Podpredsednik SD dr. Jernej Pikalo in predsednik strokovnega sveta SD Milan M. Cvikl sta v izjavi za javnost opozorila na nevarno mešanico makroekonomskih neravnovesji, ki jih povzroča ta vlada. Po njunih besedah bi v Slovenji o tem morali začeti resno razpravljati, vendar se »ta vlada obnaša, kot da jutri ne obstaja«.
Statistični urad Republike Slovenije in Banka Slovenije sta zadnje dni objavila nekaj zanimivih podatkov o delovanju našega gospodarstva. Če povzamemo ključne podatke tokratnega ekonomskega ogledala na kratko, je imela Slovenija lani javnofinančni primanjkljaj širše države v višini 1,5 odstotka bruto domačega produkta (BPD). Če bi celoten slovenski javni dolg zajemal le pretekle javnofinančne primanjkljaje, bi ta znašal 46 odstotkov našega BDP. Januarski izvoz blaga in storitev je bil 14 odstotkov večji kot januarja lani, kar nakazuje, da se bo gospodarska rast Slovenije 2017 celo pospešila. Bančni krediti realnemu delu gospodarstva so se od lanskega septembra, ko so dosegli dno, do letošnjega februarja povečali za 5 odstotkov, marca 2017 pa smo imeli 1,9 odstotno inflacijo.
Javnofinančno ravnotežje
Statistični urad Republike Slovenije objavlja četrtletne in letne nefinančne račune za državo. V tem primeru ne zajema podatke o prevzetih obveznostih in terjatvah javnega sektorja (Evropski sistem računov – ESR 95). Gre za statistiko, ki jo Evrostat upošteva pri presoji Maastrichtskega kriterija – limite 3 odstotnega deleža javnofinančnega primanjkljaja v BDP (na letni ravni). SURS v teh računih knjiži tudi vzpostavljene terjatve in prevzete obveznosti širše države (tudi lokalne skupnosti in javni skladi), ki še niso bile poravnane (poplačane) in bodo plačane enkrat v prihodnjih obdobjih. Po tako izračunani bilanci je imela slovenska širša država (torej javni sektor) leta 2016 javnofinančni primanjkljaj višini 609 milijonov evrov ali 1,5 odstotka BDP.
V Biltenu Banke Slovenije so objavljeni podatki o konsolidirani bilanci javnega financiranja za celo leto 2016. Tu so zajeti vsi prejemki in izdatki glede na dejanska plačila (po denarnem toku) v vseh štirih državnih blagajnah (centralna država, lokalne skupnosti, zdravstveno in pokojninsko zavarovanje).
V 2016 so skupni javnofinančni prihodki Slovenije, merjeno po denarnem toku, znašali 15,4 milijarde evrov in bili za 530 milijon evrov ali skoraj 4 odstotke večji kot 2015. Skupni javnofinančni odhodki so lani v celem letu znašali 15,6 milijarde evrov, kar je bilo za 480 milijonov evrov ali 3 odstotke manj kot predlani. Javnofinančni deficit se je, glede na dejanska plačila, znižal na samo 218 milijonov evrov (do novembra 2016 je kazalo, da ga sploh ne bo več, a se je v samem decembru 2016 povečal za 181 milijonov evrov).
V 2016 so se glede na 2015 prihodki slovenske širše države iz naslova davkov povečali za 495 milijonov evrov ali 4 odstotke, podjetniški in lastniški prihodki naše države pa za 32 milijonov evrov ali 6 odstotkov. Iz tega naslova smo lani v državni proračun pridobili 551 milijonov evrov.
Med javnofinančnimi izdatki so bile 2016 plače javnih uslužbencev za 154 milijonov evrov (5%), državni nakupi blaga in storitev (materialni stroški) za 60 milijonov evrov (3%), plačila obresti za 32 milijonov evrov (3%) ter plačila pokojnin za 49 milijonov evrov (1%) večje kot v 2015. Na nasprotni strani so se v istem času subvencije države (razvojna in kmetijska politika) znižale za 2 milijona evrov (1%), državne investicije (t.i. kapitalski izdatki) pa kar za -855 milijonov evrov (-47%). Dinamika državnih subvencij gospodarstvu (večinoma vezano na plasiranje evropskih sredstev in nanje vezanih sredstev integralnega proračuna) se je od lanskega septembra dalje vendarle pospešila.
Javni dolg, ki ni posledica javnofinančnih primanjkljajev
Dolg državnega proračuna je decembra 2008 znašal 7,2 milijarde evrov, na koncu 2016 (podatek Statističnega urada Republike Slovenije) pa 31,7 milijarde evrov. V osmih letih se je povečal za 24,5 milijarde evrov. Od 2009 do 2016 se je po podatkih konsolidirane bilance javnega financiranja slovenski javnofinančni primanjkljaj skupaj povečal za 10,4 milijarde evrov. Ta primanjkljaj moramo ob neracionalni prodaji (milo povedano) NKBM povečati za dodatne 0,6 milijarde evrov (870 milijonov evrov državne dokapitalizacije konec 2014 in 250 milijonov evrov kupnine v 2016). Tako dobimo primanjkljaj v višini 11 milijard evrov. Če tako nastal primanjkljaj odštejemo od povečanja javnega dolga 2008 do 2016, vidimo da je slovenska država v bankah, gospodarstvu in tujini ustvarila dodatnih 13,5 milijarde evrov plasmajev (31,7 milijard evrov – 7,2 milijarde evrov – 11 milijard evrov).
Izraz »dodatnih« je potreben, saj je bilo investicij države precej že tudi konec leta 2008. Del tega povečanja gre verjetno na rovaš prevzemanja različnih obveznosti, velika večina pa brez dvoma ne. Če bi bilo povečanje javnega dolga 2009 do 2016 vezano le za kritje javnofinančnega deficita in do sedaj zaznane »izgube« pri t.i. prodaji NKBM, bi 2016 dolg širše države znašal 18.2 milijarde evrov ali predstavljal 46 odstotkov slovenskega BDP. Krepko znotraj Maastrichtske omejitve 60 odstotkov.
Ob oceni, da znaša obrestna mera na kredite najete na domačem kreditnem trgu in v tujini povprečno okoli 3,4 odstotka letno (dobimo jo tako da letna plačila za obresti v 2016 delimo s povprečnim skupnim dolgom države po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije med koncem 2015 in koncem 2016), mora slovenska država za vzdrževanje omenjenih 13,5 milijarde evrov dolga (ki ga ni potrebovala za kritje javnofinančnega primanjkljaja) letno nameniti skoraj 460 milijonov evrov. To so sredstva, ki bi jih lahko uporabila za financiranje družbene reprodukcije, krepitev konkurenčnosti Slovenije in ustvarjanje pogojev za rast življenjskega standarda našega prebivalstva.
Neracionalno velika dokapitalizacija bank konec 2013 in dejstvo, da se te banke dodatno in močno zmanjšale kreditiranje gospodarstva, kažeta, da omenjeni znesek ni dobro investiran.
Zunanja menjava
Po podatkih za letošnji januar je znašal presežek na tekočem računu slovenske plačilne bilance 276 milijonov evrov (22% več kot januarja lani), izvoz blaga in storitev je svojo lansko raven presegal za 14 odstotkov ter bil za 313 milijonov evrov ali 14 odstotkov večji od uvoza blaga in storitev. Jasen znak, da se slovenska gospodarska rast nadaljuje tudi v 2017.
Delovanje bančnega sektorja
Banke, ki delujejo v Sloveniji, so pod pritiskom regulatorja zniževale obseg kreditov realnemu delu slovenskega gospodarstva od julija 2010 do septembra 2016 (skupni upad kreditov je znašal »šokantnih« 12,3 milijarde evrov ali 58%). V lanskem septembru so ti krediti znašali le še 8.984 milijona evrov (83% vsote letne amortizacije in dobička slovenskega gospodarstva). Decembra 2016 se je obseg bančnih kreditov realnemu delu gospodarstva vendarle začel povečevati in rast se je nadaljevala vsaj do letošnjega februarja. V tem mesecu so banke v Sloveniji nefinančnim družbam plasirale za 66 milijonov evrov (0,7%) več kreditov kot januarja. Od najnižje ravni (septembra lani) do letošnjega februarja se je obseg teh kreditov povečal za 424 milijonov evrov ali skoraj 5 odstotkov.
V procesu zniževanja kreditov gospodarstvu so poslovne banke postale iz neto dolžnic do tujine za 7,7 milijarde evrov v juliju 2010 (vrh izpostavljenosti poslovnih bank tujini je bil sicer na koncu 2008 z neto dolgom v višini 8,9 milijarde evrov) neto upnik do tujine za 2,8 milijarde evrov v januarju 2017. Umik kapitala iz Slovenije preko bank je od julija 2010 do januarja 2017 znašal 10,5 milijarde evrov.
Inflacija
V Sloveniji smo imeli 2015 in 2016 deflacijo. Cene so sicer prenehale upadati že junija 2016 in od lanskega oktobra dalje se je začela pospeševati inflacija. Marca 2017 so bile cene življenjskih potrebščin v Sloveniji 1,9 odstotkov višje kot pred letom. K tej inflaciji so zlasti prispevali: okoli 4 odstotna podražitev prevoza, za 3 odstotke višji stroški stanovanja, vode, električne energije, plina in goriva ter za 2 odstotka višji stroški nakupa hrane, brezalkoholnih in alkoholnih pijač ter stroški komunikacij. Marca so bile nižje kot pred letom cene oblačil in obutve ter cene rekreacije in kulture. Pospešek inflacije v Sloveniji spremlja precejšno povečanje prihodka v trgovini (pokazatelj rasti osebne porabe).
Primerjava harminiziranega marčnega indeksa cen življenjskih potrebščin v Sloveniji in evroobmočja kaže, da so se v zadnjem letu (marec 2017 glede na isti mesec 2016) cene pri nas povečale za 2 odstotka, v evroobmočju pa za 1,5 odstotka. V Sloveniji smo imeli 2015 in 2016 globljo deflacijo kot evroobmočje, sedaj pa imamo očitno nekoliko hitrejšo inflacijo.
Prebivalke in prebivalci Republike Slovenije imamo »bogate« izkušnje z inflacijo (kaže jo indeks cen življenjskih potrebščin), v zadnjih dveh letih, 2015 in 2016, pa smo se soočili tudi z deflacijo. Gledano od petdesetih let dvajsetega stoletja dalje smo imeli v Sloveniji prvi večji inflacijski val ob sprostitvi cen med gospodarsko reformo 1965 (povečanje za skoraj 32%). V povprečju so cene v desetletju pred 1965 sicer naraščale povprečno po skoraj 8% letno, vendar v razmerah močne državne regulacije in težav s prilagajanjem ponudbe povpraševanju.
Gospodarska reforma sredi šestdesetih let je povečala samostojnost podjetij ter vplivala na hitrejše prilagajanje gospodarstva razmeram na trgu. Po reformi (1967 do 1972) so v Sloveniji cene naraščale povprečno po 10% letno. Gospodarstvo je bilo ves čas v konjunkturi oziroma v bližini potencialnega proizvoda. Lahko rečemo, da smo imeli takrat inflacijo povpraševanja.
V obdobju t.i. »prvega naftnega šoka«, večkratnega povečanja cen surove nafte na svetovnem trgu, so v Sloveniji cene med 1973 in 1975 naraščale povprečno po 23% letno. V »drugem naftnem šoku« pa so se leta 1979 povečale za 24%. Kriza je imela v svetu stagflacijski značaj (povečanje cen ob recesiji in upadanju zaposlenosti), pri nas pa je recesijo preprečila močna kreditna ponudba financirana z zadolževanjem v tujini. To je bilo ob poplavi t.i. »naftnih dolarjev« (sredstev, ki so jih države izvoznice nafte nalagale v svetovnih finančnih centrih) zlahka izvedljivo. Obrestna mera je bila navidezno nizka a spremenljiva – osnova je bil LIBOR (obrestna mera za medbančna posojila v Londonu).
Sledilo je večini bralk in bralcev Svobodne besede znano obdobje pospeševanja inflacije. Med 1980 in 1986 se je raven cen v Sloveniji povečevala povprečno po 51% letno. Hitra rast cen je prešla v triletno hiperinflacijsko spiralo z vrhom leta 1989, ko so se cene pri nas povečale za 1385%. Vzrok jugoslovanske in z njo slovenske hiperinflacije je bil podoben vzroku nemške weimarske hiperinflacije (1923). Država je morala odplačevati v tujini najete kredite (v Nemčiji pa vojne reparacije), zato je močno povečala povpraševanje po deviznih sredstvih in ga financirala z izdajanjem denarja. Povečala so se inflacijska pričakovanja, večina terminskih pogodb (o plačah, obrestih, najemninah, nakupih surovin, ipd.) je dobilo indeksne klavzule s prilagajanjem končnih zneskov plačila inflaciji. Izpolnjena sta bila oba pogoja za nastanek inflacije – povečana denarna ponudba in večje povpraševanje od ponudbe dobrin. Obenem se je z indeksiranjem začela še inertna ali vgrajena inflacija. Negotovost na trgu je vodila v recesijo. Družbeni proizvod (pokazatelj dodane vrednosti) je začel upadati 1987, število zaposlenih pa 1988. V obdobju velikega povpraševanja po deviznih sredstvih je Slovenija, z najproduktivnejšim gospodarstvom v Jugoslaviji, postala neto izvoznik (v menjavi s tujino je ustvarjala presežek).
Zaradi indeksiranja se je inflacija tudi po razpadu Jugoslavije le počasi umirjala. Pod 100% letno se je znižala 1993, pod 10% letno pa 1996. Država je s plavajočim deviznim tečajem vzdrževala konkurenčnost in Slovenija je ostala neto izvoznica. V obdobju od 1996 do 2003 so se cene v Sloveniji povečevale povprečno po skoraj 8% letno.
Po vstopu v Evropsko unijo in med pripravami na prevzem evra ter po njegovem prevzemu so se cene v Sloveniji povečevale povprečno po slabe 4% letno (2004 do 2008). Velika kreditna ponudba je privedla do delovanja gospodarstva v bližini potencialnega proizvoda, večji pospešek inflaciji pa je preprečeval sproščen uvoz dobrin. Slovenija je postala neto uvoznik in bi, v primeru nadaljevanja takšnega trenda, zdrsela na raven strukturno odvisne regije.
Med finančno krizo (2009 do 2014) so se cene v Sloveniji povečevale povprečno o 1.5% letno. Imeli smo t.i. »krizo dvojnega dna«. Recesija v 2009 je bila posledica znižanja izvoza, recesijo 2012 in 2013 pa sta povzročili omejevalna kreditna in fiskalna politika v Sloveniji. V tem obdobju smo prevzeli evropski razvojni model z državnim spodbujanjem uvajanja novih tehnologij in pristopov (»koriščenje evropskih sredstev«), si povečali konkurenčnost ter postali zopet stabilen in tokrat tudi za svoj obseg velik neto izvoznik. Izvoz je naraščal in še narašča hitreje od povečevanja bruto domačega produkta pri naših zunanjetrgovinskih partnerjih, kar kaže da si slovensko gospodarstvo na svetovnem trgu povečuje tržne deleže.
Sredi gospodarske rasti, temelječe na povečevanju izvoza, je v Sloveniji nastopila deflacija. V 2015 in 2016 so cene upadale povprečno po 0.3% letno. Ta deflacija je bila monetarni pojav. Povzročila jo je omejevalna kreditna politika Banke Slovenije. Deflacija sicer ni bila posledica recesije, a je bila vendarle povezana z upadom povpraševanja na domačem trgu, kar je zlasti prizadelo majhna storitvena podjetja.
