Komentar dr. Franceta Križaniča: Kakšna je vloga sodobne Socialne demokracije?

Socialna demokracija je v obdobju po drugi svetovni vojni (v skandinavskih državah in v ZDA že med obema vojnama) premislila in vzpostavila delujočo socialno državo, po naftni krizi (1973 in 1979) pa je dodala še aktivno vlogo države pri spodbujanju razvoja. Finančna kriza leta 2008 je pokazala, da trg brez intervencije države ne bi deloval tako, da bi zagotavljal gospodarsko rast ali pa vsaj vzdrževanje dosežene ravni blaginje v razvitih narodnih gospodarstvih.

Okrevanje po tej krizi pa kaže, da bodo potrebne precejšne spremembe v načinu, kako se državna intervencija na trgu izvaja. Za sedaj izgleda kot bi država delovala v korist najbogatejših ljudi in koncentracij kapitala v velikih multinacionalkah. Del tega procesa je tudi izsiljevanje Slovenije kaj vse mora prodati kapitalskim centrom iz tujine.

Če je na globalni ravni jasno, da bodo morale gospodarsko razvite države uvesti univerzalni državljanski dohodek, v mednarodni trgovinski menjavi pa bo potrebno preprečiti davčni, socialni in okoljski dumping, ima Slovenija tudi problem kako preprečiti, da bi naše narodno gospodarstvo zdrknilo na periferijo. Pri tem ima pomembno vlogo zaščita stabilnega lastništva strateških podjetij – naravnih monopolov, komunikacijske, finančne, turistične, transportne in energetske infrastrukture ter multinacionalk, nastalih in razvitih v Sloveniji. Institucija, ki lahko tako stabilno lastništvo zagotovi je demografski rezervni sklad.

Demografski sklad bi bilo po mojem mnenju smiselno oblikovati tako, da bi služil že sedanji generaciji upokojencev, ki so kapital za podjetja vključena v ta sklad tudi akumulirali. Sklad bi moral zajemati kapital v strateških podjetjih obenem pa tudi drugo državno premoženje, s katerim je brez večjih posledic za gospodarski razvoj Slovenije mogoče gospodariti kot s portfolio investicijami.

Za portfolio investicije bi tako veljala prepoved koncentracije lastništva v posameznem vrednostnem papirju ter zahteva po boniteti vrednostnega papirja v lasti demografskega rezervnega sklada (rezultat bo brez dvoma neto izvoz kapitala iz Slovenije – sklad bo premoženje iz tega naslova plasiral po celem svetu). Srednjeročno lahko predpostavljamo, da se ta sredstva ne bodo zmanjšala, dolgoročno pa bodo izpostavljena različnim gospodarskim in političnim turbulencam (inflacija, gospodarska depresija, politične krize večjega obsega, ipd.).

Za strateške investicije naj velja prepoved prodaje in pravilo 50% reinvestiranega neto poslovnega presežka (investicijski potencial bo precej večji, saj vključuje tudi sredstva zbrana iz naslova amortizacije), preostalih 50% poslovnega presežka (po moji oceni gre povprečno za okoli 300 milijonov evrov letno) bi se namenilo za krepitev pokojninske blagajne – na primer za kritje stroškov regresa upokojencev, ipd.

Za vzpostavitev Demografskega rezervnega sklada Republike Slovenije bi se morale tako po mojem mnenju kot strateške državne naložbe vključiti:
– Nova Ljubljanska Banka (NLB) in Abanka (s pridržkom, da ostane lastnina kot rezerva za vračilo verjetno protipravno odvzetega premoženja nekdanjim delničarjem in lastnikom podrejenih obveznic), Slovenska izvozna in razvojna banka (SID),
– Zavarovalnica Triglav, Zavarovalnica Sava, Kapitalska družba (KAD) z Modro zavarovalnico,
– Telekom Slovenije, DARS, Slovenske železnice, Luka Koper, Pošta Slovenije,
– Holding slovenske elektrarne (HSE), GEN-I, ELES, vseh pet podjetij za distribucijo električne energije, Petrol, Geoplin – Plinovodi,
– Krka, Gorenje, Talum,
– HIT in ostale igralnice v državni lasti, hotelska veriga Sava, terme Olimia in smučišče Kanin
– ter državno gozdno podjetje SiDG.

dr. France Križanič, ekonomist in nekdanji minister za finance