Prispevki

Židan za Dnevnikov Objektiv: “V SD predlagamo rešitve za boljše življenje ljudi, hkrati pa razumemo in podpiramo slovensko gospodarstvo.”

/in /by

V sobotnem Dnevnikovem Objektivu je bil objavljen intervju s predsednikom Socialnih demokratov in ministrom za kmetijstvo, gozdrastvo in prehrano mag. Dejanom Židanom. Z njim sta se o aktualno-političnih zadevah pogovarjali novinarki Meta Roglič in Tatjana Pihlar.

Intervju si lahko v celoti preberete v nadaljevanju:

V vladi, ki Slovenijo ograjuje z rezilno žico, sedijo tudi socialdemokratski ministri.  Njihov predsednik in kmetijski minister Dejan Židan sicer trdi, da je za to, kakšno ograjo bo postavljala Slovenija, izvedel iz medijev. Ga pa to očitno ne skrbi preveč, saj javnomnenjske raziskave kažejo, da se zdijo državljanom nekatera druga vprašanja pomembnejša od ograje. Prvak SD, ki rad poklepeta z nekdanjim predsednikom Slovenije Milanom Kučanom, za šibki člen sedanje koalicije nima niti lastne stranke niti Erjavčeve DeSUS. Stabilnost vlade lahko po njegovem prepričanju v večji meri ogrozi SMC. Če se največja vladna stranka iz zgodovine vendarle ni česa naučila.

Kako ste se počutili na nedavni skupni seji Cerarjeve in Orbanove vlade?

Z madžarskim ministrom za kmetijstvo Sándorjem Fazekasom, s katerim dobro sodelujeva, sva se dobila že zjutraj in sva skoraj šest ur poglobljeno razpravljala o marsikaterem vprašanju. Tisti del srečanja obeh vlad, ki je bil povezan s kmetijstvom, ocenjujem torej kot uspešen. Tisti del, ki je vezan na interes Madžarske za vlaganje v drugi tir, ocenjujem kot potencialno uspešen, saj se mora še  uresničiti. Pri nekaterih izjavah, zlasti premierja Orbana, pa se nisem počutil preveč lagodno.

Pri katerih izjavah?

Govorjenje o »obrambi Evrope pred eno veroizpovedjo« mi je tuje in po moji oceni tudi ne sodi v moderno Evropo.

Leva politična opcija pri nas je bila v preteklosti do Orbanovega delovanja zelo kritična, v zadnjem času pa ji je očitno prav ta politika najbližja. Ste imeli glede srečanja obeh vlad vendarle kakšne pomisleke?

Ne, srečanja vlad sosednjih držav so zelo koristna. Tudi letos se bomo sestali z italijansko vlado, želel bi si, da bi se srečali tudi s hrvaško vlado. Morda bi nam tako uspelo rešiti kakšen spor.

Sestanek slovenske in madžarske vlade je bilo mogoče razumeti predvsem kot zahvalo slovenske strani, ker ji je Orban priskočil na pomoč z rezilno žico.

Sestanek sem razumel kot iskanje odgovora dveh premierjev oziroma vlad na begunsko krizo, pri katerem pa ni nujno, da povsem podobno razmišljamo. Sam menim, da je treba mnogo bolj dosledno ločevati begunsko in migrantsko krizo. Pri beguncih gre za najbolj osnovno humanitarno vprašanje, kako pomagati ljudem, katerih življenja so ogrožena. Ob tem pa smo priče verjetno še  mnogo večjemu prihodu migrantov, ki iščejo pogoje za boljše življenje. Razumem njihove želje, a naše zmožnosti so, kakršne so. Ne verjamem, da bo katerakoli država pristala na znižanje standarda svojih ljudi zato, da bo ugodila željam migrantov po njihovem višjem standardu.

Tudi Nemčija vzpostavlja realno mejo proti Avstriji, ta še bolj trdo mejo proti nam, mi proti Hrvatom. Če se bo to nadaljevalo, bo šlo ne le za razpad schengna, temveč tudi za dezintegracijo EU. Zato se ne smemo zanašati le na načrte glede Turčije, temveč moramo biti bistveno bolj usmerjeni na Grčijo, ki predstavlja prvo točko vstopa v schengen in v EU. O Grčiji marsikdo govori s posmehom in  privoščljivo, ker ima levo vlado, ki ji marsikaj ne uspe. Pozabljajo pa, da je del njenih težav prav ta privoščljivost in želja, da se ji v težkih trenutkih ne pomaga. Šele v naslednjem koraku moramo razmišljati o zaostrovanju vstopnih pogojev iz Grčije v Makedonijo. Poudarek na meji med Grčijo in Makedonijo je potreben tudi zaradi ocen, da se lahko v primeru zelo trdih meja med balkanskimi državami hitro zviša varnostno tveganje.

Ste na seji vlade nasprotovali postavitvi rezilne ograje na slovenski meji s Hrvaško?

Seja vlade je bila zaprta in zato nimam pravice govoriti o tem, o čem smo tam govorili. Lahko pa zagotovim, da ni bilo besede o rezilni ograji.

In kdaj ste potem izvedeli, da gre za rezilno ograjo? Ali tudi ministrica za obrambo iz vrst SD Andreja Katič ni vedela, za kakšno ograjo gre?

O tem sem izvedel iz medijev.

So vas torej na seji vlade prinesli okrog?  Ste zaradi tega protestirali?

Na seji vlade smo govorili o tehničnih preprekah, vedeli smo, da gre za ograjo. Ni pa bilo govora o nobenem tipu ograje. Vseskozi je bilo stališče vlade, da ograjo postavimo tam, kjer je pričakovati, da ne bo mogoče usmerjati ljudi.

Kaj ste torej storili, ko ste izvedeli, da Slovenija postavlja rezilno ograjo?

Postavil sem eno ali dve vprašanji, a tudi to je bilo na zaprtem delu seje vlade in torej o tem težko govorim.

Pri ograji se vlada nenehno sklicuje na to, da je bila seja zaprta, da nosijo dokumenti oznako zaupnosti … S tem prispevate k širjenju strahu in k rasti nestrpnosti. Ali ne bi morali prav pri takšnih temah delovati čim bolj odprto?

Tudi, ko se o tej temi pogovarjam s kolegi v SD, imam težave. Poročila pristojnih služb, ki so osnova za odločitev vlade za postavitev ograje, nosijo namreč po logiki stvari oznako zaupno, zato jih ministri ne moremo javno predstaviti in komentirati.

In kakšna je ta logika stvari?

Da države lažje in racionalno ukrepajo, ne katere informacije pač označijo kot zaupne ali kot interne.

Ali pa jih tako označijo, da morebitne sporne zadeve lažje skrijejo.

Ne verjamem, da gre za skrivanje.

V političnih vrstah je mogoče slišati, da strah pred begunci na sejah vlade izpostavljate predvsem vi in prvak DeSUS Karl Erjavec. To drži?

Ne. Odnos do beguncev tako meni kot socialnim demokratom veliko pomeni in to tudi večkrat poudarim. Zunanji minister Karl Erjavec pa ima dostop do množice podatkov, udeležuje se marsikaterega srečanja na ravni  EU in je o tem dolžan obveščati vlado.

Ste na seji vlade res izražali zaskrbljenost, da bi zaradi beguncev, ki v naravi opravljajo veliko potrebo, zbolele živali?

Ja, o tem tveganju sem govoril. Pojavljalo se je tudi, ko smo gradili avtoceste. Gre za bolezni, zlasti za trakuljavost in ikričavost, ki zaradi zdravstvenega stanja ljudi v Sloveniji niso prisotne. To so vprašanja, na katera stroka zna in tudi mora odgovoriti, so pa v primerjavi z drugimi vprašanji nepomembna.

Ne pomeni za živali večje tveganje rezilna ograja?

Po podatku izpred treh tednov je smrt v ograji doživelo sedem živali. Vsaka tovrstna smrt je seveda vredna obžalovanja, primerjava pa pokaže, da vlaki pri nas vsako leto po vozijo več kot sto živali, na cesti pa je tovrstnih nesreč več tisoč. Hkrati poteka uspešno sodelovanje med Lovsko zvezo Slovenije in ministrstvom za notranje zadeve; uredili so nekaj prehodov, uporabljajo nekatera odganjala… Menim torej, da se je država na to težavo odzvala.

Socialni demokrati ste delali obsežno javnomnenjsko raziskavo, ki je zajela kar sedem tisoč anketirancev. Ali vam potencialni volilci odločitev za (rezilno) ograjo kaj zamerijo?

Vprašanje ograje ljudje ocenjujejo za bistveno manj pomembno kot nekatera druga vprašanja. Na prvo mesto postavljajo varno  starost. Zelo visoko je prestrukturiranje davkov – davki, ki jih plačujejo lastniki kapitala, so prenizki, obremenitev plač pa previsoka. Prav tako ljudje od države pričakujejo, da jim zagotavlja varnost.

Kaj je pri delovanju socialne demokracije pri nas in v Evropi sploh še ostalo socialdemokratskega? Generalni sekretar Mednarodne zadružne zveze za Evropo Bruno Roelants je v intervjuju za Objektiv dejal, da se nekdanje socialdemokratske stranke obnašajo kot desnica, stranke s socialdemokratskimi političnimi predlogi, kot je Siriza, pa obveljajo za radikalne.

Ta ocena je pretirana. Socialne demokracije v Evropi pri iskanju nekaterih odgovorov v preteklosti niso bile najbolj uspešne. Na primer pri iskanju osrednjega odgovora, kako zagotoviti ljudem kakovostno in pravično življenje, dostop do javnih dobrin, hkrati pa omogočiti pogoje za uspešno gospodarstvo. Nekaj časa socialne demokracije na izzive v gospodarstvu niso zelo jasno odgovarjale. Mislim, da je slovenska socialna demokracija sedaj šla preko te točke. Predlagamo rešitve za boljše življenje ljudi, hkrati pa razumemo in podpiramo slovensko gospodarstvo, za katere ga pa želimo, da je tudi družbeno odgovorno. Zavzemamo se, da bi s posegi v dohodninsko lestvico razbremenili srednji razred, primanjkljaj, ki bi s tem nastal, pa bi nadomestili z višjo obdavčitvijo dobička. Gospodarstveniki so se o tem pripravljeni pogovarjati.

Pričakujete, da je finančni minister Dušan Mramor po aferi »dodatki« oslabljen in bo bolj prisluhnil vašim predlogom?

Minister Mramor mi je kot ministru prisluhnil tudi doslej. Pogovori z njim včasih res niso enostavni, številke dobro pozna, se dobro pogaja, ko pa se nekaj dogovorimo, to drži. Kot minister naj torej ostane takšen, kot je bil. Finančni minister je tisti, ki mora krotiti pretirane finančne apetite po sameznih skupin.

Njegovi finančni apetiti v času, ko je bil še na fakulteti, pa niso bili majhni.

Ti ekscesi, ki jih opazujemo v šolstvu in tudi v zdravstvu, pri socialnih demokratih vzbujajo dvojno skrb. Ne gre le za to, da se takšne zadeve ne smejo dogajati, da jih je treba sanirati in preprečiti njihovo ponovitev, tem več tudi za to, da prispevajo k razgradnji javnega šolstva in javnega zdravstva. Če se bodo ekscesi nadaljevali in ne bodo sankcionirani, se bodo ljudje nagnili k zasebnemu  šolstvu in zdravstvu. To pa pomeni, da bo dostopnost storitev za povprečnega državljana bistveno manjša, kot je sedaj, česar socialni demokrati vsekakor nočemo.

Bi vi, če bi bili premier, odstavili ministra Mramorja in ministrico za izobraževanje Majo Makovec Brenčič?

Odločil sem se, da na tej točki s predsednikom vlade ne bom javno polemiziral.

Se mu ne želite zameriti?

Gre za nekaj drugega: med politiki in med političnimi strankami tudi znotraj koalicije in znotraj opozicije imamo vse preveč prepirov. Socialni demokrati smo se že pred nekaj meseci odločili, da k tem prepirom ne bomo prispevali.

Vam je javnomnenjska raziskava pokazala, da vam bolj koristi spravljiva drža?

Ne. Socialni demokrati smo bili vedno takšni.

S tem pa se ne bi strinjala. V preteklosti ste bili pogosto zelo glasni, kar nekajkrat ste bili z eno nogo v koaliciji, z drugo pa zunaj nje …

Če kdo, socialni demokrati čutimo napetost, ki je trenutno prisotna v slovenski družbi, in se zavedamo, da ta prepirljivost in borba vsakega proti vsakomur škodi Sloveniji in nam vsem.

Nekateri politični analitiki ocenjujejo, da bi se SD odhod iz koalicije lahko obrestoval. Če bi namreč vlada padla, bi bile ponovne volitve kmalu in ne bi bilo časa za oblikovanje nove stranke na levici. Za prevlado v tem delu političnega prostora bi se torej spopadli SMC in SD.

Po oceni SD Slovenija potrebuje vlado, ki bo delovala štiri leta. Pomembnejši rezultati se namreč pokažejo v drugem ali tretjem letu vladanja. Prav tako sedanja vlada v veliki meri uresničuje koalicijsko pogodbo. Premislek, ki je pri meni vse bolj prisoten, je tudi, da pričakovana nadaljnja rast ni sama po sebi umevna; nekatere gospodarske napovedi za EU in tudi za Slovenijo se že poslabšujejo. Bojim se torej, da se ne bi ponovila zgodba iz sredine prejšnjega desetletja, ko se prihajajoče gospodarske krize ni prepoznalo. Prav tako ocenjujemo, da bi se po tokratnih volitvah oblikovala desna vlada.

Eden od razlogov za vztrajanje SD v sedanji koaliciji je najbrž tudi ta, da volilci rušitelja vlade praviloma ne nagradijo.

In imajo prav. Ne glede na to, ali je volilcem določena vlada všeč ali ne, se zavedajo, da nenehne volitve državi škodijo. Stabilnost sedanje vlade pa lahko v večji meri kot SD in DeSUS ogrozi največja vladna stranka. Če pogledamo zgodovino, vidimo, da so prav nove liberalne stranke bistveno prispevale k padcu koalicij. Verjamem, da bo SMC na to izkušnjo pozorna.

Menite torej, da bi lahko največja poslanska skupina razpadla?

Ne želim si, da bi razpadla, imajo pa ljudje v SMC včasih zelo različna stališča. Kar pa tudi pri socialnih demokratih ni redkost.

Se poslanci SMC zanimajo za prestop k SD?

Tega osebno ne vem. Zaenkrat tovrstnih pogovorov še nismo imeli. Poslank in poslancev imamo trenutno toliko, kot so nam jih namenili volilci leta 2014.

Še vedno pa SD ni nepogrešljiva koalicijska partnerica, kar ste sicer napovedali že ob odhodu Bojana Dobovška iz SMC.

Tedaj sem se zelo hitro korigiral.

Korigiral vas je Karl Erjavec oziroma prihod Petra Vilfana v stranko upokojencev.

V razmerah, kakršne so, bi bila koalicija s 45 ali 46 poslanci prešibka. Zato se socialni demokrati počutimo kot enakopravna koalicijska stranka.

Ali bi si SD sploh lahko privoščila,  da bi bila v opoziciji skupaj z Združeno levico? ZL se namreč zelo bojite.

Sploh se je ne bojimo. Niti je ne napadamo, niti o njej grdo ne govorimo.

Je torej ZL dobra stranka?  Pozdravljate njen nastanek?

ZL je nastala tudi zato, ker smo se v določe nem trenutku socialni demokrati preveč pomaknili proti sredini. Toda sedaj ta stranka obstaja in bo verjetno obstala. Tako kot je tudi v Nemčiji poleg Socialnih demokratov,  ki so ponovno močni in znajo definirati odgovore na aktualna vprašanja, prisotna še stranka Die Linke. Je pa med njimi podobna razlika, kot je tudi med našo stranko in ZL.  Socialni demokrati ves čas razmišljamo, kako povedati tisto, kar menimo, da  je mogoče izpeljati v praksi. Ko prideš v vlado, moraš namreč to, kar si obljubljal pred volitvami, tudi realizirati. Stranka, ki se deklarira kot opozicijska, pa lahko pove nekaj več.

V zadnjem času je spet glasnejše vprašanje, koliko lahko napreduje SD pod vašim vodstvom oziroma ali ne bi stranke morda uspešneje vodila Tanja Fajon ali pa Anja Kopač Mrak?

Imamo privilegij, da imamo relativno veliko močnih članic in članov. To daje stranki dodatno širino. Pri nas torej ni tako, da bi pri iskanju predsednika morali razobesiti napis »Kdo želi biti predsednik?«.

No, v nekaterih strankah so predsedniki tako rekoč večni.

Obstajajo različne stranke. SD deluje kot moderna stranka: imamo jasno strukturo vodenja in zelo podpiramo znotrajstrankarski dialog. Sam čutim močno podporo tako znotraj organov SD kot na terenu. Vprašanja o  tem, ali bo predsednik obstal, se  praviloma  pojavijo, ko stranka raste. In to od zunaj, ne znotraj stranke. Nad tem, da so se ta vprašanja sedaj pojavila v medijih, sem torej prijetno presenečen.

Na ustanovitvi vašega Foruma starejših je bil navzoč tudi bivši predsednik države Milan Kučan. Ali to pomeni, da so si »strici iz ozadja« kot stranko, ki jo bodo favorizirali na prihodnjih volitvah, izbrali SD?

Forum starejših Socialnih demokratov smo ustanovili, ker smo želeli, da imajo naši člani oziroma naši bivši člani, ki so še vedno v politiki, možnost formalno sodelovati v stranki. Vesel sem, da je bil na ustanovitvenem sestanku tudi bivši predsednik Milan Kučan, pa tudi nekateri drugi vidni politiki, kot so Janez Kocijančič, Miran Potrč, Majda Potrata, Breda Pečan, Mirko Brulc, …

Se torej z Milanom Kučanom sestajata, pogovorita, spijeta kavo?

Občasno mi tudi to uspe. Želim si, da bi bilo časa za tovrstne pogovore več. Razmišljanja in izkušnje ljudi, ki so veliko naredili za Slovenijo, so zame pomembni.

Imate že kandidata za vršilca dolžnosti direktorja novega državnega gozdarskega podjetja Slovenski državni gozdovi, d.o.o.?

Opravil sem že več pogovorov. Ko bom končal izbor, bom imena predstavil premierju in koaliciji, potem bo vlada kot celota odločila, kdo bo vršilec dolžnosti direktorja. Moj cilj je, da bi ga vlada imenovala kmalu, vsaj v dveh, najkasneje treh tednih po uveljavitvi zakona o gospodarjenju z državnimi gozdovi.

Je v ožjem izboru tudi vaš poslanec Janko Veber?

Ne, nikoli mi ni omenil, da bi želel biti direktor.

Zakaj ste se tako krčevito upirali predlogu SMC, da bi nad novim podjetjem bedel Slovenski državni holding in ne vlada?

V bistvu to zame niti ni bilo tako zelo pomembno. Zame je pomembno, da nadzorni svet razume širino delovanja tega podjetja, da v tem primeru ne gre le za pričakovanje finančnih učinkov. Slovenski državni holding je bil ustanovljen ravno zato, da iz enajstih milijard kapitalskega premoženja države, s katerim upravlja, doseže bistveno višji finančni učinek. Tam je torej glavni cilj donos, pri državnem podjetju za gozdove pa so enako pomembni še nekateri drugi cilji, tudi okoljski.

SMC obvladuje SDH in so verjetno zato navijali, da bi državno gozdarsko podjetje sodilo pod to institucijo. Ker niso uspeli, boste imeli torej vi kot kmetijski minister več vpliva na kadrovsko in finančno politiko tega podjetja, ker bo v pristojnosti vlade?

Sam ne bi upal postaviti hipoteze, da SMC obvladuje SDH. Si pa želim, da bi SDH v prihodnje dokazal, da zna dobro delati z državnim premoženjem. Takrat, ko je bila izbrana uprava SDH, se je marsikdo v Sloveniji kritično oglasil. V SD smo se odločili, da se ne bomo na prvo žogo opredeljevali, ali so dobri ali slabi. Rekli smo, dajmo ljudem možnost, čez pol leta ali po enem letu pa ocenimo, ali dobro vodijo državno premoženje. Toda zdaj njihovega vodenja ne bo več mogoče opisovati s pridevniki, pomembne bodo številke, saj so v strategiji upravljanja kapitalskih naložb določene ciljne vrednosti. Naj povem, da je država za svoje premoženje  preko ustvarjenega dobička v podjetjih v njeni lasti dobivala na leto okoli sto milijonov evrov. Če bi bilo upravljanje državnega premoženja učinkovito, bi morala dobivati vsaj trikratnik ali štirikratnik tega zneska.

Če SMC ne bi podprla gozdarskega zakona, bi vi zdaj sedeli tukaj kot kmetijski minister oziroma kot predsednik ene od koalicijskih strank?

Imeli smo veliko scenarijev, kaj narediti, če zakon ne bi bil sprejet, saj bo treba z državnimi gozdovi gospodariti tudi po 1. juliju, ko potečejo 20-letne koncesijske pogodbe. Rad pa bi poudaril, da SD ni v nobenem primeru postavljala pod vprašaj svojega obstoja v koaliciji zaradi tega zakona, in tudi sicer ne. Mi nismo tisti, ki rušimo koalicijo.

Ste pa grozili, da boste, če gozdarski zakon ne bo sprejet, odstopili kot kmetijski minister in na to mesto predlagali državno sekretarko Tanjo Strniša?

Tega nisem nikoli javno povedal. Tudi v zaprtih krogih ni bilo povedano čisto tako. Z moje strani ni bilo nekih groženj.

Gozdna gozdarstva naj bi se zaradi izgube posla, ki jim grozi po preteku koncesij za delo v državnih gozdovih, pripravljala na prostovoljno likvidacijo svojih družb. Odpustila naj bi približno polovico delavcev, torej med 600 in 700. Vas to skrbi, saj sodijo brezposelni pod ministrstvo za delo, torej pod resor, ki ga vodi vaša stranka?

Teh njihovih napovedi nisem nikoli razumel drugače kot dodaten pritisk na sprejemanje zakona, kajti količina dela v državnem gozdu bo enaka. Upam, da bo cela večja kot doslej.

Toda doslej ga niste oddajali prek javnih razpisov …

Če kdo trdi, da zaradi javnega razpisa ne bo imel dela, s tem pove, da ni konkurenčen, da je predrag in da morda ne izpolnjuje vseh standardov. Meni po drugi strani slovenska gozdarska podjetja govorijo nasprotno, da so usposobljena, da imajo znanje, kvalificirane ljudi in tudi primerne stroje. Tako da strahu v tem pogledu ne bi smelo biti.

Bo državno podjetje v drugi polovici leta les prodajalo na panju?

Ne, v tem trenutku ni razmisleka o prodaji na panju, ker za to ni potrebe.

Torej boste šli takoj v javne razpise za oddajo del. Pa se zavedate, koliko časa je potrebno za izvedbo javnega razpisa, samo za nabavo kemičnih svinčnikov v povprečju štiri mesece? Kako si predstavljate, da bo nova družba začela delati 1. julija?

Večina javnih razpisov se mora začeti še ta mesec ali v začetku marca. Vodeni pa morajo biti tako, da bodo povsem čisti, da bo torej minimalna možnost za pritožbe.

Kaj pa lesna industrija?

Lesna industrija podpira zakon o državnem gozdarskem podjetju. Vmes smo jim javno povedali, da novo gozdarsko podjet je ne bo investiralo v obrate, ki bi jim bili konkurenca.

Toda zakon to omogoča …

Ja, če se tako bere, toda to bi lahko storili le s soglasjem državnega zbora. Pripravljalci zakona so zelo jasno povedali, da ne gre za gradnjo konkurence slovenski žagarsko-les ni industriji. Poleg tega se v zakonu pojavlja le dikcija lahko. Vem, da v Sloveniji včasih ne verjamemo vsem zagotovilom, končno oceno pa bomo lahko dali čez tri, štiri leta, ko bo podjetje dobro zaživelo. Trdno sem prepričan, da ne boste nikjer videli obratov, ki bi konkurirali trenutnim lesno-predelovalnim obratom.

Problem lesne industrije so finančne zmožnosti. Bo od državnega podjetja dobivala cenejši ali celo brezplačen les?

Nihče ne razmišlja, da bi dajali les po nižji ceni ali celo tako, da bi ga vnaprej odpisali. To bi bilo nepravilno upravljanje državnega premoženja in tudi nedovoljena državna pomoč.

Kako to, da ste šele leto in pol po objavi internih rezultatov analiz propolisa predlagali analizo tveganja?

Rezultati tega konkretnega internega nadzora iz leta 2014 so bili ustreznim strokovnim institucijam, upravi za varno hrano, kontrolnim organizacijam in nacionalnemu veterinarskemu inštitutu, predstavljeni v začetku leta 2015. Vendar takrat ti pametni ljudje, ki so bili tam navzoči, niso ocenili, da bi šlo za tveganje za zdravje ljudi. Kolikor vem, je bilo poročilo predstavljeno tudi terenskim veterinarjem nacionalnega veterinarskega inštituta. Takrat stroka očitno ni ocenila, da so tu neka tveganja.

Kaj, če analiza tveganja pokaže, da so ostanki kemikalij v propolisu tako visoki, da ogrožajo zdravje ljudi? Kako se boste odzvali?

Z nasvetom čebelarjem, naj starih panjev ne uporabljajo za pridobivanje propolisa.

Toda ogroženo je lahko zdravje potrošnikov. To ni pomembno?

Prvo preliminarno oceno tveganja za propolis je naredila ekspertna skupina, ki pa ni zaznala grožnje za zdravje ljudi.

V Medexu trdijo, da jim je prodaja izdelkov zaradi afere z medom upadla za 40 odstotkov. Menda zato, ker še vedno niso znani packi, ki so uporabljali strupene ilegalne pripravke za zdravljenje čebel. Se čutite sokrivega za ta padec prodaje?

Direktorica Aleša Kandus mi je omenila težavo zaradi trditev, da je med zdravstveno oporečen. Toda noben izvid, kolikor vem, ni kazal na to. Bilo je pa precej informacij, ki očitno ne držijo. To kaže tudi poročilo nacionalnega inštituta za javno zdravje. Relevantna strokovna mnenja ljudi, ki se ukvarjajo z ocenami tveganja, kažejo, da ni bilo nevarnosti za zdravje ljudi.

Analize medu so bile opravljene na vsega 20 vzorcih, čebelarjev pa je več kot deset tisoč.

Vzorčenje medu po odkritju ilegalne proizvodnje zdravil za čebele ni bilo edino. To je bilo ciljno vzorčenje po statistiki, za katero se je odločil vrh inšpekcije za varno hrano, zato morajo sami pojasniti, katero statistiko so uporabljali. Ob tem v Sloveniji poteka standardni način kontrole medu prek trgovskih polic. Tam imamo večkratnik odvzema vzorcev, kot bi ga imeli, če bi poslušali evropske usmeritve. Tudi tukaj so bili rezultati dobri. Rezultati so dobri tudi pri internem monitoringu. Ne verjamem, da obstaja država, kjer bi imeli pri analizi medu tako dobre rezultate, kot jih ugotavljamo v Sloveniji, zato imam ves čas občutek, da se slovenskim čebelarjem dela krivica.

Kot kmetijski minister ste do čebelarjev veliko bolj zaščitniški kot do drugih proizvajalcev hrane. Kako to?

Takšni očitki, razen od vas, do mene še niso prišli. Na čebelo ne gledam samo kot na čebelarsko proizvodnjo, ki po finančni plati ni zelo velika, zame je pomembna predvsem kot biološki indikator. Leti v polmeru treh kilometrov, pobere vse, kar najde v naravi, in če je čebela v dobrem stanju, pomeni, da je v  dobrem stanju tudi naše okolje. To je prvi  razlog, zakaj mi čebela toliko pomeni. Drugo pa je, da je kranjska sivka eden redkih simbolov, ki jih Slovenci sploh imamo, in ena redkih točk, ki nas združuje in po kateri smo prepoznavni. Ni veliko držav na svetu, ki imajo specialno veterinarsko službo za čebele. Tudi organiziranost slovenskega čebelarstva je v svetu prepoznavna, zato so čebelarji in čebele pri meni dokaj dobro zapisani.

Toda čebelarji sami opozarjajo, da je v vzrejališčih matic tretjina križancev, ker čebelarji matice kupujejo povsod, tudi v Romuniji, Bolgariji. Registrirana zdravila kupi le petina čebelarjev, približno 70 odstotkov naj bi jih hodilo ponje v ilegalni laboratorij Debevec. V čebelarstvu torej ni prav zglednega reda. 

Težko rečem, da so vsi čebelarji dobri, slabi ali povprečni, ker so različni. Zelo mi je jasno, da tisti, ki kršijo zakonodajo, škodijo vsemu čebelarstvu, ne le sebi. Upam pa, da bo po zadnjih dogodkih še bistveno manj takih, ki bodo poskušali kršiti predpise. Ugotovili smo tudi, da potrošnik pri nekaterih prehranskih izdelkih ne zaupa mnenju stroke, ali je nekaj varno ali ne. Preprosto zahteva, da so ta živila popolnoma brez ostankov kemije. To se je pokazalo tudi pri medu. To, da to je dobro stališče v idealnem svetu, težava pa je, ker ne živimo v idealnem svetu. Živimo v zraku, kakršen je. Je sicer primeren za dihanje, ni pa povsem čist. Pijemo vodo, ki je primerna za pitje, vendar vsebuje nekatere kemikalije pod dovoljenimi mejami. In pri večini hrane je podobno.

Intervju z ministrico dr. Anjo Kopač Mrak na TV SLO 3

/in , /by

Ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti dr. Anja Kopač Mrak je bila ob prvi obletnici dela v vladi, gostja oddaje ‘Na Tretjem’, ki je bila na sporedu 3. programa TV Slovenija v ponedeljek, 14. septembra zvečer. Med pogovorom z novinarko Katarino Golob je ministrica Kopač Mrak spregovorila o vseh aktualnih temah – minimalni plači, beguncih, proračunu, paketu pomoči socialno najšibkejšim in odpisih dolgov ter štipendijah.

Pogovor z ministrico Anjo Kopač Mrak si lahko ogledate na povezavi: http://4d.rtvslo.si/arhiv/na-tretjem/174359918

Andreja Katič za Večer: “Pri begunski krizi, s katero se danes sooča Evropa, gre v prvi vrsti za reševanje humanitarne krize.”

/in , /by

Z ministrico za obrambo Andrejo Katič se je za sobotno prilogo časnika Večer, ki je izšla v soboto, 29. avgusta, pogovarjal novinar Aleš Kocjan.

Gospa ministrica, kako se bo obrambni resor vključeval v reševanje z begunske krize, kateri je ta hip priča stara celina, če bo s tem problemom neposredno soočena tudi Slovenija?

“Sodelavci ministrstva za obrambo so aktivno sodelovali pri pripravi kontingentnega načrta, ki ga je vlada že potrdila. Pri begunski krizi, s katero se danes sooča Evropa, gre v prvi vrsti za reševanje humanitarne krize, zato pridejo obrambno ministrstvo, Uprava RS za zaščito in reševanje ter Slovenska vojska na vrsto za zagotavljanje svojih zmogljivosti in pomoči v poznejših fazah. Vodilno vlogo ima seveda notranje ministrstvo, ker koordinira aktivnosti in postopke pri reševanju te problematike. Mi se vključujemo v tretji fazi, če bi se v Sloveniji nastanilo več kot 500 migrantov. Tedaj nastopimo s svojimi kapacitetami, najprej z nastanitvenim centrom v Logatcu. Za primer preusmeritve migracijskih tokov preko ozemlja naše države pa smo na upravi za zaščito in reševanje že pretehtali vse morebitne scenarije in se posvetovali z vsemi humanitarnimi organizacijami, da smo tudi na to možnost pripravljeni.”

Kakšno vlogo utegne imeti vojska?

“Za zdaj ne predvidevamo vključevanja vojske. Glede nastanitvenih zmogljivosti pa je v pripravi, kot že rečeno, nastanitveni center v Logatcu. Bomo pa v kasnejši fazi oziroma ko bodo potrebe to izkazale, vojsko vključili v logistično pomoč, s prevozi, prehrano, nastanitvenimi kapacitetami, zagotavljanjem higienske in zdravstvene oskrbe.”

Pred šestimi leti sva v tej pisarni govorila z vašo predhodnico in strankarsko kolegico Ljubico Jelušič. Dejala je, da se bodo meje EU in Nata branile na Bližnjem vzhodu, če se bodo tam še naprej kopičili konflikti, zaradi katerih bi lahko bila ogrožena tudi Evropa. Zdaj smo soočeni s posledicami teh konfliktov v obliki množičnega eksodusa. Kako vidite sedanje razmere? Kot varnostno tveganje za Evropo ali kot humanitarno katastrofo 21. stoletja?

“V prvi vrsti mislim, da gre za humanitarno katastrofo največjih razsežnosti, s katero je v zadnjem obdobju Evropa neposredno soočena. Vsekakor pa te razmere prinašajo s seboj tudi varnostno tveganje, ne le zaradi prihoda beguncev, temveč zlasti zaradi razlogov, ki spodbujajo migracijske tokove in beg ljudi iz njihovih domovin.”

Menite, da Nato z ZDA na čelu in EU čutita del odgovornosti za to, da je konflikt na teh območjih eskaliral do te mere, da družine z otroki bežijo pred revščino, vojno, skrajnimi islamističnimi skupinami?

“Vsi v mednarodni skupnosti nosimo del odgovornosti za to in vsi bi se morali tega zavedati pri reševanju te problematike.”

V Evropi se že kopiči nestrpnost, posamezne skupine nasprotujejo množičnemu dotoku migrantov na staro celino. Se bojite, da bi lahko bili v Sloveniji priča takšnim ekscesom, da bo del javnosti nastopal z negativnim odnosom do problema, kateremu smo priča?

“V vsaki družbi imamo različne ljudi. Zagotovo prihaja v Sloveniji do posameznih tovrstnih mnenj, pri čemer menim in upam, da gre za osamljene primere. Prepričana sem, da je Slovenija odprta družba, kar smo v preteklosti že dokazali, ko smo se soočali s krizo na Balkanu. Tudi v tem primeru bomo znali pravilno odreagirati in pokazati enako mero razumevanja kot v 90-ih letih za ljudi v stiski.”

Slovenija je na politični ravni že vključena v soočanje z begunsko problematiko, saj je sklenila nameniti 1,3 milijona evrov za sodelovanje Triglava v operaciji EUNAVFOR. Ta ni kvalificirana kot humanitarna operacija, temveč kot vojaška. Kako gledate na to, da je Slovenija sklenila sodelovati pri preganjanju tihotapcev, ne pa reševanju beguncev?

“Drži, da operacija, ki jo omenjate, še ni povsem dodelana. Manjkajo pravne podlage, predvsem za kasnejše faze operacije, na kar so opozarjale številne države članice EU, tudi Slovenija. Jasno je bilo povedano, da je za takšno operacijo vojaške narave potrebno bodisi povabilo libijske vlade bodisi resolucija Varnostnega sveta OZN, da se lahko operacija razvija na način, kot je bila načrtovana. V prvi vrsti gre za boj proti tihotapcem, da se torej na ta način pomaga tudi beguncem. Namen je seveda preprečiti katastrofe, ki so se dogajale in se še dogajajo na morju, ko v prenatrpanih čolnih utone na stotine ljudi. Slovenska vlada je za zdaj sklenila sodelovati le v prvi fazi operacije. Ta del operacije pa je pretežno humanitarne narave. Gre torej za pomoč beguncem na morju. Na ta način je bila Slovenija lani že vključena s svojo ladjo Triglav v italijansko humanitarno operacijo Mare Nostrum.”

Ko govorimo o obrambnih zadevah, veliko govorimo o varnostnih tveganjih in grožnjah. Kaj danes po vašem mnenju ogroža Slovenijo?

“Treba je ločeno gledati Slovenijo kot samostojno in suvereno državo ter Slovenijo kot članico zveze Nato in EU. Trenutno nismo soočeni z grožnjo neposrednega napada na Slovenijo, smo pa v okviru zavezništva izpostavljeni vsemu, kar se dogaja v svetu. V tem pogledu prednjači kriza v Ukrajini in posledično poslabšanje odnosov z Rusijo. Nadalje so razmere nestabilne na Bližnjem vzhodu, soočamo se z različnimi oblikami terorizma v svetu, tudi v naši bližini. Vse to pa utegne vplivati na razmere na zahodnem Balkanu. Sogovornike v okviru EU in Nata opozarjamo, da ne smemo zanemariti Zahodnega Balkana, saj je to še zmeraj nemirno območje in ga lahko kriza v okoliških regijah dodatno destabilizira.”

Omenjate poslabšanje odnosov z Rusijo. Seveda govorite o poslabšanju odnosov med državami članicami Nata in EU na eni strani in Rusijo na drugi. Slovenske oblasti imajo v zadnjem času dobre odnose z Moskvo. Kako v zavezništvu gledajo na to?

“V Natu je bilo jasno dogovorjeno, da je treba implementirati sporazum iz Minska. EU je sklenila nadaljevati sankcije. Istočasno pa je bilo na vseh ravneh dogovorjeno ohranjati določen dialog z Rusko federacijo. V tem duhu temu sledi Slovenija. Z Rusijo smo trenutno obrambno in vojaško sodelovanje omejili, ohranjamo pa sodelovanje na področju zaščite in reševanja.”

Na srečanju z drugimi obrambnimi ministri niste dobili občutka, da sta slovensko-ruski odnos in obisk ruskega premierja Medvedjeva v Sloveniji nekakšna motnja?

“Nič takega nisem čutila, še zlasti ne, da bi bila Slovenija izpostavljena kot država s posebnim ali drugačnim odnosom do Rusije.”

Kakšna je vaša izkušnja iz Bruslja, kjer na sedežu Nata sedite ministri 28-erice zavezništva. Kakšen status uživa Slovenija?

“Nedvomno smo enakopravna in enakovredna partnerica za tem omizjem. Tudi mene osebno so kot novinko dobro sprejeli. Zlasti kolegice, obrambne ministrice drugih držav, so se izkazale kot izjemno kolegialne. Prepričana sem, da veljamo za kredibilno partnerico.”

Koliko žensk sedi za omizjem obrambnih ministrov v Natu?

“Kar nekaj. Obrambne resorje vodijo ženske v Italiji, Nemčiji, na Nizozemskem in Norveškem, v Albaniji in Črni gori ter Bosni in Hercegovini, če omenim še partnerski državi Nata. In naj povem, da imajo ministrice zelo odločno vlogo v razgovorih in razpravah na ministrskih srečanjih.”

Kakšnih očitkov ste deležni zaradi nizkih obrambnih izdatkov in skorajda popolne odsotnosti investicij v obrambo?

“Med 28 članicami smo država z najvišjim padcem obrambnih izdatkov. Še leta 2010 smo imeli obrambne izdatke v višini 1,61 odstotka BDP. Do letos so se skrčili na 0,95 odstotka BDP, pri čemer moramo vedeti, da je bil pred petimi leti tudi bruto družbeni proizvod v državi višji, kot je danes. Sedaj je v pripravi proračun za 2016 in 2017. Razumem, da je to težko obdobje in da bo zlasti leto 2016 za javne finance zelo zahtevno. Ko je bil julija na obisku generalni sekretar Nata Jens Stoltenberg, smo se o tem pogovarjali in nekaj tudi dogovorili. Neke zaveze smo dali. Generalni sekretar je odšel iz Slovenije zadovoljen. V vseh mednarodnih stikih se tudi z drugimi državami članicami nenehno pojavlja to vprašanje, saj smo se vsi s sprejemanjem strateških dokumentov zavezali k svojim prispevkom. Upam, da proračun za prihodnje obdobje še ni dokončan in da bomo sledili tem zavezam, ki smo jim dali.”

Ali lahko premierjeve zaveze Stoltenbergu razumemo tako, da je nižanje obrambnih izdatkov po petih letih doseglo dno. Prihodnje leto naj bi bil obrambni proračun na ravni letošnjega, od 2017 naprej pa vsako leto višji za 0,04 odstotka BDP?

“Mi smo pripravili Srednjeročni obrambni program za obdobje 2015-2020, v katerem smo načrtovali skladno z dogovorom in zavezami. V razrezu proračuna, ki predstavlja okvire za posamezne proračunske porabnike, so te številke nekoliko drugačne. Ponavljam, da razumemo, da bo leto 2016 težko, in da bo izjemno zahtevno sestaviti proračun. Za naprej pa pričakujemo, da se bomo še dogovarjali o obsegu sredstev in da bomo sledili obljubam, ki smo jih dali. Pričakujem, da se bo razrez v septembru do potrditve proračuna na seji vlade še spreminjal. Upam, da bomo sledili zavezam, ki smo jih dali pred domačo in tujo javnostjo.”

Razrez kaže, da bo obrambni resor iz integralnega dela proračuna v letu 2016 dobil med 200 in 300 tisoč evri več. V letu 2017 pa milijon evrov več kot v 2016.

“Drži. Če to preračunate v odstotke BDP, ki ga pričakujemo v prihodnjih dveh letih, pa boste videli, da to ne sledi temu, kar smo napovedali generalnemu sekretarju.”

Ste se že pogovarjali s finančnim ministrom Mramorjem na štiri oči?

“S finančnega ministrstva smo dobili odgovor na naš Srednjeročni obrambni program 2015-2020. To mnenje je bilo negativno. Zato sem predlagala novo srečanje. Na tisti dolgi proračunski seji konec julija je bilo dogovorjeno, da bomo postavke za 2017 še pregledali. Zato mislim, da bi moralo priti do drugačnega razreza za 2017.”

Kaj bi pomenilo, če Slovenija besede, ki jo je dal premier Cerar generalnemu sekretarju Nata Stoltenbergu, ne bi držala?

“Slovenija mora – zlasti to velja za obrambno ministrstvo – ravnati gospodarno s svojim denarjem, hkrati pa izvršiti vse, kar je bilo dogovorjeno. Ne le zaradi obljub, izrečenih v okviru Nata in EU, temveč predvsem zaradi naše države same. Pomembno je, da sledimo temu in da poskrbimo za lastno varnost. Po drugi strani pa je jasno, da to ne bo možno v takem obdobju, kot je načrtovano, če proračun temu ne bo sledil. Zato menim, da bo potreben premislek. Tako je nakazalo tudi ministrstvo za finance z vprašanjem, ali je obramba tudi del prioritet slovenske države. Glede na to, da obramba ni le Slovenska vojska, temveč tudi zaščita in reševanje ter pomoč vojske v primeru naravnih in drugih nesreč, menim, da mora biti obrambna absolutno uvrščena med prioritete države.”

Kaj prinaša postopno minimalno višanje obrambnih izdatkov za obrambni sistem?

“Razvoj Slovenske vojske imamo začrtan z dolgoročnimi strateškimi dokumenti. Srednjeročni obrambni program za petletno obdobje je le izvleček tega. Če ministrstvo ne razpolaga z zadostnimi viri, to pomeni, da se načrtovane aktivnosti zamikajo v poznejše obdobje. V prihodnjih letih je ključno osnovno opremljanje vojakov, nadalje za ohranjanje obstoječih zmogljivosti. Naša oprema je stara, zato je treba veliko denarja vlagati v vzdrževanje in ohranjanje zmogljivosti te opreme. Šele potem lahko začnemo govoriti o modernizaciji. Pri tem velja omeniti, da največji delež našega proračuna porabimo za stroške dela, manj kot odstotek za modernizacijo. Naša zaveza je, da ta trend obrnemo, zato moramo marsikaj postoriti tudi sami pri sebi, da se razmere izboljšajo. Brez primernih sredstev bo to težko doseči.”

Nato priporoča 20 odstotkov obrambnih izdatkov za modernizacijo. Slovenija namenja, kot pravite, manj kot odstotek. Še dolgo ne boste obrnili tega trenda po zavezniških merilih.

“Po naših izračunih bi takšno razmerje dosegli šele po letu 2020. In to ob predpostavki, da bi naša zaveza, dana Stoltenbergu, obveljala – če bo torej obrambni resor v prihodnjem letu deležen enakega deleža sredstev v razmerju do BDP in potem postopoma vsako leto za 0,04 odstotka BDP več. Dokler ne dosežemo ustrezne ali priporočene delitve obrambnih sredstev, pa moramo ohranjati stanje in nadgrajevati obstoječo opremo. Tudi zato je zelo pomembno, da pripravimo realen srednjeročni program, saj morajo države članice zavezništva vedeti, na kakšen doprinos lahko računajo z naše strani.”

Sindikat ministrstva za obrambo vam očita neodgovorno razporejanje sredstev iz obrambnega proračuna – med drugim so kritični do nabave brezpilotnih letal v času krize, ko so vojaki napol bosi. Kako gledate na to razdvojenost, da Nato na eni strani pričakuje več investicij, naše vojake pa celo tiste, ki se znajdejo v odstotku sredstev iz obrambnega proračuna, zmotijo?

“Na prvem mestu je tudi zame varnost naših vojakov. Imeti morajo ustrezno opremo in usposobljeni morajo biti za delovanje. Nedvomno pa je za sindikaliste na prvem mestu položaj delavca. In prav je tako. Zato moramo eni in drugi iskati ustrezne rešitve. Če Slovenija ne bo sprejela zaveze, da so obramba ter zaščita in reševanje del proračunskih prioritet, bomo morali opraviti resen razmislek o tem, kako v prihodnje. V zvezi z javnim naročilom brezpilotnih letal pa bi izpostavila, da je bilo med tremi ponudbami izbrano slovensko podjetje C-Astral iz Ajdovščine. Dosegli smo najnižjo ceno. Hkrati velja omeniti, da je obrambno ministrstvo v preteklosti sofinanciralo razvoj brezpilotnikov in tudi na tej osnovi je omenjeno podjetje razvilo vrhunsko tehnologijo in je danes uspešen in uveljavljen proizvajalec brezpilotnih letal tudi na mednarodnih trgih. Bi pa vseeno odgovorila glede zagotovitve ustrezne osebne opreme za pripadnike Slovenske vojske. To bomo za vse zagotovili do konca letošnjega leta.”

Kaj se bo zgodilo, če bodo vojaki vsi po vrsti po sodni poti terjali izplačilo nadur? Po uradnih podatkih imajo vojaki skupno neporavnanih okrog 400.000 nadur, sindikati pa operirajo z nekajkrat višjo številko.

“O tem vprašanju obstajajo različna pravna mnenja. Dokler zadeve niso razčiščene, težko minister sledi eni razlagi. Razmere spremljamo, tožbe za zdaj niso množične. Nedvomno pa je to težava, ki se vleče že vrsto let. V preteklosti vprašanje nadur ali prerazporejenih ur ni bilo razrešeno. Pa ne le v vojski, podoben problem imajo medicinske sestre in še nekateri poklici s specifičnimi oblikami delovanja. Delo v vojski poteka v drugačnih delovnih razmerah in ob neenakomerno razporejenem delovnem času. Zato je težko posploševati in iskati pavšalne rešitve za vse. Žal je treba pogledati od primera do primera in vsakega posamično reševati. Kakor bo na sodišču odločeno, temu bomo sledili.”

Že štiri leta zapored vojska ne dosega vladnega kadrovskega načrta. Čemu pripisujete razloge za to, da vojska ne more zapolniti svojih vrst?

“Obstaja nekaj konkretnih razlogov, drugo je splošno mnenje dela slovenske javnosti, da vojske ne potrebujemo. Javno mnenje na splošno ni naklonjeno vlaganju v obrambo ter v zaščito in reševanje. Konkretno pa mlade odvrača od poklica vojaka nizka plača, ki znaša za vojaka za začetnika 922 evrov bruto. Povprečna plača slovenskega vojaka je nekoliko nižja od plač v primerljivih poklicih. Poleg tega imajo vojaki zaposlitev za določen čas do 45. leta starosti in za zdaj nimamo sprejetih jasnih rešitev, kako naprej. Vsekakor je treba okrepiti zavedanje, da sta vojska ter sistem zaščite in reševanja pomembna segmenta slovenske družbe. Če bomo sprejeli rešitve za vojake po 45. letu, bo precej lažje. Novi zakon o obrambi, ki ga pripravljamo, bo ponudil nekatere rešitve. Velja pa omeniti tudi to, da imamo dokaj zahtevne kriterije za sprejem v vojaške vrste. Za začetek obstaja starostna omejitev do 25. leta. Razmišljamo o tem, da bi starostno mejo dvignili, toda po drugi strani je v Slovenski vojski povprečna starost skoraj 40 let. V primerljivih vojskah je ta pod 30 leti. Žal pa moram povedati, da relativno veliko prijavljenih kandidatov ne izpolni zdravstvenih in psihofizičnih kriterijev. Številni imajo povišan holesterol, čezmerno telesno težo, slabo zobovje, slabo fizično kondicijo … Mi pa potrebujemo vojake z dobro kondicijo in v ustreznem zdravstvenem stanju, da lahko opravljajo svoje naloge in da lahko gredo na operacije, kjer je zdravstvena oskrba omejena.”

Soočate se tudi z družbenim problemom – vojaki nimajo ustreznega družbenega statusa in ugleda, četudi vojska kot institucija, sodeč po raziskavah Politbarometra, na lestvici zaupanja v institucije vztrajno kotira pri vrhu. Kakšne ukrepe načrtujete ali morda že izvajate za dvig ugleda vojske?

“Oblikovali smo delovno skupino, ki pripravlja načrt za promocijo Slovenske vojske, da bi se več mladih vključilo v njene vrste. Iščemo torej kratkoročne rešitve, vsi pa se zavedamo, da bo treba poiskati dolgoročne sistemske rešitve. Tudi s tem se intenzivno ukvarjamo. Mlad človek mora videti svojo karierno pot v vojski, zato je treba urediti sistem plač, treba je odpraviti anomalije in poiskati odgovore na neodgovorjena vprašanja. Treba je spremeniti naš odnos, zagotoviti karierni sistem, rešiti status vojakov po 45. letu itd.”

Vašega predhodnika Janka Vebra je s položaja odnesla skrb zaradi posledic spremembe lastništva v Telekomu, ki za zdaj ostaja v slovenski lasti. Je to dobro?

“Mislim, da bi morala vlada vsa podjetja, ki še niso privatizirana, uvrstiti v nedavno sprejeto Strategijo upravljanja kapitalskih naložb, torej tudi tista, ki še niso prodana s seznama petnajstih, katerega je državni zbor potrdil za privatizacijo junija 2013. Sedaj, ko je Telekom ostal v slovenski lasti, ga je po mojem treba vključiti v strategijo in določiti skladno z njo cilje, ki jih mora podjetje doseči. Država ni slab lastnik, lahko pa je slab upravljavec premoženja. Strategija upravljanja kapitalskih naložb je prvi tovrstni dokument, ki ga imamo v Sloveniji, in jasno nakazuje, kako naj bodo upravljana podjetja, kakšno donosnost morajo imeti.”

Vebra je v resnici odneslo s položaja naročilo Obveščevalno-varnostni službi (OVS) ministrstva za obrambo, naj analizira spremembo lastništva v Telekomu za varnostni sistem. Vi ste na hearingu napovedali zamenjavo direktorja OVS. Zakaj vaš prvi izbor za predsednika vlade ni bil ustrezen?

“S predsednikom vlade sva imela kar nekaj tehtnih razgovorov na to temo. Strinjal se je z oceno, da je bil predlagani kandidat kompetenten, vendar je menil, da bi bilo dobro, če bi za direktorja OVS imenovali koga, ki že dela v obveščevalni dejavnosti, torej bodisi v OVS bodisi v Sovi. Opravljamo nove razgovore, neki izbor kandidatov že imamo in kmalu bomo svoj izbor spet predstavili predsedniku vlade.”

Kdo pa je bil vaš prvi kandidat?

“Ne bi ga želela javno izpostaviti. Lahko pa povem, da nobeno od imen, ki so krožila v javnosti, ni bilo pravo.”

Kako ocenjujete prvo leto sodelovanja v Cerarjevi koaliciji? Vaša stranka velja za nestabilno partnerico, poleg sodelovanja v vladi vse bolj tekmuje z opozicijsko Združeno levico, ki se prebija na vrh javnomnenjskih lestvic in zelo očitno krade volivce iz vašega bazena.

“Ne strinjam se z oznako, da smo nestabilna partnerica. Nobena slovenska vlada še ni prenehala dela zaradi Socialnih demokratov. Glede delovanja koalicije in vlade pa menim, da bo v drugi polovici leta še bolj jasna usmeritev vlade, saj bodo v parlament posredovani številni strateški dokumenti, kot je bila denimo strategija upravljanja. Menim, da je v koaliciji pomemben prispevek Socialnih demokratov, ker je pomembno za Slovenijo, da ohrani naklonjenost ljudem in da se vzpostavlja ravnovesje med kapitalom in prispevkom delavca k dodani vrednosti. Vprašanje, kam bi se tehtnica nagnila, če ne bi bilo Socialnih demokratov v vladi.”

Kako kot obrambna ministrica sodelujete z vašim vrhovnim poveljnikom, nekdanjim predsednikom vaše stranke?

“S predsednikom republike, gospodom Borutom Pahorjem, se že veliko let poznava. Najino sodelovanje je dobro. Predsednik kot vrhovni poveljnik mora biti dobro seznanjen z vsem, kar se dogaja v Slovenski vojski. Zato se o najbolj ključnih vprašanjih redno posvetujemo. Seveda pa je ravno tako pomembno dobro sodelovanje s predsednikom vlade, ki je prvi minister med ministri.”

Kako gledate na stališča predsednika republike danes, ko govori, da je treba povečati obrambni proračun, čeprav je ravno on kot predsednik vlade začel trend nižanja obrambnih izdatkov?

“Vedeti moramo, da je imel obrambni resor leta 2010 neprimerno več sredstev kot danes, ko se manko resnično pozna. Takratni predsednik vlade gotovo ni pričakoval, da bodo te odločitve imele tako dolgoročne posledice in da bodo vsi naslednji predsedniki vlad naprej nižali obrambne izdatke.”

Kopač Mrak za Delo: “Spremembo socialne zakonodaje je potrebno nujno narediti v povezavi z davčno reformo.”

/in , /by

Z ministrico za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti dr. Anjo Kopač Mrak se je za Sobotno prilogo časnika Delo pogovarjala novinarka Barbara Hočevar. Povezava do intervjuja v spletni izdaji časnika Delo: http://www.delo.si/sobotna/vedno-so-sive-lise-zelo-tezko-naredis-sistem-ki-bo-vkljucil-vse.html

Kako ocenjujete potek odpisa dolgov?

Projekt odpisa dolgov je drugačen kot ponavadi delamo v politiki. Ocenjujem, da nam sicer v družbi manjka medsebojnega zaupanja in skupnih ciljev. Veliko lažje bi bilo z zakonom predpisati, kdo mora pristopiti in na kakšen način naj poteka. Mislim, da smo se odločili za mnogo bolj pravo pot, da se vključijo država, lokalna skupnost in podjetja na prostovoljni osnovi in da se, po tem, ko zagotovimo kritično maso sodelujočih, na podlagi pričakovanj občanov priključijo še druge občine in podjetja. Zdaj jih je že več kot 80.

Se je pa za pravilno pokazala ocena, da sredi poletja ne bi nekega navala in da se je kot končni datum za oddajo vloge določil 31. oktober. Želeli bi, da bi projekt dosegel namen, s tem, da bo število prosilcev večje, kot je danes. Z začetkom šolskega leta bo slika bolj realna. Veliko truda smo vložili v to, da prepričamo podpisniki in potem, da informiramo potencialne upravičence. Z ljudmi smo se pogovarjali in poskušali njihove rešitve implementirati, za boljši rezultat.

Kako odgovarjate na pomisleke, ki jih je slišati, da bodo ljudem odpisovali odvisno od tega, kje živijo in komu dolgujejo, ne pa glede na njihov položaj?

Možno bi bilo napisati zakon in v njem določiti komu vse odpisati dolgove, vendar to država lahko naredi zase, ne more pa naložiti podjetjem, naj to storijo, brez kakih kompenzacij. Mi smo poskušali deležnike privabiti na prostovoljni ravni.

Zakaj k projektu niste povabili telekomunikacijskih podjetij? Veliko ljudi je te dni hodilo naokoli s položnicami mobilnih operaterjev v upanju, da bodo oproščeni njihovega plačila.

Pred meseci sem se pogovarjala s hrvaško kolegico, pri njihovem odpisu dolgov se je pokazalo, da je bila več kot polovica terjatev, ki so jih ljudje uveljavljali, povezanih s telekomunikacijskimi podjetji. Mi smo sklenili, da bomo šli v odpis tistih dolgov, ki so povezani z nujnimi bivanjskimi razmerami. Že tako ali tako so v javnosti mešani občutki, nekateri izpostavljajo, da je nekdo plačeval račune težko, a jih vseeno je, zdaj bo pa država odpisala tistim, ki jih niso.

Kriterije smo postavili tako, da bi bilo pomislekov čim manj. Nikoli ni bil cilj in nikakor ne bi želeli, da bi izpadlo, da spodbujamo ali nagrajujemo neplačevanje računov, zato je bilo določeno, koliko za nazaj se upošteva, kdo so upravičenci, tretja pomembna stvar pa je bila, da telekomunikacije niso vključene, saj bi težko ločili račune za telefonijo, za naprave in druge reči, ki pa pač niso nujno povezane s preživetjem.

Humanitarne organizacije ta korak pozdravljajo, a hkrati opozarjajo, da so tudi pri tem projektu sive lise, skupine ljudi, ki vedno “padejo skozi”, a bi pomoč potrebovali.

Vedno so sive lise. Zelo težko narediš sistem, ki bo vključil vse. Ko je bilo vprašanje, ali naj upoštevamo samo dohodek, torej odločbe davčne uprave, se je postavilo vprašanje, ali je to pravično, saj ima ob istih prihodkih nekdo dve hiši, kdo drug pa ničesar. Zato smo se odločili, da bomo gledali na že obstoječe odločbe centrov za socialno delo, ki upoštevajo premoženje in prihranke, torej v sistem, ki je že vzpostavljen in velja za vse enako.

Vendar se konkretno pri teh odločbah ne upošteva, koliko nekdo plačuje stanovanjskega kredita, ki bistveno vpliva na marsikateri družinski proračun. Ljudje so v nekih boljših časih najeli kredit, da imajo streho nad glavo, zdaj pa imajo z majhnimi plačami in visokimi obroki na koncu mogoče celo manj razpoložljivega dohodka kot nekdo na socialnih transferjih.

Res je, ampak ta, ki dobiva pomoč, plačuje najemnino. Ko si lastnik, imaš možnost, da se odločiš, da prodaš nepremičnino. Razmerja so drugačna. Da bi se krediti upoštevali, je bila že ena od opcij, ko smo sprejemali spremembo socialne zakonodaje, a so bile zelo različne ocene, za kako veliko stanovanje bi se upoštevalo, kakšni krediti, … Pridemo do veliko dilem in vprašanje je, ali smo lahko vedno pravični. Vedno poskušaš vzpostaviti sistem, ki je čim bolj pravičen in učinkovit, ki vključuje čim bolj raznolike situacije, a žal sistem, ki bil bil pravičen z vidika vsakega posameznika težko vzpostaviš.

Celoten paket pomoči – odpis dolgov, socialna kartica in pomoč pri deložacijah – se ne more in ne sme obravnavati brez širše zgodbe. Gre za enkratne ukrepe, ki pa brez sistemskih podlag seveda ne morejo dati učinka. Pomembna je vzpostavitev programov socialne aktivacije z evropskimi sredstvi, reorganizacija centrov za socialno delo in sprememba socialne zakonodaje. Posamezni ukrepi so samo drobci v celotnem mozaiku, nikakor ne pričakujemo, da lahko z njimi rešimo ljudi ali da je to neka čarobna palčka.

Treba se je zavedati, da je socialna politika politika prerazporejanja. Ključno je, da se v družbi ukvarjamo s tem, kaj ustvarimo, kako ustvarimo in kako delimo ustvarjeno. Nova kakovostna delovna mesta so tisto, kar potrebujemo kot družba. Socialna politika pa je tista, ki prerazporeja tisto, kar ustvarimo.

Kako naj bi se spremenila socialna zakonodaja?

Ko govorim o spremembi socialne zakonodaje, je to nujno narediti v povezavi z davčno reformo. Pregledati je treba, kako so davčno ovrednoteni prejemki in koliko so obremenjeni, tako z vidika stroškov dela, kot prerazporeditve med delom in kapitalom. Če gledamo le s področja sociale – mi sicer preverimo, da se ne smejo kopičiti transferji, da se ti upoštevajo pri odmeri novega prejemka, ampak tega ne povežemo dovolj z dohodninskimi razredi, se nam lahko zgodi, da posameznik, ki prejema socialne transferje, dobi le malo manj kot nekdo, ki prejema zgolj minimalno plačo.

In zato je nujna celovitost vpogleda in povezave med davčno reformo in sprejemom informativnih izračunov na področju socialne zakonodaje. Minimalni osebni dohodek v višini 270 evrov je zelo nizek, problem pa je predvsem, da znaša neto minimalna plača zgolj okoli 600 evrov. Treba pa je ohranjati razmerje med različnimi prejemki.

Prejšnja sprememba je bistveno zmanjšala število prejemnikov varstvenega dodatka, z več kot 40.000 na manj kot 10.000.

Mi smo leta 2013 omilili kriterij za pridobitev varstvenega dodatka na področju prihrankov, ki prej niso smeli presegati 750 evrov. Po tem je število prejemnikov zraslo iz 9300 na 10.100. Drži, da jih je bilo še prej 40.000. Tedaj je varstveni dodatek spadal k pokojninskemu sistemu, kjer si pravico dobil ne glede na premoženjsko stanje, zdaj pa se upošteva premoženje posameznika in družine, v kateri živi.

Z uvrstitvijo med socialne transferje, pa je zanj začelo veljati, da ga dediči vračajo iz zapustnikovega premoženja. V koalicijski pogodbi se sicer zavzemamo, da na parcele manjše vrednosti ne bi več dajali zaznambe, saj tudi če bi jih ljudje prodali, od tega ne bi preživeli.

Logika socialne zakonodaje pri varstvenem dodatku je bila, da tisti, ki ga res potrebujejo, dobijo več in lahko razmeroma dostojno preživijo. Zdaj znaša 450 evrov, če nimaš ničesar. Zdi se mi, da je Slovenija specifična. Pri nas je več kot 86 odstotkov nepremičnin v zasebni lasti, kar je v primerjavi z drugimi evropskimi državami veliko. Imeti svojo nepremičnino je pri nas predstavljal nek dosežek, osebni vložek je bil velik.

In pri tem se najbolj vidi navezanost Slovencev na svoje nepremičnine, ki jih želimo zapustiti svojim otrokom. Večina se raje odpove pravici do varstvenega dodatka kot pa da otroci ne bi dedovali vsega imetja. Vidijo pa se tudi medgeneracijska razmerja, v nekaterih družinah otroci pomagajo staršem in najdejo rešitev.

V Avstriji, je normalno, da posameznik, ki je lastnik nepremičnine in nima denarja za dom upokojencev, na koncu poplača “dolg” s prodajo nepremičnine. Lastnina pa deluje tudi kot izločilni kriterij. To je na nek način kruto, a povsod v Evropi je socialna pomoč nekaj, kar v sistemu dobiš popolnoma na koncu. Ko sam nimaš ničesar več in ti tudi družina ne more nikakor pomagati, takrat nastopi država.

A vendar, medtem, ko je kdaj slišati kak dvom o tem, ali si nekdo, ki prejema socialno pomoč, to res zasluži, se to, da mnogi ne dobijo več varstvenega dodatka, nekako splošno dojema kot krivično.

Med tem, kako posameznik in kako posamezne družbene skupine dojemajo pravičnost, so velike razlike. Umetnost je vzpostaviti sistema, katerega večina percepira kot pravičnega. Sloveniji je zelo egalitarna družba in zelo naravnana k solidarnosti. A se ta kaj hitro konča, če gre to “na moj račun”.

V zadnjem času pogosto slišim – in to me skrbi, da se pojavljajo vedno bolj jasni glasovi v smislu, da ljudje izrabljajo socialne transferje. Da ne želijo delati in da jih sistem podpira. Tega ne želim. Sistem socialne pomoči je eden bolj transparentnih v Evropi. Povezujemo ogromno baz podatkov. Seveda lahko obstajajo baze, do katerih nimamo vpogleda.

Seveda imajo lahko posamezniki denar “v nogavici”, a pri toliko podatkih, kolikor jih mi združimo, da posamezniku odmerimo višino socialnih transferjev, so možnosti zlorab zelo majhne. Ne bi želela reformirati sistema v smislu, da iščemo krivce na podlagi tistega odstotka ljudi, ki tako ali drugače izrablja sistem. To ne bi bilo prav.

Poleg socialne zakonodaje so transferje oklestili tudi varčevalni ukrepi v zakonu o uravnoteženju javnih financ (ZUJF), ki pa je pri večini ukrepov predvidel sprostitev, ko bo gospodarska rast dve leti zapored več kot 2,5-odstotna. Se bo to uresničilo?

Res velika smola socialne zakonodaje je bila, da je za njim prišel še ZUJF. Po eni strani so bili pri socialni zakonodaji preračuni narejeni na dohodke iz leta 2008, slika leta 2012, ko je začela veljati in je že bila kriza, pa je bila bistveno drugačna.

ZUJF pa je prizadel predvsem srednji sloj in ga potisnil proti dnu, kar se tudi danes zelo izrazito pozna na distribuciji dohodka. Mi smo uspeli v tej krizi zaščititi najrevnejše, socialni transferji, ki jih mi dajemo, veljajo znotraj Evrope za bolj učinkovite, v smislu, koliko denarja damo in koliko z njim zmanjšamo stopnjo tveganja revščine.

Bolj kot Nemčija, na primer, ki nam je ponavadi za zgled učinkovite politike. Problem pa je nastal predvsem s srednjim slojem, otroški dodatki so bili za 5. in 6. razred znižani, za 7. in 8. ukinjeni, dodatek za veliko družino in pomoč ob rojstvu otroka vezani na cenzus. Ne gre za to, da ljudje brez teh dodatkov ne bi preživeli, ampak kakovost življenja pa se je poslabšala.

Absolutno vztrajam na stališču, da morajo tudi ljudje imeti nekaj od gospodarske rasti in bomo glede na razrez, ki nam je bil dan pred dvema tednoma, pogledali, koliko socialnih transferjev bomo sprostili v naslednjem letu. Dogovorjeno je bilo, da se zviša minimalni osebni dohodek, ki zdaj znaša 270 evrov, na 288 evrov, želim si, da bi 5. in 6. razred otroškega dodatka zvišali in da bi se vrnil 5. razred štipendij, ker se nam kaže, da otroci iz socialno šibkejših družin težje in vse manj pogosto vključujejo na univerzitetni študij, kar se mi zdi problematično iz vidika razvoja države.

Ampak če ne bo gospodarskega razvoja in delovnih mest, se pogovarjamo samo o obližih.

Ključ je dostojno delo, ki omogoča preživetje in ni prekarno. Res je, da so družbe veliko bolj prožne in dinamične, kot so bile v preteklosti, vendar so znotraj tega vseeno pomembna stabilna delovna razmerja, kjer posameznik lahko načrtuje za nekaj let vnaprej.

Prejšnji teden je zavod za zaposlovanje objavil, da je število brezposelnih padlo pod 110.000. Kakšne so zaposlitve teh, ki so bili nad 110.000?

Slovenijo vedno gledamo izven konteksta drugih evropskih držav. Strinjam se, da je treba biti kritičen, vendar je treba pogledati, kakšna je situacija tudi drugod. Na žalost se delež zaposlitev za nedoločen čas zmanjšuje po vsej EU. V zadnjih 20 ali 30 letih se je bistveno povečal delež različnih oblik fleksibilnih zaposlitev, v času krize pa še toliko bolj.

Pri tem zmanjšanju brezposelnosti ne gre samo za sezonska dela, če primerjamo lanski julij z letošnjim, je 5,7 odstotka nižja brezposelnost, razveseljiv podatek je predvsem pri mladih, kjer je nižja za 11,9 odstotkov. Mladi lažje najdejo zaposlitev, ko je gospodarska rast in se ustvarjajo nova delovna mesta. Povečuje pa se nam delež dolgotrajno brezposelnih, zato je ukrepe aktivne politike zaposlovanja treba prilagajati tem skupinam.

Vseeno pa je dejstvo, da mladi dobivajo predvsem pogodbe za določen čas.

Eden izmed ciljev spremembe zakona o delovnih razmerjih je bila prav ta, da se bolj uravnoteži razmerje med pogodbami za določen in nedoločen čas ter da se zmanjša razlika v stroških med obema. Za pogodbo za določen čas so višji prispevki, za delodajalca je dražje, določili smo odpravnino. Z ukrepi, na primer, da ne plačajo prispevkov delodajalca, smo želeli spodbuditi zaposlovanje mladih do 30 let za nedoločen čas.

Vsekakor je med mladimi prevladujoča oblika zaposlitve za določen čas, a ta z vidika sistemov socialne varnosti ni tako zelo problematična, ker jim vseeno daje vse pravice socialnega zavarovanja. Prekernost je bolj problematična, ko gre za avtorske in podjemne pogodbe ter status samozaposlenega, predvsem če je to dejansko izhod v sili in ne lastna želja.

Pri ukrepih preprečevanja dela na črno, je možnost, da če inšpektor ugotovi, da gre za zaposlitev na črno, mora dati delodajalec človeku pogodbo o zaposlitvi. Pogovarjamo se, ali bi uvedli podobno rešitev, ko se ugotovijo elementi delovnega razmerja pri s.p.- jih.

Mladi se prebijajo s prekernimi oblikami dela, leta minevajo in potem niso več tako zelo mladi. Malo imajo možnosti, da se osamosvojijo in načrtujejo prihodnost. Ali ne kliče takšno stanje po razmisleku v družbi, kako naprej?

Dovolite mi malo bolj globalen pogled. Tako kot so danes družbe prožne, niso bile še nikoli, bodisi na trgu dela bodisi v družinskih razmerjih. Nikoli ni bilo toliko ločitev. Stalnost je velika redkost v vseh družbenih razmerjih. Slovenija je del te globalne zgodbe.

Vsi sociologi govorijo o fleksibilnih družbah in družbah tveganja, kjer se tveganje, ki so ga prej prevzemale vmesne strukture v družbi, mnogo bolj prenašajo na posameznika. V teh razmerah se nekateri znajdejo bolje, drugi slabše. Zato je nujno vzpostavljanje struktur, da se to tveganje zmanjša. Na primer, pogovarjamo se, na kakšen način lahko samozaposlene med seboj povežemo, da zmanjšamo njihova tveganja. Ali bi bila neka varovalka, če se povežejo v zadruge? Ali bi bilo smiselno vzpostaviti kakšen drugačen sistem solidarnosti znotraj zdravstvenega zavarovanja samostojnih podjetnikov, ki je eden najbolj problematičnih?

Znotraj se moramo pogovarjati, ker sveta, ki je zunaj nas, ne moremo spreminjati, da bo bolj stalen, stabilen in predvidljiv. Znotraj obstoječih struktur je treba iskati možnosti. Odgovoriti si moramo na nekaj temeljnih vprašanj – ali smo posamezniki, ki smo del te družbe, pripravljeni to storiti? Koliko je solidarnosti, pripravljenosti, da delamo za drugega? Koliko smo individualisti in koliko verjamemo, da smo skupnost mi vsi in da če gre skupnosti dobro, gre dobro tudi posamezniku? To so vprašanja o prihodnosti države blaginje, ki jih v Sloveniji morda premalo naslavljamo.

Denimo, koliko naj gre za prerazporeditve? Koliko denarja naj damo za socialno politiko? Znesek se v obdobju krize ni bistveno zmanjšal, samo nihče ne ugotovi, da je šlo za medgeneracijsko spremembo. Zaradi staranja prebivalstva gre vedno več sredstev v pokojnine in zdravstveni sistem. Potrebujemo medgeneracijsko solidarnost, nov družbeni dogovor glede teh vprašanj, saj bo sicer težko priti do nove družbene pogodbe brez večjih nesoglasij.

Želela bi si, da bi organizirali posvete o prihodnosti države blaginje. Država blaginje, kot jo pozna Evropa, tudi evropski socialni model, je temeljil na modelih socialnega zavarovanja, ki so se napajali zlasti iz prispevkov, ki izhajajo iz dela. Strošek dela pa je eden izmed elementov konkurenčnosti. Težko zagotavljaš konkurenčnost v globalnem okolju, zato so pritiski na znižanje stroškov dela in na sisteme socialnega zavarovanja in si v bistvu v začaranem krogu.

Zato je potreben dogovor, na kakšen način v spremenjenih okoliščinah zagotavljati socialno varnost ljudem. To ni samo stvar Slovenije, ampak tudi vprašanje evropskega socialnega modela. Tudi druge države, denimo Nemčija in Avstrija, imajo podobne probleme.

Ena od točk, ki je povezana z medgeneracijsko solidarnostjo in kjer že več kot desetletje nikakor ne moremo priti do družbenega dogovora, je dolgotrajna oskrba.

Za zavarovanje za dolgotrajno oskrbo je potrebno vzpostaviti nov sistem socialnega zavarovanja, nov način financiranja in doseči nov družben dogovor. Nismo najbolj uspešni v tem.

Ko govorimo o prihodnosti države blaginje in medgeneracijski spremembi, kam gre denar zaradi realnih potreb v družbi, je dolgoživa družba največja paradigmatična sprememba. Za prilagoditev se bomo evropske države, ob deležu starejših, ki jih bomo imeli – Slovenija je v zgornji tretjini držav, ki bo s tem najbolj soočena – nujna sprememba miselnosti in vseh sistemov.

Če glede dolgotrajne oskrbe ne bomo storili nič, bo delež na starostnika oziroma njegovo družino vedno večji, kar pomeni, da si nekateri tega ne bodo mogli privoščiti. Potreben je dogovor o tem, kolikšen delež financiranja bo prevzel sistem socialnega zavarovanja, kolikšnega država oziroma bo šel iz davkov in kolikšen bo zasebnikov, torej da bo posameznik plačal za storitev. V liberalnih sistemih posamezniki participirajo več, v bolj socialdemokratskih modelih blaginje je pa več prerazporeditve in država vsem zagotovi več.

Zavedamo se, da ne moremo dodatno obremeniti dela, zaradi konkurenčnosti, hkrati pa se moramo zavedati, da ne moremo vzpostaviti sistema, kjer bo prispevala samo aktivna populacija. Delež neaktivnega prebivalstva se tako povečuje, da bi bil težko vzdržen, če ne bo vzvodov, da bodo prispevali tudi upokojenci. Zato je predlog, da se obstoječ sistema dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, ki ga plačujejo tudi upokojenci in nima funkcije dodatnega plačevanja storitev, ampak samo dofinancira obvezno, preoblikoval in bi del šel tudi za dolgotrajno oskrbo.

Pri tem je ključen dogovor z ministrstvom za zdravje, kako to doseči. Brez dodatnega vira bo sistem težko vzpostaviti, predvsem pa ne bo finančno vzdržen več kot nekaj let. Ne želimo pa vzpostaviti sistema, kjer bi velik delež ljudi ostal zunaj.

Kako kaže beli knjigi o pokojninski reformi, ki ste jo napovedali za letos?

Pokojninski sistem je pomemben, ker zanj porabljamo velik delež bruto domačega proizvoda, po drugi strani pa zagotavlja varno starost ljudem. Brez njega bi bila stopnja tveganja revščine bistveno višja, kot je. Reforma, ki je bila sprejeta 2013, daje rezultate, tudi delež BDP, ki ga namenjamo za pokojnine, se je zmanjšal. Povečala se je upokojitvena starost žensk in stabilizirala pri moških, tudi dopolnjena pokojninska doba se je povečala.

Pomembno je, da pokojnine ne padajo več. Vendar so vse to kratkoročni učinki. Strokovna skupina bo do konca leta pripravila belo knjigo, z dobrimi mikrosimulacijskimi modeli. To bo strokovna podlaga za razpravo s socialnimi partnerji in tudi v širši družbi, kakšen bo sistem po letu 2020.

V beli knjigi bomo zagotovo odprli vprašanje drugega stebra – nujno je treba doseči večjo vključitev ljudi vanj, potrebna bo reorganizacija invalidskega zavarovanja, ki smo ga od 90. let pustili bolj ali manj pri miru. Zelo pomembno pa je, da bomo v okviru nove finančne perspektive podjetjem pomagali, da se pripravijo na starajočo delovno populacijo. Preko evropskih sredstev bodo podjetja dobila denar, da bodo prilagajala svoje notranje in organizacijske procese ter opremo, da bodo starejši lahko delali dlje.

Ali se vam ne sliši paradoksalno, da se namenja posebna sredstva za prilagajanjem delovnih mest starejšim in da se upokojitvena starost zvišuje, medtem ko je na drugi strani armada mladih brezposelnih?

To je statičen pogled. Mlademu ali staremu, ki danes ne dobi zaposlitve, seveda razglabljanje o tem, kaj bo čez 5 ali 10 let, nič ne pomeni, ker ima problem zdaj. Država pa mora gledati vnaprej. Glede na število prebivalcev, kohorte, ki jih imamo, koliko je novorojenih in kako se stara prebivalstvo, bo Slovenija imela premalo delovne sile. Tako kot Nemčija in druge evropske države. Nemčija je, denimo, zato v času krize poskušala svoje prehodne potrebe po delovni sili zadovoljevati z aktivno politiko privabljanja mladih, predvsem iz južnoevropskih držav.

Slovenija mora reševati trenutno situacijo, hkrati pa imeti pogled, kakšne bodo potrebe v prihodnje. Brez tega, da bomo imeli gospodarsko rast, dobra podjetja, ki bodo ustvarjala dodano vrednost in nudila kakovostne zaposlitve, je pogovarjanje o tem, kako bodo prilagajali delovna mesta potrebam starajoče se populacije, nepomembno. Bistveno je, da ustvarimo pogoje, da bodo lahko delali tako mladi kot starejši.

Ali vas odhajanje mladih izobraženih ljudi v tujino skrbi?

Skrbi me predvsem takrat, ko to ni samo začasno. Če nekdo odide in se ne vrne, je za nas kot družbo to izguba.

Ali se vam zdi, da je potreben razmislek tudi o razkoraku med izobraževalnim sistemom in trgom dela? Profili, ki prihajajo iz fakultet, so drugi kot profili, po katerih povprašujejo delodajalci. Ali je treba prilagoditi izobraževanje ali se vprašati o strukturi trga dela?

Vsi družbeni podsistemi so med sabo prepleteni. Nisem pristaš tega, da je izobraževalni sistem popolnoma podrejen gospodarstvu ali potrebam trga, ker se pri majhnem gospodarstvu, kot je Slovenija, razmere lahko zelo hitro spremenijo. Moramo imeti politiko usmerjeno v to, da krepimo znanost in razvoj, hkrati pa večjo stopnjo povezanosti med izobraževalnim in gospodarskim sistemom, kot jo imamo zdaj.

V osnovi je problem Slovenije, da so vsi sistemi dokaj zapleteni in imajo svojo administrativno logiko, ki se težko prepletajo z neko drugo logiko. Tak primer je, ko smo vzpostavljali sistem vajeništva, ko je bil ključni problem, kako lahko nekdo pride iz gospodarstva delat v šolo in kako lahko učenca, ki ima status dijaka, pošljemo v podjetje – kakšen ima potem status in zavarovanje. Skratka, to so naši problemi. Kot družba bomo morali vse te sisteme poenostavljati. To velja tudi na področju sociale.

Za konec – jeseni bo ustavno sodišče odločalo glede dopustnosti referenduma o noveli zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Kaj pričakujete?

Če bi me to vprašali pred nekaj leti, vam bi odgovorila, da bo ustavno sodišče vsekakor preprečilo možnost referenduma. Danes nisem tako gotova in si samo želim, da ne bi zopet odločali o človekovih pravicah in da ne bi zopet večina odločala o manjšini. Žalostno je, da se v družbi toliko časa pogovarjamo o enih in istih stvareh.

Židan v intervjuju za Mladino: “Mi smo tisti, ki nam je uspelo spremeniti poglede na privatizacijo.”

/in , , /by

S predsednikom Socialnih demokratov ter ministrom za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano mag. Dejanom Židanom sta se za Mladino pogovarjala novinarja Jure Trampuš in Staš Zgonik. Povezava do intervjuja v spletni izdaji tednika Mladina: http://www.mladina.si/168678/dejan-zidan/

Dejana Židana smo ujeli med dopustom. Doma, v Murski Soboti, pred knjižnico, kjer si je izbiral poletno branje. »Rad berem znanstveno fantastiko, to me sprosti,« je povedal za Mladino. »Berem diagonalno, vse, kar lahko dobim, knjige kupujem tudi v tujini.« Židan v vladi vodi ministrstvo za kmetijstvo, poleg tega je predsednik koalicijske stranke. »Mi smo tisti, ki nam je uspelo spremeniti poglede na privatizacijo,« pravi, a hkrati dodaja, »da se od SD včasih pričakuje preveč«. Moč ene politične stranke je pač zmeraj omejena z močjo drugih. Še vedno je prepričan, da je bila odstavitev Janka Vebra velika napaka premiera Mira Cerarja, a stranka SD vseeno ostaja v vladi. Sedaj, ko je znova ustavljena prodaja Telekoma, se je po njegovem ponudila priložnost, da politika še enkrat premisli o prodaji tega podjetja.

Pijete teran?

Pijem slovenska vina, bela in rdeča, med njimi tudi teran.

Zaščita terana je še ena izmed front na ravni slovensko-hrvaških odnosov …

Teran je vino iz grozdja sorte refošk, ki je zraslo na posebni zemlji Kraške planote in se prideluje po posebni metodi. Teran je bil kot slovenska avtohtona vrsta vina zaščiten že pred desetletji, z vstopom v Evropsko unijo pa smo zaščito prenesli tudi v evropski pravni red.

A zdaj Hrvaška zahteva, da bi ime teran lahko uporabljali tudi vinogradniki v hrvaški Istri.

Zanimivo je, da nam ekskluzivne zaščite niso oporekali niti takrat, ko smo teran zaščitili v tedanji skupni državi, niti takrat, ko smo si pridobili zaščito na evropski ravni, niti med njihovimi pristopnimi pogajanji z EU. Nekorektno je, da vprašanje odpirajo zdaj, ko so vsi formalni postopki v zvezi z zaščito že končani.

Bi žrtvovali ekskluzivno zaščito terana v zameno za normalno nadaljevanje arbitražnega postopka?

Rekel bi, da teran ni področje, kjer bi Slovenija trgovala.

Vaša stranka je sorodna hrvaški vladajoči stranki, premier Milanović je bil večkrat na obisku pri vas, veliko ste sodelovali v času volitev. Ste ob trenutnih napetostih v zvezi z arbitražnim sporazumom imeli neformalne stike?

Pri tem ne gre za vprašanje političnih strank. Hrvaška je glede tega vprašanja politično povsem enotna, popolnoma nepomembno je, kdo je na oblasti. Varuje svoje interese, med drugim na načine, ki niso evropski, z zvijačami in izsiljevanjem. Novost vtem primeru je, da tudi slovenska politika enotno zagovarja državni interes, kar do zdaj ni bilo značilno.

Vlado, katere član ste, po odstopu Ronnyja Abrahama znova čaka imenovanje arbitra. Kako razumete ta zaplet?

Fokus te zgodbe je nekje drugje – da sosednja država na podlagi zapisov nezakonitega prisluškovanja, za katere se niti ne ve, ali so pristni, skuša izvajati politično akcijo. Arbitrom se ne sme prisluškovati …

… arbitri pa ne smejo komunicirati na takšen način.

Hrvati bi morali recimo tudi pojasniti, zakaj je njihov arbiter Budislav Vukas med obravnavami na arbitražnem sodišču spal v prostorih hrvaškega veleposlaništva.

Ali Slovenija prisluškuje hrvaškim politikom?

Podatkov o tem nimam, sem samo kmetijski minister.

Kar se tiče pristnosti posnetkov, jih je posredno potrdil hitri odstop Simone Drenik in Jerneja Sokolca.

Njun odstop v nobenem trenutku ni pomenil priznanja. Temeljil je na želji, da se kar se da hitro odpravi kakršenkoli dvom o primernosti postopkov in da se lahko arbitražni postopek normalno nadaljuje. To ni nikakršno priznanje. Arbitražni sporazum ni pomemben zgolj v funkciji odločanja o mejnem sporu med Slovenijo in Hrvaško, temveč tudi kot model za reševaje sporov v širši regiji, ki v zadnjem času znova pomeni varnostno tveganje, zaradi nacionalizma in zaradi pojava islamskega ekstremizma. Alternativa arbitražnemu sporazumu je vrnitev k tako imenovani balkanski politiki, ki temelji na zvijačah in izsiljevanju, in tega si regija v tem trenutku ne more privoščiti. Zato tudi evropska komisija zelo budno spremlja razvoj dogodkov.

Pričakujete, da se bo evropska komisija dejavneje vključila v zgodbo?

Za to v tem trenutku ni potrebe. V tem trenutku je pomembno, da arbitražno sodišče opravi svoje delo, kot mu ga nalaga arbitražni sporazum, da torej najde kompromisno in pravično rešitev. Dolžnost držav pa je, da to odločitev spoštujejo. Tukaj bo prišla do izraza tudi vloga EU.

Bi moral v Sloveniji poleg agentke in arbitra odstopiti še kdo, na primer zunanji minister?

Naše stališče je, da je v fazi reševanja arbitražnega sporazuma za državo najpomembnejše enotno delovanje in da ta trenutek o tem nima smisla razpravljati.

Vašega ministra Janka Vebra so zamenjali zaradi bistveno manjše težave.

In to je ena največjih napak Cerarjeve vlade. Od takrat po mojem v koaliciji ni več takšnega zaupanja, kot je veljalo prej. Predsednik vlade je v tem primeru raje poslušal opozicijsko stranko.

Vendar ste kljub temu ostali v vladi. Je šlo za nenačelno ravnanje?

Takrat smo o svojem odzivu v stranki veliko razpravljali, a smo se nazadnje, tudi s podporo podpredsednika Janka Vebra, odločili, da ostanemo v koaliciji. Seje pa, kot sem že rekel, zmanjšala stopnja zaupanja.

Zakaj je moral Veber po vašem oditi? Zaradi lažje privatizacije Telekoma?

Ali pa zato, ker si je del koalicije želel pridobiti naklonjenost opozicijskih strank, ker je hotel zagotoviti ustavno večino za sprejetje fiskalnega pravila. To so samo moja ugibanja. Kar se tiče Telekoma, pa prodaja ni le varnostno, temveč tudi strateško, finančno in razvojno vprašanje. Argumentov proti prodaji pod pogoji, kakršni so bili ponujeni, je bilo zelo veliko, tudi brez Janka Vebra.

Stranka SD že vseskozi nasprotuje razprodaji podjetij v državni lasti, a zdi se, da gre predvsem za formo, da ostaja pri besedah. Privatizacija se nadaljuje.

Če Socialni demokrati ne bi bili člani vladne koalicije, bi privatizacija potekala bistveno hitreje. Marsikatero podjetje, ki danes ostaja v državni lasti, bi bilo brez nas že privatizirano. Za strankin uspeh štejem tudi sprejetje strategije upravljanja državnih naložb, ki smo jo nujno potrebovali. Vprašanje državnega lastništva za nas ni ideološko vprašanje. Za nas sta državna in zasebna lastnina lahko enako dobri, če sta dobro upravljani. Podjetij v državni lasti ni treba braniti zato, ker bi si tako želeli direktorji teh podjetij, ali pa zato, da lahko stranke v njih zaposlijo svoje ljudi, temveč zato, da si država zagotovi dodatne prihodke. Vrednost podjetij v državni lasti je trenutno še vedno približno n milijard evrov, in če bi bila podobno donosna, kot so francoska podjetja v državni lasti, bi moralo to za državni proračun pomeniti nekaj sto milijonov dodatnega priliva na leto.

Pa ni tako.

Res je, ker je politika v preteklosti državna podjetja razumela na napačen način, ki sem ga že omenil.

Tudi vaša stranka pri tem ni nedolžna. Poglejte samo na primer TEŠ 6.

O tem primeru težko govorim, smo pa Socialni demokrati podprli ustanovitev parlamentarne komisije, ki mora raziskati TEŠ 6. Počakati je treba, da komisije, ki ga raziskujejo, opravijo delo. Kot sem rekel, državno lastništvo je pomembno za zagotavljanje dodatnih prilivov v državni proračun, za ohranjanje delovnih mest, pa tudi iz strateških razlogov, recimo pri infrastrukturi.

Pričakujete, da se bo prodaja Telekoma po Cinvenovem umiku nadaljevala?

Trenutno predvsem pričakujem, da se bomo o tem pogovorili znotraj koalicije. Socialni demokrati bomo predlagali, da Telekom od zdaj, čeprav še ni uvrščen na seznam strateških naložb, obravnavamo, kot daje že na tem seznamu. Trditev, češ da je poslovanje Telekoma premalo učinkovito, ne more biti razlog za prodajo, kvečjemu je to razlog za razmislek o načinu vodenja družbe. Po našem bi bilo za Telekom najprimernejše razpršeno lastništvo, pri čemer bi država ohranila največji delež. S tem bi podjetju omogočili tudi priliv svežega denarja, ki bi ga lahko namenilo za razvoj ali pa morda za prodor na tuje trge.

Telekom za zdaj ostaja v državni lasti, prodaja Mercatorja pa je že dejstvo. Kako da vam je ni, čeprav ste bili v več vladah, uspelo preprečiti?

V času, ko je bila SD najmočnejša vladna stranka, med letoma 2008 in 2011, ravno zaradi našega nasprotovanja prodaje ni bilo. Če ima stranka manj poslancev, so pričakovanja do nje še vedno enaka, njena realna moč pa je, žal, manjša. Žal seje s podajoMercatorja zgodilo točno to, na kar smo opozarjali. Prehranska veriga je za državo izjemnega pomena. V Sloveniji v njej tako ali drugače sodeluje skoraj sto tisoč ljudi. Trgovci so ključni člen v prehranski verigi od kmeta do potrošnika in Mercator je v Sloveniji največji med njimi. V preteklih letih je dejansko opravljal svojo vlogo, danes pa postaja predvsem orodje za prodor hrvaških živilskih izdelkov na slovenski trg.

Zakaj je država tu tako zanemarila strateški vidik prodaje? Govorili smo z nekim finančnikom, kije sodeloval pri prodaji, dejal je, daje posel finančno morebiti celo dobro speljan in da oni niso tam, da razmišljajo strateško. To je naloga države in politike.

Slovenija je razmeroma mlada država in še vedno ni dosegla poenotenja o ključnih strateških Usmeritvah, ki bi jih zagovarjale vse stranke ne glede na to, ali so na oblasti ali v opoziciji. V odnosu do sosednjih držav je treba razmisliti, ali je produktivno neprestano ponavljanje floskul o dobrih sosedskih odnosih ali pa je realneje ugotoviti, da ima pač vsaka od sosednjih držav svoje geopolitične interese, tako kot jih ima tudi Slovenija.

Mercator je le eden od ključnih členov v prehranski verigi, ki so v zadnjih letih končali v tujih rokah. Od največjega slovenskega odkupovalca mleka Ljubljanskih mlekarn, ki je po novem v lasti francoskega Lactalisa, do največjega odkupovalca pšenice Žita, ki gaje kupila hrvaška Podravka. Ali sploh še lahko govorimo o slovenski živilski industriji?

Če ima podjetje sedež v Sloveniji, za proizvodnjo skrbijo slovenski delavci, uporabljajo pa pretežno slovenske surovine, potem v idealnih razmerah sploh ni pomembno, v čigavi lasti je. Ena prvih akcij, ki sojih Ljubljanske mlekarne izpeljale pod novim lastnikom, je bil prehod na dobavo izključno slovenskih surovin za proizvode, kijih tržijo v Sloveniji. Tega prejšnji, slovenski lastniki, niso storili. Če gledam s stališča kmetijskega ministra, so se s tem izkazali za dobre lastnike. Ni pa mi všeč, da so prvaki tudi pri zniževanju odkupnih cen mleka.

Prodaja Žita je šla mimo precej neopazno, čeprav so kmetje svarili, da lahko pomeni katastrofo za slovensko kmetijstvo, češ da sije Hrvaška s tem zagotovila kupca za svoje presežke pšenice.

Prodaja Žita po mojem ni tako tragična. Mleka pridelamo več, kot ga sami porabimo, samooskrba pri pšenici je dosti manjša in znaša od 55 do 70 odstotkov. Poleg tega imamo v Sloveniji še kar nekaj podjetij, ki odkupujejo pšenico, na primer murskosoboški Mlinopek. Se pa pri prodaji Žita postavlja drugo vprašanje, ki ga bo morala Hrvaška v doglednem času pojasniti evropski komisiji: ali drži, daje država Podravko dokapitalizirala zato, da bi ji omogočila nakup podjetja v drugi državi, kotje videti glede na javno dostopne podatke? Ce to drži, potem bi šlo lahko za nedovoljeno državno pomoč, kije vtemeljnem nasprotju s pravnim redom EU. Ta zgodba še ni končana.

Hrvaška svojim podjetjem tudi drugače izdatno pomaga pri prodoru na tuje trge. Zakaj se v Sloveniji delamo, kot da je to nekaj nedopustnega, čeprav to počnejo tudi Nemci, Francozi, …

Tudi v Avstriji, Italiji in večini drugih držav. V Sloveniji je, žal, prevladala floskula o umiku države iz gospodarstva, razen seveda takrat, ko gospodarstvo, na primer banke, potrebuje denar. To politiko so po mojem pri nas forsirali predvsem finančni lobiji in del politike, ki v zgodbo, češ daje državno lastništvo a priori slabo, ideološko verjame.

Ampak ste član vlade, ki izvaja natančno takšno politiko, ki pravzaprav v svojem bistvu nadaljuje politiko, ki jo je začela druga Janševa vlada in nadaljevala vlada Alenke Bratušek. Ni se zgodil veliki preobrat.

S tem se ne morem strinjati. Strategija upravljanja podjetij v državni lasti, kije bila sprva mišljena kot strategija odprodaje, je predvsem po naši zaslugi dejansko postala strategija upravljanja. Fiskalno pravilo je bilo v prvih osnutkih ubesedeno na način, ki Odstop Sekolca in Drenikove v nobenem trenutku ni pomenil priznanja. Temeljil je na želji, da se odpravi kakršenkoli dvom o primernosti postopkov in da se lahko arbitražni postopek nadaljuje. bi izrazito škodil socialni državi in javnemu sektorju, sprejeto besedilo je veliko razumnejše, saj uvaja nekatere varovalne mehanizme ob izrednih dogodkih, kot je na primer gospodarska kriza, in postopnost. Preobrat je tudi v tem, da nam je uspelo ustaviti zmanjševanje financiranja javnega šolstva, zdravstva in sociale. Pri slednji je v proračunu za prihodnje leto predvidena celo rast odhodkov.

Glede na to, da doživljamo gospodarsko rast, temu ne moremo reči uspeh.

Morda, a prvotni načrti kljub gospodarski rasti niso bili takšni.

Kateri od članov vlade je največji zagovornik privatizacije državnega premoženja?

Nekorektno bi bilo, da bi kot član vlade na tak način govoril o kolegicah in kolegih. Vsekakor pa med nekaterimi člani vlade obstajajo razmišljanja, ki so precej drugačna od mojih, in sicer, daje zelo pomembno, da nam tujina ploska pri vsaki potezi. Da dane zaveze spoštujemo, ne glede na to, ali je to za državo v danem trenutku dobro ali ne. Nobena evropska država ne izpolnjuje svoj ih zavez do popolnosti, ker se razmere znotraj držav in širše pač spreminjajo. Koalicijskim partnerjem skušamo dopovedati, da smo v prvi vrsti odgovorni državljanom.

Finančni minister Dušan Mramor je tudi javno večkrat poudaril, daje izpolnjevanje zavez njuno, če želimo ceno državnega zadolževanja ohraniti na nizki ravni. Sodelovali ste v več vladah. Je v tej vladi finančni minister najvplivnejši do zdaj? Je dejansko on tisti, ki vlada?

Verjetno ima finančni minister vvseh vladah izrazito veliko moč, v marsikateri vladi ima pravico veta, nazadnje pa je vedno odvisno od predsednika vlade, kakšno realno moč mu prepusti. Finančni minister v tej vladi ima zelo veliko moč in ima tudi pravico veta.

Ste v zadnjem času s svojimi predlogi velikokrat trčili ob Mramorjev zid?

Tudi s finančnim ministrom se je o pomembnih vprašanjih mogoče dogovoriti. Pri vprašanju privatizacije nama ni uspelo doseči skupnega stališča, pri marsikateri drugi stvari, tudi pri vprašanju proračuna in strategiji upravljanja državne lastnine, pa nama je to uspelo.

Ste zadovoljni z delom Slovenskega državnega holdinga?

SDH je odgovoren za funkcioniranje državnega premoženja. Za povečanje donosnosti je potreben čas. Trenutna nizka donosnost ne more biti razlog za čimprejšnjo prodajo. Tako ravnanje zgolj kaže na nesposobnost SDH, da bi prek vpliva na nadzorne svete in uprave podjetij dosegel izboljšanje donosnosti.

Bi bilo upravo SDH treba zamenjati?

Najpomembneje se mi zdi, da je vlada končno imenovala nove nadzornike, ki uživajo naše zaupanje. Glede na življenjepise teh ljudi gre za kompetentne posameznike in oni bodo morali oceniti, ali uprava izpolnjuje njihova pričakovanja.

Kako gledate na slovensko vlogo pri vprašanju Grčije? Predsednik vlade in finančni minister sta v Bruslju nastopala v vlogi najostrejših kritikov grških pogledov. Kot se je izrazil ekonomist Mojmir Mrak, bili smo bolj nemški od Nemcev.

Na trenutke seje dejansko zdelo, da nekateri naši politiki nastopajo v vlogi predstavnikov za odnose z javnostmi kakšne tuje vlade. Pooblastila vlade za takšne ostre nastope ni imel nihče. Grčija je v težave zašla zaradi svojih napak. Prikazovali so lažne statistične podatke, premalo dejavni so bili pri pobiranju davkov, najpremožnejši so plačevali minimalne davke, preveč so trosili. Začetna pomoč EU Grčiji ni imela nikakršnega pozitivnega učinka na razmere v državi, sloje zgolj za prenos tveganja. Tveganje francoskih, nemških”in še nekaterih finančnih institucij je postalo tveganje evropskega proračuna in proračunov držav članic, ne da bi za tem stal kakšen nov »Marshallov načrt«. Sloje torej za kombinacijo lastnih napak in napačnega posredovanja. Manjkal je vnovični zagon. Država se ne more rešiti iz dolgov, če se njena gospodarska aktivnost zmanjšuje. Gospodarska rast je najboljši obet za poplačilo dolga. In grški dolg je zaradi izjemno nizkih obrestnih mer razmeroma obvladljiv. Glede na obseg bruto domačega proizvoda ima Grčija celo nižje stroške financiranja dolga kot Slovenija.

Se vam zdi smiseln razmislek o odpisu dela dolgov?

V tem trenutku se mi zdi pomembnejši razmislek, kako v Grčiji znova zagnati gospodarsko aktivnost. Če bi ji še osmič v njeni zgodovini odpisali dolgove, bi bilo povsem upravičeno vprašanje, zakaj se dolgovi ne odpišejo tudi Sloveniji, Italiji, Nemčiji … Ne morejo biti zgolj posamezne države deležne takšnih ugodnosti. Sicer pa tudi nekateri Nobelovi nagrajenci govorijo, da bo sčasoma splošen odpis dolgov nujen.

Se vam zdi 250 beguncev, kolikor naj bi jih bila pripravljena sprejeti Slovenija, preveč?

Ne.

Premalo?

Ne želim licitirati. Bi pa rekel, da Slovenija nima pravice reči, da so begunci problem EU, ne pa naš problem. Smo del EU in moramo prevzeti svoj del bremena. Zavedati pa seje treba, da so to begunci, ki bodo, drugače od beguncev, s katerimi smo imeli opravka v času vojne na območju nekdanje Jugoslavije, stalnica, zato je treba poskrbeti za njihovo integracijo.

Kaj pravite na pomisleke, da begunci pomenijo varnostno tveganje?

Varnostno tveganje pomeni tudi vožnja po cesti, pa se vseeno vozimo po njih. Tu gre za ljudi, ki jim je pač treba pomagati. Vsekakor pa pomoč beguncem ni zadosten korak, treba je rešiti težave v državah, iz katerih ljudje bežijo, tudi vprašanje »begunske industrije«, ki se je razvila v nekaterih afriških državah.

Na trenutke se zdi, da se vaša stališča bolj kot s stališči vlade ujemajo s stališči Združene levice. Celo njene predloge včasih »posvojite« in jih spravite skozi parlamentarni postopek, na primer pri odpisu dolgov ali legalizaciji konoplje. Ko smo se pogovarjali pred enim letom, ste dejali, da niste privrženec kanibalizma na levici, pa je videti, daje kar prisoten.

Socialni demokrati si za pripravo zakonskih predlogov vzamemo veliko časa, pri tem pa sodeluje veliko ljudi. In pogosto se zgodi, da medtem kakšna druga stranka predstavi svoj slabo pripravljeni predlog podobne rešitve. Kdo seje česa domislil prvi, je težko z gotovostjo trditi. Verjetno ste opazili, da za Združeno levico ne uporabljamo grdih besed. Njene predloge vedno preučimo, in kadar je smiselno, jih skušamo znotraj vlade zagovarjati na način, ki lahko dobi tudi podporo koalicije.

Bi z Združeno levico lahko sodelovali v vladi?

Mislim, da brez težav. Večina strank se, ko pridejo v vlado, zelo hitro nauči, da lahko obljubljajo le tisto, kar je mogoče izpolniti.

Kot ste dejali prej, ste »samo« kmetijski minister. Kaj je za vas ključna usmeritev slovenske kmetijske politike?

Glede na to, da smo ministri EU pod pritiskom projekcij, ki za prihodnja desetletja napovedujejo spremembe podnebnih razmer in rast svetovnega prebivalstva ter pri tem ugotavljajo, da se račun glede potrebe po hrani ne izide, je naša ključna naloga zagotoviti prehransko varnost, ki jo želimo povečati z zvišanjem stopnje samooskrbe, hkrati pa ohraniti naravne vire. Lansko leto je bilo s tega vidika zelo spodbudno. Imeli smo najvišjo letno rast kmetijske proizvodnje med vsemi državami EU.

Ampak predvsem zato, ker je bilo leto 2013 za slovensko kmetijsko proizvodnjo res slabo.

Leto 2013 je bilo z vidika kmetijske proizvodnje res slabo, a lani smo imeli tudi v absolutnih številkah resnično dobro leto. Faktorski dohodek kmetij je bil eden najvišjih v zgodovini samostojne države. To pozitivno usmeritev si prizadevamo obdržati. Nova kmetijska politika, ki smo jo začeli izvajati z letošnjim letom, je veliko bolj proizvodno naravnana, saj med drugim na primer omogoča dodatno finančno podporo za proizvodnjo v tistih segmentih, kjer je stopnja samooskrbe najnižja, na primer pri krušnih žitih ali pri zelenjavi. Uvedli pa smo tudi neke vrste start-up podporo za mlade kmete. Vsi, ki so mlajši od 40 let in se odločijo, da bodo prevzeli kmetijo, so upravičeni do 45 tisoč evrov državne podpore, če kmetujejo poklicno in izpolnjujejo velikostni vstopni prag.

O kakšnih proračunskih izdatkih govorimo?

Za ta ukrep je skupaj predvidenih 60 milijonov evrov v sedmih letih.

V Sloveniji je kmetij glede na skupni obseg kmetijskih zemljišč že tako preveč. Je s tega vidika smiseln ukrep, s katerim bi se število kmetij še povečalo?

Bistvo ukrepa ni ustanavljanje novih kmetij, gre za to, da prepričamo očeta in mamo, naj sinu ali hčerki prepustita vodenje kmetije. Prizadevamo si, da bi kmetije prevzemali mladi z novimi znanji, novimi zamislimi, novo energijo. Kar se tiče razpršenosti kmetijskih zemljišč, pa to vsekakor je težava. Povprečna slovenska kmetija je trikrat manjša od povprečne evropske kmetije. Poleg tega je Slovenija država, v kateri imamo za kmetijstvo v povprečju slabše možnosti kot v konkurenčnih državah. Skoraj 80 odstotkov naših kmetijskih površin po evropski definiciji sodi v kategorijo območij, na katerih je kmetovanje oteženo. Če ne bi bilo finančnih spodbud, je velika verjetnost, da bi ljudje kmetovanje na teh območjih na veliko opuščali, kmetijske površine pa bi prerasel gozd. Leta 1875 je gozd preraščal 35 odstotkov ozemlja naše države. Danes je delež gozda že 60-odstoten.

Bi se moral vaš resor pravzaprav imenovati ministrstvo za gozdarstvo, kmetijstvo in malo prehrane?

Kar se tiče samooskrbe, Slovenija na splošno niti ni tako slaba. V povprečju dosegamo 70-odstotno samooskrbo, kar zadeva kmetijske surovine, za osnovno prehransko varnost pa po mnenju strokovnjakov zadostuje že 80- do 85-odstotna samooskrba.

Zakaj se ob tolikšnem obsegu gozda še vedno zdi, da napovedi o oživitvi slovenske lesnopredelovalne industrije ostajajo večne napovedi?

Dejansko zadnji dve leti končno doživljamo rast na tem področju, približujemo se milijardi evrov letne realizacije. Res je, da smo še daleč od razmer pred 20 leti, a panoga vendarle končno spet raste in posluje pozitivno, neto dobiček se je lani podvojil. Si pa vsekakor želimo, da bi bila rast še hitrejša in bolj razširjena. Trenutno rasteta predvsem segment obrtniške lesne proizvodnje in še posebej proizvodnje lesenih hiš.

Zakaj v protihrupne ograje, ki jih Dars v zadnjem času postavlja po celotnem avtocestnem križu, ni vgrajen niti košček slovenskega lesa?

To zanima tudi mene. V času Pahorjeve vlade smo sprejeli uredbo o zelenem javnem naročanju, kije za javne investicije predpisovala, da mora 30 odstotkov materiala pri gradnji javnih objektov sestavljati les. Naslednja vlada je ta delež prepolovila, mi smo ga za zdaj zvišali na 20 odstotkov.

Ampak v teh protihrupnih ograjah je vgrajenih nič odstotkov lesa.

Lahko samo rečem, da sem nad takšnimi investicijami zaskrbljen.

Pa ste se na tem področju kakorkoli angažirali, koga opozorili?

Glede protihrupnih ograj ne. Ko je projekt oddan, je dejansko že prepozno. Sem pa nekajkrat posredoval pri investicijah vjavnih zavodih, če so me opozorili, da niso v skladu z uredbo o zelenem javnem naročanju.

Odhajate na dopust na Hrvaško. Katero vino boste pili tam?

Pil bom predvsem vodo, ker bo zelo vroče, poleg tega pa se nameravam veliko ukvarjati s športom in takrat je voda najboljša.

Link to: Pristopna izjava
Link to: Doniraj
Link to: Prijava na novice
Follow a manual added link
Facebook Twitter YouTube Instagram Podcast Naprej
Socialni demokrati smo napredno politično gibanje, ki uresničuje idejo socialne demokracije v Sloveniji 21. stoletja. Povezujemo in organiziramo ljudi v močno politično silo, sposobno ustvarjati napredne spremembe. Verjamemo v enakost, solidarnost, svobodo, pravičnost, mir in sodelovanje. Vedno na strani ljudi.
PES S&D Progressive Alliance FEPS
Deklaracija o načelih Stranke evropskih socialistov.

Prijavi se na novice!