Prispevki

Komentar Tanje Fajon o slovenski zunanji politiki: Odsotnost konsistentnosti in proaktivnosti

/in , /by

Ko pomislim na učinkovito zunanjo politiko, sta prvi asociaciji konsistentnost in proaktivnost. In ko z analitičnimi očali pogledam slovensko zunanjo politiko, imam občutek, da omenjena elementa pogosto manjkata. Konsistentnost pri zunanjepolitičnih dejanjih temelji na enotnosti in jasnosti stališč, ki jih izvajamo, sledeč začrtanim in določenim ciljem. To zunanji politiki daje vidnost, subjektu, ki jo izvaja pa pripisuje lastnosti, kot so dosleden, odgovoren in načelen. V nasprotnem primeru zunanjepolitično delovanje države hitro okarakteriziramo kot ne dovolj odločno, državo pa kot nepomembno igralko na geostrateškem parketu.
 
Slovenska zunanja politika ni konsistentna, potrebuje boljše usklajevanje, saj se velikokrat zdi, da stališča in ‘kampanje’ niso vidne ali uspešne v drugih institucijah ali državah. Tudi tematske prioritete – kot je na primer zelena diplomacija – pogosto izgubijo rdečo nit oziroma pojavijo se zgolj takrat, ko se Slovenija poteguje za kakšno vlogo znotraj mednarodnih organizacij, pa še to v “zadnjem trenutku” (recimo kandidature v OZN – Organizaciji združenih narodov) ali ko država lobira za določeno stvar. Ravno zaradi te nekonsistentnosti, ko gre za usklajevanje, slovenska zunanja politika ne izkorišča v pravi meri potenciala, ki ga ima na področju znanstvene ali kulturne diplomacije. Pobude in predlogi torej obstajajo, a zaradi nezadostne usklajenosti nimajo dometa, ki bi ga lahko imele in to povzroča veliko škodo.

(Ne)konsistentnost se odraža tudi v obravnavi in zavzemanju pozicije do ključnih vprašanj v današnjem mozaiku mednarodne skupnosti. Eden izmed teh primerov je palestinsko vprašanje. Nedvomno je, da brez odločnih ukrepov mednarodne skupnosti miru na Bližnjem vzhodu ne bo mogoče doseči in zato je mednarodno priznanje neodvisne in samostojne države Palestine tudi s strani Slovenije absolutno nujno. Slovenija bi s tem naredila odločen in pogumen korak, pomemben za sožitje narodov na Bližnjem vzhodu. Socialni demokrati smo pred skoraj dvema letoma pozvali vlado, naj nemudoma prizna Palestino, s katero Slovenija že vrsto let vodi diplomatske odnose, a do danes do tega žal ni prišlo. Bojim se, da s tovrstnim obnašanjem, ko gre za občutljiva vprašanja in je treba ravnati pogumno in načelno, izgubljamo kredibilnost in spoštovanje v mednarodni skupnosti.

Zaradi odsotnosti proaktivnosti pa dolgoročno izgubljamo spoštovanja vreden glas na geopolitičnem zemljevidu. Ob razvoju komunikacijskih tehnologij, pa tudi ob naraščanju števila držav, boj za ugled v mednarodni skupnosti postaja vedno bolj zahteven. Od razvitih držav, kot je Slovenija, je pričakovati, da bo vodila dinamično, vsestransko in proaktivno zunanjo politiko ne glede na to, da je majhna in mlada država.
 
Nasprotno pa slovenska zunanja politika nemalokrat pokaže reakcijski, ne pa tudi proaktivni ali napredni karakter. Še več, zdi se, da po osamosvojitvi in ‘prodoru’ v mednarodne organizacije, po uspešno izpogajanemu članstvu v EU in predsedovanju Svetu EU v letu 2008, RS nima popolnoma dodelane in jasne vizije glede razvoja in profiliranja države, kar se odraža tudi v slovenski zunanji politiki. Zdi se, da smo v prvih desetih letih delovanja pokazali premišljeno, moderno, evropsko, napredno zunanjo politiko, da smo (na)pisali zgodbo o uspehu, na to pa se je začelo obdobje nemotivirane in reakcijske zunanje politike, ki je izgubila stratški interes.

Tovrstno delovanje je morda še najbolj očitno v EU zadevah. EU zadeve se – kar je velika napaka! – obravnava kot zunanje zadeve, kot zunanje delovanje Republike Slovenije. V 12-ih letih, kolikor je minilo od članstva v EU, se slovenski državni aparat ni navadil vključujočega delovanja, ko gre za EU. To sproža tudi učinek snežne kepe, ki odtujenost od EU prenaša na državljane Slovenije. Zato vselej prisotna retorika v slogu ‘EU tako zahteva! / Bruselj je tako ukazal’ ni ne pravična ne produktivna. Celovita integracija dimenzije EU v delovanje slovenske države in družbe bo dosežena le takrat, ko bo Slovenija imela jasno vizijo nadaljnjega razvoja Evropske unije in položaja in vloge Slovenije znotraj nje ter ko bo znala to na pravi način predstaviti in skomunicirati s svojimi državljani.

Verjamem, da je trenutna situacija v EU in obdobje po Brexit-u, ko je jasno, da ureditev EU potrebuje svež zagon, tudi za Slovenijo primeren čas, da premisli o svoji vlogi znotraj EU, pa tudi v širšem mednarodnem okolju. Za to potrebujemo iskren pogovor z ljudmi, politiki, gospodarstveniki, stroko, civilno družbo o tem, kako si predstavljajo EU v prihodnosti, kaj od nje pričakujejo in kaj bi spremenili.

Zato Sloveniji ob petindvajseti obletnici želim, da pridobi več konsistentnosti in bolj proaktivno delovanje zunanje politike, politike z dolgoročno vizijo, ki bo govorila z nacionalnim in evropskim glasom, kar je recept za uspeh v mednarodnih odnosih. In s katero bo naša država, naše zunanje ministrstvo in diplomati, Slovenci, ki bodo delali in zatopali našo državo v tujini postali zgled drugim državam na mednarodnem prizorišču. In si s tem zgledom in podporo države tudi odpirali vrata v mednarodne institucije.

Tanja Fajon
evropska poslanka S&D in predsednica Sveta SD za zunanjo politiko

Komentar dr. France Križanič: O razprodaji Slovenije

/in , /by

Odločitev države za prodajo svojega deleža v danem podjetjuje stvar mikroekonomske presoje in ne vodenja ekonomske politike. Če je podjetje pomembno za delovanje narodnega gospodarstva, ima njegova prodaja lahko tudi večje narodnogospodarske posledice. Za podjetja, ki so naravni monopoli (na primer Telekom in Aerodrom Ljubljana) je prodaja tvegana, saj prepušča monopolni prihodek privatnikom in najverjetneje njegov odliv v tujino. Nekateri gospodarski subjekti (kot sta na primer NKBM ali paMercator) s svojimi storitvami omogočajo delovanje dobršnega dela našega gospodarstva. Delujejo torej kot t.i. »mrežna podjetja«. Za podjetja kot so Elan, Fotona, Helios in Unior velja, da so razvojno intenzivna. Prevzemnik jih bo v procesu prilagajanja svojemu načinu poslovanja ustrezno zmanjšal in prilagodil svojim interesom (pri Elanu lahko ta proces opazujemo ob opustitvi programa razvoja in proizvodnje skakalnih smuči). Kupec podjetja pridobi trg in odpravi konkurenco, slovensko narodno gospodarstvo pa izgubi delovna mesta srednjega sloja: upravljavce, razvijalce, tržnike, tehnologe in vsa ostala delovna mesta vezana na uspešno delujoča jedra podjetij.

Prodaja podjetij, ki nimajo narave monopolov, niso zelo razvojno intenzivna in ne oskrbujejo ali odkupujejo blaga in storitev od večjega dela slovenskega gospodarstva, na prvi pogled ne predstavlja večjega makroekonomskega problema. Takšni primeri, vključeni v različne državne načrte odprodaje, so: Aero, Cinkarna Celje, Paloma, Terme Olimia. Podjetja, kot so Žito, Ljubljanske Mlekarne, Pivovarna Union in Laško smo že odprodali. Vprašanje je kaj bo od teh gospodarskih subjektov ostalo po njihovem prevzemu? Iz dosedanjih centrov razvoja na nekem sicer omejenem področju bodo postala hčerinske družbe za proizvodnjo in prodajo. Lastnik jih bo uporabljal dokler se stroški (zlasti plače) ne povišajo do take mere, da se mu bo izplačalo proizvodnjo preseliti tja kjer so ti stroški (plače) nižji. V jeziku teorije mednarodnih ekonomskih odnosov bi rekli, da smo podjetja proizvodnega ciklusa (ta ki z angažmajem znanja kreirajo raznolikost ponudbe na trgu) spremenili v t.i. »footloose« podjetja (ta, ki se selijo v območja z najnižjimi stroški).

Seveda pa so v Sloveniji podjetja, ki bi jim zelo koristil kredibilen strateški partner. Vendar jih je treba temu partnerju tudi prodati. Takšno podjetje je bilo na primer Adria Airways. Tako kot je bila prodana, predstavlja »laboratorijski primer« na katerem bomo lahko opazovali, kako bo novi lastnikspreminjal poslanstvo tega podjetja ne glede na potrebemobilnosti slovenskega prebivalstva.

Vprašajmo se še, kakšne bodo končne posledice, če bo začet proces razprodaje podjetij s sedežem in težiščem svojih razvojnih funkcij v Sloveniji stekel do konca (Mercator ob prevzemu ni bil državno pač pa privatno podjetje, proces prodaje podjetij po letu 2012 je sprožila država, a je bil precej širši od prodaje državnih deležev). Ob nadaljevanju nepremišljene razprodaje in transformacije samostojnih podjetij v podružnice bo Slovenija namreč dosegla raven, ko pri nas ne bo več možno uvajati gospodarskega razvoja, akumulacija bo odtekala, podjetja infrastrukturne narave pa bodo skrčila svojo ponudbo. Zopet bomo polkolonija in takokot na koncu 19. stoletja se bomo soočili z eksodusom (med 1880 in 1910 se je, po podatkih Enciklopedije Slovenije, odselila približno tretjina našega prebivalstva). Za razliko od takratnih razmer si bodo tokrat morali ljudje, ki bodo ostali,zelo verjetno za svoj obstoj pomagati z razbojništvom. Gre zaobliko preživetja obstrancev, izključenih ali ubogih (teoretično jo je v knjigi »Razbojniki« obdelal angleški zgodovinar Eric Hobsbawm). V sodobnem svetu razbojniške tolpe oziroma združbe imenujemo »gangs«.

Naj končam optimistično. Ko je Nobelov nagrajenec Simon Kuznets (za bralce Svobodne besede: od 1942 do 1944 je vodil »Bureau of Planning and Statistics, War Production Board«, državni organ, ki je v ZDA organiziral proizvodnjo za vojaške potrebe) empirično analiziral kaj vpliva na moderno gospodarsko rast, je odkril štiri t.i. nacionalne faktorje (velikost, lega, naravne danosti ter zgodovinska dediščina narodnega gospodarstva), zaradi katerih se ta med državami razlikuje. Po drugi strani pa je ugotovil, da obstajajo tudi trije t.i. transnacionalni (vsem skupni) faktorji: (1) sistem produkcije, ki temelji na tehnološkem potencialu danem z dosežki znanosti, (2) želja po višjem življenjskem standardu ter (3) nacionalna država. Proces razprodaje Slovenije (njenih ključnih podjetij) je po 2012 postal možen zaradi nedelovanja (neustreznega delovanja) Kuznetsovega tretjega transnacionalnega faktorja: organizirane nacionalne države. Začetek sodne obravnave odgovornih za destabilizacijo Slovenije (namenjeno ustvarjanju pogojev za razprodajo Slovenije) pomeni, da tak scenarij ni neizogiben. Morda pa vendarle lahko ostanemo optimisti.

Eva Žunkovič: Ko otroci kličejo na pomoč …

/in , /by

Nasilje v družini – kaj lahko naredimo kot družba?

V minulih dneh je Slovenijo pretresel krut primer nasilja nad dveletnim otrokom na Jesenicah, ki se je stopnjevalo do te mere, da je nedolžna deklica celo umrla. Ob takem dogodku se nam vsem poraja nešteto vprašanj, jeznih očitkov in zgroženosti. Kako razumeti, da je lahko nekdo sposoben poškodovati, trpinčiti in pretepsti otroke? In to celo do smrti. Kako kaznovati tiste, ki se spravijo na najranljivejše? Kako bi lahko takšno nasilje preprečili?

Pravna urejenost nasilja nad otroki v družini je pomemben pokazatelj odnosa družbenega in kulturnega okolja do izpostavljenosti otrok nasilju v družini. V Sloveniji smo sicer žal skoraj 20 let kasneje kot v svetu spregovorili o trpinčenju otrok v družini. Nasilje nad otroki se v današnjih časih dogaja prepogosto. Največkrat se zgodi prav v družini. Storilci so osebe, ki jih otrok pozna, jim zaupa, jih ima rad. Ko te osebe zlorabijo otrokovo zaupanje in izkoristijo moč nad njim, sta šok in žalost za otroka toliko večja. Nasilje nad otroki je kaznivo dejanje, ki je po Kazenskem zakoniku sankcionirano s kaznijo zapora do 5 let.

Posebej pomembna je določba v Zakonu o preprečevanju nasilja v družini, ki narekuje, da MORA vsakdo, ki sumi, da je otrok žrtev nasilja, to prijaviti Centru za socialno delo, Policiji, ali Državnemu tožilstvu in to tudi, če ga zavezuje poklicna molčečnost. Zakon tako več ne dopušča opravičevanja nasilja v družini zaradi zasebnosti in „zaščite“ družine. Glede na to, da živimo v družbi, ki visoko ceni tradicionalne vrednote in v kateri družina predstavlja enega izmed temeljnih in najpomembnejših stebrov življenja, je nujno potrebno, da se vsak posameznik zaveda, da je nasilje v družini mogoče preprečiti s pravočasnim obveščanjem pristojnih organov. Velikokrat se mi namreč zazdi, da raje pogledamo stran, zamižimo in se ne vtikamo v zasebna življenja drugih. Igramo pasivnega opazovalca.

Včasih se celo prej odzovemo in se raje s sosedom skregamo, če njegov pes laja prepogosto, ali če sosed v poznih urah navija glasbo, kot pa takrat, ko slišimo jok in kričanje, in sumimo, da gre v družini nekaj narobe. V tej družini je šlo nekaj hudo narobe. Zakaj je morala umreti nedolžna deklica? Kako da ni nihče v njeni okolici opazil, da jo mama in njen partner zlorabljata? Nekateri celo zahtevajo linč za oba povzročitelja. Pomembno je, da se zavedamo, da se na nasilje ne smemo odzivati z dodatnim nasiljem, ampak moramo rešitve poiskati drugje, v ustrezni zakonski podlagi in preventivni dejavnosti. Biti otrok bi moralo biti veselje ne pa bolečina. V Sloveniji je občutljivost na nasilje v družini še vedno na razmeroma nizki ravni, kar se kaže s problemom premajhnega števila prijav nasilja.

Z zavrnitvijo predloga Družinskega zakonika na referendumu leta 2012 so državljanke in državljani ponovno odložili in na stranski tir postavili problematiko telesnega kaznovanja otrok. Ostali smo ena redkih evropskih držav, ki se ni opredelila do prepovedi telesnega kaznovanja otrok. Država bi tako nujno morala z zakonom urediti to vprašanje in nedvoumno opredeliti, da je vsakršna oblika nasilja nad otrokom nesprejemljiva. Na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti pod vodstvom naše ministrice dr. Anje Kopač Mrak smo pripravili nov predlog Družinskega zakonika, s katerim se bo izboljšal položaj otroka v družinskih zadevah, pristojnost o trajnejših ukrepih za zavarovanje otrokovih koristi pa se bo prenesla na sodišča. Pripravili smo tudi spremembe Zakona o preprečevanju nasilja v družini s katerimi smo razširili vrste nasilja še na zalezovanje in prepoved telesnega kaznovanja otrok ter razširili krog oseb, ki so dolžne prijaviti nasilje nad otroki.

Na nas je, da naredimo bistven premik v družbi – da začnemo dojemati nasilje v družini kot družbeno problematiko. In ne več kot samo individualno problematiko vezano na posamezno družino. Na nasilje nad otroki moramo tako opozarjati vsi! Zanj ni opravičila, zato je vsak posameznik odgovoren, da prepozna nasilje v družini in nanj takoj opozori. Pomembno je, da smo občutljivi na nasilje nad otroki, pomembno je, da opazimo zlorabljanje in prepoznamo stisko otrok. Najpomembnejše pa je, da takoj in nemudoma ukrepamo. Edino tako bomo namreč lahko v največji meri preprečevali nasilje nad otroki. Za jeseniško deklico je žal že prepozno. Za ostale uboge otroke, ki so podvrženi nasilju v družini pa verjamem, da je vsako obveščanje strokovne in laične javnosti o nasilju nad otroki, svetla točka, in da je družba tista, ki jim bo pomagala.

Socialni demokrati smo zagovorniki pravične družbe, smo zagovorniki družine kot ene izmed najvišjih vrednot in kar je najpomembnejše – smo absolutni zagovorniki otrokovih pravic. Vsakršno nasilje in zlorabe nad otroci najostreje obsojamo! In pri otrocih ne bomo nikoli popuščali. Borili se bomo do konca, da dosežemo, da se za otrokove koristi in pravice napnejo prav vse strune v vseh segmentih družbe, da bo za otroke poskrbljeno, tako kot je treba. Nasilje nad otroki moramo zaustaviti. In to je naša dolžnost. Za otroke se je vredno boriti.

Eva Žunkovič
univ. dipl. pravnica

Ekonomist dr. France Križanič: Gospodarska rast v Sloveniji se nadaljuje, obeti pa so mešani

/in , /by

V prvem letošnjem četrtletju je bil slovenski bruto domači produkt merjeno v evrih za 3.6% večji kot pred letom. Statistični urad Republike Slovenije je izračunal realno rast v višini 2.5% in rast cen po katerih se ta produkt meri za 1.1%. Od prvega četrtletja 2015 do 2016 se je naš izvoz blaga in storitev povečal za dobre 5%, državna poraba za slabe 3% in poraba gospodinjstev za manj kot 1%. Na nasprotni strani so se investicije v osnovna sredstva zmanjšale za več kot 8%. Upad investicij je povezan z zmanjšanjem gradbene dejavnosti.

V prvem četrtletju 2016 je bila njena dodana vrednost za 18% manjša kot pred letom. V tem obdobju je vrednost opravljenih gradbenih del pri stavbah upadla za 7%, pri t.i. »gradbenih inženirskih objektih« (ceste, železnice, jezovi, vodovodi, …) pa celo za 60%. Gre pretežno za investicije v javne objekte, ki so se krepko znižale kljub temu, da potrebujemo nadaljnjo izboljšanje železniških povezav (na čelu z drugim tirom Koper – Divača), modernizacijo cestnih povezav (avtoceste ali hitre ceste) na odsekih poimenovanih »razvojne osi« (Vinica – Novo mesto – Celje – Dravograd; Ljubljana – Kočevje; Škofja Loka – Tolmin – Kobarid), temeljito prenovo omrežja državnih cest, izgradnjo različnih objektov protipoplavne varnosti, dokončanje verige hidroelektrarn na Savi in za preprečevanje nihanja podtalnice vsaj eno hidroelektrarno na Muri.

Poleg učinka na zmanjšanje blaginje in razvojnega potenciala zaradi slabše infrastrukture, kot če bi se infrastrukturne investicije nadaljevale, vodi krčenje gradbene dejavnosti tudi v neposredno in posredno znižanje bruto domačega produkta. Ob upadu dodane vrednosti gradbeništva za skoraj petino se slovenski bruto domači produkt na letni ravni direktno zmanjša za 331 milijonov evrov ali 0.9%, preko multiplikativnega učinka izgubljenih prihodkov potencialnih dobaviteljev in zaposlenih pa še približno za enkrat toliko.

Če upoštevamo povprečen 45% delež javnofinančnih prihodkov v bruto domačem produktu, bodo javnofinančni prihodki letos, ob pasivnosti države in paradržavnih institucij in posledično prekinitvi investicij v nizke gradnje, za okoli 150 milijonov evrov nižji od realno dosegljivih. Upoštevajoč posredne učinke bo vpliv še za približno enkrat večji. Preračunano v vrednost gradnje avtoceste (po slovenski učinkovitosti – 10.4 milijona evrov za kilometer) to ustreza vrednosti 28 kilometrov avtoceste.

Med ostalimi sektorji se je od prvega četrtletja 2015 do 2016 zmanjšala dodana vrednost v nikoli dovolj saniranem finančnem sektorju (za 6%). Verjetno gre za začetek nove umazane igre s Slovenijo. Drugod so rezultati boljši. Dodana vrednost v kmetijstvu se je povečala za 9%, v predelovalnih dejavnostih (tu je najmočnejši vpliv rasti izvoza) za 7%, pri poslovanju z nepremičninami za 6%, v trgovini, prometu, gostinstvu in pri informacijskih ter komunikacijskih dejavnostih za 5%, v strokovnih, znanstvenih in poslovnih dejavnostih na eni ter v upravi, izobraževanju, zdravstvu in socialnem varstvu na drugi strani pa za 1%.

Ob gospodarski rasti se število delovno aktivnih (zaposleni in samozaposleni) povečuje. Marca letos je bilo delovno aktivnih za 7 tisoč (1%) več kot marca lani ter za skoraj 22 tisoč (3%) več kot v enakem mesecu 2014. Kljub rasti je bilo marca 2016 še 65 tisoč (7%) manj delovno aktivnih kot v istem mesecu 2008, pa tudi 5 tisoč (1%) delovno aktivnih manj kot marca 2012, ko sta se začela eksperiment politike varčevanja ter še bolj zlovešč projekt razprodaje Slovenije. Eno in drugo je pri nas privedlo do t.i. ”krize dvojnega dna”.

Zaradi rasti izvoza (spodbujenega z intenzivno razvoljno politiko – nepovratna evropska in domača državna sredstva namnejena gospodarstvu skozi različne razvojne projekte, ugodni srednje in dolgoročni krediti Slovenske izvozne družbe ter Evropske investicijske banke) se je gospodarska rast v drugem četrtletju 2013 povrnila in se od tedaj dalje ni prekinila. V primeru normalne (namemesto omejevalne) kreditne politike Banke Slovenije in stabilnega financiranja infrastrukturnih projketov države, bi bila ta rast še precej hitrejša. Z njo pa bi se hitreje povečalo tudi število delovno aktivnih.

V slovenskem gospodarskem okolju se odvijajo spremembe, ki nakazujejo nadaljnje izboljšanje našega izvoza in gospodarske rasti. Lani se je dolarski tečaj evra znižal za 16%, cene surove nafte so upadle za 47%, cene surovin razen nafte pa za 17%; pri naših poglavitnih zunanjetrgovinskih partnerjih, evroobmočju, se je bruto domači produkt povečal za slaba 2% ob tem pa je prodaja v trgovini na drobno (kaže spreminjanje osebne porabe) narasla za skoraj 3%. Povpraševanje se torej na našem najpomembnejšem trgu povečuje, zaradi upada vrednosti evra se nam je izboljšala konkurenčnost, pocenitev surovin pa zmanjšuje stroške in dodatno spodbuja povpraševanje.

Boris Sovič: Slovenija in Maribor 1991-2016

/in , /by

Čas hitro mineva. Za nami je četrt stoletja od junijskih dni, ko smo ponosno in z velikimi pričakovanji svečano razglasili samostojno, suvereno državo Republiko Slovenijo. Osamosvojitev, samostojna država, nam ni bila ne dodeljena, ne podarjena. Izborili smo jo v boju, kjer je šlo za biti in ne biti, za stati inu obstati. Ponosno povejmo, izborili smo jo s srčnostjo in odločenostjo. Naši generaciji je bilo dano uresničiti tisočletne sanje prejšnjih generacij za prihodnost naslednjih generacij. Za kar so si prizadevali mnogi, smo končno doživeli junija leta 1991.

Spominjam se tistih dni. Zavedali smo se prehojene dolge in trnove poti generacij pripadnikov našega rodu. Moč smo črpali iz plebiscitarno izražene volje naših državljank in državljanov. Čutili smo, da stojimo na ramenih velikanov, od Trubarja, Prešerna, škofa Slomška, Cankarja, generala Maistra in slovenskih partizanov. Danes vemo, da so v vrstah naših velikanov tudi pisci nove ustave in vsi, ki so prispevali k zmagi v osamosvojitveni vojni, slovenski policisti, teritorialci, civilne strukture, vsi Pekrčani, Mariborčani, Slovenke in Slovenci, prebivalke in prebivalci naše dežele, ki so se postavili za slovensko domovino, in kot je zapisal pesnik Kuntner, zavarovali mlado demokracijo, obranili domovino, svojo čast in novo rast.

Maribor panorama mesta

Takrat še nismo mogli vedeti, s koliko trnja bo posuta naša nadaljnja pot in kaj bomo na njej dosegli.
Danes vemo, da je Slovenija v 25 letih naredila izjemne, pomembne, tudi veličastne korake naprej. Prav je, da spoštujemo, kar smo ustvarili skupaj. Bruto domači proizvod na prebivalca smo povečali skoraj za 4 krat, ukrotili smo visoko inflacijo. Število iskalcev zaposlitve smo sicer povečaliza skoraj 22.000, vendar smo število zaposlenih v podjetjih povečali še bolj, za skoraj 39.000. S povprečno plačo lahko danes kupimo več hrane in drugih dobrin kot pred 25 leti.

Imamo več in večja stanovanja ter boljše opremljena gospodinjstva. Več smo naredili za okolje. Smo socialno bolj povezani kot drugi v EU, zmanjšali smo povprečne razlike med plačami vodilnih in slabše plačanih. Dihamo čistejši zrak, naše reke so čistejše, okolje je večinoma bolje urejeno. Spodbujamo trajnostni razvoj. Naši znanstveniki in športniki dosegajo mednarodno odmevne rezultate. Dosegli smo ključne zunanjepolitične cilje. Naša domovina je mednarodno priznana država.

A odkrito si moramo priznati, da smo v 25 letih delali tudi napake. Premalo smo naredili v borbi proti moralni in materialni korupciji. Prevečkrat valimo krivdo na vse druge in premalo pomislimo, ali smo sami naredili dovolj za skupnost. Za vse krivimo oblastnike, ki pa jih vedno izvolimo sami. In kot bi rekel Orwel, tisti, ki slabo izberemo na volitvah, nismo žrtve, ampak sokrivci. Prepogosto krivimo vse povprek, s čemer delamo krivico poštenim in omogočamo, tistim, ki to niso, da se skrivajo v vsesplošnem kritizerstvu.

Prepogosto se norčujemo iz poštenih in opravičujemo tiste, ki to niso, da se pač znajdejo. Glasni smo, ko gre za krivice, ki se godijo nam in premalo občutljivi za krivice, ki jih delamo drugim. In odkrito si priznajmo, naredili smo jih nemalo. Premnogim smo vzeli identiteto, razgradili delovna mesta, naprtili stroške za privilegije posameznikov, celi naciji smo naprtili stroške sanacije bančnega ponora, krivcem pa plačujemo še odpravnine in vozovnice.

Maribor je bil leta 1991 občina s 157.000 prebivalci. V 25 letih je razpadel na številne nove občine, 112.000 sedanjih prebivalcev pa mora v odsotnosti regij skrbeti za še bolj razvito socialno in družbeno infrastrukturo, kot je bila pred 25 leti. V četrt stoletja smo izgubili 10.000 delovnih mest. Mestu in regiji je to povzročilo velikanske pretrese, vključno z implozijo posameznih mestotvornih dejavnosti.

Maribor Lent

Ne sme nam biti vseeno za našo prihodnost. Na 1.000 prebivalcev je v Mariboru že v vrtcih 18 % manj otrok, 15 % manj učencev v osnovnih šolah, kar 25 % manj dijakov v srednjih šolah in v univerzitetnem mestu tudi 17 % manj študentov na univerzi. Leta 2015 smo imeli 29 % nižje investicije v osnovna sredstva na prebivalca in 28 % višjo brezposelnost. In značilno, v Mariboru je na 1.000 prebivalcev kar 59 % več obsojenih oseb. Podobno je tudi v drugih mestnih občinah Vzhodne Slovenije. Ta država potrebuje učinkovito politiko skladnega regionalnega razvoja, da se ne bomo čudili temu, da se vedno več ljudi ozira po drugih državah.

V prejšnjih režimih je bil Maribor med najbolj razvitimi deli nekdanjih držav. V tej je prvič med območji z najbolj izrazitimi razvojnimi problemi in z bolečo socialno situacijo, ki jo k sreči blažijo zaposlitvene možnosti v sosednji državi na severu. Da tudi v Mariboru znamo, dokazuje tudi naša univerza in naše gospodarstvo. Ne samo dravske elektrarne, ki predstavljajo steber konkurenčnosti in stabilnosti slovenske elektroenergetike, tudi druge družbe. Leta 2015 so bili prihodki na zaposlenega v Mariboru 33 % nižji kot sicer v Sloveniji, ustvarjen dobiček pa za 1,2 % višji. Na prebivalca imamo v Mariboru 6 % več poslovnih subjektov, ki ustvarijo 41 % manj izgube in 39 % več dobička kot v Sloveniji. Novi start upi izkazujejo vedno več podjetniškega poguma.

Na vprašanje, smo se borili za takšno državo, odgovarjajmo tudi z vprašanjem, ki ga je naš slikar Jakopič postavil pred predsednikom Kennedyem, ali smo kot ljudje res storili svojo dolžnost do družbe, do skupnosti. Borili smo se za samostojno in neodvisno, mednarodno priznano Slovenijo. Danes jo imamo. Želimo in zaslužimo pa si tudi socialno pravično, razvojno uspešno, regionalno skladno in pravno varno državo, skupnost visokih etičnih standardov in vrhunske ustvarjalnosti. Borba za to pa traja in bo trajala tudi v prihodnje.

Maribor panorama Kalvarija

Naša mala domovina, domovine lepote med Karavankami in Sotlo, med Jadranom in Goričkim. Slovenija, s pogumom, v krvi, znoju in solzah poštene borbe izborjena, bo tudi jutri ponosna in velika, če bomo spodbujali in spoštovali izjemno kreativnost in inovativnost, vrhunsko kakovost in odličnost, trdno socialno povezanost in solidarnost, temeljno poštenost in integriteto, iskreno spoštljivost in tolerantnost, medsebojno razumevanje in sočutje. Naj bo Slovenec Slovencu Slovenec izraz spoštovanja, zaupanja in ponosa.

Vse najboljše Republika Slovenija za 25. rojstni dan in še na mnoga leta.

Vse dobro vam želim.

mag. Boris Sovič

Primer koroških dečkov – potrebno je narediti korak naprej!

/in , /by

Otroci so naše največje bogastvo. Zaradi svoje nizke starosti ter čustvene in telesne nedoraslosti, so toliko bolj dovzetni za izkoriščanje, zlorabe in manipuliranje. Zadnje mesece se veliko govori o varstvu koristi otroka. Strokovnjaki veliko govorijo o tem. Ne razložijo pa pomena te besedne zveze. Korist otroka se presoja glede na konkretne okoliščine vsakega posameznega primera. V otrokovo korist je predvsem zadovoljevanje njegovih potreb, ob upoštevanju njegovih želja in osebnosti; temu primerno mora biti ravnanje staršev, institucij in vseh drugih oseb.

Zelo me žalosti, ko gledam nekatere medije, novinarje, politike, pa tudi posameznike, ki se naslajajo ob zgodbi dveh koroških dečkov. Vsi sočustvujejo z babico in dedkom – tudi jaz – ampak sprašujem se, kdo sočustvuje z otrokoma? Babica in dedek trdita, da trpita, ker so njuna vnuka odpeljali v rejništvo. In verjamem jima. Pravita, da želita otrokoma le najboljše. Da bosta srečna. Navsezadnje vsi govorimo, da sta najpomembnejša otroka in da ju je potrebno zaščititi.

In kaj smo naredili za to, da ju zaščitimo? Kaj so naredili dedek, babica in odvetnik, ko so njuno zgodbo razgalili v javnosti? Kaj so naredili mediji, ko so dopustili, da se vsa Slovenija v gostilnah pogovarja o njuni nesreči, pozna njuna imena, s prstom kaže na njiju …? Večina od nas si niti zamisliti ne more, kako bo ta „javna razpoznavnost“ vplivala na njuno otroštvo in kasnejši razvoj. Ko se na sodišču odloča o zakonskih sporih in sporih iz razmerij med starši in otroci, je javnost po zakonu na obravnavah vselej izključena. In to z razlogom. Vprašajmo se torej, kako smo s prodajanjem te zgodbe v javnosti zaščitili ta otroka? Mislim, da si moramo priznati, da smo s tem naredili prav največjo škodo otrokoma.

Menim, da ni bilo prav, da so nekateri mediji na račun te zgodbe tekmovali, kdo bo najhitreje objavil prispevek. Prav tako mislim, da so nekatere politične stranke s svojimi populističnimi izjavami na račun ubogih dečkov izkoristile priložnost za ceneno dvigovanje popularnosti. In absolutno neprimerno je bilo od ostale javnosti, ki je dnevno prežvekovala zgodbo dečkov kot slabo televizijsko „žajfnico“. In ju s tem zapečatili do konca življenja. Ne pravim, da ima stroka vedno prav, ne pravim, da se ne dogajajo napake. Ampak zato imamo v državi pravni sistem, po katerem se zadeve peljejo.

Upravno sodišče je v sodbi, za katero se mi zdi absurdno in nizkotno, da je sploh prišla v javnost, ugotovilo da so bile z odvzemom kršene babičine pravice do družinskega in zasebnega življenja. Vendar pa sodišče ni ugodilo zahtevi babice, da se otroka vrneta k njej nazaj, saj je v skladu z otrokovo koristjo in načelom sorazmernosti, odločilo, da sta otroka nastanjena v zanju ugodnem okolju rejniške družine. Soditi odločitev sodišča in ponovno razglabljanje v javnosti je neprimerno. Obe strani še imata možnost pritožbe, ki ju bosta najverjetneje izkoristili. Na koncu bo sodišče tisto, ki bo odločilo. In prav je tako. V pravni državi v sporih odločajo sodišča po preučitvi vseh dokazov, in kjer so vpleteni otroci, v prvi vrsti po načelu največje koristi otroka.

Ta zgodba nam je jasno dala vedeti, da pozamezni in najbolj pereči problemi družinskega prava, praksa sodišč, centrov za socialno delo in tudi teorija, kažejo, da so v tej zakonski ureditvi pravne praznine, nedodelanosti in pomanjkljivosti. Zadeve smo že poskušali rešiti leta 2009 s predlogom Družinskega zakonika. SDS je takrat s pomočjo hujskaške politike dosegla, da je bil zakon zrušen na referendumu. Če bi jim šlo za otroke, tako kot ves čas ponavljajo, bi takrat pustili, da se Zakonik sprejme brez odločanja na referendumu. Menim, da bi bilo potrebno vse ukrepe za varstvo otrokovih koristi, vključno z odvzemom otroka nujno prenesti na sodišča.

V upravnem postopku, v katerem odloča Center za socialno delo, zakonodaja otroku ne omogoča takšnih pravic, kot mu jih zagotavlja sodni postopek. Otroke je zato potrebno v postopku čimbolj zaščititi in jim ponuditi varstvo na vseh možnih področjih. Zato morajo biti pravna določila, ki se nanašajo na otroka in njegove koristi ter pravice urejena sistematično, na enem mestu ter ne bi smela dopuščati pravnih praznin in zakonskih nejasnosti. Ustavno sodišče je že v svoji odločbi leta 1999 ocenilo in odločilo, da je za otrokove koristi najbolje preskrbljeno, če o njih odloča le en organ v enem postopku.

Kakorkoli, kljub temu, da še zgodba koroških dečkov ni zaključena, iskati krivce na eni ali drugi strani in nadaljnje razprave v javnosti ne koristijo več nikomur. Samo še bolj škodijo otrokoma.

Sedaj je potrebno narediti korak naprej! Čimprej sprejeti novo zakonodajo, ki bo izboljšala položaj otroka v postopkih družinskega prava. V kolikor nam res gre za otrokove koristi, bomo to storili čimprej. Brez oklevanja. Brez političnega obračunavanja. Brez nagajanja in podtikanja. Srčno upam, da smo se iz te zgodbe kaj naučili.

Eva Žunkovič
uni. dipl. pravnica

Link to: Pristopna izjava
Link to: Doniraj
Link to: Prijava na novice
Follow a manual added link
Facebook Twitter YouTube Instagram Podcast Naprej
Socialni demokrati smo napredno politično gibanje, ki uresničuje idejo socialne demokracije v Sloveniji 21. stoletja. Povezujemo in organiziramo ljudi v močno politično silo, sposobno ustvarjati napredne spremembe. Verjamemo v enakost, solidarnost, svobodo, pravičnost, mir in sodelovanje. Vedno na strani ljudi.
PES S&D Progressive Alliance FEPS
Deklaracija o načelih Stranke evropskih socialistov.

Prijavi se na novice!