Prispevki

Komentar Marjana Podgorška: SiDG – prvo proizvodno podjetje, ki ga je država ustanovila od osamosvojitve, z donosom nad pričakovanji

/in , /by

Od prenosa državnih gozdov v upravljanje podjetja Slovenski državni gozdovi d.o.o. (SiDG) je minilo 18 mesecev, kar je že dovolj dolgo obdobje za analizo delovanja novega sistema in na podatkih usmerjenaga pogleda za naprej. Zakon na podlagi katerega je bil SiDG ustanovljen je obljubil precej več, kot je bilo pred tem možno dobiti iz sistema, ki ga je obvladovalo preko 20 koncesionarskih podjetij.

Poleg večjega donosa za državo iz gospodarjenja z lastnim lesom, se je želelo skozi lastno upravljanje zagotoviti tudi večji vpliv države pri prepotrebnem izboljševanju stihijskega trga gozdno-lesnih sortimentov, sonaravnem upravljanjem gozdov, skrbi  za kulturno-zgodovinske objekte v gozdovih, nenazadnje pa tudi pri pomoči ob naravnih stihijah v gozdovih.

Če opravimo podrobnejšo primerjavo med donosi iz preteklega koncesijskega sistema in novim sistemom, so razlike v donosu velike in nad vsemi pričakovanji. V spodnji tabeli kjer so  prikazani kazalniki poslovanja je razlika jasno razvidna saj je bil povprečen neto donos na kubični meter prodanega lesa v zadnjih 7 letih 10,62 evra, medtem ko je nov sistem generiral že v zagonski fazi prvega pol leta poslovanja 27,1 evra. V primerjavi s koncesionarji uspeva SiDG les prodati precej dražje, ob tem pa precej ceneje zgraditi ceste in vlake, ter opraviti sečnjo in gojenje.

Graf 1

Takšni trendi poslovanja se nadaljujejo tudi v letu 2017, saj je v letu 2017 neto donos na kubični meter prodanega lesa znašal 30,9 evra in se je glede na doseženo dolgoletno povprečje koncesionarjev, ki je znašalo 10,6 evra, skoraj potrojil. Ob posekanih in prodanih 1,14 milijona kubičnih metrih v letu 2017 znaša skupni letni donos SiDG 35,3 milijona evrov, kar pomeni, da bo država prejela vsako leto najmanj 20 milijona evrov več, kot bi ga skozi prejšnji sistem. To je tudi velik razlog za jezo in velik pritisk s strani nekdanjih koncesionarjev in njihovih podpornikov na ministra mag. Dejana Židana, ki je bil poglavitni tvorec novega sistema.

Nov sistem, v katerem ima država veliko bolj neposredne vzvode gospodarjenja z lastnimi gozdovi, nam prvič po dolgih letih omogoča tudi v globlji vpogled v strukturo in zakonitosti trga gozdno-lesnih sortimentov ter prodajne strukture proizvajalcev lesa. Iz spodnjih grafikonov, ki kažeta strukturo porabe lesa iglavcev in listavcev je na primeru prodaje SiDG jasno razvidna trenutna ekonomska prednost gozdov z iglavci, saj je iz njih možno pridobiti in prodati veliko višji delež hlodovine, ki se prodaja po precej višjih cenah kot ostali les (kurjava, celuloza, industrijski les, itd.). Velik delež listavcev, ki se porabijo za celulozo in drva je lahko tudi napotek razvojni politiki lesarske industrije, saj obstaja precejšen potencial za boljšo izrabo te lesne strukture za izdelke z višjo dodano vrednostjo in bolj ekološko rabo.

Graf 4 Graf 3

Ob začetku delovanja SiDG so se v javnosti večkrat pojavljali očitki o tem, da država ne podpira domačih proizvajalcev. Podatki o dejansko realizirani prodaji SiDG, ki je podana v spodnjem grafikonu govorijo drugače, saj je iz nje razvidno, da je bila velika večina lesa prodana domačim kupcem, kar je jasno razvidno tudi iz spodnje liste desetih največjih kupcev lesa iz državnih gozdov.

Manjši del, ki se je prodal tujim kupcem se nanaša na manj kakovosten les za katerega v Sloveniji ni kupcev, saj za njegovo predelavo (še) ni ustreznih kapacitet. Tudi s tega vidika je torej nov način organiziranosti izpolnil obljube. Je pa seveda še vedno problem v tem, da se velik del lesa iz zasebnih gozdov izvozi, glede česar bo potrebno v prihodnje najti poti za pospešeno revitalizacijo lesne industrije, glede česar bo potrebno še veliko postoriti s strani ukrepov ministrstva za gospodarstvo.

Graf 2

Glede realizacije drugih ciljev, ki so bili z Zakonom naloženi SiDG je potrebno dodati, da so v različnih fazah izvedbe tudi številne naloge s področja nature in vzdrževanja kuturno-zgodovinskih objektov. Tu so aktivnosti običajno multidisciplinarne, vanje so vključene raznolike organizacije z drugih področij, odprtih projektnih nalog, ki običajno trajajo več let je precej, kratkoročno gledano velja tu pohvaliti napredek pri obnovi objektov v Kočevskem Rogu, kjer se lahko v kratkem nadejamo odpravo dolgoletnih težav z vzdrževanjem objektov. V sodelovanju z ministrstvom za kulturo, se po uspešnem zaključku aktivnosti v Kočevskem Rogu po podobnem modelu načrtuje tudi prenova nekaterih drugih kulturnih kompleksov, ki so stacionirani v državnih gozdovih.

Močnejši vpliv, ki ga ima država skozi lastno podjetje, ki je daleč največje gozdno podjetje v državi, pa se že kaže tudi pri drugih vidikih, ki so sicer manj opazni, a zato za delovanje gozdarske (in lesarske) branže nič manj pomembni. Kot primer lahko navedemo temeljito prenovljeni Pravilnik o merjenju in klasifikaciji lesa, ki sicer velja samo za državni les, vendar je zaradi velikosti državnih gozdov, postal referenca tudi za vse ostale in uvedel red pri merjenju, kjer je pred tem marsikdaj veljal zakon močnejšega.

Takih primerov je še več, na tem mestu velja omeniti še najbolj aktualnega, ki je povezan z odpravo posledic vetroloma, ki je prizadel Slovenijo v začetku decembra 2017 in polomil preko 2,2 milijona kubičnih metrov lesa. Skozi iniciativo s strani vlade bo SiDG prevzel aktivno vlogo v sanaciji, ki presega njegovo osnovno poslanstvo, s ciljem, da v zelo kratkih rokih poleg gozdov, ki so pod njegovim upravljanjem, pomaga sanirati tudi gozdove zainteresiranih zasebnih lastnikov. Razlika glede na situacijo ob žledu, ko država ni imela v rokah nobenega vzvoda, saj so koncesionarji zasledovali zgolj lastne cilje je tu več kot očitna.

Ob snovanju zakona je bilo na podlagi analize izkušenj iz več držav pri uvajanju sistemov državnega upravljanja z lastnimi gozdovi, večkrat izpostavljeno, da so rabili za uvedbo sistema približno tri leta. Glede na navedeno lahko ugotovimo, da gre slovensko uvajanje novega sistema, ki ga uvajamo skozi SiDG, po dobri poti končnemu uspehu nasproti.

mag. Marjan Podgoršek

državni sekretar na Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano ter predsednik Sveta SD za finance in gospodarski razvoj

Komentar Mitje Rotovnika: Potrebno bo oživiti muzejsko četrt v Ljubljani

/in , /by

Na Dunaju so iz odsluženih objektov naredili Muzejsko četrt, v Ljubljani pa iz odslužene vojašnice tudi nekaj takega, kar naj bi spominjalo na izjemno uspešno delujoče novo dunajsko kulturno središče z odličnim obiskom. Ob relativno živahni Metelkovi in svetovno znanem hostlu Celica so v štiri zgledno preurejene zgradbe preselili brezdomce, Slovenski etnografski muzej, depandanso Narodnega muzeja, Muzej sodobne umetnosti kot programski podaljšek Moderne galerije, poleg njih pa še upravne prostore Javne agencije za knjigo in Slovenske kinoteke ter nekaterih nevladnih organizacij.

V resnici je bila to hrabra in obetajoča kulturnopolitična poteza države, ki je napovedovala nastanek novega urbanega središča na robu ožjega mestnega centra, bogatega s programskimi pobudami in zanimivega za obiskovalce.

Evalvacije odlične zamisli o ljubljanski muzejski četrti ministrstvo za kulturo ni naredilo nikoli, niti samo niti v sodelovanju z mestom. Domača muzejska četrt je postala bleda senca podobnih v svetu, pri čemer je najbolj žalostno to, da kulturni in socialni potencial, ki je na voljo, še zdaleč ni izkoriščen.

Roko na srce, naša muzejska četrt je kot skupek tam domujočih kulturnih subjektov precej mrtva. Povezujočih akcij med njimi skorajda ni. V nebo vpijoča je začetna strateška napaka, ko se je šlo v razbitje Narodnega muzeja, s selitvijo pomembnega dela muzealij v njegovo depandanso v muzejski četrti. Namesto da bi iz Narodnega muzeja preselili Naravoslovni muzej in iz njega naredili zaokroženo in učinkovito predstavitev nacionalne dediščine na enem mestu, je ta razdeljena in v predstavitvenem smislu invalidna.

Domača muzejska četrt je postala bleda senca podobnih v svetu, pri čemer je najbolj žalostno to, da kulturni in socialni potencial, ki je na voljo, še zdaleč ni izkoriščen.

Zgodba z Muzejem za sodobno umetnost je še bolj žalostna, saj je dolga leta ostal praktično brez programskega denarja in s tem brez možnosti, do bi prerastel v eno ključnih mednarodnih likovnih središč. Čudež je že, da je ostal pri življenju in da se v njem le dogaja neki minimum minimuma programa sodobne umetnosti. Potem je tu še odlično zasnovan Slovenski etnografski muzej, ki pa zaradi istega vzroka ne more ponuditi zanimivejšega razstavnega programa.

Vsi trije muzeji so, razen ob dnevih odprtih vrat, slabo obiskani, kar kliče po skupni promociji, po oživitvi lepega skupnega dvorišča, po povezavi s sosednjim centrom Metelkova, po načrtni in agresivni usmeritvi turističnega toka tudi na ta konec Ljubljane. Skromni poskusi lani avgusta v tej smeri so obetavni.

Zamisel o muzejski četrti ostaja neuresničen projekt, za katerega se bodo morali prej ali slej zavzeti najprej država in mesto, nič manj pa niti vse kulturne ustanove, ki delujejo v njej, tudi nevladne. Spečo princeso, kar nedvomno je to, kar imamo sedaj v tem delu mesta, bo treba prej ali slej prebuditi. Ne nazadnje ima tudi država v njej, v eni od zgradb, upravne prostore. Prav zanimivo je, da ugledni uradniki ministrstva za kulturo skozi okna svojih pisarn gledajo mrtvilo, a se tudi oni, najbolj poklicani, ne zganejo.

Mitja Rotovnik, član Sveta SD za kulturo in nekdanji dolgoletni direktor Cankarjevega doma v Ljubljani

Dr. France Križanič: Poudarki iz gospodarske zgodovine Slovenije – od odprave tlačanstva do osamosvojitve

/in , , /by

Da bi bolje razumeli slovenski gospodarski razvoj, je dobro poznati njegove glavne zgodovinske mejnike. Posvetimo se tem mejnikom v obdobju od odprave tlačanstva (1848) do osamosvojitve. Za gospodarjenje na območju sedanje Slovenije je bilo proti koncu obstoja Habsburške monarhije značilno umetno omejevanje razvoja. Po letu 1848  smo imeli zemljiško odvezo (odpravo tlačanstva) z odplačilom, bili smo brez univerze in brez pomembnejših podjetij, zlasti bank in zavarovalnic, kar je vodilo v odliv akumulacije (prihrankov) v tujino ter krizo kmečkih dolgov.

Sledil je eksodus prebivalstva. Od sredine 19. stoletja do prve svetovne vojne se je iz območja sedanje Slovenije odselilo 310 tisoč ljudi, tretjina prebivalstva in 56% njegovega naravnega prirasta1. Izseljevanje se je zlasti pospešilo po svetovni gospodarski krizi 1873. Slovenija je po drugi strani Habsburško monarhijo zapustila z visoko stopnjo pismenosti. Ta se je hitro izboljšala po sprejemu državnega šolskega zakona 1869. Po popisu prebivalstva 1910 je znašala 85 odstotkov, pri generaciji rojeni po 1890 (upoštevani so starejši od 10 let) pa kar 97 odstotkov2.

Ob vstopu Slovencev v Kraljevino SHS je bila s posebnim pravnim instrumentom, sekvestrom (začasno upravljanje premoženja), vzpostavljena kontrola države nad podjetji v tuji lasti. Zlasti zaradi prenehanja odtekanja kapitala, deloma pa zaradi zaprtega jugoslovanskega trga, je med 1920 in 1930 sledila hitra industrializacija in urbanizacija (primer je porajanje t.i. »velike Ljubljane«, razširjene na sosednje občine in s 85 tisoč prebivalci).

Slovenija je dobila univerzo, akademijo znanosti, prvi raziskovalni institut ter profesionalna gledališča v Ljubljani in Mariboru. V gospodarski depresiji po 1929 je število delovnih mest upadlo s 132 tisoč na 105 tisoč (za 20 odstotkov). Konjunktura se je vrnila po 1935.3

Med drugo svetovno vojno je Slovenija utrpela precejšno gospodarsko škodo (v današnjih cenah okoli 26 milijard dolarjev ali 23 milijard evrov4). Po zmagi je nato od leta 1945 do 1991 zgradila moderno industrijo ter kulturno, znanstveno, šolsko, socialno, zdravstveno in varnostno infrastrukturo kot osnovo za razvoj na postindustrijski fazi. Delež prebivalstva, ki živi od kmetijstva se je od 1953 do 1981 zmanjšal iz 41 odstotkov na 9 odstotkov5.

Urbanizacija je bila izvedena policentrično z velikim poudarkom na razvoju manjših mest, kar je vplivalo na spremenjeno socio-ekonomsko strukturo podeželja. Kljub temu, da se je pomen kmetijstva zmanjšal, je 1991 na podeželju, izven 71 naselij mestnega značaja, živelo 55 odstotkov prebivalstva6. Slovenija je do 1991 dobila izvozno usmerjeno gospodarstvo z razpršeno strukturo proizvodnje in trgov.

Razkroj gospodarjenja v zadnjem obdobju socializma se je začel s t.i. »planiranim zadolževanjem v tujini«. V jugoslovanskem državnem planu za obdobje 1976 do 1980 je bil predviden najem kreditov za 11,5 milijarde dolarjev ter odplačilo starega dolga za 5,2 milijardi dolarjev; ob odprtih kreditnih linijah pri velikih zahodnih bankah se je bruto dolg Jugoslavije v tujini povečal iz 6,6 milijarde dolarjev v letu 1975 na 21,1 milijarde dolarjev v letu 1981; torej za 14,5 milijarde dolarjev ali za 220 odstotkov.

Sredstva dobljena s krediti so delili po »republiškem ključu« in z njimi financirali različne investicije. Pri tem je Jugoslavija plačevala 12% obrestno mero7,8. Rast dolga je spremljal velik zunanjetrgovinski primanjkljaj. V obdobju odplačevanja dolga je sledilo pomanjkanje različnih dobrin (bencinski boni, omejitev uporabe vozil z režimom »sodo-lihi«, obvezen depozit ob prehodu državne meje), pospešena inflacija ter na koncu hiperinflacija (1989 so se cene povečale za 1.285 odstotkov). Jugoslavija je razpadla in proces njenega razkroja je spremljala  »tranzicijska depresija«. Od 1986 do 1992 je slovenski BDP upadel za 24 odstotkov (preračunano iz podatkov o »družbenem produktu« in bruto domačem produktu). Od 1987 do 1995 pa je Slovenija izgubila 226 tisoč ali 26 odstotkov delovnih mest9.

dr. France Križanič, ekonomist in nekdanji minister za finance v Vladi Republike Slovenije (2008-2011)

________________________________________________________

  1. Enciklopedija Slovenije, 1987-2002, Migracije, Mladinska knjiga, Ljubljana.
  2. Melik V., Schmit V., Ostanek F., 1970, Osnovna šola na Slovenskem: 1869-1969, Slovenski šolski muzej, Ljubljana.
  3. Čuček F., Dolinar J., Zajc M., 2011, Slovenska zgodovina v preglednicah, Cankarjeva založba, Ljubljana.
  4. Repe B., 2015, S puško in knjigo, Cankarjeva založba, Ljubljana.
  5. Enciklopedija Slovenije, 1987-2002, Industrializacija, Mladinska knjiga, Ljubljana.
  6. Enciklopedija Slovenije, 1987-2002, Urbanizacija, Mladinska knjiga, Ljubljana.
  7. Cemović M., 1985, Zašto, kako i koliko smo se zadužili, kreditni odnosi Jugoslavije sa inostranstvom, Institut za unapredženje robnog prometa, Beograd.
  8. Štiblar F., 1991, Zunanja zadolženost Jugoslavije in njenih federalnih enot, Teorija in praksa, letnik 28, številka 7, Ljubljana.
  9. Statistični urad Republike Slovenije, Statistični letopis 1990, 1991, 1993, 1996, Ljubljana.

Komentar Petra Pogačarja: O vredno(s)ti dela in prerazporeditvi ustvarjenega – premik v socialnem dialogu za nov plačni model v Sloveniji

/in , , /by

V zadnjem mesecu smo bili zopet tako kot zdaj že tradicionalno v mesecu januarju priča burni razpravi o uskladitvi zneska minimalne plače. Predlog ministrice za delo dr. Anje Kopač Mrak, da naj se minimalna plača uskladi za 4,7 odstotka, kar je precej nad zakonskim minimumom, je po pričakovanjih naletel na burne odzive na vseh straneh. Na eni strani predstavnikov delojemalcev, ki so se zavzemali za bistveno višji znesek uskladitve minimalne plače in na drugi strani predstavnikov delodajalcev, ki so opozarjali na skorajda katastrofične posledice takšnega dviga minimalne plače na zaposlenost. Predlog uskladitve zneska minimalne plače je bil deležen izjemne medijske pozornosti, razprava na pristojnem delovnem telesu v Državnem zboru je potekala kar nekaj ur.

V čem je razlog za takšno pozornost javnosti določitvi zneska minimalne plače, še zlasti, če upoštevamo dejstvo, da je zakonsko določen znesek minimalne plače edina intervencija države na področju politike plač. Namen zakonske ureditve minimalne plače je v vseh državah, kjer imajo z zakonom določeno minimalno plačo, da navkljub urejanju politike plač s kolektivnimi pogodbami med delodajalci in sindikati, država določi  minimalni znesek plačila delavcu za opravljeno delo, kot ekonomsko in socialno kategorijo.

V okviru posvetovanja o uskladitvi minimalne plače je bil večkrat v javnosti spregledan podatek o številu prejemnikov minimalne plače med vsemi zaposlenimi ter obsegu povečanega stroška v sredstvih za plače zaradi uskladitve minimalne plače. Glede na letni obseg sredstev gospodarskih družb za plače predstavlja povišanje teh sredstev za prejemnike minimalne plače v privatnem sektorju manj kot 0,3 odstotka celotnih sredstev za plače, znesek uskladitve minimalne plače pa se nanaša na manj kot 0,5 odstotka zaposlenih. Pomeni, da je uskladitev zneska minimalne plače izjemnega pomena za prejemnika in njegovo družino, saj preprečuje revščino zaposlenih, z vidika gospodarstva pa to  pomeni relativno malo.

Na podlagi navedenega bi lahko zaključili, da je razprava o minimalni plači glede na delež v celotni masi plač bolj simbolnega pomena kakor kaj drugega.

Menim, da je bolj zaskrbljujoč podatek o zaostajanju rasti povprečne plače v obdobju gospodarske rasti tako za gospodarsko rastjo kakor tudi za rastjo produktivnosti dela. V zadnjih petih letih (2013-2017) je tako realna rast BDP skupaj znašala 11,2 odstotka, realna rast povprečne plače pa zgolj 3,2 odstotka. Pomeni, da se je v rast plač prenesel zgolj manjši del gospodarske rasti in manjši del rasti produktivnosti dela. Delavci v povprečju večletno zaporedno gospodarsko rast, h kateri so izdatno prispevali tudi sami, v veliki meri občutijo zgolj na račun zmanjšanja brezposelnosti in rekordno visoke zaposlenosti, kot bistveno zmanjšano tveganje izgube zaposlitve oziroma brezposelnosti, s čimer se krepi tudi občutek varnosti posameznika. Gospodarska rast in rast produktivnosti dela pa se po podatkih sodeč ni v zadostni meri prerazporedila v rast vseh plač, s čimer bi se okrepilo tudi t.i. srednji razred in nenazadnje v večji meri spodbudilo zasebne potrošnjo.

Ustrezna rast minimalne in povprečne plače je za posameznika pomembna ne samo z vidika dostojnega življenja  delavca, ampak je nujni predpogoj za preprečevanje revščine med zaposlenimi ter ustrezno prerazdelitev rezultatov gospodarske rasti. Obenem pa ne smemo pozabiti, da je višina dohodka v aktivnem obdobju ključnega pomena za zagotavljanje ustrezne socialne varnosti v obdobju neaktivnosti (brezposelnost, upokojitev, ipd). Razprava o višini pokojnin v Sloveniji, bi se vedno morala začeti z razpravo o višini plač, kajti višina pokojnine je vedno posledica višine plače v obdobju aktivnosti.

Zaostajanje rasti povprečne plače za gospodarsko rastjo lahko verjetno pripišemo negotovosti glede gospodarskega okrevanja v začetnem obdobju gospodarske rasti, ki ima za posledico, da delodajalci v začetku gospodarskega okrevanja zaradi nepredvidljivosti trajanja le tega, niso pripravljeni na hkratno dvigovanje plač.

Menim, da je to lahko tudi posledica odsotnosti splošnega dogovora o politiki plač med socialnimi partnerji, ki bi tako za delodajalce kakor tudi zaposlene predstavljal predvidljivostrasti plač oziroma stroškov dela v vsaj srednjeročnem časovnem obdobju glede na stanje na trgu dela – gospodarsko rast, rast produktivnosti dela, rast inflacije, …

Na podlagi navedenega lahko sklepamo, da so zahteve po dvigu vseh plač lahko upravičene, saj rast povprečne plače ni sledila gospodarski rasti in rasti produktivnosti dela. Vendar zgolj zahteva po višjih plačah ne zadošča.

Razprava o dostojnem plačilu za delo ni in ne sme biti le razprava o višjih plačah, ampak o kvalitetnih delovnih mestih in usposobljenih delavcih, v katere se vlaga skozi celotno kariero.

Politika plač mora biti vedno predmet in rezultat dialoga med delom in kapitalom, predvsem pa njunega medsebojnega zaupanja. Ampak zgolj zahtevati višje plače v socialnem dialogu ni dovolj, saj so višje plače lahko vedno le posledica boljših, kvalitetnih delovnih mest, ki nastanejo kot posledica ustrezne gospodarske politike in predvsem vlaganja v izobraževanje in delovne pogoje zaposlenih in pripravljenosti zaposlenih na pridobivanje novih znanj ter ustreznega vnaprejšnjega dogovora o delitvi rezultatov ustvarjenega, predvsem pa morajo biti višje plače posledica.

V času gospodarske krize je bila vloga države v sprejemanju protikriznih ukrepov, katerih osnovni namen je bil ublažiti posledice gospodarske krize na najranljivejše skupine prebivalstva.

V času gospodarske krize je bila vloga države v sprejemanju ukrepov za zmanjševanje brezposelnosti, dvig stopnje delovne aktivnosti vseh skupin na trgu dela ter ukrepov za zagotavljanje dostojnega dela. Nizka stopnja brezposelnosti ter dejstvo, da je danes v Sloveniji zaposlenih skoraj 80.000 ljudi več kot v začetku gospodarskega okrevanja ter podatki o stopnji tveganja revščine, kažejo, da so bili ukrepi učinkoviti.

Slovenija v zadnjem obdobju beleži gospodarsko rast in tudi napovedi za prihodnji dve leti so izjemno pozitivne. Menim, da je sedaj prišel čas, ko potrebujemo premislek o tem, kako naprej, tudi na podlagi izkušenj iz preteklosti. Potrebujemo nov dogovor med socialnimi partnerji, v okviru katerega se bo  potrebno dogovoriti o skupnih ciljih, o tem kaj bo posamezni deležnik na trgu dela (delodajalci, delojemalci in država) prispeval k doseganju skupnih ciljev. Vsak deležnik v socialnem dialogu bo moral prisluhniti drugi strani in prevzeti svoj del odgovornosti za dosego skupnih ciljev. Potem bo tudi razprava o delitvi ustvarjenega bistveno lažja.

V Sloveniji imamo  podjetja, ki so z vlaganjem v zaposlene in ustrezno delitvijo ustvarjenega, dosegla in dosegajo izjemne rezultate. Mar je izkušnjo teh podjetij res tako nemogoče prenesti na nacionalno raven?

Peter Pogačar, državni sekretar Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti

 

unnamed

Celoten časnik socialne demokracije lahko preberete tudi v elektronski verziji.

Komentar dr. Anje Kopač Mrak: Minimalna plača mora zagotavljati dostojen standard življenja za delavca in njegovo družino

/in , /by

Trenutna razprava o uskladitvi minimalne plače za mesec januar 2018 je vse prej kot samo to. Je razprava o vredno(s)ti dela v Sloveniji, o zmanjševanju neenakosti in spodbujanju socialne pravičnosti ter ideji socialne demokracije, da si bodo ljudje z delom zaslužili toliko, da bodo dostojno živeli.

Kot ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti imam možnost, da predlagam višino minimalne plače, pri čemer je potrebno upoštevati rast cen življenjskih potrebščin oz. inflacijo, gibanje plač, gospodarske razmere oz. rast ter gibanje zaposlenosti. Znesek je potrebno vsaj enkrat letno uskladiti najmanj z rastjo cen življenjskih potrebščin. Z mojim predlogom 4,7-odstotnega zvišanja minimalne plače, želimo delavcem in delavkam zagotoviti skoraj 25 evrov na mesec več. Tako bi bruto mesečna plača znašala 842,79 evra oziroma 638,42 evra neto. Slovenija se ponovno krepi, zato je pomembno, da se krepijo tudi njeni ljudje.

Pomen minimalne plače ne moremo zreducirati samo na njeno preživetveno funkcijo. Zagotavljati mora dostojen standard življenja za delavca in njegovo družino.

Minimalna plača ni le socialni korektiv, je eden izmed ključnih elementov zmanjševanja socialnih razlik pri kateremu nimamo niti negativnih vplivov na javno porabo, kot pri večini drugih ukrepov. Še posebej pomemben rezultat se je pokazal pri dvigu minimalne plače leta 2010, ko smo Socialni demokrati dosegli skoraj 23% dvig minimalne plače, ki je imel viden vpliv na zmanjšanje neenakosti predvsem pri manj izobraženih ženskah in mladih.

Minimalna plača ima tudi motivacijsko funkcijo. Ob upoštevanju minimalnih življenjskih stroškov, praga tveganja revščine in učinku socialnih transferjev je ključna ugotovitev, da v Sloveniji na motiviranost posameznikov za delo vplivata predvsem višina plač ter sploščenost plačne lestvice.

Slovenija je izšla iz obdobja krize in velike brezposelnosti v pozitivno rast in situacijo na trgu dela, kjer primanjkuje ustrezne delovne sile. Prav zato je tudi za nadaljnjo gospodarsko rast ključno, da motiviramo in opolnomočimo prejemnike nadomestila za brezposelnost in socialnih transferjev, da aktivno prispevajo v naši družbi.

Minimalna plača je tako ekonomsko kot politično upravičena. Predvsem v smislu redistribucije strukturne moči med delom in kapitalom. Neto čisti dobiček gospodarskih družb v letu 2016 je znašal slabih 3,2 milijarde evrov. Ob letnem obsegu gospodarskih družb za plače v višini 8,5 milijarde evrov, predstavlja povišanje teh sredstev za prejemnike minimalne plače v privatnem sektorju 18 milijonov evrov oziroma 0,21%.

Verjamem, da je gospodarstvo zmožno prenesti takšen dvig minimalne plače, saj je gospodarska rast v Sloveniji pozitivna in stabilna, prav takšno napovedujejo tudi za naslednji dve leti. Zvišuje se zaposlenost in s tem tudi uspešno poslovanje gospodarskih družb.

Na minimalno plačo ne smemo gledati le z vidika stroškov in povečevanja konkurenčnosti. Pri tem pa ni nepomembno izpostaviti, da bi povišanje minimalne plače za 4,7% pomenilo, da se stroški delodajalcev povišajo le za 3%, zaradi določene najnižje osnove za plačilo prispevkov, ki v letu 2018 znaša 54% povprečne plače.

Če plače zaostajajo za rastjo produktivnosti, je posledica prerazporeditev ustvarjenega v korist kapitala in se ne preliva do delavcev in v korist zasebne porabe. V zadnjih petih letih od leta 2013 je skupna rast minimalne plače znašala 2,5%, medtem ko je bila realna rast povprečne bruto plače 3,2%. Produktivnost dela je narasla za 5,9%, BDP pa za kar 11,2%. Minimalna plača ostaja osnova za izgradnjo plačne politike, saj ustvarja tudi pritisk za prestrukturiranje gospodarstva in s tem sili v povišanje povprečne plače. Tu moramo za dvig kakovosti življenja predvsem srednjega razreda narediti še več.

Ne smemo pozabiti kaj smo Socialni demokrati že dosegli s spremembami minimalne plače. Naša prva socialdemokratska vlada je leta 2010 minimalno plačo zvišala iz takratnih 549,43 evrov na 734,15 evrov bruto, kar je bil daleč najvišji dvig v EU. In to v času krize in negativne gospodarske rasti. Naša prizadevanja za zagotavljanje dostojnega življenja za delavke in delavce ostajajo v srcu naših politik.

Žal je znesek minimalne plače vprašanje pri katerem delodajalci, delojemalci in vlada nismo še nikoli dosegli soglasja. Zaradi tega je pred dvema letoma propadel celo socialni sporazum, kar obžalujem še danes. Vendar še vedno verjamem v konstruktiven socialni dialog.

Pritiski na minimalno plačo so visoki predvsem v tistih državah, kjer celoten plačni model ne deluje dobro in bipartitni dialog predvsem na panožni ravni šibi. Zato me veseli, da je tako pri sindikatih kot pri delodajalcih zaznati željo po vzpostavitvi novega dialoga glede plačnega modela v Sloveniji. Okoli tega moramo graditi splošen družben konsenz.

Za Slovenijo, kjer bo delo temeljna vrednota, ki bo omogočala preživetje družbe in posameznika v njej, posamezniku pa dajala dostojanstvo in možnost, da po svojih najboljših močeh ustvarja skupnost.

dr. Anja Kopač Mrak

ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti

Komentar Nejc Perhavec: Čebele skrbijo za človeštvo. Ali človeštvo skrbi za čebele?

/in , /by

Z dejstvom, da imajo čebele že sposobnost prepoznati človeški obraz, je mogoče le vprašanje časa, ko nam bodo same primorane povedati odgovor na zastavljeno vprašanje.  Odgovor pa se skriva tudi v podatkih o upadanju njihovega števila, kar mi je v času pred razglasitvijo svetovnega dneva čebel potrdil in  zaupal eden izmed obiskovalcev razstave »Čebelji svet« v Združenih narodih in meščan mesta New York, ki zadnja leta v svojem mestu več ne videva čebel.

Generalna skupščina Organizacije Združenih narodov (GS OZN) je prejšnji teden v New Yorku sprejela resolucijo, s katero je 20. maj razglasila za svetovni dan čebel.  Na ta dan bo svetovna javnost vsako leto opozorjena  na pomen ohranjanja čebel in drugih opraševalcev ter pozvana k aktivnemu ukrepanju za njihovo zaščito.

Podnebne spremembe, intenzivno kmetijstvo, široka uporaba pesticidov in onesnaževanje z odpadki so razlogi, da čebele in drugi opraševalci postajajo ogrožena živalska vrsta. Ko pa govorimo o njihovi pomembnosti za človeštvo in s tem o prehranski varnosti, ne moremo mimo podatka, da je od čebel in opraševalcev odvisna več kot tretjina svetovne proizvodnje hrane, kar je kot zanimivost po ocenah mednarodnih študij ovrednoteno od 235 do 577 milijard dolarjev. Republika Slovenija je zato na pobudo Čebelarske zveze Slovenije in njenega predsednika Boštjana Noča leta 2015 v okviru OZN začela postopke za razglasitev svetovnega dneva čebel in predlagala resolucijo, ki izpostavlja pomen čebel in drugih opraševalcev.

»Ko bo izginila še zadnja čebela, bo človek preživel le štiri leta. Ko ni več čebel, ni več opraševanja, ni več rastlin, ni več živali, ni več ljudi.« Albert Einstein

Pobudo, ki je vsa ta leta potovala od Rima, Berlina, Bruslja, Istanbula, Hong Konga in New Yorka, je spremljal interaktivni čebelji paviljon – skupaj s čebelarji, slovenskimi podjetji, ki so razvila interaktivna orodja za paviljon in predstavniki Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano – smo obiskovalcem na inovativen način predstavljali svet čebel in jih ozaveščali ter izobraževali o njihovi pomembnosti. V tem času smo odgovorili na številna vprašanja na primer o tem, kaj lahko ljudje sami naredijo za čebele, v čem je kranjska sivka drugačna od drugih čebel po svetu,  zakaj prav Slovenija predlaga svetovni dan čebel.

Slovenija se namreč uvršča v sam svetovni vrh po številu čebelarjev na prebivalca, kjer je vsak 200. prebivalec čebelar. Za več deset tisoč Slovencev je čebelarstvo način življenja z dolgo tradicijo, čebela, še posebej avtohtona kranjska sivka, pa je del slovenske narodne identitete. Slovenija je edina država članica Evropske unije, ki je zakonsko zaščitila svoje čebele, poleg tega je leta 2011 med prvimi državami članicami EU na ozemlju Slovenije prepovedala uporabo nekaterih čebelam škodljivih pesticidov. Obiskovalci paviljona so bili hkrati navdušeni nad Slovenijo in možnostmi apiterapije in apiturizma, na področju katerih je Slovenija vodilna v svetu.

In kako naprej? Kot je takoj po razglasitvi v New Yorku povedal predsednik SD in minister mag. Dejan Židan je razglasitev le prvi korak, v prihodnje je na Sloveniji predvsem odgovornost, da naredi pomembne korake naprej. V prihodnjem letu nas tako čaka organizacija ministrskega srečanja o pomenu čebel in priprava prve slavnostne obeležitve 20. maja kot svetovnega dneva čebel.

Že v sredini decembra je vlada potrdila ustanovitev slovenske čebelarske akademije, ki bo odgovorila na vedno večje povpraševanje po slovenskem čebelarskem znanju iz tujine. Potrebe po tovrstni akademiji so se kazale že v New Yorku, kjer je med obiskovalci paviljona bilo veliko delegatov oz. predstavnikov držav Združenih narodov, ki so izrazili interes po sodelovanju med državama na področju čebelarstva. Najpomembnejši korak v naslednjem letu pa bo zagotovo priprava postopka za razglasitev čebele kot ogrožene živalske vrste.

Želim vam srečno 2018 in #SaveTheBees!

Nejc Perhavec je svetovalec za odnose z javnostmi na Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano

Komentar Martine Vuk: Ukrepi za višjo kakovost življenja s poudarkom na položaju žensk

/in , /by

Kakovost življenja ljudi merimo tako z objektivnimi (stopnja tveganja revščine in socialne izključenosti, stopnja zaposlenosti, dostopnost do javnih dobrin itd.) kot subjektivnimi kazalniki (samoocena splošnega zadovoljstva z življenjem). Realna slika je mešanica obojega, zato je zelo pomembno, kako kakovost življenja ljudi obravnava država in kakšne ukrepe sprejema. Socialne demokratke in socialni demokrati verjamemo, da pozitivni gospodarski in finančni  kazalci niso sami sebi namen. Njihove učinke morajo občutiti ljudje.

Na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti smo v zadnjih treh letih, kljub velikim finančnim omejitvam in težkim koalicijskim usklajevanjem, sprejeli vrsto ukrepov, ki izboljšujejo položaj ljudi. Kot predsednica Ženskega foruma SD pa v nadaljevanju izpostavljam tiste rešitve, ki vplivajo na boljši položaj žensk.

1. Znižanje revščine starejših

Okoli 83.000 upokojencev živi pod pragom tveganja revščine (podatki na podlagi dohodkov iz leta 2015), od tega je revnih starejših žensk 2-krat več kot moških. Da bi zmanjšali revščino med starejšimi, smo sprejeli dva pomembna ukrepa:

Uvedba minimalne pokojnine 500 eur za vse »s polnimi pogoji za upokojitev« pomeni, da od konca oktobra letos višjo pokojnino prejema več kot 45.000 upokojencev, med temi sta dve tretjini žensk.

Od začetka 2017 varstveni dodatek (enako velja za denarno-socialno pomoč) ni več vezan na prepoved razpolaganja s premoženjem (t.i. plombe na nepremičnine) in ni več poplačila iz dediščine (t.i. vračilo po smrti). Zaradi teh sprememb se je število prejemnic in prejemnikov varstvenega dodatka povečalo za 5000 (kar je 50 odstotkov več kot pred spremembami); večina med njimi so ženske.

2. Preprečevanje nasilja nad ženskami in v družini

Nasilje nad ženskami in v družini ne povzroči »samo« (fizičnega, psihičnega, ekonomskega in drugega) trpljenja žrtev, temveč vpliva na vse segmente življenja in ustvarjanja posameznic in skupnosti.

Da bi še bolj zaščitili in opolnomočili žrtve (v veliki večini gre za ženske in otroke) smo dosegli:

  • sprejem novele Zakona o preprečevanju nasilja v družini, ki omogoča boljšo zaščito žrtev (podaljšanje ukrepov prepovedi približevanja, omogočanje spremljanja pri vseh postopkih, izselitev povzročitelja brez nadomestila in možnost obvezne napotitve v programe, prepoved telesnega kaznovanja otrok, obvezna usposabljanja za strokovno osebje in drugi pomembni ukrepi, ki so bili oblikovani na podlagi potreb iz prakse).
  • ratifikacija Istanbulske konvencije – Konvencija Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima je bila dosežena leta 2015.
  • ozaveščevalna kampanja Vesna – živeti brez nasilja je bila namenjena strokovnemu osebju na eni strani in splošni javnosti na drugi strani in je pokrivala tri ciljne skupine – deklice, ženske v aktivni dobi in starejše ženske. Glavno sporočilo kampanje je bila ničelna toleranca do nasilja, ki jo lahko dosežemo le z jasno reakcijo celotne skupnosti.

3. Višja zaposlenost

Kljub postopnemu izhajanju iz krize, se je brezposelnost žensk zmanjševala počasneje od brezposelnosti moških, zlasti je bilo to opazno pri mlajših, izobraženih ženskah. Poleg doslednega nadzora inšpekcije za delo glede prepovedi poizvedovanja delodajalca o osebnih okoliščinah (načrti glede družine, nosečnosti ipd.) so na višjo zaposlenost (zlasti težje zaposljivih) pomembno vplivali ukrepi aktivne politike zaposlovanja (javna dela, paket Jamstvo za mlade, ukrepi za starejše brezposelne in nizko izobražene).

Večjo vključenost izobraženih, mlajših žensk pa smo dosegli z zaposlovanje pripravnic in pripravnikov (zlasti s področja socialnega varstva) ter s posebnim programom za podjetništvo žensk.

4. Usklajevanje poklicnega in zasebnega

Slovenija se lahko pohvali z zelo visoko stopnjo zaposlenosti žensk v starosti 30 – 54 let in to za poln delovni čas. Smo v samem vrhu Evropske unije. Med najboljšimi v EU smo tudi po ureditvi predšolskega varstva in starševskega varstva. Vendar pa je porazdelitev bremen glede skrbi za otroke in gospodinjskih opravil še vedno zelo neenakomerna. Večino t.i. neplačanih del še vedno opravijo ženske. Da bi se ta bremena bolje porazdelila, smo predlagali:

Dodatnih 15 dni plačanega očetovskega dopusta od 1.1.2018 dalje, ki jih bo koristil samo oče. Za boljši položaj družin ponovno uvajamo (z ZUJF-om ukinjeno) pomoč ob rojstvu otroka za vse družine in otroški dodatek za 7. in 8. dohodkovni razred. Predlagamo tudi prenos izterjav neplačane preživnine na FURS, kar bo omogočilo večjo izterjavo in posledično povečalo plačila preživnine.

S kampanjama Aktivni očka in Aktivni.vsi = Pridobimo.vsi, smo spodbujali večjo porazdelitev skrbstvenih in gospodinjskih opravil med partnerja in razbijali stereotipe o t.i. ženskih in moških delih.

Če vemo, kakšni so naši cilji, potem lahko pripravimo ukrepe, ki korak za korakom vodijo k tem ciljem. Socialni demokrati vemo, da je pravi napredek dosežen šele takrat, ko ga občutijo ljudje – preko objektivnih kazalnikov in po lastnem občutku večjega blagostanja.

Martina Vuk je predsednica Ženskega foruma SD in državna sekretraka na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti

Komentar Jerneja Štromajerja: Taksi Uber ‘alles’

/in , /by

Državni zbor RS je v minulem tednu obravnaval zakonski predlog SDS, da bi legalizirali delovanje spletne platforme Uber in njenega ‘uber’ poslovnega modela v Sloveniji. Brez slabe vesti lahko trdimo, da gre pri tem predlogu za specialni zakon – lahko bi mu rekli tudi LexUber –, ki je pisan na kožo točno določene multinacionalke. Uber v bistvu ni samo ena izmed številnih multinacionalk, ki imajo takšne in drugačne interese: je predvsem simbol deregulacije in liberalizacije sektorja avtotaksi prevozov ter t. i. uberizacije trga dela; tj. ekstremno prekarnih delovnih pogojev delavk in delavcev.

Poleg sicer res dobro delujoče mobilne aplikacije Uberjev poslovni model temelji predvsem na prekarnih delovnih pogojih in na destrukciji trga avtotaksi prevozov; kjerkoli se pojavi, Uber pač ne igra po veljavnih pravilih igre. Zato za svoje delovanje v Slovenji potrebuje specialni zakon. No, velja še omeniti, da omenjena multinacionalka svojo globalno rast gradi na rizičnem kapitalu in (kot se za multinacionalko spodobi?) izogibanju plačevanja davščin v državi, kjer služi provizijo (med 10 in 20 odstotki celotne cene prevoza) za povezovanje svojih »partnerjev«, kot Uber pravi svojim prekarnim delavcem, in potnikov.

V Sloveniji bi po predlogu SDS lahko Uber voznik postal vsak, ki bi pridobil status samostojnega podjetnika – in to brez avtotaksi licence in dovoljenja občine, v kateri bi opravljal prevoze, kakor velja za avtotaksije. Seveda bi ob tem s strani prostotržne desnice hitro slišali, da so dovoljenja in licence samo moteč element na svobodnem trgu, vendar v resnici služijo tako zaščiti potrošnikov kakor tudi zagotavljanju kakovosti in ustrezne konkurenčnosti ponudnikov avtotaksi prevozov. Če kdo misli, da so Uberjevi prevozi po mestu karkoli drugega kot avtotaksi prevozi, se moti.

Celo predlog »legalizacije« Uberja s strani N.Si, ki je pred časom krožil v javnosti, je predvideval, da bi morali Uberjevi ponudniki prevozov pridobiti licenco za prevoz potnikov (ne pa tudi dovoljenja s strani občine). Oba predloga pa imata nekaj skupnega: Uber noče igrati po veljavnih pravilih igre. Uber si hoče zagotoviti poseben položaj na trgu in tako uničiti sedanje avtotaksi prevoznike. Stanje dvoživk, ko dva tipa ponudnikov nudita sicer enako storitev, vendar vsak deluje po drugačnih pravilih, pač nikoli ne prinesejo ničesar dobrega. (Tudi) zato upam, da zakon SDS ne bo stopil v veljavo; slabih praks iz tujine smo v Slovenijo uvozili že več kot preveč.

Da z Uberjevim poslovnim modelom ni vse, kot bi moralo biti, je po dolgem času ugotovil tudi minister Koprivnikar. Minister je v sporazumu z Uberjem nekaj časa celo videl možnost, da bi Slovenija postala »zelena referenčna točka v digitalni Evropi«, karkoli naj bi to pomenilo; dlje kot do pisma o nameri konec koncev nismo prišli. V vmesnem času postaja vedno bolj jasno, da Uberjev poslovni model ni ustrezen in da predstavlja nezakonito motnjo. Zato so ga ponekod že prepovedali, npr. na Danskem, v Italiji, nazadnje tudi v Londonu. Medtem ko nekateri ugotavljajo, da z Uberjem nekaj res ni v redu, pa bi drugi radi uberizacijo avtotaksi prevozov uvozili v Slovenijo.

Da ne bo pomote, na področju avtotaksi prevozov zadeve že sedaj niso urejene, kot bi morale biti ali vsaj kakor bi lahko bile. Že sedaj so taksisti prekarni delavci in kot samostojni podjetniki plačujejo svojemu dispečerju, da jih povezuje s strankami – le tako se lahko vključijo v mrežo ponudnikov avtotaksi prevozov. Edini pravi razliki med trenutnimi ponudniki in Uberjem sta torej, da dispečiranje prevozov poteka večinoma preko telefona ter da morajo imeti slovenski taksisti licenco in občinsko dovoljenje ter seveda taksimetre in davčne blagajne.

Poleg tega v nasprotju z Uberjem slovenski taksisti sprejemajo gotovino in plačujejo vse davke v Sloveniji. Tudi največje slovenske avtotaksi mreže so se že prilagodile trendom in tako lahko tudi v Sloveniji naročimo avtotaksi prevoz preko mobilne aplikacije. Pa vendar, mar ne obstaja nobena sodobna alternativa sedanjim slabim praksam na področju avtotaksi prevozov? Seveda obstaja – vendar ne v obliki multinacionalke.

V Austinu, glavnem mestu zvezne države Texas v ZDA, so mestne oblasti pred časom prepovedale Uber, ker ta ni želel izpolnjevati enakih pogojev kot druge avtotaksi službe. Potem ko se je Uber umaknil iz Austina, se je mesto v sodelovanju z zainteresirano javnostjo odločilo, da potrošnikom ponudi alternativno obliko avtotaksi prevozov. V skladu z odločitvijo mestnega sveta je mesto podprlo ustanovitev avtotaksi zadruge. Zadruga je združila posamezne voznike (podobno kot so vozniki preko dispečerskih servisov sedaj povezani v Sloveniji), njeni (so)lastniki pa so postali vozniki sami.

Tako so sami vzpostavili model dispečiranja, lastno blagovno znamko in poslovni model, ki jim znotraj zadruge kot demokratičnega podjetja v lasti članov, tj. avtotaksi prevoznikov, omogoča, da si urejajo pogoje dela in način zagotavljanja socialne varnosti. Na takšen način vozniki niso le neodvisni od oderuških pogojev korporacij ali posrednikov, ampak si sami zagotavljajo delujoč posel. Austin ni edino ameriško mesto, v katerem deluje avtotaksi zadruga. Te so prisotne tudi v Denverju in Philadelphii ter v Madisonu v Wisconsinu, ki je primerljive velikosti kot Ljubljana. Avtotaksi zadruga v tem mestu uspešno deluje že od leta 1979 in danes zaposluje več kot 250 delavcev, kar pomeni, da je ena največjih delavskih zadrug v ZDA.

Alternativa uklanjanju interesom multinacionalnih korporacij torej obstaja. In ironično, najdemo jo lahko tudi na drugi strani Atlantika, od koder bi nekateri radi uvozili rešitve, za katere številni v Evropi in tudi ZDA vedo, da niso najboljše. Naj ob tem le še omenim, da je Indonezija od Uberja zahtevala, da storitve svoje spletne platforme nudi preko lokalno ustanovljene avtotaksi zadruge. Odkar so v Londonu prepovedali Uber, pa tudi tam poteka proces ustanavljanja avtotaksi zadruge. Drugačen svet je mogoč.

Jernej Štromajer je strokovni sodelavec Poslanske skupine Socialnih demokratov

P.S. Predlog zakona so poslanke in poslanci DZ na glasovanju zavrnili.

Komentar Primoža Brvarja o stanovanjski politiki: Korak po korak do doma

/in , /by

Stanovanje ima kot posebna socialna dobrina v vsaki družbi poseben pomen. Je pomemben element socialne varnosti in dostojanstva posameznika, ki sta temelj vseh človekovih pravic. Javni interes in naloga države pa je, da z aktivno stanovanjsko politiko, omogoča človeku dostojno življenje.

Slovenija od osamosvojitve naprej stanovanjsko politiko v veliki meri prepušča trgu in s tem zmanjšuje svojo aktivno vlogo. Prvi korak k temu je bila privatizacija stanovanj po t.i. Jazbinškovem zakonu, ki sicer na srednji rok ni imela posledic, se pa te kažejo danes. Tako imamo na eni strani lastnike premoženja, sicer s »kapitalom v žepu« vendar nizkimi prihodki, ki drsijo v prikrito revščino, saj vse težje plačujejo obratovalne stroške, še težje ali celo nič, pa stroške vzdrževanja, zato njihova stanovanja propadajo in izgubljajo vrednost. Na drugi strani imamo mlade posameznike in družine, ki vse težje dostopajo do stanovanj, kar zavira razvoj posameznika, skupnosti in države.

Podatki občin in stanovanjskih skladov kažejo na vse večje povpraševanje po najemnih stanovanjih. Največji interes izkazujejo predvsem mladi in mlajša srednja generacija. Govorimo o motorju razvoja družbe, generaciji, ki se zaradi manjših prihrankov gospodinjstev, nizkih prihodkov, sprememb na trgu delovne sile (manjša stalnost zaposlitve), zakonskih razvez in vse pogostejše mobilnosti, ne odloča za nakup stanovanja ali si tega enostavno ne more privoščiti.

Ta trend potrjuje tudi vse večje število subvencij gospodinjstvom za najem tržnih stanovanj, ki realno kaže na dohodkovno – premoženjsko stanje državljanov in njihovega potenciala za nakup stanovanj. Razlogi za takšno stanje so posledica odsotnosti ukrepov, ki se odražajo tudi v obsegu sredstev, saj v Sloveniji za stanovanjsko politiko letno namenimo zgolj 0,045 odstotka BDP, povprečje v EU pa znaša 0,4 odstotke. Več od povprečja za ukrepe stanovanjske politike namenjajo gospodarsko razvitejše države EU, ki v tem prepoznavajo enega izmed najpomembnejših multiplikatorjev razvoja.

Bodoča stanovanjska politika bo morala slediti trendom držav EU in biti usmerjena v povečanje najemniškega trga stanovanj, zagotavljanje varnosti najemnih razmerij in dviga kakovosti bivanja. Za tem pa mora nujno stati aktivna zemljiška politika. Kot izziv in cilj kam želimo peljati naš vlak v prihodnosti nam mora predstavljati npr. dunajski model stanovanjske politike. O tem smo se lahko prepričali na javnem posvetu o stanovanjski politiki Socialnih demokratov, ki je potekal 4. decembra v Ljubljani, kjer smo med drugimi sodelujočimi v razpravi gostili kolegico iz dunajske Socialdemokratske stranke (SPÖ) Susanne Bauer, ki v mestni upravi Dunaja pokriva področje stanovanjskih politik obenem pa je predsedujoča delovni skupini za stanovanjske zadeve v iniciativi Eurocities.

Susanne Bauer nam je predstavila dunajski model cenovno dostopnih najemnih stanovanj, ki temelji na ekonomičnosti, socialni koheziji, trajnostnem razvoju in aktivni zemljiški politiki. Mesto Dunaj za stanovanjsko politiko letno nameni 577 milijonov EUR, glavnina je t.i. objektnih subvencij, ki so namenjena gradnji novih in obnovi starih cenovno dostopnih najemnih stanovanj ter obnovi sosesk, 110 milijonov EUR pa je t.i. subjektnih subvencij, ki so namenjena za subvencijo najemnin ljudem z nižjimi prihodki.

Na Dunaju predstavljajo cenovno dostopna najemna stanovanj 45 odstotkov vseh stanovanj, del je v lasti zadrug, zasebnih neprofitnih stanovanjskih organizacij, del stanovanj, teh je 25 odstotkov oz. 220.000, pa je v lasti mesta. Izpostaviti gre, da mesto Dunaj z namenom preprečevanja getoizacije sosesk in zagotavljanjem raznovrstne socialne struktura stanovalcev v blokih ter soseskah postavlja zelo visoko mejo prihodkov za upravičence do najemnih stanovanj – za posameznike do dvakratnik avstrijske povprečne place, za štiričlansko družino pa štirikratnik povprečne plače – zato je do teh stanovanj upravičenih kar 80 odstotkov Dunajčanov.

Verjamem, da smo tudi v Sloveniji sposobni narediti tovrsten preskok. To bo tudi zaveza volilnega programa SD. Za zagotavljanje potreb po najemnih stanovanjih je potrebno zagotoviti dolgoročne vire v obliki ugodnih posojil, kar bo spodbudilo gradnjo novih, cenovno dostopnih stanovanj ter hkrati vključiti zasebni trg kot razvijalca oz. ponudnika cenovno dostopnih stanovanj. Kot alternativno obliko zagotavljanja stanovanj je potrebno vključiti tudi stanovanjske zadruge.

Uskladiti je potrebno novo višino najemnine, ki bo dolgoročno zagotavljala vzdrževanje in gradnjo novih stanovanj ter hkrati zagotoviti sredstva za stanovanjski dodatek oz. subvencijo k najemnini. Glede na potrebe po najemnih stanovanjih bodo primarne ciljne skupine mladi in mlade družine, starši samohranilci, starejši in gospodinjstva, ki živijo na meji ali pod pragom revščine. Nujno je potrebno zagotoviti varnost najemnega razmerja, tako za najemojemalce kot najemodajalce. Prav tako je glede na stanje stanovanjskega fonda v Sloveniji potrebno usmeriti ukrepe v obnovo in sanacijo obstoječega stanovanjskega fonda, revitalizacijo degradiranih območij, aktivirati obstoječa prazna stanovanja ter še naprej spodbujati energetsko varčne obnove in gradnje.

V naslednjih petih letih moramo za izvajanje stanovanjske politike povečati obseg sredstev, s ciljem, da zagotovimo letno sredstva v višini 0,4% BDP, kar predstavlja povprečje v EU. Odsotnost aktivne stanovanjske politike se mora odražati v bodoči spremembi zakonodaje, ukrepih in aktiviranju sredstev. Pred nami je izziv in zahteva po aktivni stanovanjski politiki, ki bo dolgoročno zagotavljala človeku dostojno in ustvarjalno življenje in ne bo samo mrtva črka na papirju.

Primož Brvar je predsednik Območne organizacije SD Celje in direktor Nepremičnine Celje d.o.o.

Komentar Martine Vuk: Ničelna toleranca do nasilja pomeni konec poniževanja žensk ali katere koli druge žrtve!

/in , /by

Danes, 25. novembra, obeležujemo, s strani OZN razglašen, Mednarodni dan za odpravo nasilja nad ženskami. Širom po svetu se začenja 16 dni akcij proti nasilju nad ženskami, ki se bodo zaključile 10. decembra, na Svetovni dan človekovih pravic.

Ena tretjina oziroma kar 62 milijonov žensk v Evropi (starejših od 15 let) je doživelo fizično in/ali spolno nasilje. 55 odstotkov žensk je doživelo določeno obliko spolnega nadlegovanja in 32 odstotkov žensk od tistih, ki so bile žrtve spolnega nadlegovanja, je dejalo, da je bil storilec nadrejena oseba, sodelavec ali stranka.

11 odstotkov žensk je doživelo nespodobna povabila na družabnih omrežjih ali je prejelo e-poštna ali besedilna sporočila (SMS) z izključno spolno vsebino; 20 odstotkov žrtev takega nadlegovanja po spletu so bile mlade ženske, stare od 18 do 29 let. 18 odstotkov žensk je po 15. letu starosti doživelo zalezovanje.

V otroštvu je doživelo fizično ali spolno nasilje s strani odrasle osebe 33 odstotkov žensk. To so rezultati raziskave, ki jo je leta 2014 objavila Agencija EU za temeljne pravice (FRA). V to raziskavo je bilo vključenih tudi 1500 žensk iz Slovenije.

Nasilje nad ženskami je strukturne narave in je povezano z neenakomerno porazdelitvijo moči med ženskami in moškimi v družbi, s seksizmom in spolnimi stereotipi. Različne raziskave so pokazale, da določene vloge in vzorci obnašanja žensk in moških prispevajo k temu, da postane nasilje nad ženskami sprejemljivo. Kako zakoreninjena je v nekem okolju lahko »kultura tolerance in zanikanja«, dokazujejo aktualni, sicer klasični primeri spolnega nadlegovanja in nasilja v Hollywoodu in širše v ZDA, na Švedskem in še marsikje.

Primer Weinstein (izjemno znan in vpliven hollywoodski producent) lepo pokaže, da je bil dolgoleten molk s strani žrtev posledica tega, da so žrtve vedele, da jim nihče ne bo stal ob strani, če bi se tedaj uprle pomembnemu vplivnežu, ki je svojo moč in vpliv izkoriščal za spolno nadlegovanje in nasilje. Mnogi, ki so vedeli, so molčali. Toda kot je pokazala kampanja na družbenih omrežjih #metoo, ki je sprožila plaz obtožb in posledično tudi reakcijo pristojnih za začetek sodnih postopkov, obstaja možnost za spremembe. Če se žrtve povežejo in skupaj nastopijo proti nasilnežem, na ta način spreminjajo tudi reakcijo in odnos družbe.

Vendar pa nikakor ne more biti vsa teža bremena na žrtvah. Nasilje ni individualen problem žrtve, temveč družbeni. Vzpostavljen mora biti ustrezen zakonski okvir. Vzpostavljeni morajo biti protokoli ravnanja ustreznih inštitucij. Obstajati mora ustrezna mreža nevladnih organizacij za nudenje podpore, opolnomočenje, osveščanje in zaščito. In nenazadnje, a izjemno pomembno, skupnost in mediji morajo razviti ničelno toleranco do nasilja.

Slovenija ima dober Zakon o preprečevanju nasilja v družini, ki smo ga lansko leto nadgradili ravno na podlagi priporočil iz prakse. Imamo sprejete protokole ravnanja v primeru nasilja. Leta 2015 smo ratificirali Istanbulsko konvencijo, to je konvencija Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter boju proti njima. Leta 2013 smo ratificirali tudi Lanzarotsko konvencijo o zaščiti otrok pred spolnim izkoriščanjem in spolno zlorabo.

Imamo odlične nevladne organizacije za preprečevanje nasilja, katerih programe sofinanciramo s strani Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. A to ne pomeni, da nasilja v Sloveniji ni. To tudi ne pomeni, da Slovenija nima svojega »Weinsteina«. Imamo potrebno infrastrukturo za ukrepanje, a pred nami je še dolga pot do ničelne tolerance do nasilja.

Pred nami kot skupnostjo je še veliko razbijanja tabujev in stereotipov. Ničelna toleranca do nasilja pomeni vzpostavljanje takšnega družbenega okolja, da si bodo žrtve upale spregovoriti. Pomeni tudi obsodbo vsakršne zlorabe moči za ponujanje protiuslug za zadovoljevanje spolnih želja. Ničelna toleranca do nasilja pomeni konec poniževanja (žensk ali katere koli druge žrtve) pod krinko »kulture«, »navade« ali »splošne sprejemljivosti«!

Martina Vuk, predsednica Ženskega foruma SD in državna sekretarka na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in eneake možnosti

Link to: Pristopna izjava
Link to: Doniraj
Link to: Prijava na novice
Follow a manual added link
Facebook Twitter YouTube Instagram Podcast Naprej
Socialni demokrati smo napredno politično gibanje, ki uresničuje idejo socialne demokracije v Sloveniji 21. stoletja. Povezujemo in organiziramo ljudi v močno politično silo, sposobno ustvarjati napredne spremembe. Verjamemo v enakost, solidarnost, svobodo, pravičnost, mir in sodelovanje. Vedno na strani ljudi.
PES S&D Progressive Alliance FEPS
Deklaracija o načelih Stranke evropskih socialistov.

Prijavi se na novice!