot pred letom), je okrepitvi našega BDP na začetku 2017 pripomogla tudi pospešitev investicijske porabe. Skupen učinek rasti izvoza ter investicij je bil tako močan, da je sicer hitra rast osebne porabe zaostala za povečanjem BDP. Skromno, na začetku 2017, ostaja le še povečanje državne porabe.

Med sektorji gospodarstva se je od prvega četrtletja lani do letos realno najbolj povečala dodana vrednost v gradbeništvu (13%), informacijski in komunikacijski dejavnosti (skoraj 10%), v predelovalnih dejavnostih (7%), trgovini s popravilom vozil, prometu, skladiščenju in turizmu (skoraj 7%), v strokovnih, znanstvenih, tehničnih in poslovnih dejavnostih (6,5%) ter celo v finančnih in zavarovalniških dejavnostih (6%).

V javni upravi z obrambo, izobraževanju, zdravstvu in socialnem varstvu je bila dodana vrednost prvo letošnje četrtletje slabe 3% nad, v kmetijstvu (-0,1%) ter poslovanju z nepremičninami (-0,2%) pa celo nekoliko pod primerljivo lansko ravnjo. Pregled po gospodarskih panogah potrjuje, da se je ob nadaljevanju hitre rasti izvoza (vpliv zlasti na predelovalne dejavnosti in turizem), letos okrepilo tudi investicijsko povpraševanje (vpliv na gradbeništvo, tehnične in poslovne storitve, finančno ter zavarovalniško dejavnost) oboje skupaj pa je imelo ugoden multiplikativni učinek na pospešitev trgovine, prometa, komunikacijskih ter informacijskih dejavnosti.

Obdelani podatki (izločitev vpliva inflacije in sezone) kažejo, da se je v prvem četrtletju 2017 slovenski BDP povečeval po dobre 6% letno. Visoki rezultati primerjave letošnje z lansko ravnjo BDP se torej obetajo tudi v prihodnje.

Izboljšanje zaposlenosti

Anketa izvedena po metodologiji Mednarodne organizacije dela (MOD) za prvo letošnje četrtletje kaže, da je v Sloveniji 935 tisoč delovno aktivnih oseb in 79 tisoč ljudi brez dela (tudi če upoštevamo neformalne oblike gospodarske dejavnosti). Število delovno aktivnih se je po tej oceni v zadnjem letu povečalo za 41 tisoč ali 4,6%, število iskalcev zaposlitve pa znižalo za 8 tisoč ali 9%. Mednarodno primerljiva stopnja brezposelnosti je bila v Sloveniji 7,8 %, v območju evra pa 9,5%.

V zadnjem letu se je ta stopnja na Slovenskem znižala za 1,1 odstotne točke, od svojega vrha na začetku 2013 pa za 3,3 odstotne točke. Do normalne ravni med 4% in 5% (dosežena v 2008) jo loči še zmanjšanje števila iskalcev zaposlitve za okoli 40 tisoč. To nakazuje, da slovenski BDP še ni dosegel ravni pri kateri bi bilo pričakovati večje inflacijske pritiske.

Obvladana inflacija

Inflacija, ki se je v slovenskem gospodarstvu začela zopet pojavljati od lanskega oktobra dalje, se je nadaljevala tudi maja. V tem mesecu so bile cene življenjskih potrebščin 1,5% višje kot pred letom. K letošnji inflaciji sta zlasti prispevala skoraj 3% povečanje stroškov stanovanja, vode, električne energije, plina in goriva ter enaka podražitev hrane in brezalkoholnih pijač. Prevoz, alkoholne pijače, tobak ter storitve restavracij in hotelov so se podražili za okoli 2%. Drugod je bilo povečanje cen manjše, pri komunikacijah pa so se, verjetno zaradi popustov, cene maja letos spustile 0,4% pod primerljivo lansko raven.

Primerjava harmoniziranega (enotna struktura cene) majskega indeksa cen življenjskih potrebščin v Sloveniji in evroobmočju kaže, da so se v zadnjem letu cene pri nas povečale za 1,5%, v evroobmočju pa za 1,4%. Kljub hitri gospodarski rasti po inflaciji ne izstopamo iz povprečja evroobmočja.

Rast izvoza in presežka v menjavi s tujino

Po podatkih za prve tri letošnje mesece je znašal presežek na tekočem računu slovenske plačilne bilance 767 milijonov evrov (76% več kot v enakem obdobju lani), izvoz blaga in storitev pa je, merjeno po denarnem toku, svojo lansko raven presegal za skoraj 17% ter bil za 941 milijonov evrov ali 13% večji od uvoza blaga in storitev.

Podatki o neto zunanjem dolgu Slovenije kažejo, da so imele marca 2017 poslovne banke 3,4 milijarde evrov, Banka Slovenije 4,6 milijarde evrov, gospodarstvo brez bank ter prebivalstvo pa 167 milijonov evrov več terjatev od obveznosti. Državni sektor je marca 2017 tujini neto dolgoval 17,7 milijarde evrov. Večino predstavljajo dolgoročna kreditna razmerja (kratkoročno je bil državni sektor neto upnik tujine za 0,9 milijarde evrov). Precejšen del dolgovanih sredstev ni bil porabljen.

Ob za Slovenijo zelo nizki ravni kreditov gospodarstvu je značilnost, da imajo vsi sektorji skupaj (banke, Banka Slovenije, država, gospodarstvo skupaj z nebančni delom finančnega sektorja in prebivalstvo) kratkoročno v tujino posojeno 2 milijardi evrov več kot pa so si od nje izposodili. Skupen neto dolg (torej če upoštevamo tudi dolgoročne najete kredite in dana posojila) je konec marca 2017 znašal 9,4 milijarde evrov (6,7 milijarde evrov ali 42% manj od primerljivega obsega v marcu 2014).

Počasna rast kreditov gospodarstvu

Obseg kreditov bank nefinančnim družbam (realnemu delu gospodarstva) se je zmanjševal od julija 2010 do lanskega septembra, ko je dosegel svojo najnižjo raven – 9 milijard evrov. Decembra 2016 se je vendarle začel povečevati, čeprav niha. Marca letos se je, na primer, nekoliko znižal, aprila (zadnji podatek) pa zopet povečal. V tem mesecu so banke v Sloveniji nefinančnim družbam plasirale za 68 milijonov evrov (0,7%) več kreditov kot marca. Od najnižje ravni (septembra lani) do letošnjega aprila se je obseg teh kreditov povečal za 395 milijonov evrov ali za 4,4%. V aprilu 2017 je bil za 12 milijard evrov oziroma 56% manjši kot julija 2010, ko je Banka Slovenije začela omejevalno kreditno politiko.

Obvladano javnofinančno ravnotežje

V Biltenu Banke Slovenije so objavljeni podatki o konsolidirani bilanci javnega financiranja za prve tri mesece 2017. Tu so zajeti vsi prejemki in izdatki vseh štirih državnih blagajn (centralna država, lokalne skupnosti, zdravstveno in pokojninsko zavarovanje). Upoštevani so tudi prilivi iz proračuna EU, podjetniški in kapitalski prihodki države.

Med januarjem in marcem 2017 so bili skupni javnofinančni prihodki Slovenije za 287 milijon evrov ali dobre 8% večji kot 2015. Skupni javnofinančni odhodki so se v enakem obdobju povečali za 149 milijonov evrov ali skoraj 4%. V prvih treh mesecih letos je javnofinančni deficit, merjeno po denarnem toku, znašal 294 milijonov evrov. To je bilo 138 milijonov evrov ali 32% manj kot pred letom.

V prvem četrtletju 2017 so se glede na enako obdobje 2016 prihodki slovenske širše države iz naslova davkov povečali za 237 milijonov evrov ali 7%, podjetniški in lastniški prihodki naše države pa za 9 milijonov evrov ali 14%.

Med javnofinančnimi izdatki so bile v prvem letošnjem četrtletju plače javnih uslužbencev za 32 milijonov evrov (4%), državni nakupi blaga in storitev (materialni stroški) za 21 milijonov evrov (prav tako 4%), plačila obresti za 29 milijonov evrov (kar 6%) ter plačila pokojnin za 17 milijonov evrov (2%) večji kot v prvem četrtletju lani.

Na nasprotni strani so v istem obdobju državne investicije (t.i. kapitalski izdatki) ostale na približno enako nizki ravni kot v prvem četrtletju 2016 (lani so se praktično prepolovile – zmanjšanje za 853 milijonov evrov ali 47%), medtem ko so subvencije države (razvojna in kmetijska politika) še naprej upadale in bile za 16 milijonov evrov (9%) pod primerljivo ravnjo prejšnjega leta.

Pospešek investicijski porabi v začetku 2017 očitno izvira iz privatnega sektorja. Podatki o realni vrednosti gradbenih del sicer kažejo, da se je v prvem letošnjem četrtletju poleg gradnje stavb okrepila tudi dejavnost nizke gradnje (ceste, železnice, urejanje vodotokov, ipd.), ki jo v glavnem financira država. Morda se bo to na povečanih proračunskih izdatkih (plačilih iz javnih blagajn) pokazalo v naslednjem obdobju.

Dr. France Križanič: Ekonomsko ogledalo Slovenije, april 2017

6. aprila 2017/in Ekonomsko ogledalo, Novice /by Denis Sarkić

Statistični urad Republike Slovenije in Banka Slovenije sta zadnje dni objavila nekaj zanimivih podatkov o delovanju našega gospodarstva. Če povzamemo ključne podatke tokratnega ekonomskega ogledala na kratko, je imela Slovenija lani javnofinančni primanjkljaj širše države v višini 1,5 odstotka bruto domačega produkta (BPD). Če bi celoten slovenski javni dolg zajemal le pretekle javnofinančne primanjkljaje, bi ta znašal 46 odstotkov našega BDP. Januarski izvoz blaga in storitev je bil 14 odstotkov večji kot januarja lani, kar nakazuje, da se bo gospodarska rast Slovenije 2017 celo pospešila. Bančni krediti realnemu delu gospodarstva so se od lanskega septembra, ko so dosegli dno, do letošnjega februarja povečali za 5 odstotkov, marca 2017 pa smo imeli 1,9 odstotno inflacijo.

Javnofinančno ravnotežje

Statistični urad Republike Slovenije objavlja četrtletne in letne nefinančne račune za državo. V tem primeru ne zajema podatke o prevzetih obveznostih in terjatvah javnega sektorja (Evropski sistem računov – ESR 95). Gre za statistiko, ki jo Evrostat upošteva pri presoji Maastrichtskega kriterija – limite 3 odstotnega deleža javnofinančnega primanjkljaja v BDP (na letni ravni). SURS v teh računih knjiži tudi vzpostavljene terjatve in prevzete obveznosti širše države (tudi lokalne skupnosti in javni skladi), ki še niso bile poravnane (poplačane) in bodo plačane enkrat v prihodnjih obdobjih. Po tako izračunani bilanci je imela slovenska širša država (torej javni sektor) leta 2016 javnofinančni primanjkljaj višini 609 milijonov evrov ali 1,5 odstotka BDP.

V Biltenu Banke Slovenije so objavljeni podatki o konsolidirani bilanci javnega financiranja za celo leto 2016. Tu so zajeti vsi prejemki in izdatki glede na dejanska plačila (po denarnem toku) v vseh štirih državnih blagajnah (centralna država, lokalne skupnosti, zdravstveno in pokojninsko zavarovanje).

V 2016 so skupni javnofinančni prihodki Slovenije, merjeno po denarnem toku, znašali 15,4 milijarde evrov in bili za 530 milijon evrov ali skoraj 4 odstotke večji kot 2015. Skupni javnofinančni odhodki so lani v celem letu znašali 15,6 milijarde evrov, kar je bilo za 480 milijonov evrov ali 3 odstotke manj kot predlani. Javnofinančni deficit se je, glede na dejanska plačila, znižal na samo 218 milijonov evrov (do novembra 2016 je kazalo, da ga sploh ne bo več, a se je v samem decembru 2016 povečal za 181 milijonov evrov).

V 2016 so se glede na 2015 prihodki slovenske širše države iz naslova davkov povečali za 495 milijonov evrov ali 4 odstotke, podjetniški in lastniški prihodki naše države pa za 32 milijonov evrov ali 6 odstotkov. Iz tega naslova smo lani v državni proračun pridobili 551 milijonov evrov.

Med javnofinančnimi izdatki so bile 2016 plače javnih uslužbencev za 154 milijonov evrov (5%), državni nakupi blaga in storitev (materialni stroški) za 60 milijonov evrov (3%), plačila obresti za 32 milijonov evrov (3%) ter plačila pokojnin za 49 milijonov evrov (1%) večje kot v 2015. Na nasprotni strani so se v istem času subvencije države (razvojna in kmetijska politika) znižale za 2 milijona evrov (1%), državne investicije (t.i. kapitalski izdatki) pa kar za -855 milijonov evrov (-47%). Dinamika državnih subvencij gospodarstvu (večinoma vezano na plasiranje evropskih sredstev in nanje vezanih sredstev integralnega proračuna) se je od lanskega septembra dalje vendarle pospešila.

Javni dolg, ki ni posledica javnofinančnih primanjkljajev

Dolg državnega proračuna je decembra 2008 znašal 7,2 milijarde evrov, na koncu 2016 (podatek Statističnega urada Republike Slovenije) pa 31,7 milijarde evrov. V osmih letih se je povečal za 24,5 milijarde evrov. Od 2009 do 2016 se je po podatkih konsolidirane bilance javnega financiranja slovenski javnofinančni primanjkljaj skupaj povečal za 10,4 milijarde evrov. Ta primanjkljaj moramo ob neracionalni prodaji (milo povedano) NKBM povečati za dodatne 0,6 milijarde evrov (870 milijonov evrov državne dokapitalizacije konec 2014 in 250 milijonov evrov kupnine v 2016). Tako dobimo primanjkljaj v višini 11 milijard evrov. Če tako nastal primanjkljaj odštejemo od povečanja javnega dolga 2008 do 2016, vidimo da je slovenska država v bankah, gospodarstvu in tujini ustvarila dodatnih 13,5 milijarde evrov plasmajev (31,7 milijard evrov – 7,2 milijarde evrov – 11 milijard evrov).

Izraz »dodatnih« je potreben, saj je bilo investicij države precej že tudi konec leta 2008. Del tega povečanja gre verjetno na rovaš prevzemanja različnih obveznosti, velika večina pa brez dvoma ne. Če bi bilo povečanje javnega dolga 2009 do 2016 vezano le za kritje javnofinančnega deficita in do sedaj zaznane »izgube« pri t.i. prodaji NKBM, bi 2016 dolg širše države znašal 18.2 milijarde evrov ali predstavljal 46 odstotkov slovenskega BDP. Krepko znotraj Maastrichtske omejitve 60 odstotkov.

Ob oceni, da znaša obrestna mera na kredite najete na domačem kreditnem trgu in v tujini povprečno okoli 3,4 odstotka letno (dobimo jo tako da letna plačila za obresti v 2016 delimo s povprečnim skupnim dolgom države po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije med koncem 2015 in koncem 2016), mora slovenska država za vzdrževanje omenjenih 13,5 milijarde evrov dolga (ki ga ni potrebovala za kritje javnofinančnega primanjkljaja) letno nameniti skoraj 460 milijonov evrov. To so sredstva, ki bi jih lahko uporabila za financiranje družbene reprodukcije, krepitev konkurenčnosti Slovenije in ustvarjanje pogojev za rast življenjskega standarda našega prebivalstva.

Neracionalno velika dokapitalizacija bank konec 2013 in dejstvo, da se te banke dodatno in močno zmanjšale kreditiranje gospodarstva, kažeta, da omenjeni znesek ni dobro investiran.

Zunanja menjava

Po podatkih za letošnji januar je znašal presežek na tekočem računu slovenske plačilne bilance 276 milijonov evrov (22% več kot januarja lani), izvoz blaga in storitev je svojo lansko raven presegal za 14 odstotkov ter bil za 313 milijonov evrov ali 14 odstotkov večji od uvoza blaga in storitev. Jasen znak, da se slovenska gospodarska rast nadaljuje tudi v 2017.

Delovanje bančnega sektorja

Banke, ki delujejo v Sloveniji, so pod pritiskom regulatorja zniževale obseg kreditov realnemu delu slovenskega gospodarstva od julija 2010 do septembra 2016 (skupni upad kreditov je znašal »šokantnih« 12,3 milijarde evrov ali 58%). V lanskem septembru so ti krediti znašali le še 8.984 milijona evrov (83% vsote letne amortizacije in dobička slovenskega gospodarstva). Decembra 2016 se je obseg bančnih kreditov realnemu delu gospodarstva vendarle začel povečevati in rast se je nadaljevala vsaj do letošnjega februarja. V tem mesecu so banke v Sloveniji nefinančnim družbam plasirale za 66 milijonov evrov (0,7%) več kreditov kot januarja. Od najnižje ravni (septembra lani) do letošnjega februarja se je obseg teh kreditov povečal za 424 milijonov evrov ali skoraj 5 odstotkov.

V procesu zniževanja kreditov gospodarstvu so poslovne banke postale iz neto dolžnic do tujine za 7,7 milijarde evrov v juliju 2010 (vrh izpostavljenosti poslovnih bank tujini je bil sicer na koncu 2008 z neto dolgom v višini 8,9 milijarde evrov) neto upnik do tujine za 2,8 milijarde evrov v januarju 2017. Umik kapitala iz Slovenije preko bank je od julija 2010 do januarja 2017 znašal 10,5 milijarde evrov.

Inflacija

V Sloveniji smo imeli 2015 in 2016 deflacijo. Cene so sicer prenehale upadati že junija 2016 in od lanskega oktobra dalje se je začela pospeševati inflacija. Marca 2017 so bile cene življenjskih potrebščin v Sloveniji 1,9 odstotkov višje kot pred letom. K tej inflaciji so zlasti prispevali: okoli 4 odstotna podražitev prevoza, za 3 odstotke višji stroški stanovanja, vode, električne energije, plina in goriva ter za 2 odstotka višji stroški nakupa hrane, brezalkoholnih in alkoholnih pijač ter stroški komunikacij. Marca so bile nižje kot pred letom cene oblačil in obutve ter cene rekreacije in kulture. Pospešek inflacije v Sloveniji spremlja precejšno povečanje prihodka v trgovini (pokazatelj rasti osebne porabe).

Primerjava harminiziranega marčnega indeksa cen življenjskih potrebščin v Sloveniji in evroobmočja kaže, da so se v zadnjem letu (marec 2017 glede na isti mesec 2016) cene pri nas povečale za 2 odstotka, v evroobmočju pa za 1,5 odstotka. V Sloveniji smo imeli 2015 in 2016 globljo deflacijo kot evroobmočje, sedaj pa imamo očitno nekoliko hitrejšo inflacijo.

Komentar dr. Franceta Križaniča: Kakšna je vloga sodobne Socialne demokracije?

3. februarja 2017/in Mnenja, Novice /by Denis Sarkić

Socialna demokracija je v obdobju po drugi svetovni vojni (v skandinavskih državah in v ZDA že med obema vojnama) premislila in vzpostavila delujočo socialno državo, po naftni krizi (1973 in 1979) pa je dodala še aktivno vlogo države pri spodbujanju razvoja. Finančna kriza leta 2008 je pokazala, da trg brez intervencije države ne bi deloval tako, da bi zagotavljal gospodarsko rast ali pa vsaj vzdrževanje dosežene ravni blaginje v razvitih narodnih gospodarstvih.

Okrevanje po tej krizi pa kaže, da bodo potrebne precejšne spremembe v načinu, kako se državna intervencija na trgu izvaja. Za sedaj izgleda kot bi država delovala v korist najbogatejših ljudi in koncentracij kapitala v velikih multinacionalkah. Del tega procesa je tudi izsiljevanje Slovenije kaj vse mora prodati kapitalskim centrom iz tujine.

Če je na globalni ravni jasno, da bodo morale gospodarsko razvite države uvesti univerzalni državljanski dohodek, v mednarodni trgovinski menjavi pa bo potrebno preprečiti davčni, socialni in okoljski dumping, ima Slovenija tudi problem kako preprečiti, da bi naše narodno gospodarstvo zdrknilo na periferijo. Pri tem ima pomembno vlogo zaščita stabilnega lastništva strateških podjetij – naravnih monopolov, komunikacijske, finančne, turistične, transportne in energetske infrastrukture ter multinacionalk, nastalih in razvitih v Sloveniji. Institucija, ki lahko tako stabilno lastništvo zagotovi je demografski rezervni sklad.

Demografski sklad bi bilo po mojem mnenju smiselno oblikovati tako, da bi služil že sedanji generaciji upokojencev, ki so kapital za podjetja vključena v ta sklad tudi akumulirali. Sklad bi moral zajemati kapital v strateških podjetjih obenem pa tudi drugo državno premoženje, s katerim je brez večjih posledic za gospodarski razvoj Slovenije mogoče gospodariti kot s portfolio investicijami.

Za portfolio investicije bi tako veljala prepoved koncentracije lastništva v posameznem vrednostnem papirju ter zahteva po boniteti vrednostnega papirja v lasti demografskega rezervnega sklada (rezultat bo brez dvoma neto izvoz kapitala iz Slovenije – sklad bo premoženje iz tega naslova plasiral po celem svetu). Srednjeročno lahko predpostavljamo, da se ta sredstva ne bodo zmanjšala, dolgoročno pa bodo izpostavljena različnim gospodarskim in političnim turbulencam (inflacija, gospodarska depresija, politične krize večjega obsega, ipd.).

Za strateške investicije naj velja prepoved prodaje in pravilo 50% reinvestiranega neto poslovnega presežka (investicijski potencial bo precej večji, saj vključuje tudi sredstva zbrana iz naslova amortizacije), preostalih 50% poslovnega presežka (po moji oceni gre povprečno za okoli 300 milijonov evrov letno) bi se namenilo za krepitev pokojninske blagajne – na primer za kritje stroškov regresa upokojencev, ipd.

Za vzpostavitev Demografskega rezervnega sklada Republike Slovenije bi se morale tako po mojem mnenju kot strateške državne naložbe vključiti:
– Nova Ljubljanska Banka (NLB) in Abanka (s pridržkom, da ostane lastnina kot rezerva za vračilo verjetno protipravno odvzetega premoženja nekdanjim delničarjem in lastnikom podrejenih obveznic), Slovenska izvozna in razvojna banka (SID),
– Zavarovalnica Triglav, Zavarovalnica Sava, Kapitalska družba (KAD) z Modro zavarovalnico,
– Telekom Slovenije, DARS, Slovenske železnice, Luka Koper, Pošta Slovenije,
– Holding slovenske elektrarne (HSE), GEN-I, ELES, vseh pet podjetij za distribucijo električne energije, Petrol, Geoplin – Plinovodi,
– Krka, Gorenje, Talum,
– HIT in ostale igralnice v državni lasti, hotelska veriga Sava, terme Olimia in smučišče Kanin
– ter državno gozdno podjetje SiDG.

dr. France Križanič, ekonomist in nekdanji minister za finance

Dr. France Križanič o slovenskih družbeno-ekonomskih razmerah

7. oktobra 2016/in Mnenja, Novice /by Denis Sarkić

Z narodnogospodarskega vidika je Slovenija v dobri kondiciji. V prvi polovici 2016 je bil naš bruto domači produkt (BDP) za 3.7% večji kot v enakem obdobju lani ter 11.6% nad svojo ravnjo v prvem polletju 2013. To je v letu, ko je bilo doseženo drugo dno recesije, ki je Slovenijo zajela po nastopu svetovne finančne krize. V prvi polovici 2016 je bil slovenski BDP (merjeno v evrih) že 5% nad primerljivo ravnjo med konjunkturo 2008. Če upoštevamo inflacijo (v žargonu »realno«), je naš BDP letos vendarle še za 4% manjši kot pred finančno krizo.

Ob nadaljevanju takšne rasti, kot jo imamo zadnje tri leta, bo tudi realno predkrizna raven BDP v Sloveniji kmalu presežena. Na to kažeta zlasti stabilnost na domačem trgu (avgusta letos je bila raven cen na drobno enaka kot avgusta lani) ter presežek v zunanji menjavi. Lani smo imeli na tekočem računu plačilne bilance (poleg menjave z blagom ter storitvami upošteva tudi plačila in prejemke iz naslova različnih dohodkov ter transferjev) presežek v višini 2.8 milijarde evrov, kar je predstavljalo 7% našega BDP. Letos se je ta presežek celo povečal.

Ob stabilni gospodarski rasti se izboljšuje zaposlenost. Julija je bilo v Sloveniji 23 tisoč več delovno aktivnih kot v enakem mesecu 2013, a vendarle 62 tisoč manj zasedenih delovnih mest glede na julij 2008 (pred nastopom krize dvojnega dna). Pričakovati je, in ankete o gospodarski klimi kažejo, da se bo zaposlenost (ob sezonskem nihanju) še naprej izboljševala z njo pa postopoma tudi socialni položaj najbolj ranljivih skupin našega prebivalstva.

Z gospodarsko rastjo se stabilizira javnofinančno ravnotežje. V prvi polovici 2016 je znašal deficit slovenske konsolidirane bilance javnega financiranja (vsota proračuna centralne države, občin, zdravstvene in pokojninske blagajne) le še 157 milijonov evrov, kar nakazuje, da bo v celem letu tudi v primeru nekoliko višje ravni v drugem polletju (visok primanjkljaj je značilen zlasti za december) predstavljal med 1% in 2% našega BDP. Odločno znotraj Maastrichtskega kriterija 3%.

In vendar. Slovenski javni dolg znaša 32.6 milijarde evrov. Od tega je kar 14.4 milijarde evrov sredstev plasiranih v banke in gospodarstvo ali pa prevzetih obveznosti. Slovenija ima 4.9 milijarde evrov depozitov v bankah (podatek za konec 2015), 4.8 milijarde evrov je znašala dokapitalizacija bank, 4.7 milijarde evrov pa predstavljajo dokapitalizacije, plasma državnega kapitala v tujino (Grčija) in prevzemanje različnih obveznosti (hrvaški in bosanski varčevalci).

Slovenija letno za servisiranje javnega dolga (predpostavljena je 3% obrestna mera), ki ni povezan s financiranjem proračunskega primanjkljaja, porabi okoli 440 milijonov evrov ali več kot 1% BDP. To so sredstva, ki bi jih lahko namenili financiranju normalne ravni družbene reprodukcije v gospodarstvu na postindustrijski fazi svojega razvoja: kultura, šolstvo, znanost, zdravstvo, socialna in družinska politika, varnost, ipd. Pa jih ne. Sedaj so ta sredstva (vsaj del plasiran v dokapitalizacijo bank) očiten cilj različnih »lastninjenj«.

Posebno poglavje predstavlja delovanje našega bančnega sistema. Od 2010 do sredine 2016 so krediti bank gospodarstvu (t.i. nefinančne družbe) upadli za 12 milijard evrov ali kar za 57%. Po tem bizarnem rezultatu je Slovenija unikum v območju evra, v EU in v svetu. Ob pomanjkanju ponudbe kreditov se odvija prodaja podjetij in bank v brezcenje.

Na primer:
– NKBM je bila vredna 400 milijonov evrov, dokapitalizirali smo jo za 870 milijonov evrov in prodali za 250 milijonov evrov, izguba je torej ena milijarda evrov ali protivrednost avtoceste Ljubljana – Brežice
– Cimos je bil prodan po ceni, ki je ostala tajnost
– Paloma je bila prodana konkurentu iz Slovaške
– Mercator je bil prodan konkurentu iz Hrvaške
– Pivovarna Laško – Union je bila prodana konkurentu iz Nizozemske
– Helios je bil prodan konkurentu iz Avstrije

Podjetja se prodajajo po likvidacijski vrednosti, to je po cenah nižjih od njihove knjižne vrednosti (ali v bližini nje). Očitno gre za poseben projekt (organizirano, premišljeno in vodeno aktivnost), ki ga mora država Slovenija zaustaviti, odgovorne zanj pa postaviti pred sodišče.

Razprodaja slovenskih podjetij bo imela velike gospodarske in politične posledice. Postali bomo polkolonija brez možnosti vodenja razvoja in odpiranja kvalitetnih delovnih mest. Nove generacije ne bodo imele perspektive za delo, kaj šele za kariero v Sloveniji. Sledilo bo izseljevanje in nadaljnji padec rodnosti. Poglejmo si demografske učinke, ki jih je imel podoben razvojni model (poceni razprodaja ključnih gospodarskih subjektov) kot ga od 2012 dalje izvaja Slovenija, v državah, ki so z njim začele že v prvi polovici devetdesetih let prejšnjega stoletja. Od 1989 do 2015 se je število prebivalcev v Sloveniji povečalo za 67 tisoč ali 3%, medtem ko se je v Latviji zmanjšalo za 680 tisoč ali 25%, v Litvi za 754 tisoč ali 21%, v Estoniji za 252 tisoč ali 16% in na Madžarskem za 733 tisoč ali 7%.

Razprodaja Slovenije bo brez dvoma imela tudi politične posledice. Če bo šlo tako naprej in če se projekt prodaje podjetij (imenovane »obljubljena privatizacija«) ne ustavi, se bo v volilnem letu 2018 v Sloveniji odprl prostor za ustavno večino desnemu populistu z vsemi atributi, ki sodijo zraven, na čelu z zavračanjem svobode, bratstva in enakosti na katerih sta pred petinšestdesetimi leti temeljila povezava protifašistične koalicije v svetu ter ustanovitev Osvobodilne fronte slovenskega naroda. Zato predlagam, da socialdemokratska politika izrazi skrb nad vlogo države pri nepremišljeni razprodaji slovenskih podjetij in predlaga, da se izvede revizija projekta sanacije bank iz decembra 2013, ki je takšno ravnanje omogočil. Obljuba o prodaji točno določenih podjetij je bila nesprejemljivo popuščanje vplivnim lobijem iz tujine.